‘Ne spusti me!’
Nosil jo je po stopnicah in jo naposled odložil v posteljo.
‘Spustil si me!’
Miza. Pijača. Rojstnodnevno praznovanje. On hiti mimo.
‘Nisi me poklical!’
Njen cvileč in strašljiv glas mu odzvanja po blodnjaku uma in ga opominja.Vso noč so mu skozi glavo švigale podobe ljudi, za katere si ni mogel povsem razložiti kaj imajo skupnega, s kakim razlogom mu jih je podzavest dala v skupno zgodbo in kaj mu želi pravzaprav povedati.
Kaj pa če so bile le blodnjave, zmedene in nesmiselne sanje brez kakršnegakoli pomena in še bolj brez kakršnegakoli sporočila za njegovo zavestno raven?
To bi bilo vsekakor najugodneje. A vseeno je iskal razlog. Nekakšno razlago.
To je bila njegova prvotna težava. Vse je skušal razumeti in osmisliti. Kot majhen pamž, ki na vsako reč zastavi zakaj in na vsak zato nov in nov zakaj, dokler ni povsem zadovoljen z odgovorom ali pa dokler ga izpraševani ne pošlje za kazen v kot, kjer potem nalašč z nohti lušči omet.
Le žalost in trpkost je začel sprejemati kot nekaj vsakdanjega. Zanju ni iskal obrazložitve. Bili sta vedno pogostejši spremljevalki njegovega vsakdana.
Pestoval ju je kot preveč skrbna mati neguje razvajenega sinka. Sinko zraste v dečka, mladeniča, moškega.
Ta pa nekega dne, ko mu mati odreče skuhati skledo mareličnih cmokov, v užaljenosti pograbi krepelce poleg skromnega ognjišča, ji z njim razčesni lobanjo, jo pusti ležati na kuhinjskih tleh v mlaki krvi in si jih (končno) skuha sam.
Tako bosta tudi tidve sopotnici opravili z njim …
Le da bosta onidve to storili bolj prefinjeno. Ubili ga bosta od znotraj. Izvotlili bosta njegovo telo kot okrasno bučo, ga kot svarilo pustili sedeti na kakšni kamniti ograji ali razpadajočem obzidju z izrezljano tegobo v njegov razbrazdan obraz.
Postal bo kužno znamenje.
S samim seboj, s svojo turobnostjo je znal več dni preždeti v svoji čumnati, ne spregovoriti z nikomer niti ene same besede, obdan s knjigami, zapiski, zmečkanimi listi, plastenkami in omoti cenenih prigrizkov.
Iz sobe je hodil le na stranišče. Glavobol je postal stalnica, namrščeno čelo in mrk pogled pa je imel celo na fotografiji osebnega dokumenta. To je bil on!
Nerad je hodil med ljudi, včasih je šel v knjižnico.
‘Dober dan’ ob prihodu in ‘Nasvidenje’ ob odhodu, so bile pogosto edine izrečene besede v dnevu. Če je namrščen, še ne pomeni, da je nevljuden.
Prešinilo ga je, da je vsakomur iz sanj bržkone storil nekakšno krivico. Nekaj, česar mu ne bi bilo treba narediti, a je vseeno storil in s tem onega prizadel. Ali pa je obljubil, rekel da bo nekaj naredil – pa tega ni storil.
Na vse pretege se je trudil delati prav, biti pravičen in služiti resnici, sedaj pa …
Trgalo ga je na drobne kosce, bil je kot moker star časopis, s katerega polzijo črke, na katerem se verižijo stavki in izgubljajo vsebino, postajajo nesmiselne krace na brezobličnem kosu spranega papirja.
Vedel je, da kar počne ni prav, a se je tolažil, da on s tem pravzaprav nima nič, da ni on tisti, ki laže.
Pa vendar je bil razlog za laganje. Povod temu. Ni je ljubil, a jo je vseeno fukal. Ona ga je občudovala, norica, on pa je dremal ob njej, da mu ne bilo treba pogledati v njene oči polne naklonjenosti.
Počutil se je umazano, nizkotno, izkoriščevalsko. Ni je hotel prizadeti. Imel jo je rad.
A ni je ljubil. Ležal je ob njej kot prazna lupina. V njem ni bilo ničesar od tega, kar si je ona domišljala, da vidi. Bil je prazen in potrt. Ker je vedel, da jo bo prizadel. Kakorkoli se odloči odločiti se.
Odločitev pa je bila že dolgo sprejeta. Dilema je bila le še v izvedbi.
Njuno vez lahko prereže z enim samim udarcem, z enim spretnim zamahom. Presekati hitro in natančno kakor odbiješ glavo kokoši, ki se delček sekunde zatem zgrudi, se mu je zdelo najlažje. A za koga?
Najlažje zanj. Zanjo prav gotovo ne.
Lahko pa ji počasi pušča kri, lahko jo trpinči in muči kot to počne sam s seboj. Lahko začne pestovati njo. Ali pa se on pusti pestovati njej.
kostin mozeg 