Razdirajoča razmerja

Kdor trdi, da se ni prav nič spremenil – s tem kakopak ne govorim o videzu – in da je enak kot je bil pred desetimi leti, je v zmoti ali pa v popolni možganski hibernaciji, saj je kaj takega skorajda nemogoče.
Informacije in opazovanje okolice vplivajo na človekovo razmišljanje na njegovo dojemanje, njegova dognanja, načela, vrednote, ki si jih prilagaja in prikroji vsakodnevno. Po malem.
Nekateri se lotijo tudi drastičnih preskokov v miselnosti, se najdejo v duhovnosti ali pa nekje drugje, ostali pa počnemo to nekako na podlagi izkušenj, okolja, družbe, vzgoje.To nas izoblikuje v ljudi kakršni smo.
Vsi radi mislimo ali pa si domišljamo, da delamo prav, četudi kdaj storimo kaj, kar ni v skladu z našimi načeli in si potem razbijamo glavo zaradi svojih dejanj, ki pa so vedno odraz nečesa.

Kaj tisto ‘nečesa’ je, je pogosto neznanka, saj je treba stopiti proč in pogledati celotno sliko. Če stojiš preblizu slike, je morda podrobnost, ki si jo vzel pod drobnogled, videti kakor neznaten in nepomemben podatek, ki pa je morda ključen.
Zato je potrebno stopiti malce proč in si ogledati celotno podobo in nastalo situacijo v kateri si se znašel.Pogosto smo precej podobni naši primarni enoti v kateri odraščamo in dobivamo prve impulze, kako naj bi korakali po svoji življenjski poti, kaj je prav, kaj narobe in kako se spopadati s tegobami življenja, zato ni čudno, če si vzorce, ki smo jih prejeli v rani mladosti, preslikavamo tudi naprej v življenju, si po njih krojimo usodo in izbiramo ljudi, ki nas obkrožajo. Navkljub svojim lastnim vrednotam, izkušnjam in znanjem, ki smo jih nabrali skozi proces izoblikovanja osebnosti.

To poteka na precej nezavedni ravni, saj se nemalokrat zgodi, da se sčasoma, ali pa potem ko je nekega razmerja konec in se ozremo nazaj na svoje razpadle zveze in partnerstva, z dobršno mero razsodnosti, z razumno stopnjo distance in brez zamer seveda – zavemo, da smo bili s človekom, ki je sila podoben našim prvotnim vzgojiteljem in učiteljem. Staršem.
Ugotovitve znajo biti precej podobne in skupni imenovalci pri vsaki zvezi se kaj kmalu izluščijo.Vsaj v mojem primeru so se in če sem denimo toliko človeški, kot si mislim, da sem, potem zagotovo drži še za koga.

Vzorce nosimo s seboj – raje nehote kot hote – in po njih nezavedajoč se, izbiramo sebi (ne)primernega partnerja.
Otroci, ki so deležni zmerljivk, zbadljivk, zaničevanja, zasmehovanja in nerazumevanja ter pomanjkanja topline, ta vzorec prenašajo naprej. Vsaj pri sebi.
Tako vsakdanje in naravno jim je, da se prej ali slej znajdejo v hladnem objemu človeka, ki z njimi ravna natanko tako, kakor so vajeni iz preteklosti.
In ko se starši in izbranec/ka srečajo … so nad njim navdušeni.
‘Ta je pa pravi/a zate!’
Ja menda. V njem vidijo sebe.

Nehote in nezavedno si produkt vzgoje takih ljudi najde njihovo preslikavo.
Ker je bil bržkone tudi on vzgajan podobno.
Na enak način. Več s palico kot s korenčkom.

Palica ni nujno, da je vedno dejansko batina, tepež ali pa grobo ravnanje kot tako, ki bi puščalo vidne površinske posledice. Vse pogosteje se kaže, da je takih, ki so ranjeni in poškodovani znotraj, precej več kot je misliti.
Navzven so namreč taki videti trdni, odločni, morda celo ne najbolj prijetni osebki, a pod trdo in bodičasto lupino so v resnici zdrizasta, krhka zmeneta, ki bi rada le malce ljubezni.

Čeprav hrepenijo po nežnosti in toplini, jo nezavedno zavračajo, tako kot nezavedno nosijo s seboj vzorec. Lažje se je spoprijeti s tistim kar že poznaš, kot pa z nečim novim. Komplimenti in pohvale sicer dobro denejo in godijo, a povzročijo le zmedo.
Zavedajo se svojih kakovosti in vrlin, ki jih lahko ponudijo nekomu, obenem pa so polni dvomov vase in v tisto kar so.

Sem res tak, ali pa si le želim biti?
Si zaslužim biti z nekom, ki me bo imel rad in bo z menoj delal lepo?

abuse

Zato vztrajamo v razmerjih, ki niso niti zdrava, niti primerna niti nas ne osrečujejo in se prepričujemo, da si česa boljšega niti ne zaslužimo, saj če bi bili kaj vredni, potem z nami ne bi že vse življenje pometali, nas dajali v nič, nas zmerjali in teptali našo že tako slabo samopodobo.
Zato postreženo pogoltnemo, se nasmehnemo in se navadimo.
V obdobju nekaj let požremo na samokolnice njihovega govna, saj nas že od samega začetka pitajo z njim. Sprva po malem, s čajno žličko, pa jušno, potem z zajemalko.
Od njih je to pričakovano in zategadelj običajno, medtem ko od drugih ljudi ne prenesemo niti prdca.

Takšna je ponavadi žrtev.
Vloga, ki jo je osebek vajen in se mu ni potrebno prilagajati ničemur. Nadaljuje z ustaljeno prakso in tudi privlači nase ali pa njega privlačijo takšni kakršni so bili njegovi/njeni starši. Mučitelje oziroma manipulatorje.
Najde seveda nekoga, ki se je vloge navzel in deluje tako, da ponižuje in neredko fizično ali psihično trpinči izbranko/ca, a mu je to tako običajno, da tega niti ne opazi.

Opazi pa to rešitelj.
Nekdo , ki izhaja iz docela podobnega okolja, vendar se odloči ali pa se trudi otresti vloge žrtve, koliko uspešno ali neuspešno je precej odvisno od vsakega posebej, upira pa se mu zamisel, da bi bil mučitelj.

Logičen razplet je torej tak, da rešitelj skuša žrtev osvestiti in ji vliti moči, da bi se iz tega klopčiča skobacala sama, zgodi pa se mu, da rešitelj postane žrtev žrtve, ki začne manipulirati z njim in je v tem psihotičnem trojčku potem ravno on najbolj jebena stranka.

Sprva nase prevzame vsa negodovanja žrtve in njene frustracije glede zveze, ki se ji zdi brezizhodna, ji vlije nekega upanja, da bo zmogla in da ji bo stal ob strani ter ji pomagal prebroditi njene težave, žrtev pa to dojame kot šibkost in se ji ta nekdo, ki želi biti njen vitez v sijočem oklepu, upre, saj ga dojame kot slabiča, ker ji pokaže čustva, česar pa do sedaj ni bila vajena od nikogar.
Ne od staršev, ne od partnerja.

Morda zgleda tole malce zbegano in nerazumljivo. Vendar tudi ti odnosi so takšni.
Zblojeni, raztreseni, zmedeni.
Ne vem kako je biti mučitelj in manipulirati z nekom.
Vem pa da ni prijetno biti žrtev. Za prekinitev vzorca je treba prileteti ob dno.
Potreben je trd pristanek, potolčena kolena, odrgnjeni komolci in kak odkrušen zob.

Ko se pobereš, bi rad tako kot vsak bivši karkoli že, pomagal tistemu, ki je še vedno ujet v nek mini pekel tistega, kar je trpinčilo tebe in jih reševanja potrebne, brez kakega posebnega truda tudi najdeš.
Zadnje čase se je skoraj za vsako žensko s katero sem se tako ali drugače zapletel izkazalo, da ima ogromen kufer, ki ga vlači s seboj. Napaka je že to, da si ji pripravljen prtljago pomagati nositi. Vsebino kovčka bi moral stresti in izločiti vse, kar jo omejuje in vleče k tlem. Vseh spominov in travm pač ne rabiš nositi s seboj na veke vekov. Treba se jih je znebiti, vreči proč, zažgati. Pozabiti!

A njena žalostna očesca, dajo vedeti, da bi rada obdržala vse.
Četudi ve, da ni dobro.
Te ranjene srnice, ki imajo rane željne maziljenja in so potrebne oskrbe srečujemo na skoraj vsakem koraku. Težava je v tem, da imajo tudi nekoga, ki ves čas skrbi, da se jim ne zacelijo povsem. Tekma, kdo bo hitreje trgal in kdo bo hitreje krpal pa je utrujajoča.

Če se še tako trudiš in si misliš, da sedaj pa se bo zabrazgotinilo in zacelilo,  manipulator najde pot do nje, da ji zada novo. Ali pa si hrasto spraska sama.
Lahko bi se postavil na glavo pa ti ne bo uspelo. Najbolje se je umakniti. Če seveda zmoreš pustiti žrtev, ki si se ji odločil pomagati, da bogato telebne sama in se potem sama tudi pobere. Ker če boš tam, ko prileti na nos, si zajebal.
Znajdeš se v nemilosti žrtve, ki se niti ne zaveda, da te ima za svojo žrtev in manipulira s tvojimi čustvi mogoče še bolj kruto, kot bi to počel mučitelj.

Zato se zaveš, da se ta ne pusti rešiti in začneš reševati nekoga drugega.
Sebe.

Vendar je težko. Nerad prekineš vez z žrtvijo. Rad bi ji bil v oporo. Rad bi ji pomagal. A ti pri tem sedaj malce pomaga tudi žrtev sama. Odriva te proč, ker se boji navezati. Ker se v okolju, ki ga pozna, počuti udobno. Poznano. Domače.
Ko se že skoraj odstraniš in si rečeš ‘nimam kaj’, te z nekakšnim kontaktom zopet opozori nase. Toliko, da te spomni in preveri, če ti je še mar.

Morda nekje v sebi čuti, da bi se ti želela odpreti, ti zaupati, a kaj, ko izkušnje učijo drugače. Zavedamo se, da bi radi imeli ob sebi nekoga s katerim si lahko odkrit, vzpostaviš dialog in prijetno kramljaš ter mu lahko poveš malodane vse ali pa kar vse, vendar smo se že naučili, da se ti to vrne kot bumerang in da utegneš dobiti po glavi.

Kljub temu to, ko si ob nekom sproščen, se počutiš blizu tej osebi in ji zaupaš, se razgališ. Razgališ kot prostitutka v rdeči četrti.
Vsa svoja občutja in čustva postaviš v osvetljeno izložbo in na voljo. Zgodi se pa tako kot se zgodi prodajalkam ljubezni.
Marsikdo zastane, pogleda, se nasmehne ponujenemu blagu in mu je všeč, a vseeno odide naprej.
Cena je previsoka.

 

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

4 komentarji

  1. Vasilij

     /  junij 4, 2014

    Vedno je cena previsoka!

    Odgovori
  2. Mater, Kosta. Tole je – za moj okus tvoj najboljši blogerski zapis letos. In verjetno eden najboljših kar si jih spisal. Tako! 🙂

    Odgovori
  3. jaka

     /  junij 5, 2014

    Nihče ne mara, da se mu pomaga, razen če sam ne zaprosi za pomoč. Bi ti maral? Ženski model atrakcije deluje precej zapleteno. Partner, ki bi rad bil “terapevt”, izgublja atrakcijo. “Terapevt” je lahko vedno samo osebek zunaj partnerstva. Partner gradi svojo atrakcijo s svojim zgledom, ne besedami. Partner tako dobi odprtega sledilca. S “pridiganjem” nikoli. S “pridiganjem” postane “terapevt”, ki naredi izjemno uslugu svojemu nasledniku. Več na mojih prihajajočih predavanjih.

    Odgovori
  4. Dobro da sem zašla sem… Eno boljših branj zadnjih let. Ever! Na sploh!

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: