Pamžovje

Natanko tak dan je bil kot je današnji. Celo isti dan v tednu je bil. Soparno in vroče nedeljsko popoldne, ko sem ves zbegan stal na postaji mestnega prometa pri Levu in čakal trolo. Zdelo se mi je kot bi sanjal. Skoraj blodnjavo sem se počutil v tisti pripeki. Peš sem se odpravil od Zaloške do skorajda Tivolske. Sploh ne vem po katerih ulicah sem šel. Tudi takrat nisem vedel dosti bolj natančno. Kar taval sem, sonce me je žgalo v obraz, jaz pa sem bil nasmejan do ušes. Še vedno nisem povsem dobro dojel, kaj se je zgodilo tisto jutro nekaj minut čez pol peto.

Sopihala je kot parna lokomotiva ‘huhuhuhuhuhu’, čelo je imela povsem potno, noge pokrčene. Držal sem jo v pregibu pod koleni, jih tiščal v njen obraz in jo poljubljal. Bila je vsa izmučena, zdelana, neprespana, nekoliko omamljena, skorajda zamaknjena in – lepa.
Besede ‘še malo, še malo, evo ga, je že zunaj!’ so se pomešale z njegovim vreščanjem, njenim jokom in mojim jokom.
Babica ga je podržala v zraku. Previdno, nežno. Bil je videti kot pravkar skotena nekajkrat povečana miška ali pa psiček. Ves pomečkan, roza rdeče barve, zaprtih učk, krvav in zaenkrat še povezan s svojim dosedanjim devetmesečnim prebivališčem.

V roke so mi potisnili škarje, z njimi sem preščipnil popkovino, nakar so dete umili in povili. Vse skupaj se je dogajalo tako hitro, da sem le stežka sledil vsemu.
Kasneje, ko so ga položili k mamici, sem ju s stola le gledal in opazoval …

Če Neil Armstrong misli, da je pogled z Lune nekaj nadzemeljskega, nekaj čarobnega in neponovljivega, najbrž ni prisostvoval rojstvu lastnega prvorojenca. Prizor, ki se mirno lahko kosa s tistim iz vesolja.
Ko se prvič iz oči v oči srečata mati in dojenček.
Tako presneto lepo, da skorajda obžalujem, da nisem vzel s seboj fotoaparata.

Po licih so mi polzele debele solze, prav neutolažljivo sem jokal, tolažbe pa sploh nisem potreboval. Usta sem imel razvlečena v širok nasmeh, med jokom pa sem večkrat prasnil v smeh in se prav naglas zarežal ob pogledu na tisto majceno telesce, na drobčkan obrazek in majcene prstke tega pravkar rojenega človeškega mladička, ki je ravno tako jokal.
On od šoka ali zaradi česarkoli že jočejo novorojenčki, jaz pa preprosto zaradi sreče.

Vesel sem bil njegovega ‘prihoda’, vesele sem bil, da sem se brez enega samega pomisleka odločil, da bom ob porodu poleg, da bova hodila v šolo za starše, kjer sem imel po enem od predavanj povsem modro golen, saj me je pod mizo obrcala, da sem komaj do konca speljal vprašanje predavateljici, če mi lahko pove s čim bi se lahko primerjalo bolečino med porodom, češ da se mi zdi, da se nekatere še pred zanositvijo odločijo, da jih bo bolelo tako neznosno, da brez epiduralne ne gredo rodit, pa če otrok v njih zraste v najstnika.

V očeh nekaterih nosečnic, ki so sedele pred nama – očitno kandidatk za epiduralno – se je skristaliziralo čisto sovraštvo.
Za kar pa mi je bilo malo mar. Zabavalo me je. Njihovi desci so mi skoraj neopazno prikimavali in se nasmihali.

A niti tisoče nasmehov in odobravanj hkrati se ne more primerjati z vsakim nasmehom posebej, ki mi ga nameni mladič, kadar oponašam vse mogoče živali, razne pevce po radiu ali pa, ko ga ‘kregam’ in če bi vprašali koga, ki bi me videl kake zganjam, bi skoraj zagotovo dejal, da se smešim in delam budalo iz sebe.
Bi mi ne moglo biti bolj vseeno.

Dokler mi uspe izvabiti smeh iz tega resnobnega dečka, ki premore več smisla za humor kot Iztok Gartner na sedmo potenco, dokler imam lahko z njim bolj smiselne pogovore kot bi jih lahko imel z združenimi možgani celotne dobske straže, dokler mu vsake toliko uspe spustiti mi tako prefinjeno kajlo,  ali pa izusti tako duhovito, izvirno in bistroumno domislico, da se krohotam bolj divje kot roastu Charlieja Sheena in dotlej, ko mi bo dovolil, da mu berem pred spanjem, pa četudi si bom moral izmišljevati glasove za karakterje iz zgodb Bukowskega, namesto za Jurčičeve like, bom to počel.

To prebrisano, norčavo in pametno pamžovje, ki mi je rešilo življenje – pa ne s tem, da bi potreboval njegov kostni mozeg ali pa ledvico – šteje danes šest let.

Vse najboljše sinko.

my eye 019

Advertisements
Naslednja objava
Komentiraj

3 komentarji

  1. Vasilij

     /  junij 29, 2014

    Se pridružujem čestitki! Ja, nekaj posebnega je, ko se zaveš, da si oče … 😀

    Odgovori
  2. Vse najboljše fantičku!

    Odgovori
  3. Kosta, vsebina tvojih blogerskih zapisov me je spravila že v marsikatero ‘agregatno’ stanje kar se čustev, ki so se mi porajala ob branju tiče. Pravi koktejl čustev. Ob branju Ludvika me je pribilo na stol in za nekaj sekund sem pozabil dihati. Ob kakih drugih zapisih sem se glasno krohotal, ob tretjih globoko zamislil ali pa bil nad napisanim tako navdušen, impresioniran, da sem kar zaploskal. Toda …še noben tvoj blog me ni spravil do solz. Ne do solznih oči. Ampak do solz, ki polzijo po licih. No, vse je enkrat prvič!
    Vse najboljše mladi mož, vse najboljše lego možic. 😉

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: