Ne razumem

Ne razumem pregovorno ležernega intelektualca štajerskega porekla, ki navija za ljubljanski klub, se bliskovito požene v gručo ljudi in enega od njih trešči po betici.
Ne razumem svojcev, ki slavljencu ob abrahamu na mlaj pred hišo postavijo znak za omejitev.
Ne razumem zakaj je nekdo, ki okrade enega bogatuna – lopov, nekdo, ki okrade tisoče revnih pa je poslovnež.
Ne razumem resničnostnih šovov.
Ne razumem prehitevanja čez polno črto.
Ne razumem ljudi, ki laž nadomestijo z novo lažjo.
Ne razumem novodobne avantgardne poezije.
Ne razumem pogruntavščin kot sta odišavljen toaletni papir in mentolove cigarete.
Tega, da kot moški predstavnik močnejšega spola, ne razumem žensk nasprotnega spola  -sploh! – ne rabim niti omenjati.
Ne razumem nasprotnikov splava in evtanazije. Ne eno, ne drugo se njih ne tiče.
Ne razumem staršev, ki svojim otrokom pokrivajo oči ob prizorih golote, ob prizorih nasilja pa so prepričani, da jih s tem pripravljajo na življenje.
Ne razumem športnih navdušencev, ki bi ob zmagah svojega favorita okronali za kralja ali pa celo za polboga, medtem, ko bi ga ob osvojenem ‘katastrofalnem’ denimo šestnajstem mestu, najraje zakopali do vratu v greznico, po glavi pa bi ga mlatili z dolgimi koli.
Ne razumem čilih in zdravih ljudi, ki parkirajo na parkirnih mestih namenjenih invalidom.
Ne razumem borznih indeksov.
Ne razumem političnih analitikov, ki vse predvidijo, a se vseeno dogodi nekaj nepredvidljivega.
Ne razumem uspešnih in bogatih ljudi, ki prepričujejo manj bogate in manj uspešne, da denar v življenju ni pomemben.
Ne razumem mobilnega operaterja, ki grozi z rubežem zaradi domnevnih neplačanih dvajsetih centov, ne razumem čemu, si s pošiljanjem naredijo več stroškov, kot je omenjeni dolg,  kot mi je totalna neznanka kaj v tej vrednosti bi izvršitelj lahko odnesel.
Ne razumem demokratično izvoljenih politikov, ki se ne odrečejo svojemu položaju, ko jih taisto ljudstvo, ki jim je omogočilo mandat, poziva k odstopu.
Ne razumem zimskih služb, ki jih sneg vedno znova preseneti.
Ne razumem, čemu bi bilo potrebno policijske avtomobile pobarvati še z rumeno, ko pa bi bila za postavljanje radarskih kontrol mnogo bolj primerna olivno zelena.
Ne razumem združb, kjer se zbirajo popolnoma različni ljudje, prepričani, da so po svoji fizionomiji in genski zasnovi superiorni nad nekom, ki je po svojem videzu mnogo bolj podoben njim, kakor pa so oni podobni osnovnemu modelu, ki jim služi kot vodilo in zgled.
Ne razumem kako in zakaj se je soja iz najbolj zdrave hrane spremenila v kancerogen prehramben produkt.
Ne razumem božjih odposlancev, ozaljšanih z zlatom in z velikimi rubinastimi prstani, ki pridigajo o skromnosti.
Če pa česa zares ne razumem, so to ljudje, ki se jim zdijo meni nekatere nedojemljive reči, povsem razumljive in logične.

 

Advertisements

Lej jo, brado ma!

conchita
Orka madona, kakšne zganjajo zavolj enga tipa v kikli! 

Kot bi kaj takega videli prvič. Morda res ne gre za najbolj inovativno zamisel, mu pa z največjim veseljem namenim deset točk za provokativnost.
Nadvse zabavno je gledati, kako si dan po njegovi zmagi na Evroviziji, popevkarice rišejo brade na svoje ksihte in jih objavljajo po družabnih omrežjih. 
Alo … bedasto izpade. Ker nimate nečesa, kar dečko ima.
Nimate jajc. 

Še bolj butasti pa so komentarji, kjer zaplankančki v svoji omejenosti opisujejo gnus, ki ga občutijo ob pogledu nanjo. 
Nanj tesla!
Da bo šla goveja župa lažje po žrelu, naj vas malce pomirim. Conchita ni bradata pevka, ampak tip v obleki. Dec je. Dec v večerni toaleti in z lepšimi nogami od vaših brkatih žena. Pa nikarte špilat zgroženosti nad vizualno podobo.

Jezni ste nase, ker vam je v možganovju najprej naredilo ‘Opa! Lej jo, lej jo postavco!’ Potem pa prc Milojko, ko so osvetlili obraz. Zmeda v glavi nepopisna, kali? 
‘Sveta pomagavka, a se mi je dela skor tič dvignu na tipa!?’

Sploh bi bili pa možakarju lahko hvaležni, da si je dlačevje pustil, saj bi se sicer res lahko tepli po glavi, ko bi šele naknadno izvedeli, da ste se vzburili zaradi moškega. Potem bi bilo šele hudo. Crying game pa te scene. Če ne poznate, si morate nujno pogledat. Všeč vam bo.

Je pa ta fenomen preoblačenja moških v ženske moč najti v različnih zadevščinah. Odštevši brado seveda. Videti se je dalo pri Benny Hillu, pa pri Nadrealistih in Monthy Pythonih, celo Eminem se je našemil v Britney Špears …
Kasneje sem to opazil za maškare, a se mi je zdel precej cenen štos, ko se ljudje brez idej našemijo v babo. Od stare mame bertah, mamino ruto, nek plet in to je to. Ker sem vedno mislil, da si moram obriti brado. Nak, te pa ne dam. Brade pa ne.


Nekoč sem si obril glavo na nulo, pa sem imel precejšen afro, kakršnega ima tisti virtuoz na harmoniki in bil potem golobučen nazi skin. 
Bulerji, bombar, lisice na pasu, spuščene naramnice, zavihane hlačnice na kavbojkah.
S prijateljem sva se tako vživela v vlogo in bila tako prepričljiva, da sva na pustno soboto v K4 edina pila iz kriglov, medtem, ko so drugi srebali iz plastičnih kozarcev, saj sem natakarju, kot se za skina spodobi, zatežil za prave glaže, zafukal sem le s tem, ko sem iz žepa izvlekel rasta denarnico, v domači oštariji pa sva jih skoraj dobila po nosu, ker naju niso prepoznali, ko sva sikala oštirju naj da kako slovensko muziko.
Spet drugič sem si dreadlockse skrajšal na pol, ker mi irokeza za pankurja, v kar sem se tisto leto pregvantal, ni hotela stati pokonci, kakor bi bilo treba.

Ampak napraviti se v žensko, mi ni pa nikoli prišlo niti na misel. Pa ne zaradi nekakšnih homofobnih variant, ali pa ker bi se bal, da bi začutil svojo ženstveno plat in bi se privadil nošenja najlonk, ali pa tega, da se mi tangice zarežejo v rit. Preprosto bedasto se mi je zdelo.
Kot se mi je zdelo bedasto, ko se je nek prijatelj nekoč zgražal nad Woodyjem Harrelsonom v filmu Bes pod kontrolo, in začel popizdevat, da naj zamenjam program, pograbil daljinca in potem crkaval od smeha, ko je gledal Tečajnike (ne vem zakaj ne prevajajo naslova Kursadžije!?), kjer je prav tako v žensko oblečen tip s piskajočim glasom pripovedal zlajnane fore in si popravljal vozel na ruti.

Še cel kup najstniških in manj najstniških komedij je bilo v Hollywoodu skozi vsa leta posnetih po tem kalupu. 
Wayansa sta igrala belki, Corey Haim je bil/a navijačica, Swayze, Snipes, Leguizamo so tri dregice, zmagovalke lokalnega tekmovanja za kraljico preobleke na cestni dogodivščini, v večini primerov gre za bolj neprivlačne babure kot kaj drugega a naj bom preklet, če se ne potrudijo maksimalno, da bi bile videti ženstvene in fabulozne, če jim že ne uspe biti privlačne ženske, ki bi lahko kakega moškega zavedle. 
No, razen v Crying game. Dregice so v prvi vrsti zabavljači/ce. Entertainerji … ke.



Pri nas so ti poskusi, razen morda Sester, ki so pred leti tudi same nastopile na evrovizijskem odru – ravno tako v krilih, pod katerimi so bingljala moda, a žal brez brade – precej klavrni, saj so moški v ženskih preoblekah ponavadi bolj možačasta babšeta v hlačnih kostimih in so kvečjemu lahko v vlogi prav nič mikavne psihologinje. 
Dec v kikli, z ruto ter ruralnim naglasom pa se tudi ne skaže kot formula za krohotavost, še toliko bolj nezabavljaško je vse skupaj zato, ker je vsak videti kot parodija na Nelo Eržišnik, ki je njega dni ob boku Jake Šrafcigerja zabavala živelj. 
Mama Manka, čeprav ji po moje do tega, da bi bila zabavna, precej manjka, pri teh istih tičkih, ki se jim Conchita gravža, najbrž izzove salve smeha, Za ‘Lahko ti podarim samo ljubezen’ so bržda držali pesti, zdaj jih pa pogled na prelestno dolgonogo postavo Avstrijca sili na kozlanje in podobno. 

Edini logičen zaključek je ta, da jih moti to, da si ni obril brade. Če bi si brado obril, bi bil pa prav fletna babn’ca. Za čez gavtre naslont pa ji ga prslont. Pa še homeoseksualc je. Branu se ga gvišn ne bi.

Upam, da se bo ta trend kombiniranja brade z oblekicami vsaj za letos prijel in bom lahko denimo na sprehodu po Piranu začutil svežino poletnega vetriča pod lahkotno oblekico s cvetličnim vzorcem.
Da ne bi kdo pomislil, da sem gej al pa kej, pa tega ne bi bilo priporočljivo izvajati sam, temveč držeč se za roke s kako čedno frajlo v podobni oblekici. Ona v recimo zeleni, jaz pa v modri. Ker je bolj moška barva.

Nova nadaljevanka!

Naj najprej poudarim s kako vzhičenostjo in navdušenostjo pišem o projektu, kakršnemu v Podalpju še nismo bili priča, niti nismo nikdar slutili, da bi bilo kaj takega sploh mogoče, toda sedaj počasi, a vendarle skorajda zagotovo besede meso postajajo. 
Zares srčno upam, da s tem ne bom vsega skupaj jinxal, ali ne zdržim več. Moram deliti to novico!

Nekako sredi poletja naj bi se na različnih lokacijah po Sloveniji, od zelo prepoznavnih in svetu poznanih krajev, kot tudi do zelo zakotnih in nadvse skritih kotičkov našega malega bisera stisnjenega med panonsko nižino, Alpe in morje adrijansko, pričelo snemanje – ne boste verjeli – povsem nove televizijske nanizanke, ki se bo vrtela enkrat tedensko v najbolj gledanem terminu na eni od komercialnih televizij in vas bo s svojo izvirno in provokativno vsebino dobesedno prikovala na kavče in fotelje. Kasneje bo morda najbolje, da se usedete kar na tepih, saj boste le tako preprečili, da bi vas vrglo po tleh.

Na malih zaslonih, ki že lep čas niso več mali, boste priča nadvse napeti zgodbi o ljubezni, kriminalu, bolezni, nevoščljivosti in boju za preživetje. 

Osrednji lik celotne zgodbe je Brane Belec, nekdanji srednješolski učitelj kemije, ki s svojim bornim nadomestilom za brezposelnost komaj zmore preživljati svojo družino, zato opravlja priložnostno popoldansko delo v avtopralnici. Sicer doktor kemije, žal boljšega dela ne dobi.
Nekega dne se zgrudi in po desetih mukotrpnih urah v čakalnici  urgentnega bloka kliničnega centra izve, da si je pridelal hudo okvaro jeter, k čemur je zagotovo pripomogel tudi konstanten stres, komolčarstvo njegovih prosvetnih drugov, bolezen najstniškega sina in za nameček še noseča žena. 
Potem ko na obhodu s svojim svakom Hinkom, povzpetniškim kriminalistom, prepozna fanta, ki zbeži čez ograjo šolskega igrišča, kasneje pa se spomni, da ga je nekoč poučeval in mu je pri končni oceni pogledal skozi prste, ter v redovalnico kljub samim negativnim ocenam vpisal dvojko. 
Naslednji dan ga poišče, se z njim pogovori čemu je bežal, ta pa mu razloži, da mladoletnim iz trgovine priskrbi alkohol – v glavnem vino, pivo, kak cenen viski in cigarete, obenem pa preprodaja tudi travo. 

Branetu kapne v glavo, da bi lahko sestavil nekakšen napoj, ki bi vseboval tako alkohol kot thc, prešine ga, kako so nekoč potopili šilce ruma v krigl piva, zraven pa kadili jointe.
Staro počitniško prikolico, ki že leta sameva za hišo, saj si pavšala v Kanegri ne morejo več privoščiti, predela v laboratorij, v njem pa zvari zvarek, ki ga poimenuje Potmornica8. 

bad
Ustekleničeni napitek Đe-si (vzdevek, se ga je prijel, saj je venomer zamujal in so ga odjemalci čakali tudi po pol ure ali dlje) uspešno prodaja, s tem pa z Branetom nase privlečeta pozornost kriminalista Hinka, ostalih preprodajalcev substanc kot tudi nevoščljivih sosedov, ki kaj hitro opazijo, da ima Brane nov avto ter da je končno obnovil fasado hiše in zamenjal streho.

Za ta briljanten in izviren scenarij je odgovoren nihče drug kot Aljaž Gabola, idejni oče nanizanke, vodja projekta in soustanovitelj produkcijske hiše Prestop, ki bo z nanizanko, ki ima za sedaj delovni naslov ‘Lomljenje slabega’, nedvomno dvignil veliko prahu. 
Imena igralcev, ki bodo odigrali vloge ostalih likov še niso znana, lahko pa vam povem, da je Aljaž sam stopil k meni, ko me je ugledal na neki prireditvi in me ogovoril.
‘Stari ti bi bil glih ta prav!’ 

Menda si je za vlogo Braneta zamislil ravno zabritega očalarja z brado, to da sem bil ekstremno nadrkan in slabe volje, ter imel posledično sila mrk izraz pa ga je povsem prepričalo, da bom Belec jaz. 
‘Koj kurac bi rad!?’, sem mu zabrusil, on pa je potegnil roko iz žepa svoje sprane in navidez zdelane vojaške jakne in si umaknil pramen las s čela.
‘Itak! T prav! Bi igral v čist bad nadaljevanki?’ 

Sedaj že pridno treniram in hujšam, saj imam dvanajst kilogramov in pol preveč, vadim pa tui soj štaerski naglas, saj boma s Aljašom postavla prikolco nekje v Savinski dolini, preveč pa nea smem poveat, da ne bote hodli gleat, ka pol nea bo dobro. 

Saj sem rekel, da še vadim!

Prebujanje

Skorajda ni bolj 
nenadkriljivega 
občutka 
od tega,
ko zjutraj 
začutiš utripanje
svojega prijateljčka,
miže sežeš z roko po njem,
ga narahlo pogladiš s prsti,
stisneš v dlan,
potegneš k sebi, 
odpreš oči, 
stisneš ‘dremež’
in prestaviš bujenje
za deset minut.

sleep

%d bloggers like this: