Vzvišena pesem

Prav nobena
moja pesem
ni nastala
v  Berlinu
v Madridu
v New Yorku
na Azurni obali
na Zakintosu
na Tajskem
pod Eifflovim stolpom
pred Stalinovim kipom
ob zidu objokovanja
ali kamorkoli že
hodijo naduti
samovšečni
pompozneži
po inspiracijo.

Vse
so nastale
v  moji
zmešnjave
polni
glavi!

madness

Advertisements

Akcija! Čistilna akcija

Minule dni je po vseh kočevskih vaseh, zaselkih, obronkih gozdov in mesta ter tudi v samem mestu potekala akcija ‘Očistimo Kočevsko 2014’, ki je s plakati in domiselnimi skorajda inštalacijami, vabila vse občane in ozaveščene ljudi, k pospravljanju odvrženih smeti, ki so se skozi leto nakopičile vsepovsod. 

Slogan ‘Bodi boljši! Sodeluj!’, me je zbodel naravnost v zrkli.

Boljši naj bom od koga!? 

Od tistih, ki brezvestno smetijo in onesnažujejo okolje z odlaganjem odpadkov v naravo? 
Od ljudi , ki brez kančka slabe vesti odmetavajo papirčke, polivinilaste vrečke, svoje izpraznjene pločevinke in plastenke, ki zavržejo pokakane pleničke svojih pamžev kar v najbližje grmovje, izrabljene pnevmatike zakotalijo v graben, dotrajane hladilnike, pralne stroje in zamrzovalne skrinje pa zvrnejo v kakšno, kot za to namenjeno gozdno globel ali vrtačo, ki jih je kočevski kras kot nalašč ustvaril, si bržda mislijo tile, ki se takole pišmevuhovsko znebijo nepotrebne navlake. 

Mar nisem zadosti dober že s tem, da ne odlagam smeti v naravo!?
Še pospravljal naj bi za njimi!?
Da bodo imeli do naslednje čistilne akcije kam odlagati svoje smeti!? 
Nak! Ne bom!

Nikarte me narobe razumeti … 
Vsem organizatorjem, pobudnikom in kakorkoli vpletenim, z največjim spoštovanjem snamem klobuk. Pozdravljam ves trud, dobro voljo, vnemo in pripravljenost dobrih ljudi, društev in organizacij, ki se odzovejo in nesebično počistijo nesnago, ki jo brezvestneži skozi vse leto namečejo naokrog in z njo svinjajo okolje. Tudi sam sem predlani čistil okolico jezera, s seboj vlačil celo potomca, a zgolj zaradi vzgojno izobraževalnih vzgibov. Da ga podučim česa se ne počne. 

Ne bom mu pa privzgojil občutka, da eni smetijo, drugi pa čistijo.
O tem, kaj vse je moč najti na bregovih jezera ter v njegovi neposredni okolici sem pisal že v članku z naslovom ‘Jezero’ marca 2011. Odziv nanj in na moje razmišljanje, kdo bi mogel odvreči embalažo hrane in konzerve, je bil klic ogorčenega ribiča, da njegovi ribiški kolegi tega pač ne počnejo.

Tudi prav. Najbrž sem iz čiste hudobije v photoshopu uredil vrečo vabe za ribe in jo na fotografijo strateško namestil na tla ob jezeru. 

Težko je za kogarkoli trditi, da ta pa ni tak in bi kaj takega nikoli in nikdar ne storil. 
Krivično pa je tudi reči, da so onesnaževalci le določen sloj ali segment prebivalstva. 

Če ostanete po kakšni prireditvi še kake pol urice, ko se prizorišče izprazni, se boste lahko na lastne oči prepričali o tem, da onesnaževalska miselnost ne pozna meja. 
Razkropljena je prav med vse ljudi. 
Tako med tiste, ki nimajo ravno mnogo, kot tudi med tiste, ki imajo precej pod palcem. 
Med nižji ,višji in srednji sloj. Med staro in mlado. 

Razlika med nekom, ki rad prisluhne denimo narodno zabavnim vižam in ima malce bolj ruralno ozadje, ali pa nekom, ki ima raje bolj klasične melodije in je na prvi pogled nekolikanj bolj fin, je le ta, da bo oni za seboj pustil ovojne papirčke ki-ki bombonov in plastenko od Zale, tisti uglajeni pa omote od Rafaello kroglic in embalažo od Evian vode. 
Nikakršnega pokazatelja ni, po katerem bi se lahko ravnali in brez kančka dvoma dejali, da je nekdo slabši ali boljši.

Prav tako ne čutim nobene potrebe po biti boljši. Sem bolj za enakopravnost … 
Najprej naj onesnaževalci dosežejo raven tistih, ki ne smetijo, potem pa gremo lahko skupaj pospravljat na čistilno akcijo … 

Aja, ne! Ne bomo šli! Ne bo treba!
Ker ne bo česa pospraviti! 

A kako to doseči? 
Z ozaveščanjem o ekologiji že od ranih nog. Z zgledom. Otrok tistega, ki smeti, se bo skoraj zagotovo tudi sam nalezel vzorca.
Kaj pa storiti s kršitelji?
Jih kaznovati? Že, že … toda kdo in na kašen način? 
Morda bi bilo zanimivo takega odeti v florescentno oblačilo in mu naložiti nekaj dnevno pospravljanje okoli šol in vrtcev … Se mi pa kar dozdeva, da bi se počutil ponižanega in bi mu bilo nerodno. 
Me prav zanima, če bi mu bilo kaj nerodno, če bi ga zalotili medtem, ko bi s prikolice stresal odslužen televizor ali pa stare cegle.

tevelizor

Jebi se mal’, Vitan Mal!

Menda je imel priljubljeni pisatelj mladinske literature na svojem računalniku prek dvajset tisoč spornih fotografij golih otrok, ki jih je imel po njegovih navedbah zgolj za namene pisanja svojih petih knjig za odrasle s pedofilsko tematiko in so mu služile le kot pomagalo.

Eno od teh knjig sem lani decembra tudi sam prebral in po petdesetih straneh takole strnil občutke, ki so mi prevevali razdražen želodec:
‘Občutek, ko ti nekaj smrdi in se mrščiš ter obenem ugibaš od kod ta smrad, kasneje pa ugotoviš, da si stopil v frišen pasji drek, spereš podplat s tušem, vonj pa se ti zažre v nosnice in ga čutiš še en cajt tud v žrelu, kot bi ga bil obliznil in čeprav si dal obuvalo daleč stran od oči imaš še vedno pred seboj podobo speštanega govna, ki se je zalezlo v zareze in nikakor ne moreš izbrisati slike iz možgan.’

Ko sem po nekaj dneh knjigo z olajšanjem, da se mi je uspelo prebiti skozi ta bolesten priročnik za sluzaste pedofile, ki ne vedo, kako se približati objektu svojega poželenja navsezadnje le odložil, sem se vprašal, če se da podrobnosti v kakršne se spušča pisatelj, opisovati tako doživeto brez nekih lastnih osebnih izkušenj in ali je morda lik profesorja, njegovih izprijenih fantazij in neizživetih želja zasnovan sto odstotno po avtorju samem ali pa je vseeno le dodan vsaj kanček domišljije?

Kakorkoli že, prav malo mi je mar ali je hotel s knjigami res le provocirati ali pa gre morda za bolestno potrebo po izpovedovanju svojih pedofilskih nagnjenj in teženj, ki jih tako nazorno in mestoma prav boleče orisuje, ali pa je res želel opozoriti na to problematiko kakor pravi sam …
Čeprav se mi je med prebijanjem skozi strani zazdelo, da se mu zdi problematično predvsem to, da današnja družba ne zmore razumeti ljubezni med upokojencem in osnovnošolcem.
Težko bom povedal kaj več, ne da bi se spustil v samo vsebino knjige in če bo teh nekaj stavkov preveč mučnih, potem nikar ne posegajte po kakšni od knjig.
Napačna odločitev vas zna spremljati še kak dan ali dva …

Mal

Profesor skozi okno svojega stanovanja opazuje sosedovega mulca med igro, vmes se malce podrgne, pogleda kak film, kjer imajo glavne vloge otroci in sanjari o njegovih gladkih bedrcih. V časopis da kodiran oglas, prek katerega spozna surovino istih nazorov, ki kasneje po načrtu, ki ga skupaj izpeljeta, njegovega ljubega fanta posili, deček pa – pazi to! – med posilstvom doživi orgazem in že dan zatem išče surogat za svoj ranjeni anus, ker mu je bilo tako preklemansko fino!

Jebi se mal’, Vitan Mal, ti in tvoj izprijeni um!

Kot bi to ne bilo zadosti, fantič namesto staršem ali pa policiji, potoži posiljevalčevemu zarotniku, torej ostarelemu profesorju, ta pa ga v svoji kopalnici, s svojimi koščenimi prsti oklepajoč se kopalne gobe, namili in neguje, ob čemer fantič doživi erekcijo, dobri profesor pa zavolj lepših fantovih občutkov, ker je pač tako zaljubljen vanj, odstrani zobno protezo in se mu v popolnosti posveti.

Bruhalnik!!!

Pravzaprav ustvari tak idealen sanjski svet, kjer otroci kar sami zlezejo prijaznim stričkom v naročje in jih malodane prosijo naj jim ga vtaknejo v rit že enkrat, saj ta fant kasneje, ko dobri profesor vzame konec in ga pospremijo na zadnjo pot, pobegne od doma, se spoprijatelji z ravno tako prijaznim voznikom tovornjaka, ki mu medtem, ko ga v kabini svojega vozila nabada, dovoli sukati krmilo kamiona!

Pa jebemti mozak ostuden!

Kosmat romunski šofer ga dene spat, toplo pokrije in ga odpelje k nekemu bogatemu stanovskemu kolegu, ki mu v svoji obmorski vili nudi topel dom in mu predstavi cel kup prijaznih stričkov, ki ugodijo njegovim potrebam, ki so čudežno vzniknile v njem po tistem brutalnem posilstvu v avtomobilu profesorjevega svetovalca za osvajanje mladih, nedoraslih, pozornosti in ljubezni željnih (fan)tičkov brez toplega gnezda.

Če mu slovensko sodstvo verjame, da je zmogel spisati takole bolanijo na podlagi tistih slik, me prav nič ne čudi, da mu verjamejo tudi, da bo odslej priden!
‘Priden bom!’, je izjavil pred sodiščem, kjer se je pokesal!

Jaz pa sem se vrst let spraševal, kam je izginila Toffsy s svojo pojočo travico.
Kot kaže ima v Sloveniji službo kot izvedenka za obžalovanje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost.
Spoštovani gospod je torej obljubil, da bo pet let ‘priden’, da ne bo fotografiral fantkov, niti jih ne bo šlatal, kaj šele kaj hujšega in bo doma v svojem gugalniku onaniral ob prebiranju kakega svojih romanov.

Upajmo le, da se ne bo našel kak pohoten mali vražiček, kakršni tile otroci iz njegovih pripovedk so in ga speljal na kriva pota.

Jebi se mal’ Vitan Mal!

Če bi tudi za Sreča na vrvici vložil toliko raziskovanja, kolikor si ga vložil v pisanje teh zadev, potem bi Maticu indijanski poglavar pri skalpiranju odrezal pramen las in ne naramnic, zaradi česar mu padejo hlače na tla, da se vidijo nejgove snežno bele spodnjice.

Aja, čakaj …

Mater … več zadev, ko bom pogledal, več vzorcev bom odkril …
Tudi tele scene s fantiči, ki jih ujame ploha in se jim mokre cunjice lepijo na teleščka, so ti sila ljube, kaj?

Ampak ne … On ni pedofil. Zanika.
Je pederast bolj pravilen izraz?

%d bloggers like this: