Dobrodelnost, lakota in gladiatorstvo

Moja vera v človeštvo kot ekosistem, ki bi bil zmožen sobivanja, solidarnosti, enakosti in enakopravnosti, družbe, kjer bi razlike med prebivalci planeta ne bile tako ogromne, je milo rečeno razmajana kot zob petletnika. Vsak čas se bo krvavo pocedilo iz ust, izpljunil ga bom, le da mi na njegovem mestu ne bo izrastel nov, stalen in čvrst sekalec ali kočnik, s katerim bi lahko prežvečil in zmlel nepravice, ki smo jim priča vsakodnevno in se je treba z njimi tako ali drugače spopadati.

Sploh se ne bom spuščal v trenutno svetovno prvenstvo v nogometu, kjer so na truplih revežev, beračev in brezdomcev zgradili najnovejši stadion zgolj za potrebe žogobrcarstva in bo glavni izkupiček od prodanih vstopnic, majic, dresov, šalov in ostalih navijaških rekvizitov odnesel organizator, ljudje pa lahko medtem navijačem z vsega sveta, prodajajo tisto kar imajo.
Sebe. Svoja mlada, od lakote in mamil shirana ter zmaličena telesa. Na cestah se sem in tja prekladajo pretirano naličene deklice, zadete od vdihavanja močnega industrijskega lepila, s čimer odganjajo lakoto, hlapi pa jim dajejo občutek sitosti. Zaslužek, ki ni niti omembe vreden jim poberejo zvodniki. Medtem, ko svet spremlja navidezno resničnost in nogometni blišč, je njihova realnost sprijenec, ki sope in se poti nad njimi ter deset brazilskih realov, ki jih prejmejo, kar je komaj več kot tri evre.

A lačni otroci niso več nekaj kar se dogaja le v Afriki, Aziji in Južni Ameriki. Najdemo jih tudi v osrčju Evrope. V Sloveniji. Morda čez cesto v sosednjem bloku. Morda je to otrok vaših sosedov. Znancev. Prijateljev. Morda je to vaš otrok.
Vse več je dobrodelnosti, različnih akcij in projektov prek katerih se zbira denar in sredstva za tako ali drugače socialno ogrožene ljudi, pa vendar se ob vsem tem namrščim, sploh ko pomislim, kako nekateri to izrabljajo za lastno promocijo ali pa prek kakšne dobrodelne dražbe pridejo do kakovostnega in unikatnega izdelka za ‘male pare’.

O tem priča zgodba prijateljice, ki mi je opisala svojo izkušnjo z dobrodelnostjo.
Potem, ko je na natečaj ene od revij poslala ogromen šal, ki ga je pletla ves teden, se je odpravila na dražbo saj je hotela odkupiti svoj šal, za čigar izdelavo je že odštela štirideset evrov, sedaj pa je bila pripravljena na izklicno ceno desetih evrov licitirati celo sama. A ji ni uspelo. Šala ni bilo nikjer!
Mladenič, ki se je prismukal iz zakulisja, ji je povedal, da so ga že prodali. On sam ga je prodal. Čeprav se dražba sploh še ni začela. Na njeno vprašanje komu, ji je malce porogljivo odgovoril, da evidence o tem pa nima, in da ne more zavrteti časa nazaj.
Ni ji vedel povedati niti za koliko. Ker je bilo to tik pred božično novoletnimi prazniki se da sklepati, da ga je ‘nekdo’ kupil bodisi zase, bodisi za darilo, bil ‘dobrodelen’ in se dokopal do izjemnega šala za borih nekaj evrov.
Kraja in goljufija pod pretvezo dobrodelnosti.
Zato le stežka verjamem, da gre pri vseh teh zadevah zgolj za nesebično dobrodelnost, sploh kadar so v to vpletene kake organizacije, ki si na ta način nekako operejo svojo vest, češ, ‘saj smo namenili nekaj novcev tudi za tiste nesrečnike, na čigar grbah smo si zgradili imperije in vikende in vile z bazeni.’

Večkrat se mi zasolzijo oči, ko poslušam izpovedi obupanih mam in nemočnih očetov ter povsem razčlovečenih in užaloščenih otrok, ki razlagajo svoje težave na skorajda edinem radijskem programu, ki ga poslušam in zdi se mi, da jih bolj kakor lakota in borno ekonomsko stanje pesti posmehovanje in poniževanje njihovih sošolcev in sošolk, ki ne premorejo niti kančka sočutja in jih zaničujejo, ker nimajo najnovejših tehničnih pripomočkov, majic in nahrbtnikov s trenutno najpopularnejšimi liki ter niso oblečeni in obuti po najnovejši modi, in ko sem med vožnjo spremljal dražbo hokejske palice enega najbolj uspešnih hokejistov na svetu, za katero se je potegovalo precej ljudi, sem se vprašal, če je nemara kdo od klicateljev oče teh otrok, ki so svoje pamže vzgojili v tako nesočutna bitjeca, ki tako kruto in brezobzirno zaničujejo vrstnike na osnovi tega, da imajo oni več, da njihovi starši vozijo boljši avto in imajo na splošno več pod palcem? Hkrati pa sem pomislil, kako perverzno se mi zdi, da je v tej naši deželici nekdo pripravljen in zmožen tako zlahka odšteti dobre tri tisočake za kos lesa, ki ga je po ledeni ploskvi rinil nek športnik, medtem, ko si kdo drug ne more privoščiti niti osnovnih potrebščin in vsaj enega toplega obroka dnevno.
V glavi se mi je zrisal prizor domovanja novega lastnika palice, ki jo ima ponosno razstavljeno nad marmornim kaminom, ob veliki stekleni mizi obloženo z dobrotami gosti svoje prijatelje in jim razkazujejo novo pridobljeno trofejico, obenem pa se še pohvali kako dobrodelen je bil.
Ta svet ne potrebuje dobrodelnosti, kjer bodo privilegiranci s svojih rustikalnih hrastovih miz stresali drobtinice in obglodane kosti manj privilegiranim.
Potrebuje sistem, kjer dobrodelnost ne bo potrebna! Kjer ljudem ne bo treba jokati v eter, s tem nekaterim dajati občutek, da pa le ni tako slabo, saj bi lahko bili na njihovem mestu, spet kdo drug pa se naslaja ob njihovi nesreči in si misli, da v življenju se je pač treba znajti.
Je pač tako, da eni se znajdejo v neprijetnih situacijah, drugi se v neprijetnih situacijah znajdejo. Četudi je ravno ‘iznajdljivost’ marsikoga kriva in odgovorna, da dobrodelne akcije in projekti so potrebni in da obstajajo, s čimer si elita kupuje odpustke in ima občutek samaritanstva.

A kako to doseči?
Težko. Človek se namreč že od rimskih časov in gladiatorstva veseli kruha in iger, le da takrat gladiatorji niso bili preplačani, naduti in pretirano negovani glumači, kakršni so novodobni žogobrcarski ‘Spartaki’, temveč so bili ljudje ki so plebu dajali upanje, tile današnji pa ne dajo niti roke tistim, ki so njihovi največji oboževalci in jih v svoji otroški naivnosti častijo in si želijo nekoč postati taki kot so oni.
Prav tako se ni spremenil organizator gladiatorskih iger. Še vedno je to višji sloj, ki ljudstvu odmerja tako količino iger kot količino kruha.
Le da je slednjega vedno manj, iger pa vedno več.

lakota

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

2 komentarja

  1. Reblogged this on KiaOra and commented:
    Kar veliko se moje misli ukvarjajo s tem.

    Odgovori
  2. To je enostavno del sistema v katerem živimo. In ga očitno tudi večinsko podpiramo. Sistem (govorim seveda o kapitalizmu, da ne bo pomote) je tisti, ki povzroča vedno večje razlike. Bogati bogatijo še bolj, kdo to plačuje pa je vedno bolj jasno.
    Demokracija je zgolj paravan, saj očitno ne funkcionira, ker so izvoljeni oblastniki vedno taki, ki ne poznajo (ali pa nočejo poznati) alternativ. V najboljšem primeru vzdržujejo obstoječe stanje, v najslabšem pa uzakonijo še kakšno dodatno neoliberalno idejo.
    Frustrirajoče je, da verjetno večina ljudi to tako ali drugače tudi razume, a ta ista večina na volitvah vedno znova izvoli isto vsebino, le tu in tam v malo drugačni formi. Ali pa ostane doma in s tem pasivno glasuje za ohranjanje obstoječega stanja.
    Do kdaj bo tako? A bo za spremembo spet potrebna revolucija ali vojna? Res ne znamo drugače?

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: