Nikol’ ne bom t’ prav’ Sloven’c

Čeprav je ob koncu devetdesetih let prejšnjega tisočletja, ko sem se v sposojenih gojzarjih vzpenjal na Kamniško sedlo kazalo, da bom pa vendarle mogoče nekoč povsem enakopraven član družbe in bom nemara deležen odobravajočih trepljajev po od ruzaka ožuljenih ramah in sem po tistem, ko mi je uspelo zlesti tja gor, resno pomislil, da bi se nekoč povzpel na sam vrh simbola slovenstva in si s Triglava ogledal to našo prelepo deželo, me je ta preblisk minil kojci, ko mi je prijatelj obrazložil kako te na vrhu krstijo.
Mislil sem namreč, da te malce poškropijo s kako vodo, ta pa mi je odvrnil, da jih dobiš po riti, al’ s pasom al’ s špago …
‘Kaj si rekel? Da te s pasom!?’
‘Pa saj ne zares!’

Mojega frisa ob Aljaževem stolpu ne boste uzrli nikoli in nikdar!
Mi na misel ne pride, da bi me po treh urah grizenja lastnih kolen in po prigovarjanju vodiča z: ‘Dajmo, dajmo! Da je ne bo Johnny že nazaj v dolino rezal, preden boš ti kumej gor prlezu!’, na vrhu ob lovljenju sape, za nameček še Frenk našeškal po zadnji plati.

krst
Frenk je drugače klen Sloven’c iz okolice Zbiljskega jezera doma, iz kraja Šentomprga, oziroma, kot piše na obcestni tabli – Valburga, vendar se mu ime Francelj, ki so mu ga mati v zibel deli,  zdi premalo svetovljansko. Prav tako brkati Đoni ni nič drugega kot en navaden Janez, ki misli, da je mnogo bolj frajersko, če se okličeš za Đonija.
Dasiravno gre bolj za šalo in za ohranjanje hribolazniške ter alpinistične tradicije, se že zavolj pregovorne balkanske trme ne pustim mlatiti po riti kosmatemu preznojenemu descu z zadahom po šnopsu, čebuli in kranjski klobasi.
Iz inata ne!

Proti rahlemu tepežkanju otročadi v vzgojne namene nimam nič proti, četudi je to dandanes že zadosten razlog, da te obiščejo uslužbenci CSD-ja, češ, da izvajaš nasilje nad mladoletno osebo, obenem pa je povsem vseeno, če skoraj desetero otrok dveh fanatičnih vernikov odrašča misleč, da jim hrano pred vrata nastavlja nihče drug kot Bogec personalno in poskrbi, da ne hodijo okrog goli in bosi. Nemara je res vsemogočen, a verjemite mi, da zagotovo nima časa za dostavo mleka. Niti svojim najbolj gorečim oboževalcem ne.
Še manj imam kaj reči zoper šeškanje v rekreativne namene med dvema odraslima in vsaj delno golima osebama, ki se s tem vzburita do te mere, da se spozabita in nemara zaplodita novega Slovenčka, povečata rodnost in poskrbita za pozitiven naraven prirastek.
Bog jima požegnaj.
Nikakor pa se ne pustim mlatiti po zadnjici po treh urah navpičnega rinjenja v skalnat breg, pa naj gre magari za tradicijo in navihanost.

Druga možnost, da bi bil sprejet, je ta, da se vsaj enkrat zjutraj zarana, primerno opremljen s steklenico žganega, šestorčkom piva, kakimi borovničkami ter z ragljo, bobnom in trobljo ali pa vsaj s piščalko, vkrcam v avtobus in se ga že med vožnjo tako nacukam, da se mi bo vsaj kolcalo, če revše na tešče ne zmorem spit toliko, da bi kozlal že ob zori. Če ti to rata šele po prispetju v dolino pod Poncami nisi dec.

‘Tala je šele dela bruhnu … preh se je pa nekej nazaj držou pa finga dewou. A miš, da si ti kej bol, k si jih vidu skakat, a kuga!?’

Ponce
Nikakor mi ne gredo v glavo te bojda športno entuziastične ekspedicije, ki se sprevržejo v brezglavo opijanje pod pretvezo navijanja za naše, kjer jih je večina potem tako ali tako obrnjena proti točilnemu pultu, namesto da bi zrli proti odskočni mizi in opazovali orle v letu. Tisti ‘vleci, vleci’ in ‘opopopop’ pa pride prav tudi ob nagibu flaškona in spodbujanju pri čim daljšem cuku.

Morda bi tale planiški praznik preimenovali v ‘žganica in poleti’ po vzoru ‘pivo in cvetje’, obiskovalce pa bi vabili s sloganom ‘v roke limonce pa hoj gor pod Ponce’ ali pa ‘v Planico s plenico’, s čimer bi se izognili zapletom pri opravljanju potrebe, s tem pa bi jim ne bilo toplo le pri srcu, ampak tudi pri pimpeku.

Če že ne morem biti t ‘prav z enim samim dejanjem, bi si morda lahko nabral več manjših štampiljk z udeležbo na veselicah, a kaj ko se mi ob narodnozabavni glasbi, ki je nekako zvesta spremljevalka teh prireditev, naježijo dlake na vratu. Ne razumem, kaj ima ta muzika opraviti z narodom, še manj z zabavo.
To da je glasba, je sicer razvidno po uporabi inštrumentov in čeprav ne gre za popolno kakofonijo med klarineti, frajtonarcami in izumetničenimi vokali pevk v narodnih nošah in avbah, bi po nekaj urah poslušanja narodno zabavnih viž, razbeljena pletilka potisnjena v uho delovala prav blagodejno na trpeči sluhovod.
Menda je na veselicah, pogost pojav tudi pretep in so včasih smatrali večer brez kake razbite betice, izbitega zoba ali vsaj zlomljenega uda, najsibo roka ali noga, če jim že ni uspelo nikogar spraviti na oni svet, za totalen polom, le da je bil takrat zadosten razlog že to, da si iz sosednje vasi, sedaj pa si uržah že, če ga pogledaš.

Nekoč so te, če je verjeti pripovedovanjem starih pretepaških mačkov, z vzklikom ‘Aufbiks!’ ali pa s ‘Čreve na plot!’, vsaj opozorili na udarec, sedaj pa te, meni nič tebi nič, s pestjo mimogrede dregne na zobovje ali pa ti pokloni brco v družinske dragulje, zato me udeležba takovrstnih družabnih srečanj mika še tolikanj manj.

gobec
Sprijaznjen da nikdar ne bom t’ prav Sloven’c in da je prav vseeno, če se po svojih najboljših močeh trudim vklopiti, če berem Kersnika, Šalamuna, Moderndörferja, Kosovela in Voranca in Jurčiča ter sem bržda edini Makedonec na planetu, ki zna malodane na izust tako dialoge iz filma ‘Cvetje v Jeseni’, kot tudi one iz ‘Tistega lepega dne’ in sem eden redkih, ki ve, da je celoten zaplet iz srbskega filma ‘Mrtav ladan’ pravzaprav sposojen iz Partljičevega tv filma ‘O težavah s Kalmanovim truplom in o neprimerni ljubezni med Frančekom in Gelo’ bom vseeno od kakega ta pravega deležen opazke, da sem t spodn, četudi je prav tako kot jaz na svet privekal v ljubljanski porodnišnici in celo nekaj let za menoj.

Bi me tile vzeli kaj bolj resno, če bi se nekega večera v alkoholni omami pojavil pred njihovimi vrati in bi besno kričal:’Gank rukam, kri voham!’

Advertisements
Naslednja objava
Komentiraj

3 komentarji

  1. V Sloveniji mi pravijo čefur. V Srbiji mi pravijo Slovenec. 🙂 Sem človek, ki je doma nikjer in istočasno povsod. Je pa nekaj kar moram iskreno povedat. Sem tukaj rojen, tukaj vzgojen ampak ‘ta prav Slovenc’ se nikoli nisem niti trudil postati. Jaz sem …sam svoj. Dialoge iz Cvetje v jeseni znaš na pamet? Opa! Kar se pa samega bloga tiče …sem ti na tem mestu že tolikokrat povedal, da odlično pišeš, da se že ponavljam. 😀

    Odgovori
  2. Miran Perisin

     /  april 18, 2014

    Take, ki znajo na izust citate iz Cvetja v jeseni in Partljičevih dram, jest definitivno sumim , da so čefurji, ker znano mi sicer je, da so tudi čistokrvna Slovenčad nekoč premogla take, ki so to znali, vendar mi je znan tudi njihov bridek, cankarjanski konec.. Potem ko so v množici zaman iskali nekoga, ki bi vedel o čemu to oni, so se sila depresivni zapili pod Poncami in ponovili eno od Peganovih ali Petkovškovih vaj prostoročno na drevesu s konopca bingljajoč.

    Odgovori
  3. Dušan, če mi nikoli več ne rečeš, ne bom prav nič užaljen. 😉
    Miran, pobrkal si dajalnik in mestnik. O čem. Ti runkelj slovenceljski, na samomor namigujoč. 😛

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: