Pestovanje (Ludvik) X.

Počasi in mukoma, kakor pretepen suženj se je s strašanskim glavobolom izvlekel izpod odeje, sedel na rob postelje in globoko dihal. Sključen, s sklonjeno glavo in razmršenimi vedno bolj sivimi lasmi. Videti je bil star. Utrujen in izmučen. Kar je tudi bil.Oklepala se ga je z rokami in nogami, bila je drobna in lahka ter lepa.
‘Ne spusti me!’
Nosil jo je po stopnicah in jo naposled odložil v posteljo.
‘Spustil si me!’
Miza. Pijača. Rojstnodnevno praznovanje. On hiti mimo.
‘Nisi me poklical!’
Njen cvileč in strašljiv glas mu odzvanja po blodnjaku uma in ga opominja.Vso noč so mu skozi glavo švigale podobe ljudi, za katere si ni mogel povsem razložiti kaj imajo skupnega, s kakim razlogom mu jih je podzavest dala v skupno zgodbo in kaj mu želi pravzaprav povedati.
Kaj pa če so bile le blodnjave, zmedene in nesmiselne sanje brez kakršnegakoli pomena in še bolj brez kakršnegakoli sporočila za njegovo zavestno raven?
To bi bilo vsekakor najugodneje. A vseeno je iskal razlog. Nekakšno razlago.
To je bila njegova prvotna težava. Vse je skušal razumeti in osmisliti. Kot majhen pamž, ki na vsako reč zastavi zakaj in na vsak zato nov in nov zakaj, dokler ni povsem zadovoljen z odgovorom ali pa dokler ga izpraševani ne pošlje za kazen v kot, kjer potem nalašč z nohti lušči omet.
Le žalost in trpkost je začel sprejemati kot nekaj vsakdanjega. Zanju ni iskal obrazložitve. Bili sta vedno pogostejši spremljevalki njegovega vsakdana.
Pestoval ju je kot preveč skrbna mati neguje razvajenega sinka. Sinko zraste v dečka, mladeniča, moškega.
Ta pa nekega dne, ko mu mati odreče skuhati skledo mareličnih cmokov, v užaljenosti pograbi krepelce poleg skromnega ognjišča, ji z njim razčesni lobanjo, jo pusti ležati na kuhinjskih tleh v mlaki krvi in si jih (končno) skuha sam.
Tako bosta tudi tidve sopotnici opravili z njim …
Le da bosta onidve to storili bolj prefinjeno. Ubili ga bosta od znotraj. Izvotlili bosta njegovo telo kot okrasno bučo, ga kot svarilo pustili sedeti na kakšni kamniti ograji ali razpadajočem obzidju z izrezljano tegobo v njegov razbrazdan obraz.
Postal bo kužno znamenje.
S samim seboj, s svojo turobnostjo je znal več dni preždeti v svoji čumnati, ne spregovoriti z nikomer niti ene same besede, obdan s knjigami, zapiski, zmečkanimi listi, plastenkami in omoti cenenih prigrizkov.
Iz sobe je hodil le na stranišče. Glavobol je postal stalnica, namrščeno čelo in mrk pogled pa je imel celo na fotografiji osebnega dokumenta. To je bil on!
Nerad je hodil med ljudi, včasih je šel v knjižnico.
‘Dober dan’ ob prihodu in ‘Nasvidenje’ ob odhodu, so bile pogosto edine izrečene besede v dnevu. Če je namrščen, še ne pomeni, da je nevljuden.
Prešinilo ga je, da je vsakomur iz sanj bržkone storil nekakšno krivico. Nekaj, česar mu ne bi bilo treba narediti, a je vseeno storil in s tem onega prizadel. Ali pa je obljubil, rekel da bo nekaj naredil – pa tega ni storil.
Na vse pretege se je trudil delati prav, biti pravičen in služiti resnici, sedaj pa …
Trgalo ga je na drobne kosce, bil je kot moker star časopis, s katerega polzijo črke, na katerem se verižijo stavki in izgubljajo vsebino, postajajo nesmiselne krace na brezobličnem kosu spranega papirja.

X ludvik

Vedel je, da kar počne ni prav, a se je tolažil, da on s tem pravzaprav nima nič, da ni on tisti, ki laže.
Pa vendar je bil razlog za laganje. Povod temu. Ni je ljubil, a jo je vseeno fukal. Ona ga je občudovala, norica, on pa je dremal ob njej, da mu ne bilo treba pogledati v njene oči polne naklonjenosti.
Počutil se je umazano, nizkotno, izkoriščevalsko. Ni je hotel prizadeti. Imel jo je rad.
A ni je ljubil. Ležal je ob njej kot prazna lupina. V njem ni bilo ničesar od tega, kar si je ona domišljala, da vidi. Bil je prazen in potrt. Ker je vedel, da jo bo prizadel. Kakorkoli se odloči odločiti se.
Odločitev pa je bila že dolgo sprejeta. Dilema je bila le še v izvedbi.
Njuno vez lahko prereže z enim samim udarcem, z enim spretnim zamahom. Presekati hitro in natančno kakor odbiješ glavo kokoši, ki se delček sekunde zatem zgrudi, se mu je zdelo najlažje. A za koga?
Najlažje zanj. Zanjo prav gotovo ne.
Lahko pa ji počasi pušča kri, lahko jo trpinči in muči kot to počne sam s seboj. Lahko začne pestovati njo. Ali pa se on pusti pestovati njej.

 

Advertisements

Nikol’ ne bom t’ prav’ Sloven’c

Čeprav je ob koncu devetdesetih let prejšnjega tisočletja, ko sem se v sposojenih gojzarjih vzpenjal na Kamniško sedlo kazalo, da bom pa vendarle mogoče nekoč povsem enakopraven član družbe in bom nemara deležen odobravajočih trepljajev po od ruzaka ožuljenih ramah in sem po tistem, ko mi je uspelo zlesti tja gor, resno pomislil, da bi se nekoč povzpel na sam vrh simbola slovenstva in si s Triglava ogledal to našo prelepo deželo, me je ta preblisk minil kojci, ko mi je prijatelj obrazložil kako te na vrhu krstijo.
Mislil sem namreč, da te malce poškropijo s kako vodo, ta pa mi je odvrnil, da jih dobiš po riti, al’ s pasom al’ s špago …
‘Kaj si rekel? Da te s pasom!?’
‘Pa saj ne zares!’

Mojega frisa ob Aljaževem stolpu ne boste uzrli nikoli in nikdar!
Mi na misel ne pride, da bi me po treh urah grizenja lastnih kolen in po prigovarjanju vodiča z: ‘Dajmo, dajmo! Da je ne bo Johnny že nazaj v dolino rezal, preden boš ti kumej gor prlezu!’, na vrhu ob lovljenju sape, za nameček še Frenk našeškal po zadnji plati.

krst
Frenk je drugače klen Sloven’c iz okolice Zbiljskega jezera doma, iz kraja Šentomprga, oziroma, kot piše na obcestni tabli – Valburga, vendar se mu ime Francelj, ki so mu ga mati v zibel deli,  zdi premalo svetovljansko. Prav tako brkati Đoni ni nič drugega kot en navaden Janez, ki misli, da je mnogo bolj frajersko, če se okličeš za Đonija.
Dasiravno gre bolj za šalo in za ohranjanje hribolazniške ter alpinistične tradicije, se že zavolj pregovorne balkanske trme ne pustim mlatiti po riti kosmatemu preznojenemu descu z zadahom po šnopsu, čebuli in kranjski klobasi.
Iz inata ne!

Proti rahlemu tepežkanju otročadi v vzgojne namene nimam nič proti, četudi je to dandanes že zadosten razlog, da te obiščejo uslužbenci CSD-ja, češ, da izvajaš nasilje nad mladoletno osebo, obenem pa je povsem vseeno, če skoraj desetero otrok dveh fanatičnih vernikov odrašča misleč, da jim hrano pred vrata nastavlja nihče drug kot Bogec personalno in poskrbi, da ne hodijo okrog goli in bosi. Nemara je res vsemogočen, a verjemite mi, da zagotovo nima časa za dostavo mleka. Niti svojim najbolj gorečim oboževalcem ne.
Še manj imam kaj reči zoper šeškanje v rekreativne namene med dvema odraslima in vsaj delno golima osebama, ki se s tem vzburita do te mere, da se spozabita in nemara zaplodita novega Slovenčka, povečata rodnost in poskrbita za pozitiven naraven prirastek.
Bog jima požegnaj.
Nikakor pa se ne pustim mlatiti po zadnjici po treh urah navpičnega rinjenja v skalnat breg, pa naj gre magari za tradicijo in navihanost.

Druga možnost, da bi bil sprejet, je ta, da se vsaj enkrat zjutraj zarana, primerno opremljen s steklenico žganega, šestorčkom piva, kakimi borovničkami ter z ragljo, bobnom in trobljo ali pa vsaj s piščalko, vkrcam v avtobus in se ga že med vožnjo tako nacukam, da se mi bo vsaj kolcalo, če revše na tešče ne zmorem spit toliko, da bi kozlal že ob zori. Če ti to rata šele po prispetju v dolino pod Poncami nisi dec.

‘Tala je šele dela bruhnu … preh se je pa nekej nazaj držou pa finga dewou. A miš, da si ti kej bol, k si jih vidu skakat, a kuga!?’

Ponce
Nikakor mi ne gredo v glavo te bojda športno entuziastične ekspedicije, ki se sprevržejo v brezglavo opijanje pod pretvezo navijanja za naše, kjer jih je večina potem tako ali tako obrnjena proti točilnemu pultu, namesto da bi zrli proti odskočni mizi in opazovali orle v letu. Tisti ‘vleci, vleci’ in ‘opopopop’ pa pride prav tudi ob nagibu flaškona in spodbujanju pri čim daljšem cuku.

Morda bi tale planiški praznik preimenovali v ‘žganica in poleti’ po vzoru ‘pivo in cvetje’, obiskovalce pa bi vabili s sloganom ‘v roke limonce pa hoj gor pod Ponce’ ali pa ‘v Planico s plenico’, s čimer bi se izognili zapletom pri opravljanju potrebe, s tem pa bi jim ne bilo toplo le pri srcu, ampak tudi pri pimpeku.

Če že ne morem biti t ‘prav z enim samim dejanjem, bi si morda lahko nabral več manjših štampiljk z udeležbo na veselicah, a kaj ko se mi ob narodnozabavni glasbi, ki je nekako zvesta spremljevalka teh prireditev, naježijo dlake na vratu. Ne razumem, kaj ima ta muzika opraviti z narodom, še manj z zabavo.
To da je glasba, je sicer razvidno po uporabi inštrumentov in čeprav ne gre za popolno kakofonijo med klarineti, frajtonarcami in izumetničenimi vokali pevk v narodnih nošah in avbah, bi po nekaj urah poslušanja narodno zabavnih viž, razbeljena pletilka potisnjena v uho delovala prav blagodejno na trpeči sluhovod.
Menda je na veselicah, pogost pojav tudi pretep in so včasih smatrali večer brez kake razbite betice, izbitega zoba ali vsaj zlomljenega uda, najsibo roka ali noga, če jim že ni uspelo nikogar spraviti na oni svet, za totalen polom, le da je bil takrat zadosten razlog že to, da si iz sosednje vasi, sedaj pa si uržah že, če ga pogledaš.

Nekoč so te, če je verjeti pripovedovanjem starih pretepaških mačkov, z vzklikom ‘Aufbiks!’ ali pa s ‘Čreve na plot!’, vsaj opozorili na udarec, sedaj pa te, meni nič tebi nič, s pestjo mimogrede dregne na zobovje ali pa ti pokloni brco v družinske dragulje, zato me udeležba takovrstnih družabnih srečanj mika še tolikanj manj.

gobec
Sprijaznjen da nikdar ne bom t’ prav Sloven’c in da je prav vseeno, če se po svojih najboljših močeh trudim vklopiti, če berem Kersnika, Šalamuna, Moderndörferja, Kosovela in Voranca in Jurčiča ter sem bržda edini Makedonec na planetu, ki zna malodane na izust tako dialoge iz filma ‘Cvetje v Jeseni’, kot tudi one iz ‘Tistega lepega dne’ in sem eden redkih, ki ve, da je celoten zaplet iz srbskega filma ‘Mrtav ladan’ pravzaprav sposojen iz Partljičevega tv filma ‘O težavah s Kalmanovim truplom in o neprimerni ljubezni med Frančekom in Gelo’ bom vseeno od kakega ta pravega deležen opazke, da sem t spodn, četudi je prav tako kot jaz na svet privekal v ljubljanski porodnišnici in celo nekaj let za menoj.

Bi me tile vzeli kaj bolj resno, če bi se nekega večera v alkoholni omami pojavil pred njihovimi vrati in bi besno kričal:’Gank rukam, kri voham!’

Ultimativna potrditev internetnega obstoja

Dene.
Sila dobro dene, ko na ‘kontrolni plošči ‘ bloga preveriš statistiko in uvidiš, da ima tvoj najbolj bran zapis prek šest tisoč(6.000) ogledov, ta isti zapis čez štiristo(400) delitev zgolj na facebooku ter ducat in pol komentarjev, skupno število ogledov pa se bliža stotisočki (100.000)!
Kar niti ni slabo, če upoštevamo, da sem prvi zapis ruknil semkaj pred dvema letoma in pol. Komentarjev se je v tem času nabralo skorajda sedemsto, precej od teh je mojih, saj sem bil podučen, da se spodobi odgovoriti.
A ker olika ni moja največja odlika, predvidevši da kakšno sploh imam, se včasih tudi ne odzovem.
Sem namreč prezaposlen z ogledovanjem svoje lastne podobe med postopanjem pred ogledalom in zrtjem v svoje hipnotične modro sive učke.  ‘Ker car si!’ si rečem in prisluhnem odzvenu mojega baržunastega glasu, ki se odbija od sten.

king

Še bolj prija, ko opaziš, da na tvoj blog dostopajo s strani Drugi svet – slovenski blogerski časopis , kjer precej pogosto umestijo kak tvoj zapis v rubriko ‘In blog veritas’, ‘Politika in družba’, kakega od bolj šegavih zapisov pa v ‘Možgani na off’.
Celo v ‘Posel in stroka’ ter v ‘Kultura in umetnost’ so deli enega ali dva.
Skupaj se jih je nabralo krepko čez dvajset.

Prav tako se povezava na kostin mozeg prikazuje na strani Đubox, kjer je blog prejel tudi nekaj glasov bralcev za naj blog meseca, a se ni uvrstil med zmagovalce, saj so kuharski blogi mnogo bolj sproščeno, zabavno in všečno čtivo, kakor pa je moje bentenje in pizdakanje čez karkoli me že tisti dan pripravi do robantenja.
Je pa zato zgodba Pogled , otvoritvena v novi rubriki Zaprašeno, s čimer so mi nedvomno storili veliko čast in sem jim hvaležen.

Kar nekaj blogerjev in blogerk ima med svojimi priporočili tudi blog, ki ga ravnokar bereš.
Ponekod sem v prav nenavadno pisani druščini in se z določenimi pisci niti po naključju ne bi znašel v istem prostoru ali na istem dogodku, saj smo iz povsem različnih okolij in se naši pogledi razlikujejo kot spodnje perilo modela Victoria’s secret in delavke ob traku v Tosami.
Spet drugod sem v naravnost imenitni družbi in sila navdušen, da sem se znašel v takem izboru, dasiravno ne vem po kakem ključu, a me prav nič ne briga.

Ob vsem tem se ego samovšečno preteguje in prede kakor maček ležeč na pomladanskem soncu, ki je bil pred tem za povrh še izdatno nafutran s svojimi najljubšimi briketi zaradi katerih se mu kožuh prav lepo blešči, da pa bo res sijajen, pa ga s svojim dolgim jezičkom ležerno in vehementno oblizuje, saj se zaveda, da je presneto krasen mačkonar.

muc

Meta oziroma ‘Spletna postaja za osebe širokega pogleda in aktivnega duha’ – Metina lista pa je tega samovšečnega mačkona počohala za ušesi z uvrstitvijo na seznam 20 blogov za katere morate vedeti, saj se jim zdi, da sodim med tiste avtorice in avtorje, ki bolj ali manj redno objavljajo in kritično razmišljajo ne toliko o sebi kot o družbi ter času in prostoru, v katerem smo. 

Kot bi to še ne bilo dovolj sem bil deležen pohval tudi od ljudi, katerih pisanje tudi sam cenim in čislam, med njimi je tudi avtorica knjige Utopljene sanje, ki je dejala, da ji je moja ‘recenzija’ najljubša od vseh.

/sarcasm on/

Vse to pa je mačji kašelj. Vse to je nič!
Če bi dejal, da ni nič, bi pomenilo, da nekaj je, zatorej pravim da je nič!
Lahko bi rekel, da je vredno piškavega oreha. Navaden pičkin dim je. Dimče Vaginoski.
Kurac od ovce. Od breje ovce.

Kajti na internetih je največ kar lahko dosežeš to, da si pridobiš haterja!
V mojem primeru celo haterko!
Presežek! Absoluten in totalen presežek!
Ko te nekdo prav iskreno črti, takrat si postal nekdo.
Ta eden, ki ne prenese tvojega pisanja, ki se obrega vate, te žali in pljuje čezte odtehta vse!
Vse!
Zato se bom še naprej trudil, da jo bom jezil. Oh, kako se bom trudil!

Izgubiti črtarja, mržnjarja oziroma v tem primeru črtarko, je kot bi izgubil sto … kaj sto!?, dvesto všečkarjev facebook strani kostin mozeg hkrati!
Še vedno bi jih ostalo tristo in še nekaj deset njih.

A če bi izgubil eno in edino haterko … Ježeštana!
Ne smem nkar pomisliti.

/sarcasm off/

Bazar bizarnosti

Zadnjih nekaj dni je dogajanje na slovenskem političnem parketu doseglo vrh. Vrh bizarnosti, da ne bo pomote. Bolj primerno od parketa, bi bili prepereli smrekovi plohi, kakršni so v boksih za krave ali pa konje v stajah, saj se tale naša politična živina, obnaša bolj primerno kaki štali kot pa parlamentu.
Vse skupaj niti tragikomično ni več. Spominja me na nekdaj sila gledan wrestling, kjer so se razni Hulki in Machomani grdo gledali, se precej očitno zaigrano zravsali, ob udarcih na gobec topotali z nogami, da je imel gledalec lažen občutek strašanske silovitosti in mržnje, ki jo domnevno čutijo en do drugega, prejemnik šusa pa se je zvrnil po tleh, kot bi ga zadela krogla za rušenje.
Čez trenutek ali dva pa je bil že na nogah, brez modrice, brez podplutbe, brez kakršnegakoli znaka poškodbe. Seveda je šlo le za šov, za prodajo spominkov in navijaških rekvizitov.

wrestling
Tako se tudi tile naši politikanti mrko gledajo spod čela, na koncu pa v isti državnozborski menzi, sedeč en ob drugem in nasproti si, srebajo cvetačno kremno juhico, si režejo koščke žrebičkovih zrezkov na posteljici iz rukole, za prilogo si izberejo gratiniran mladi krompirček in popečen bio korenček, na koncu pa se še posladkajo s kosom čokoladne torte z mangovim nadevom, medtem ko otrokom v šolah, ko čakajo na porcijo makaronflajša, piskajo alarmi, ker nimajo plačane položnice za kosilo.
Upravnica šolske kaznilnice, potem ko nekomu od staršev prekipi in obelodani to sicer delujočo metodo, prevzame odgovornost, minister za šolstvo pa jo okrca, češ: ‘ti, ti ravnateljica …’, sporni detektor po nekaj letih!, umaknejo in kot pravijo onkraj Kolpe – nikome ništa!
Tako kot teroristične organizacije, ki vržejo v luft stavbo, z avtomobilom polnim eksploziva razstrelijo nakupovalni center ali pa strmoglavijo letalo.
‘Živjo, tukaj tainta teroristična združba, mi smo bili, toliko da bodo znali mediji poročati kdo je krivec za povzročeno škodo in žrtve pa lep pozdrav do naslednjič.’
Zgodi pa se nič!
Kaj nam pomaga imenovanje nove komisije za preprečevanje korupcije, ko pa so tudi ti zlizani s tistimi, ki naj bi jih nadzorovali!?
Model nadzorništva se ne obnese! Treba je imeti ljudi, ki ne potrebujejo nadzora! Ljudi, ki jim je moč zaupati in so le tega tudi vredni!

kpk
Tudi v tovarnah in podjetjih reč ne deluje.
Nekoga določijo za majstra oziroma preddelavca, ta pa svoje podrejene nadzoruje.
Bolje rečeno bi bilo, da jim utruja med samim delovnim procesom, jim teži z nesmiselnimi nalogami in jim nalaga delo, ki bi ga moral opraviti sam, s tem pa jim onemogoča delo, za katero so plačani – no, zaradi katerega so tam, pustimo to, ali so petnajstega delavci tudi prejemniki plač, ob strani – opraviti dobro.
Kajti, če bi bilo delo dobro opravljeno, norma dosežena in projekti izpeljani, potrebe po nadzorniku ne bi bilo.
Zato ima vsak nadzornik svojega nadzornika, vsak majstr vodjo izmene, vsak vodja izmene vodjo oddelka, vsak frdaman vodja oddelka direktorja sektorja in tako dalje in tako naprej …
Skoraj vedno pa majstr oznani tistega, ki spodkopava njegovo avtoriteto ali pa onega čigar znanje in sposobnosti presegajo njegove, namesto, da bi ukrepal zoper nekoga, ki svoje delo opravlja slabo in površno. Ta malomarnež mu ne hodi navzkriž, ta ohranja njegovo delovno mesto, mu kima in se mu smehlja, oni drugi pa mu bevskne, da čemu se suka okoli njega in ga moti, ko pa je vse postorjeno kot mora biti!
Ravno zato. Že od nekdaj so mlatili konja, ki vleče. Pridnega so imeli za vleko voza, onega šepavega, pa so imeli bolj zato, da so ga jahali otroci. Če so ga vpregli je bil bolj v napoto kot ne, zato je žrebec vlekel kar sam, medtem ko je oni drugi žvečil oves.

Kadar si nekdo, ki je nesposoben, ki ne ve ne kaj počne, ne kako se zadevi streže, sam določi nadzornika pa je vrag vzel šalo. Saj niti ne vem, s čim bi tako skrajno neumnost označil, ko pa slovenščina premore toliko izrazov za slaboumneža.
Bizgec, cepec, teslo, bebec, trap, butec, bedak, kreten, budalo, potem pa so še klinični izrazi kreten, debil, idiot, imbecil, moron.
Le za kaj imamo toliko nazivov za človeka s slabšim možganskim valovanjem?
Iz istega razloga kot imajo Eskimi mnogo poimenovanj za sneg. Povsod je!
In ker je povsod, ker oni ločijo različne sorte in vrste in načine padanja snega, imajo zanje različna imena. Tako kot imamo mi – očitno – povsod zadosti brljavih, nesposobnih, počasnih in malce umsko izzvanih osebkov, ki so sicer lahko neškodljivi, a ko dobijo v roke vajeti so bolj nevarni od tepčka, ki teče s škarjami.
Tile pa imajo v rokah nabito šibrovko. Vojsko, policijo, patrie in sodstvo.
Tecimo, bežimo, reši se kdor se more, saj smo do sedaj naivno mislili – če smo – da je njihov gospodar ljudstvo, saj jih je le to izvolilo, a se vedno bolj kaže, da je njihov gospodar denar. Pred njim klečeplazijo, zaradi njega šušmarijo, potvarjajo, se pretvarjajo in nam lažejo v ksihte.
Vem, da se ne sodi človeka po videzu, a ko sem prvič uzrl fotografijo teh novih kapekajevcev, sem se spomnil na nanizanko Little Britain, ki slovi po svojem črnem humorju, bizarnih in grotesknih situacijah ter po rahlo retardiranih likih.
Podobnost še ne pomeni ničesar, ka-li?
Ali pač?

Dve plati istega kovanca (prozni mnogoboj 2014)

Kdor pravi, da nima treme je lažnivec. Mogoče niti ne laže nalašč, le ne opazuje se zadosti podrobno.Dejstvo, da sem šele nekaj ur pred samim finalom proznih mnogobojev 2014 sploh izbral zgodbo, ki jo bom bral, zagotovo ni blagodejno vplivalo na moje rahlo razrvane živce, poleg tega pa mi je želodec, kot vsakič pred kakim javnim nastopanjem sporočal:’ Ne hvala, sem že včeraj jedel in nima smisla, da še danes.’ 
Kostin želodec je želel naplahtati kostin mozeg, a je ta komplet ves organizem že dopoldan zvabil na uravnotežen obrok v bližnjo okrepčevalnico. Paradižnik, zelje, solata, jogurtova omaka, popečeno piščančje meso, vse skupaj pa zavito v tanko testo. Jufka pač. 

Preudarjanje ali naj čitam to ali ono ali kaj tretjega, nekaj na prvo žogo, morda nekaj hihitavega, zabavnega a provokativnega, se je končalo z ‘ma u kurac vse skupaj!’ in natisnil sem tisto, kar sem hotel brati že lani in predlani. 
Vnovični vzorec pogostega letanja na odtakanje, upad teka in pogosto praskanje čela jn lasišča je bil zadosti zgovorna potrditev, da imam jebeno tremo. Kar ni nič slabega. Vem, da berem prehitro, zaradi tega občasno požiram cele besede ali pa pojem kak zlog. 

‘Nekaj moram pojest!’, sem se na glas opomnil.
Na silo sem zmazal štiri čufte s polento, čez pa sem prav pogoltno požrl še en smetanov puding z okusom mlečne čokolade, med goltanjem zvrhanih jušnih žlic pa sem sukal embalažo iščoč podatek o količini. Ko sem v kotu spodaj ugledal droban sramežljiv napis ‘500g’, sem se zavedel, da sem ravnokar kot taboriščnik močnik, potamanil pol kile pudinga.

Ana me je pobrala malodane pred vhodnimi vrati, kjub temu pa sem tistih nekaj deset metrov premagal s težavo in v glavi s predstavo, da sem videti kot gospod Majavko. 
Vso pot do Ljubjane sem zehal in blebetal. Prvo zaradi prenažrtja, drugo zaradi, kakopak, treme.

Čik, prijava, naročilo pijače. Nives, Matej ter Jure so me prišli bodrit, bog jim požegnaj.
Vesolje pa mi je v svoji neskončni šegavosti kot kontrapunkt v neposredno bližino zopet poslalo pijanega Slovana, ki glumi anglosaksonca in me je zmerjal s ‘hudu ju tink ju ar’ in ‘madrfakr’. 
Srebal sem pivo in si mislil:’taman me boš razpizdil, da bom prebral, kot se šika’, a ker je kurac nadležen vedno bolj sikal in skakal v besedo tudi Pižami, ki je ravno začel z zadevščino, sem stol lajavega pizduna, ko se je ta odločil izprazniti mehur, potisnil pod mizo in nanje položil noge. 
Sicer ga je hotel zopet uporabiti, a sem mu medtem, ko je cukal stol, s kazalcem pokazal, da ne bo šlo, skoz zobe sem bevsknil ‘pober’ se!’ ta pa mi je vrnil s ’tis prfuknen.’
‘Še eno zini’, sem si mislil, ‘pa boš videl, kok prfuknen …’ 

Na vrsto za branje sem prišel – ja itak, kdaj pa? – ravno takrat, ko sem šel scat. Kar je bilo nekako pričakovano, ker sem hodil na skret, kot bi imel prehlajen mehur.

foto: Matej Sušnik

foto: Matej Sušnik

Stojim. Berem. Berem počasi. Razločno. Berem in sem ter tja slišim koga, ki se zasmeji, hkrati pa se zave, da ni prav. Preneha se smejati. Ni smešno. Bizarno je. Groteskno. 
To je rajtam Grmov vpliv. Ali pa zgolj dejstvo, da ko padeš noter, padeš noter in bereš. Ali pa sekaš tilnike. Vseeno je. 

Skušal sem umiriti tresočo roko, v kateri sem držal papirje pa sem si rekel, ‘ko jo jebe’ in se raje osredotočil na branje.
Da zgodba ne bo požela silnih simpatij mi je bilo nekako jasno, zatorej me število dvignjenih rok ni kaj preveč presenetilo, bil pa sem – priznam – malce razočaran, saj sem jih vseeno pričakoval nekaj več. 
A jebi ga. Za glas ljudstva je treba imeti nekaj ljudskega. Kar Ludvik zagotovo ni. 

Tudi razglasitev končnih rezultatov ni bila neko silno presenečenje. Večji, ko je odziv že med samim branjem zgodbe, večja je možnost za zmago. Med mojim branjem pa je bila skorajda tišina, le tu in tam kak ‘ o fak no’, je prekinil turobnost. 
Pižama je v uvodu zaključka dejal, da tolikšne diskrepance med občinstvom in žirijo ni bilo že lep čas in da je rezultat skrajno zanimiv. 

Lol! 
Prej je ves čas prcal Zaza – člana žirije, zaradi njegovega hipsterskega videza, zdaj je pa uporabil ‘diskrepanca’, jebote! 
Kaj nesoglasje ni dovolj artfagovsko?

Ko so se pokuševali, pofotkali in je bil prehod prost, sem šel spet v toaleto, tokrat že zaradi piv in ne več zaradi treme, vračaje se na svoj sedež v kotu, pa me začopati prej omenjeni orjak in mi pojasni diskrepanco. 

Do neskladja je prišlo zavolj očitno različnih okusov občinstva, ki jih ‘Pogled’ ni prepričal in so mu namenili bore malo glasov, zato pa so bili enotni člani žirije Zavoda za založništvo AirBeletrina (al kako že?) in dodelili moji zgodbi največ točk. 
Tako, da sem – poglej ga zlomka! – pušnil in zmagal obenem. 
Poraženec in zmagovalec istočasno.

Sicer bi mi tistih 800 evrov bruto bruto bruto prišlo prav, a naj me koklja brcne, če mi ta potrditev strokovne žirije ne pomeni skorajda več. 
Biti brez gnara sem tako ali tako vajen, dobiti štiri dvignjene palce, da pišem dobro, pa je nekaj, česar sicer nisem vajen, bi se pa z lahkoto navadil.

%d bloggers like this: