Poslednji dan (Ludvik) XI.

Sploh se ni več zgražal, prijemal za glavo ali pa besno klel predse in si do krvavega zgrizel ustnic, kadar je naletel na novodobne prijeme, s katerimi so si ljudje dajali zagon, da so preživeli še en dan svojega bolj ali manj bednega in nesmiselnega življenja, s katerim ne bodo pustili nobenega pečata ali česarkoli po čemer bi jih lahko pomnili.
Nekoč bodo le še ena osmrtnica v časopisu, še en načičkan nagrobnik, še en človeček manj in njihova neeksistenca se ne bo dotaknila nikogar za dlje kakor za teden.
Po tem bo vse po starem. Kot bi jih nikoli ne bilo.
Vseeno pa se bodrijo z bedastimi banalnostmi, ozaljšanimi s fotografijo objetega para ob obali nad katerim letita dva galeba proti žolto rdečemu sončnemu vzhodu, spodaj pa piše:’Živi vsak dan kot da je tvoj zadnji.’
Mar ljudje res mislijo, če bi jim bilo en dan poprej dano vedeti, da je jutrišnji njihov zadnji, da bi se odločili tega preživeti tako kot vsakega do sedaj? Bi vraga!
Tisti vljudni sosed, ki ga vsako jutro srečujejo v dvigalu, ko se z aktovko odpravlja na postajo mestnega avtobusa in prav vsakič z nasmehom odstopi sedež nergavi starki z berglo, ki lokalnih barabinov, ki se mu poštirkancu rogajo in zabavajo čezenj sploh ne obsoja, saj si niso sami krivi, da so bili tako vzgojeni, ki mirno presliši šefove opazke o njegovi nesposobnosti, čeprav dobro ve, da si je ravno on s pomočjo tajnice, ki ga prav tako gleda zviška, že večkrat prilastil zasluge za njegovo delo, bi ob napovedi še štiriindvajsetih ur, ki jih sme preživeti, prebil povsem drugače kot te, ki jih sicer in ve da niso zadnje.
Babšetu bi zruval berglo, razbil betice neotesancem, tajnico grobo analno pofukal , šefu pa bi medtem tiščal pištolo v gobec in, ko bi naduti prasici končal v rit, bi sprožil, da bi se njegovi možgani razmazali po steni.
Jebeni motivacijski posterji!
Nihče ne preživlja vsakega dne, kot bi bil njegov zadnji!
Le kdo bi na zadnji dan svojega življenja zajtrkoval iste jebene kosmiče kot vsak drugi dan, zdolgočaseno posrebal kavo in odšel na delo!?
Vse življenje se ljudje pustijo jebat manj sposobnim, a bolj odločnim.
Bolj bedastim, a manj načelnim.
Takim, ki jim ni mar za druge. Ki se požvižgajo na vse moralne in etične norme, ki so pripravljeni storiti karkoli, da bi se privlekli do cilja, ki so si ga zadali.
Cilja, ki ga niso sposobni doseči s trdim delom ali z vztrajnostjo, zagotovo pa jim bo to uspelo s prevarami, z ritolizništvom in s spletkarjenjem.
Če bo kdaj živel kak dan, kot da je njegov zadnji, se je odločil, da si ga bodo drugi zapomnili še bolj kot on. Storil bo nekaj nezaslišanega. Nekaj odmevnega.
Če bi ljudje vedeli, kdaj so na vrsti, bi ravnali enako.
Naredili bi tisto, o čemer si niti sanjati ne drznejo. Uresničili bi svoje najbolj skrite fantazije in perverzije.
Tiste, ki jih niti sami sebi ne priznajo. Najbolj ostudne, sprijene, bolane in prepovedane misli bi jim preplavile um in njihovo zavedanje, da sploh niso uresničili ničesar kar so si od nekdaj želeli, bi jim zarezalo v možgane kakor skalpel serijskega morilca v roženico svoje od groze paralizirane žrtve.
Živeli so dolgočasno in enolično življenje. Nikoli niso resnično ljubili. Nikoli jih ni bilo zares strah.
Nobene drznosti si niso privoščili, niso odstopali od ustaljenih norm, z ničemer niso odstopali, vdajali so se rutini in sedaj je vsega konec.
Spomnili bi se tistega dekleta, ki mu niso upali nikoli pristopiti in mu povedati, kako zelo ga obožujejo, kako so se odločili za študij, poroko in družino, ker je to prav.
Ker to počnejo vsi. Čeprav to ni bilo tisto česar so si želeli. Le bali so se biti drugačni.
Popadla bi jih jeza, razočaranje, žalost.
Bes. Gnev.
Zagotovo ne bi šli hranit jebenih labodov ali pa z otroci v lunapark.
Bogsigavedi kakšna ostudnost, bi jim šinila v glavo ob zavedanju da je njihovega življenja nepreklicno konec. Nekaj kar ti drugače niti ne šine v glavo bi jim sedaj napolnilo sleherno možgansko brazdo in kričalo bi po uresničitvi.
Kričanje bi preglasila jok in strah. Občepeli bi nekje v nekem kotu, tiho ždeli, točili solze obupa, spraševaje se ‘Zakaj jaz? Zakaj zdaj?’, pred očmi pa bi jim velikanska namišljena ura odštevala ure in minute in sekunde do konca.

Pet, štiri, tri, dve, ena …
zatem pa …
… nič!poslednji

 

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

2 komentarja

  1. Vasilij

     /  junij 27, 2014

    Največ se jih zazrtih v nek njihov svet zgroženo sprašuje – ‘Zakaj jaz? Zakaj zdaj?’, so pa nekateri redki a vendar obstajajo, ki se nasmehnejo in rečejo – ‘Končno!’

    😀

    Odgovori
  2. Oh, Ludvik…

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: