Pamžovje

Natanko tak dan je bil kot je današnji. Celo isti dan v tednu je bil. Soparno in vroče nedeljsko popoldne, ko sem ves zbegan stal na postaji mestnega prometa pri Levu in čakal trolo. Zdelo se mi je kot bi sanjal. Skoraj blodnjavo sem se počutil v tisti pripeki. Peš sem se odpravil od Zaloške do skorajda Tivolske. Sploh ne vem po katerih ulicah sem šel. Tudi takrat nisem vedel dosti bolj natančno. Kar taval sem, sonce me je žgalo v obraz, jaz pa sem bil nasmejan do ušes. Še vedno nisem povsem dobro dojel, kaj se je zgodilo tisto jutro nekaj minut čez pol peto.

Sopihala je kot parna lokomotiva ‘huhuhuhuhuhu’, čelo je imela povsem potno, noge pokrčene. Držal sem jo v pregibu pod koleni, jih tiščal v njen obraz in jo poljubljal. Bila je vsa izmučena, zdelana, neprespana, nekoliko omamljena, skorajda zamaknjena in – lepa.
Besede ‘še malo, še malo, evo ga, je že zunaj!’ so se pomešale z njegovim vreščanjem, njenim jokom in mojim jokom.
Babica ga je podržala v zraku. Previdno, nežno. Bil je videti kot pravkar skotena nekajkrat povečana miška ali pa psiček. Ves pomečkan, roza rdeče barve, zaprtih učk, krvav in zaenkrat še povezan s svojim dosedanjim devetmesečnim prebivališčem.

V roke so mi potisnili škarje, z njimi sem preščipnil popkovino, nakar so dete umili in povili. Vse skupaj se je dogajalo tako hitro, da sem le stežka sledil vsemu.
Kasneje, ko so ga položili k mamici, sem ju s stola le gledal in opazoval …

Če Neil Armstrong misli, da je pogled z Lune nekaj nadzemeljskega, nekaj čarobnega in neponovljivega, najbrž ni prisostvoval rojstvu lastnega prvorojenca. Prizor, ki se mirno lahko kosa s tistim iz vesolja.
Ko se prvič iz oči v oči srečata mati in dojenček.
Tako presneto lepo, da skorajda obžalujem, da nisem vzel s seboj fotoaparata.

Po licih so mi polzele debele solze, prav neutolažljivo sem jokal, tolažbe pa sploh nisem potreboval. Usta sem imel razvlečena v širok nasmeh, med jokom pa sem večkrat prasnil v smeh in se prav naglas zarežal ob pogledu na tisto majceno telesce, na drobčkan obrazek in majcene prstke tega pravkar rojenega človeškega mladička, ki je ravno tako jokal.
On od šoka ali zaradi česarkoli že jočejo novorojenčki, jaz pa preprosto zaradi sreče.

Vesel sem bil njegovega ‘prihoda’, vesele sem bil, da sem se brez enega samega pomisleka odločil, da bom ob porodu poleg, da bova hodila v šolo za starše, kjer sem imel po enem od predavanj povsem modro golen, saj me je pod mizo obrcala, da sem komaj do konca speljal vprašanje predavateljici, če mi lahko pove s čim bi se lahko primerjalo bolečino med porodom, češ da se mi zdi, da se nekatere še pred zanositvijo odločijo, da jih bo bolelo tako neznosno, da brez epiduralne ne gredo rodit, pa če otrok v njih zraste v najstnika.

V očeh nekaterih nosečnic, ki so sedele pred nama – očitno kandidatk za epiduralno – se je skristaliziralo čisto sovraštvo.
Za kar pa mi je bilo malo mar. Zabavalo me je. Njihovi desci so mi skoraj neopazno prikimavali in se nasmihali.

A niti tisoče nasmehov in odobravanj hkrati se ne more primerjati z vsakim nasmehom posebej, ki mi ga nameni mladič, kadar oponašam vse mogoče živali, razne pevce po radiu ali pa, ko ga ‘kregam’ in če bi vprašali koga, ki bi me videl kake zganjam, bi skoraj zagotovo dejal, da se smešim in delam budalo iz sebe.
Bi mi ne moglo biti bolj vseeno.

Dokler mi uspe izvabiti smeh iz tega resnobnega dečka, ki premore več smisla za humor kot Iztok Gartner na sedmo potenco, dokler imam lahko z njim bolj smiselne pogovore kot bi jih lahko imel z združenimi možgani celotne dobske straže, dokler mu vsake toliko uspe spustiti mi tako prefinjeno kajlo,  ali pa izusti tako duhovito, izvirno in bistroumno domislico, da se krohotam bolj divje kot roastu Charlieja Sheena in dotlej, ko mi bo dovolil, da mu berem pred spanjem, pa četudi si bom moral izmišljevati glasove za karakterje iz zgodb Bukowskega, namesto za Jurčičeve like, bom to počel.

To prebrisano, norčavo in pametno pamžovje, ki mi je rešilo življenje – pa ne s tem, da bi potreboval njegov kostni mozeg ali pa ledvico – šteje danes šest let.

Vse najboljše sinko.

my eye 019

Poslednji dan (Ludvik) XI.

Sploh se ni več zgražal, prijemal za glavo ali pa besno klel predse in si do krvavega zgrizel ustnic, kadar je naletel na novodobne prijeme, s katerimi so si ljudje dajali zagon, da so preživeli še en dan svojega bolj ali manj bednega in nesmiselnega življenja, s katerim ne bodo pustili nobenega pečata ali česarkoli po čemer bi jih lahko pomnili.
Nekoč bodo le še ena osmrtnica v časopisu, še en načičkan nagrobnik, še en človeček manj in njihova neeksistenca se ne bo dotaknila nikogar za dlje kakor za teden.
Po tem bo vse po starem. Kot bi jih nikoli ne bilo.
Vseeno pa se bodrijo z bedastimi banalnostmi, ozaljšanimi s fotografijo objetega para ob obali nad katerim letita dva galeba proti žolto rdečemu sončnemu vzhodu, spodaj pa piše:’Živi vsak dan kot da je tvoj zadnji.’
Mar ljudje res mislijo, če bi jim bilo en dan poprej dano vedeti, da je jutrišnji njihov zadnji, da bi se odločili tega preživeti tako kot vsakega do sedaj? Bi vraga!
Tisti vljudni sosed, ki ga vsako jutro srečujejo v dvigalu, ko se z aktovko odpravlja na postajo mestnega avtobusa in prav vsakič z nasmehom odstopi sedež nergavi starki z berglo, ki lokalnih barabinov, ki se mu poštirkancu rogajo in zabavajo čezenj sploh ne obsoja, saj si niso sami krivi, da so bili tako vzgojeni, ki mirno presliši šefove opazke o njegovi nesposobnosti, čeprav dobro ve, da si je ravno on s pomočjo tajnice, ki ga prav tako gleda zviška, že večkrat prilastil zasluge za njegovo delo, bi ob napovedi še štiriindvajsetih ur, ki jih sme preživeti, prebil povsem drugače kot te, ki jih sicer in ve da niso zadnje.
Babšetu bi zruval berglo, razbil betice neotesancem, tajnico grobo analno pofukal , šefu pa bi medtem tiščal pištolo v gobec in, ko bi naduti prasici končal v rit, bi sprožil, da bi se njegovi možgani razmazali po steni.
Jebeni motivacijski posterji!
Nihče ne preživlja vsakega dne, kot bi bil njegov zadnji!
Le kdo bi na zadnji dan svojega življenja zajtrkoval iste jebene kosmiče kot vsak drugi dan, zdolgočaseno posrebal kavo in odšel na delo!?
Vse življenje se ljudje pustijo jebat manj sposobnim, a bolj odločnim.
Bolj bedastim, a manj načelnim.
Takim, ki jim ni mar za druge. Ki se požvižgajo na vse moralne in etične norme, ki so pripravljeni storiti karkoli, da bi se privlekli do cilja, ki so si ga zadali.
Cilja, ki ga niso sposobni doseči s trdim delom ali z vztrajnostjo, zagotovo pa jim bo to uspelo s prevarami, z ritolizništvom in s spletkarjenjem.
Če bo kdaj živel kak dan, kot da je njegov zadnji, se je odločil, da si ga bodo drugi zapomnili še bolj kot on. Storil bo nekaj nezaslišanega. Nekaj odmevnega.
Če bi ljudje vedeli, kdaj so na vrsti, bi ravnali enako.
Naredili bi tisto, o čemer si niti sanjati ne drznejo. Uresničili bi svoje najbolj skrite fantazije in perverzije.
Tiste, ki jih niti sami sebi ne priznajo. Najbolj ostudne, sprijene, bolane in prepovedane misli bi jim preplavile um in njihovo zavedanje, da sploh niso uresničili ničesar kar so si od nekdaj želeli, bi jim zarezalo v možgane kakor skalpel serijskega morilca v roženico svoje od groze paralizirane žrtve.
Živeli so dolgočasno in enolično življenje. Nikoli niso resnično ljubili. Nikoli jih ni bilo zares strah.
Nobene drznosti si niso privoščili, niso odstopali od ustaljenih norm, z ničemer niso odstopali, vdajali so se rutini in sedaj je vsega konec.
Spomnili bi se tistega dekleta, ki mu niso upali nikoli pristopiti in mu povedati, kako zelo ga obožujejo, kako so se odločili za študij, poroko in družino, ker je to prav.
Ker to počnejo vsi. Čeprav to ni bilo tisto česar so si želeli. Le bali so se biti drugačni.
Popadla bi jih jeza, razočaranje, žalost.
Bes. Gnev.
Zagotovo ne bi šli hranit jebenih labodov ali pa z otroci v lunapark.
Bogsigavedi kakšna ostudnost, bi jim šinila v glavo ob zavedanju da je njihovega življenja nepreklicno konec. Nekaj kar ti drugače niti ne šine v glavo bi jim sedaj napolnilo sleherno možgansko brazdo in kričalo bi po uresničitvi.
Kričanje bi preglasila jok in strah. Občepeli bi nekje v nekem kotu, tiho ždeli, točili solze obupa, spraševaje se ‘Zakaj jaz? Zakaj zdaj?’, pred očmi pa bi jim velikanska namišljena ura odštevala ure in minute in sekunde do konca.

Pet, štiri, tri, dve, ena …
zatem pa …
… nič!poslednji

 

Pretres

Danes pasti na betico
je prekleto neodgovorno.

Pozabiš številko za bankomat
pin pametnega telefona
geslo elektronske pošte
kodo za vžig avta …

Pred dobrimi petnajstimi leti
ko sem se s pretresom možgan
prebudil v bolnišnični postelji
sem pozabil samo kdo sem.

Pa so mi pizde podle povedale
še preden sem se uscal in si umil zobe.

Man in hospital gown sitting on examination table, rear view

 

Dobrodelnost, lakota in gladiatorstvo

Moja vera v človeštvo kot ekosistem, ki bi bil zmožen sobivanja, solidarnosti, enakosti in enakopravnosti, družbe, kjer bi razlike med prebivalci planeta ne bile tako ogromne, je milo rečeno razmajana kot zob petletnika. Vsak čas se bo krvavo pocedilo iz ust, izpljunil ga bom, le da mi na njegovem mestu ne bo izrastel nov, stalen in čvrst sekalec ali kočnik, s katerim bi lahko prežvečil in zmlel nepravice, ki smo jim priča vsakodnevno in se je treba z njimi tako ali drugače spopadati.

Sploh se ne bom spuščal v trenutno svetovno prvenstvo v nogometu, kjer so na truplih revežev, beračev in brezdomcev zgradili najnovejši stadion zgolj za potrebe žogobrcarstva in bo glavni izkupiček od prodanih vstopnic, majic, dresov, šalov in ostalih navijaških rekvizitov odnesel organizator, ljudje pa lahko medtem navijačem z vsega sveta, prodajajo tisto kar imajo.
Sebe. Svoja mlada, od lakote in mamil shirana ter zmaličena telesa. Na cestah se sem in tja prekladajo pretirano naličene deklice, zadete od vdihavanja močnega industrijskega lepila, s čimer odganjajo lakoto, hlapi pa jim dajejo občutek sitosti. Zaslužek, ki ni niti omembe vreden jim poberejo zvodniki. Medtem, ko svet spremlja navidezno resničnost in nogometni blišč, je njihova realnost sprijenec, ki sope in se poti nad njimi ter deset brazilskih realov, ki jih prejmejo, kar je komaj več kot tri evre.

A lačni otroci niso več nekaj kar se dogaja le v Afriki, Aziji in Južni Ameriki. Najdemo jih tudi v osrčju Evrope. V Sloveniji. Morda čez cesto v sosednjem bloku. Morda je to otrok vaših sosedov. Znancev. Prijateljev. Morda je to vaš otrok.
Vse več je dobrodelnosti, različnih akcij in projektov prek katerih se zbira denar in sredstva za tako ali drugače socialno ogrožene ljudi, pa vendar se ob vsem tem namrščim, sploh ko pomislim, kako nekateri to izrabljajo za lastno promocijo ali pa prek kakšne dobrodelne dražbe pridejo do kakovostnega in unikatnega izdelka za ‘male pare’.

O tem priča zgodba prijateljice, ki mi je opisala svojo izkušnjo z dobrodelnostjo.
Potem, ko je na natečaj ene od revij poslala ogromen šal, ki ga je pletla ves teden, se je odpravila na dražbo saj je hotela odkupiti svoj šal, za čigar izdelavo je že odštela štirideset evrov, sedaj pa je bila pripravljena na izklicno ceno desetih evrov licitirati celo sama. A ji ni uspelo. Šala ni bilo nikjer!
Mladenič, ki se je prismukal iz zakulisja, ji je povedal, da so ga že prodali. On sam ga je prodal. Čeprav se dražba sploh še ni začela. Na njeno vprašanje komu, ji je malce porogljivo odgovoril, da evidence o tem pa nima, in da ne more zavrteti časa nazaj.
Ni ji vedel povedati niti za koliko. Ker je bilo to tik pred božično novoletnimi prazniki se da sklepati, da ga je ‘nekdo’ kupil bodisi zase, bodisi za darilo, bil ‘dobrodelen’ in se dokopal do izjemnega šala za borih nekaj evrov.
Kraja in goljufija pod pretvezo dobrodelnosti.
Zato le stežka verjamem, da gre pri vseh teh zadevah zgolj za nesebično dobrodelnost, sploh kadar so v to vpletene kake organizacije, ki si na ta način nekako operejo svojo vest, češ, ‘saj smo namenili nekaj novcev tudi za tiste nesrečnike, na čigar grbah smo si zgradili imperije in vikende in vile z bazeni.’

Večkrat se mi zasolzijo oči, ko poslušam izpovedi obupanih mam in nemočnih očetov ter povsem razčlovečenih in užaloščenih otrok, ki razlagajo svoje težave na skorajda edinem radijskem programu, ki ga poslušam in zdi se mi, da jih bolj kakor lakota in borno ekonomsko stanje pesti posmehovanje in poniževanje njihovih sošolcev in sošolk, ki ne premorejo niti kančka sočutja in jih zaničujejo, ker nimajo najnovejših tehničnih pripomočkov, majic in nahrbtnikov s trenutno najpopularnejšimi liki ter niso oblečeni in obuti po najnovejši modi, in ko sem med vožnjo spremljal dražbo hokejske palice enega najbolj uspešnih hokejistov na svetu, za katero se je potegovalo precej ljudi, sem se vprašal, če je nemara kdo od klicateljev oče teh otrok, ki so svoje pamže vzgojili v tako nesočutna bitjeca, ki tako kruto in brezobzirno zaničujejo vrstnike na osnovi tega, da imajo oni več, da njihovi starši vozijo boljši avto in imajo na splošno več pod palcem? Hkrati pa sem pomislil, kako perverzno se mi zdi, da je v tej naši deželici nekdo pripravljen in zmožen tako zlahka odšteti dobre tri tisočake za kos lesa, ki ga je po ledeni ploskvi rinil nek športnik, medtem, ko si kdo drug ne more privoščiti niti osnovnih potrebščin in vsaj enega toplega obroka dnevno.
V glavi se mi je zrisal prizor domovanja novega lastnika palice, ki jo ima ponosno razstavljeno nad marmornim kaminom, ob veliki stekleni mizi obloženo z dobrotami gosti svoje prijatelje in jim razkazujejo novo pridobljeno trofejico, obenem pa se še pohvali kako dobrodelen je bil.
Ta svet ne potrebuje dobrodelnosti, kjer bodo privilegiranci s svojih rustikalnih hrastovih miz stresali drobtinice in obglodane kosti manj privilegiranim.
Potrebuje sistem, kjer dobrodelnost ne bo potrebna! Kjer ljudem ne bo treba jokati v eter, s tem nekaterim dajati občutek, da pa le ni tako slabo, saj bi lahko bili na njihovem mestu, spet kdo drug pa se naslaja ob njihovi nesreči in si misli, da v življenju se je pač treba znajti.
Je pač tako, da eni se znajdejo v neprijetnih situacijah, drugi se v neprijetnih situacijah znajdejo. Četudi je ravno ‘iznajdljivost’ marsikoga kriva in odgovorna, da dobrodelne akcije in projekti so potrebni in da obstajajo, s čimer si elita kupuje odpustke in ima občutek samaritanstva.

A kako to doseči?
Težko. Človek se namreč že od rimskih časov in gladiatorstva veseli kruha in iger, le da takrat gladiatorji niso bili preplačani, naduti in pretirano negovani glumači, kakršni so novodobni žogobrcarski ‘Spartaki’, temveč so bili ljudje ki so plebu dajali upanje, tile današnji pa ne dajo niti roke tistim, ki so njihovi največji oboževalci in jih v svoji otroški naivnosti častijo in si želijo nekoč postati taki kot so oni.
Prav tako se ni spremenil organizator gladiatorskih iger. Še vedno je to višji sloj, ki ljudstvu odmerja tako količino iger kot količino kruha.
Le da je slednjega vedno manj, iger pa vedno več.

lakota

Opus Dei me

od pet
do glave
k
bistvu

gležnji
celo pri najbolj vrlih damah
gležnji znajdejo se na ramah
grize renči zmerja praska
brez pomena in brez haska

bedra
najbolj sexy so bedresa
ko prislonjena so na ušesa

zadnjica
ni tako zelo nujno da je rit krepka in obsežna
predvsem je pomembno da je tepežno trpežna

nedrje
naj bo to bohotno ali švohotno
da le v njem bije srce pohotno

ustnice
čeznje se razlije dih poljub in krik
‘ti si čist utrgan nimaš glih sto pik!’

obrvi
so sloki loki nad očmi
v katerih se strast iskri

muca
kot Gordon Shumway jo užijem
brez pribora in brez prilog
v lastnem soku ter surovo
mastnih brk in mastnih rok

opus

Razdirajoča razmerja

Kdor trdi, da se ni prav nič spremenil – s tem kakopak ne govorim o videzu – in da je enak kot je bil pred desetimi leti, je v zmoti ali pa v popolni možganski hibernaciji, saj je kaj takega skorajda nemogoče.
Informacije in opazovanje okolice vplivajo na človekovo razmišljanje na njegovo dojemanje, njegova dognanja, načela, vrednote, ki si jih prilagaja in prikroji vsakodnevno. Po malem.
Nekateri se lotijo tudi drastičnih preskokov v miselnosti, se najdejo v duhovnosti ali pa nekje drugje, ostali pa počnemo to nekako na podlagi izkušenj, okolja, družbe, vzgoje.To nas izoblikuje v ljudi kakršni smo.
Vsi radi mislimo ali pa si domišljamo, da delamo prav, četudi kdaj storimo kaj, kar ni v skladu z našimi načeli in si potem razbijamo glavo zaradi svojih dejanj, ki pa so vedno odraz nečesa.

Kaj tisto ‘nečesa’ je, je pogosto neznanka, saj je treba stopiti proč in pogledati celotno sliko. Če stojiš preblizu slike, je morda podrobnost, ki si jo vzel pod drobnogled, videti kakor neznaten in nepomemben podatek, ki pa je morda ključen.
Zato je potrebno stopiti malce proč in si ogledati celotno podobo in nastalo situacijo v kateri si se znašel.Pogosto smo precej podobni naši primarni enoti v kateri odraščamo in dobivamo prve impulze, kako naj bi korakali po svoji življenjski poti, kaj je prav, kaj narobe in kako se spopadati s tegobami življenja, zato ni čudno, če si vzorce, ki smo jih prejeli v rani mladosti, preslikavamo tudi naprej v življenju, si po njih krojimo usodo in izbiramo ljudi, ki nas obkrožajo. Navkljub svojim lastnim vrednotam, izkušnjam in znanjem, ki smo jih nabrali skozi proces izoblikovanja osebnosti.

To poteka na precej nezavedni ravni, saj se nemalokrat zgodi, da se sčasoma, ali pa potem ko je nekega razmerja konec in se ozremo nazaj na svoje razpadle zveze in partnerstva, z dobršno mero razsodnosti, z razumno stopnjo distance in brez zamer seveda – zavemo, da smo bili s človekom, ki je sila podoben našim prvotnim vzgojiteljem in učiteljem. Staršem.
Ugotovitve znajo biti precej podobne in skupni imenovalci pri vsaki zvezi se kaj kmalu izluščijo.Vsaj v mojem primeru so se in če sem denimo toliko človeški, kot si mislim, da sem, potem zagotovo drži še za koga.

Vzorce nosimo s seboj – raje nehote kot hote – in po njih nezavedajoč se, izbiramo sebi (ne)primernega partnerja.
Otroci, ki so deležni zmerljivk, zbadljivk, zaničevanja, zasmehovanja in nerazumevanja ter pomanjkanja topline, ta vzorec prenašajo naprej. Vsaj pri sebi.
Tako vsakdanje in naravno jim je, da se prej ali slej znajdejo v hladnem objemu človeka, ki z njimi ravna natanko tako, kakor so vajeni iz preteklosti.
In ko se starši in izbranec/ka srečajo … so nad njim navdušeni.
‘Ta je pa pravi/a zate!’
Ja menda. V njem vidijo sebe.

Nehote in nezavedno si produkt vzgoje takih ljudi najde njihovo preslikavo.
Ker je bil bržkone tudi on vzgajan podobno.
Na enak način. Več s palico kot s korenčkom.

Palica ni nujno, da je vedno dejansko batina, tepež ali pa grobo ravnanje kot tako, ki bi puščalo vidne površinske posledice. Vse pogosteje se kaže, da je takih, ki so ranjeni in poškodovani znotraj, precej več kot je misliti.
Navzven so namreč taki videti trdni, odločni, morda celo ne najbolj prijetni osebki, a pod trdo in bodičasto lupino so v resnici zdrizasta, krhka zmeneta, ki bi rada le malce ljubezni.

Čeprav hrepenijo po nežnosti in toplini, jo nezavedno zavračajo, tako kot nezavedno nosijo s seboj vzorec. Lažje se je spoprijeti s tistim kar že poznaš, kot pa z nečim novim. Komplimenti in pohvale sicer dobro denejo in godijo, a povzročijo le zmedo.
Zavedajo se svojih kakovosti in vrlin, ki jih lahko ponudijo nekomu, obenem pa so polni dvomov vase in v tisto kar so.

Sem res tak, ali pa si le želim biti?
Si zaslužim biti z nekom, ki me bo imel rad in bo z menoj delal lepo?

abuse

Zato vztrajamo v razmerjih, ki niso niti zdrava, niti primerna niti nas ne osrečujejo in se prepričujemo, da si česa boljšega niti ne zaslužimo, saj če bi bili kaj vredni, potem z nami ne bi že vse življenje pometali, nas dajali v nič, nas zmerjali in teptali našo že tako slabo samopodobo.
Zato postreženo pogoltnemo, se nasmehnemo in se navadimo.
V obdobju nekaj let požremo na samokolnice njihovega govna, saj nas že od samega začetka pitajo z njim. Sprva po malem, s čajno žličko, pa jušno, potem z zajemalko.
Od njih je to pričakovano in zategadelj običajno, medtem ko od drugih ljudi ne prenesemo niti prdca.

Takšna je ponavadi žrtev.
Vloga, ki jo je osebek vajen in se mu ni potrebno prilagajati ničemur. Nadaljuje z ustaljeno prakso in tudi privlači nase ali pa njega privlačijo takšni kakršni so bili njegovi/njeni starši. Mučitelje oziroma manipulatorje.
Najde seveda nekoga, ki se je vloge navzel in deluje tako, da ponižuje in neredko fizično ali psihično trpinči izbranko/ca, a mu je to tako običajno, da tega niti ne opazi.

Opazi pa to rešitelj.
Nekdo , ki izhaja iz docela podobnega okolja, vendar se odloči ali pa se trudi otresti vloge žrtve, koliko uspešno ali neuspešno je precej odvisno od vsakega posebej, upira pa se mu zamisel, da bi bil mučitelj.

Logičen razplet je torej tak, da rešitelj skuša žrtev osvestiti in ji vliti moči, da bi se iz tega klopčiča skobacala sama, zgodi pa se mu, da rešitelj postane žrtev žrtve, ki začne manipulirati z njim in je v tem psihotičnem trojčku potem ravno on najbolj jebena stranka.

Sprva nase prevzame vsa negodovanja žrtve in njene frustracije glede zveze, ki se ji zdi brezizhodna, ji vlije nekega upanja, da bo zmogla in da ji bo stal ob strani ter ji pomagal prebroditi njene težave, žrtev pa to dojame kot šibkost in se ji ta nekdo, ki želi biti njen vitez v sijočem oklepu, upre, saj ga dojame kot slabiča, ker ji pokaže čustva, česar pa do sedaj ni bila vajena od nikogar.
Ne od staršev, ne od partnerja.

Morda zgleda tole malce zbegano in nerazumljivo. Vendar tudi ti odnosi so takšni.
Zblojeni, raztreseni, zmedeni.
Ne vem kako je biti mučitelj in manipulirati z nekom.
Vem pa da ni prijetno biti žrtev. Za prekinitev vzorca je treba prileteti ob dno.
Potreben je trd pristanek, potolčena kolena, odrgnjeni komolci in kak odkrušen zob.

Ko se pobereš, bi rad tako kot vsak bivši karkoli že, pomagal tistemu, ki je še vedno ujet v nek mini pekel tistega, kar je trpinčilo tebe in jih reševanja potrebne, brez kakega posebnega truda tudi najdeš.
Zadnje čase se je skoraj za vsako žensko s katero sem se tako ali drugače zapletel izkazalo, da ima ogromen kufer, ki ga vlači s seboj. Napaka je že to, da si ji pripravljen prtljago pomagati nositi. Vsebino kovčka bi moral stresti in izločiti vse, kar jo omejuje in vleče k tlem. Vseh spominov in travm pač ne rabiš nositi s seboj na veke vekov. Treba se jih je znebiti, vreči proč, zažgati. Pozabiti!

A njena žalostna očesca, dajo vedeti, da bi rada obdržala vse.
Četudi ve, da ni dobro.
Te ranjene srnice, ki imajo rane željne maziljenja in so potrebne oskrbe srečujemo na skoraj vsakem koraku. Težava je v tem, da imajo tudi nekoga, ki ves čas skrbi, da se jim ne zacelijo povsem. Tekma, kdo bo hitreje trgal in kdo bo hitreje krpal pa je utrujajoča.

Če se še tako trudiš in si misliš, da sedaj pa se bo zabrazgotinilo in zacelilo,  manipulator najde pot do nje, da ji zada novo. Ali pa si hrasto spraska sama.
Lahko bi se postavil na glavo pa ti ne bo uspelo. Najbolje se je umakniti. Če seveda zmoreš pustiti žrtev, ki si se ji odločil pomagati, da bogato telebne sama in se potem sama tudi pobere. Ker če boš tam, ko prileti na nos, si zajebal.
Znajdeš se v nemilosti žrtve, ki se niti ne zaveda, da te ima za svojo žrtev in manipulira s tvojimi čustvi mogoče še bolj kruto, kot bi to počel mučitelj.

Zato se zaveš, da se ta ne pusti rešiti in začneš reševati nekoga drugega.
Sebe.

Vendar je težko. Nerad prekineš vez z žrtvijo. Rad bi ji bil v oporo. Rad bi ji pomagal. A ti pri tem sedaj malce pomaga tudi žrtev sama. Odriva te proč, ker se boji navezati. Ker se v okolju, ki ga pozna, počuti udobno. Poznano. Domače.
Ko se že skoraj odstraniš in si rečeš ‘nimam kaj’, te z nekakšnim kontaktom zopet opozori nase. Toliko, da te spomni in preveri, če ti je še mar.

Morda nekje v sebi čuti, da bi se ti želela odpreti, ti zaupati, a kaj, ko izkušnje učijo drugače. Zavedamo se, da bi radi imeli ob sebi nekoga s katerim si lahko odkrit, vzpostaviš dialog in prijetno kramljaš ter mu lahko poveš malodane vse ali pa kar vse, vendar smo se že naučili, da se ti to vrne kot bumerang in da utegneš dobiti po glavi.

Kljub temu to, ko si ob nekom sproščen, se počutiš blizu tej osebi in ji zaupaš, se razgališ. Razgališ kot prostitutka v rdeči četrti.
Vsa svoja občutja in čustva postaviš v osvetljeno izložbo in na voljo. Zgodi se pa tako kot se zgodi prodajalkam ljubezni.
Marsikdo zastane, pogleda, se nasmehne ponujenemu blagu in mu je všeč, a vseeno odide naprej.
Cena je previsoka.

 

%d bloggers like this: