Lej jo, brado ma!

Orka madona, kakšne zganjajo zavolj enga tipa v kikli! 
Kot bi kaj takega videli prvič. Morda res ne gre za najbolj inovativno zamisel, mu pa z največjim veseljem namenim deset točk za provokativnost.
Nadvse zabavno je gledati, kako si dan po njegovi zmagi na Evroviziji, popevkarice rišejo brade na svoje ksihte in jih objavljajo po družabnih omrežjih. 
Alo … bedasto izpade. Ker nimate nečesa, kar dečko ima.
Nimate jajc. 
Še bolj butasti pa so komentarji, kjer zaplankančki v svoji omejenosti opisujejo gnus, ki ga občutijo ob pogledu nanjo. 
Nanj tesla!
Da bo šla goveja župa lažje po žrelu, naj vas malce pomirim. Conchita ni bradata pevka, ampak tip v obleki. Dec je. Dec v večerni toaleti in z lepšimi nogami od vaših brkatih žena. Pa nikarte špilat zgroženosti nad vizualno podobo.
Jezni ste nase, ker vam je v možganovju najprej naredilo ‘Opa! Lej jo, lej jo postavco!’ Potem pa prc Milojko, ko so osvetlili obraz. Zmeda v glavi nepopisna, kali? 
‘Sveta pomagavka, a se mi je dela skor tič dvignu na tipa!?’

Sploh bi bili pa možakarju lahko hvaležni, da si je dlačevje pustil, saj bi se sicer res lahko tepli po glavi, ko bi šele naknadno izvedeli, da ste se vzburili zaradi moškega. Potem bi bilo šele hudo. Crying game pa te scene. Če ne poznate, si morate nujno pogledat. Všeč vam bo.

Je pa ta fenomen preoblačenja moških v ženske moč najti v različnih zadevščinah. Odštevši brado seveda. Videti se je dalo pri Benny Hillu, pa pri Nadrealistih in Monthy Pythonih, celo Eminem se je našemil v Britney Špears …
Kasneje sem to opazil za maškare, a se mi je zdel precej cenen štos, ko se ljudje brez idej našemijo v babo. Od stare mame bertah, mamino ruto, nek plet in to je to. Ker sem vedno mislil, da si moram obriti brado. Nak, te pa ne dam. Brade pa ne.

Nekoč sem si obril glavo na nulo, pa sem imel precejšen afro, kakršnega ima tisti virtuoz na harmoniki in bil potem golobučen nazi skin. 
Bulerji, bombar, lisice na pasu, spuščene naramnice, zavihane hlačnice na kavbojkah.
S prijateljem sva se tako vživela v vlogo in bila tako prepričljiva, da sva na pustno soboto v K4 edina pila iz kriglov, medtem, ko so drugi srebali iz plastičnih kozarcev, saj sem natakarju, kot se za skina spodobi, zatežil za prave glaže, zafukal sem le s tem, ko sem iz žepa izvlekel rasta denarnico, v domači oštariji pa sva jih skoraj dobila po nosu, ker naju niso prepoznali, ko sva sikala oštirju naj da kako slovensko muziko.
Spet drugič sem si dreadlockse skrajšal na pol, ker mi irokeza za pankurja, v kar sem se tisto leto pregvantal, ni hotela stati pokonci, kakor bi bilo treba.

Ampak napraviti se v žensko, mi ni pa nikoli prišlo niti na misel. Pa ne zaradi nekakšnih homofobnih variant, ali pa ker bi se bal, da bi začutil svojo ženstveno plat in bi se privadil nošenja najlonk, ali pa tega, da se mi tangice zarežejo v rit. Preprosto bedasto se mi je zdelo.
Kot se mi je zdelo bedasto, ko se je nek prijatelj nekoč zgražal nad Woodyjem Harrelsonom v filmu Bes pod kontrolo, in začel popizdevat, da naj zamenjam program, pograbil daljinca in potem crkaval od smeha, ko je gledal Tečajnike (ne vem zakaj ne prevajajo naslova Kursadžije!?), kjer je prav tako v žensko oblečen tip s piskajočim glasom pripovedal zlajnane fore in si popravljal vozel na ruti.

Še cel kup najstniških in manj najstniških komedij je bilo v Hollywoodu skozi vsa leta posnetih po tem kalupu. 
Wayansa sta igrala belki, Corey Haim je bil/a navijačica, Swayze, Snipes, Leguizamo so tri dregice, zmagovalke lokalnega tekmovanja za kraljico preobleke na cestni dogodivščini, v večini primerov gre za bolj neprivlačne babure kot kaj drugega a naj bom preklet, če se ne potrudijo maksimalno, da bi bile videti ženstvene in fabulozne, če jim že ne uspe biti privlačne ženske, ki bi lahko kakega moškega zavedle. 
No, razen v Crying game. Dregice so v prvi vrsti zabavljači/ce. Entertainerji … ke.

Pri nas so ti poskusi, razen morda Sester, ki so pred leti tudi same nastopile na evrovizijskem odru – ravno tako v krilih, pod katerimi so bingljala moda, a žal brez brade – precej klavrni, saj so moški v ženskih preoblekah ponavadi bolj možačasta babšeta v hlačnih kostimih in so kvečjemu lahko v vlogi prav nič mikavne psihologinje. 
Dec v kikli, z ruto ter ruralnim naglasom pa se tudi ne skaže kot formula za krohotavost, še toliko bolj nezabavljaško je vse skupaj zato, ker je vsak videti kot parodija na Nelo Eržišnik, ki je njega dni ob boku Jake Šrafcigerja zabavala živelj. 
Mama Manka, čeprav ji po moje do tega, da bi bila zabavna, precej manjka, pri teh istih tičkih, ki se jim Conchita gravža, najbrž izzove salve smeha, Za ‘Lahko ti podarim samo ljubezen’ so bržda držali pesti, zdaj jih pa pogled na prelestno dolgonogo postavo Avstrijca sili na kozlanje in podobno. 

Edini logičen zaključek je ta, da jih moti to, da si ni obril brade. Če bi si brado obril, bi bil pa prav fletna babn’ca. Za čez gavtre naslont pa ji ga prslont. Pa še homeoseksualc je. Branu se ga gvišn ne bi.

Upam, da se bo ta trend kombiniranja brade z oblekicami vsaj za letos prijel in bom lahko denimo na sprehodu po Piranu začutil svežino poletnega vetriča pod lahkotno oblekico s cvetličnim vzorcem.
Da ne bi kdo pomislil, da sem gej al pa kej, pa tega ne bi bilo priporočljivo izvajati sam, temveč držeč se za roke s kako čedno frajlo v podobni oblekici. Ona v recimo zeleni, jaz pa v modri. Ker je bolj moška barva.

Posted by kostin mozeg on 11 maja, 2014

https://kostinmozeg.wordpress.com/2014/05/11/lej-jo-brado-ma/