Dve plati istega kovanca (prozni mnogoboj 2014)

Kdor pravi, da nima treme je lažnivec. Mogoče niti ne laže nalašč, le ne opazuje se zadosti podrobno.Dejstvo, da sem šele nekaj ur pred samim finalom proznih mnogobojev 2014 sploh izbral zgodbo, ki jo bom bral, zagotovo ni blagodejno vplivalo na moje rahlo razrvane živce, poleg tega pa mi je želodec, kot vsakič pred kakim javnim nastopanjem sporočal:’ Ne hvala, sem že včeraj jedel in nima smisla, da še danes.’ 
Kostin želodec je želel naplahtati kostin mozeg, a je ta komplet ves organizem že dopoldan zvabil na uravnotežen obrok v bližnjo okrepčevalnico. Paradižnik, zelje, solata, jogurtova omaka, popečeno piščančje meso, vse skupaj pa zavito v tanko testo. Jufka pač. 

Preudarjanje ali naj čitam to ali ono ali kaj tretjega, nekaj na prvo žogo, morda nekaj hihitavega, zabavnega a provokativnega, se je končalo z ‘ma u kurac vse skupaj!’ in natisnil sem tisto, kar sem hotel brati že lani in predlani. 
Vnovični vzorec pogostega letanja na odtakanje, upad teka in pogosto praskanje čela jn lasišča je bil zadosti zgovorna potrditev, da imam jebeno tremo. Kar ni nič slabega. Vem, da berem prehitro, zaradi tega občasno požiram cele besede ali pa pojem kak zlog. 

‘Nekaj moram pojest!’, sem se na glas opomnil.
Na silo sem zmazal štiri čufte s polento, čez pa sem prav pogoltno požrl še en smetanov puding z okusom mlečne čokolade, med goltanjem zvrhanih jušnih žlic pa sem sukal embalažo iščoč podatek o količini. Ko sem v kotu spodaj ugledal droban sramežljiv napis ‘500g’, sem se zavedel, da sem ravnokar kot taboriščnik močnik, potamanil pol kile pudinga.

Ana me je pobrala malodane pred vhodnimi vrati, kjub temu pa sem tistih nekaj deset metrov premagal s težavo in v glavi s predstavo, da sem videti kot gospod Majavko. 
Vso pot do Ljubjane sem zehal in blebetal. Prvo zaradi prenažrtja, drugo zaradi, kakopak, treme.

Čik, prijava, naročilo pijače. Nives, Matej ter Jure so me prišli bodrit, bog jim požegnaj.
Vesolje pa mi je v svoji neskončni šegavosti kot kontrapunkt v neposredno bližino zopet poslalo pijanega Slovana, ki glumi anglosaksonca in me je zmerjal s ‘hudu ju tink ju ar’ in ‘madrfakr’. 
Srebal sem pivo in si mislil:’taman me boš razpizdil, da bom prebral, kot se šika’, a ker je kurac nadležen vedno bolj sikal in skakal v besedo tudi Pižami, ki je ravno začel z zadevščino, sem stol lajavega pizduna, ko se je ta odločil izprazniti mehur, potisnil pod mizo in nanje položil noge. 
Sicer ga je hotel zopet uporabiti, a sem mu medtem, ko je cukal stol, s kazalcem pokazal, da ne bo šlo, skoz zobe sem bevsknil ‘pober’ se!’ ta pa mi je vrnil s ’tis prfuknen.’
‘Še eno zini’, sem si mislil, ‘pa boš videl, kok prfuknen …’ 

Na vrsto za branje sem prišel – ja itak, kdaj pa? – ravno takrat, ko sem šel scat. Kar je bilo nekako pričakovano, ker sem hodil na skret, kot bi imel prehlajen mehur.

foto: Matej Sušnik

foto: Matej Sušnik

Stojim. Berem. Berem počasi. Razločno. Berem in sem ter tja slišim koga, ki se zasmeji, hkrati pa se zave, da ni prav. Preneha se smejati. Ni smešno. Bizarno je. Groteskno. 
To je rajtam Grmov vpliv. Ali pa zgolj dejstvo, da ko padeš noter, padeš noter in bereš. Ali pa sekaš tilnike. Vseeno je. 

Skušal sem umiriti tresočo roko, v kateri sem držal papirje pa sem si rekel, ‘ko jo jebe’ in se raje osredotočil na branje.
Da zgodba ne bo požela silnih simpatij mi je bilo nekako jasno, zatorej me število dvignjenih rok ni kaj preveč presenetilo, bil pa sem – priznam – malce razočaran, saj sem jih vseeno pričakoval nekaj več. 
A jebi ga. Za glas ljudstva je treba imeti nekaj ljudskega. Kar Ludvik zagotovo ni. 

Tudi razglasitev končnih rezultatov ni bila neko silno presenečenje. Večji, ko je odziv že med samim branjem zgodbe, večja je možnost za zmago. Med mojim branjem pa je bila skorajda tišina, le tu in tam kak ‘ o fak no’, je prekinil turobnost. 
Pižama je v uvodu zaključka dejal, da tolikšne diskrepance med občinstvom in žirijo ni bilo že lep čas in da je rezultat skrajno zanimiv. 

Lol! 
Prej je ves čas prcal Zaza – člana žirije, zaradi njegovega hipsterskega videza, zdaj je pa uporabil ‘diskrepanca’, jebote! 
Kaj nesoglasje ni dovolj artfagovsko?

Ko so se pokuševali, pofotkali in je bil prehod prost, sem šel spet v toaleto, tokrat že zaradi piv in ne več zaradi treme, vračaje se na svoj sedež v kotu, pa me začopati prej omenjeni orjak in mi pojasni diskrepanco. 

Do neskladja je prišlo zavolj očitno različnih okusov občinstva, ki jih ‘Pogled’ ni prepričal in so mu namenili bore malo glasov, zato pa so bili enotni člani žirije Zavoda za založništvo AirBeletrina (al kako že?) in dodelili moji zgodbi največ točk. 
Tako, da sem – poglej ga zlomka! – pušnil in zmagal obenem. 
Poraženec in zmagovalec istočasno.

Sicer bi mi tistih 800 evrov bruto bruto bruto prišlo prav, a naj me koklja brcne, če mi ta potrditev strokovne žirije ne pomeni skorajda več. 
Biti brez gnara sem tako ali tako vajen, dobiti štiri dvignjene palce, da pišem dobro, pa je nekaj, česar sicer nisem vajen, bi se pa z lahkoto navadil.

Advertisements
Naslednja objava
Komentiraj

4 komentarji

  1. Čestitke! Se bo dalo tvojo zgodbo kje prebrati?

    Odgovori
  2. Vesel sem, da si za branje izbral zgodbo iz rubrike Ludvik. Res vesel. Pogumna poteza. Da publiki zgodba ni bila všeč me niti ne preseneča. Lažje se je smehljati nekim zabavnim štosom kot pa se pogledati v ogledalo oziroma v neki zgodbi, ki je ganljiva, čustvena, življenska, morda prepoznati samega sebe.

    Sicer pa …spomnim se intervjuja z Jurijem Zrnecem, ko je bil na višku ustvarjalne moči in “slave.” Po treh viktorjih s strani publike je četrto leto dobil strokovnega viktorja. In je jasno povedal, da mu prav ta zadnji – dodeljen s strani strokovne žirije pomeni največ. Torej …ti si včeraj dobil strokovnega viktorja. Za tiste s strani publike bo še čas. 🙂 Tako …zdaj grem pa še enkrat Pogled prebrat. 🙂

    Odgovori
  3. Đubox, seveda. Se jo je dalo tudi že prej. To je tale …
    https://kostinmozeg.wordpress.com/2011/12/15/pogled/
    Dušan, me veseli, da ti je izbor povšeči in prav škoda, da nisi (z)mogel priti. Pa drugo leto. Morda se celo pomeriva kdaj. Namig, namig 😉

    Odgovori
  4. Kosta, tudi je meni žal, da nisem (z)mogel priti. Naslednja priložnost pa šele prihodnje leto? Nič prej? A, da bi se pomerila kdaj? Huh …to bi bilo zanimivo. 🙂 Res vredno razmisleka. Kar pa se tiče pijanih Slovanov, ki se delajo Angleže …nisi imel že nekoč na Metelkovi opravka z enim takim specialcem? So zanimivi taki tipi ja. Pa, ko bi se vsaj pretvarjal s stilom. Ko bi vsaj izbrusil tisti ne vem …manchesterski naglas. Ampak ne. Skužiš ga po treh besedah. 🙂 Naj prihodnje raje poskusi z ameriško angleščino. Morda se bo bolje odrezal. 😉

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: