Smrt klovna

Interneti so mi s poročanjem o smrti Robina Williamsa omogočili iztočnico, da izkašljam to sluzavo kepo dlak, ki se mi že nekaj časa svaljka po gobcu in mi blokira sapnik, da bi olajšano vdihnil ter si potem nekolikanj bolj sproščen prižgal enega Luckieja, ker od nečesa pač moram umreti.
Vsekakor bolje, da krepnem od čikov, mastne hrane, občasne zlorabe alkohola in mehkih mamil, s čimer malce omilim pretirano mozganje o tem kako sfukan je svet, namesto, da bi v vsem iskal lepe stvari, kakor pa,  da tako kot premnogi heckoti, ki druge spravljajo v smeh, pod masko klovna pa jočejo, nekega dne vzamem preveliko dozo pomirjeval. Ampak bi se res lahko malce bolj potrudil …
Lahko bi svoj fokus usmeril v majcene radosti zaradi katerih je vredno živeti, se veseliti čebljanja ptic v jutranji zarji in v vsaki stvari videti kaj pozitivnega.Evo!
Začenši jutri pričnem z #100happydays ter z zavedanjem, da je toliko lepega okoli mene in vsak dan bom zaradi nečesa srečen in vesel in radosten in vzhičen in poskočen in nasmejan.
Po tistih slabih treh mesecih pa vlomim v lovsko trgovino, ukradem puško, si potisnem cev v usta in si odpihnem betico.
Pod Prešernovim spomenikom, da bo ves ofrajhan od moje nuLa+ življenske tekočine, ki mi kroži po žilah in poganja moje otožno kamnito srce.

Še vedno sem začuden nad začudenjem ljudi, vsakič, kadar kdo kloni pod težo maske klovna.

Mar res mislijo, da je ‘biti srečen’ in vesel preprosto stvar odločitve?
Ni ravno enostavno biti dobre volje dan na dan brez jebenega razloga, samo zato, ker se to od tebe pričakuje ali, da ugajaš in si priljubljen.
Kurc gleda, če v lokalni oštariji malodane vzklikajo tvoje ime, že ko stopiš skozi vrata in se počutiš kot bi bil kurčev Norm iz Cheers, čim kako blekneš pa se zaradi krohotanja , ki jim ga povzročiš s svojimi komentarji, držijo za svoje s pivom napolnjene trebuhe.
Jebeš to! Če se hočete režat pejte v pofukan cirkus.

Enkrat, ko začneš biti dežurni zabavljač si ga najebal. Potem ti dežurstvo pripada ves čas in bog te obvaruj, ako si en dan nadrkan in slabe volje.

‘Zakaj pa?’
Rabim razlog!?
Zakaj kurca nihče ne vpraša čemu si se pa prej dneve in dneve režal ko kreten, zbijal šale in duhovičil!? Ker jih boli kurac. Ker jim je ustrezalo. Ker je fajn, če jih nekdo poka. Ker jih ne zanima, ali te kaj tare, skrbi, muči. Važno, da je smeha.
E, pa dragi moji, ne gre to kar tako. Nihče ne more biti ves čas nasmejan in dobre volje. Vsakomur pride žuta minuta.
Vsi imamo svoje križe in težave in vsakomur se zdi njegov križ najtežji. Prekleto dobrodošlo je, če se imaš komu izkašljati, se zaupati in se s kom pogovoriti.

Dr. Ščuka je na svojem predavanju omenil sina Rockefellerja, ki se je s svojim zasebnim reaktivcem zaletel v neko goro, v poslovilnem pismu pa je bojda zapisal, da življenje zanj nima nobenega smisla, saj nima po čem hrepeneti. Čim se mu je pimpek dvignil za kako stvar, že jo je imel.
Oh, the horror, kajne?
Pa vendar je tako. Ne glede na status, ne glede na sliko, ki jo kažemo svetu, vsi imamo nekaj kar nas jebe.
Ene jebejo pufi, druge travme iz otroštva, tretje lokalni far, četrte propadel zakon, marsikoga vse skupaj, nekomu je za fentat se, ker mu ne uspe popoln selfie, da te pa dotolče to, da imaš prepolno rit pa je skrajno nenavadno, a tako pač je. Se zgodi. Je treba pa priznati, da bolj veličastno skoraj ne moreš odfrčat na oni svet.
Yodo –  you only die once.

Za kaj vraga se je v prvi vrsti omenjeni, z Oskarjem nagrajeni igralec skenslal, ko pa je imel lagodno življenje lepo bajto, ljubečo ženo, avto, hišo, psa, keša kot toče in vse ostalo, je pravzaprav povsem vseeno. Četudi je nedojemljivo. Njegova stvar.
Vse svoje življenje je posvetil zabavanju drugih, kakšen novodobni hipuzl bi bržda rekel, da je opravljal poslanstvo, da smo se lahko ob ogledu njegovih filmov, ob žrtju kokic in srebanju kokakole, smejali in smejali, ter da je ob tem tudi sam neizmerno užival. Kdo ve …
Tako kot za marsikoga manj znanega, ki je bil ravno tako veseljak in šaljivec, nekega dne pa se je šel guncat v gmajno, ne bomo vedeli, kaj mu je šinilo v glavo, ko pa je bil vedno tako jebeno nasmejan.

Osebno sem imel polno pizdo pretvarjanja in duhovičenja in ugajanja.
Menda sem od takrat tako neznosen in negativno nastrojen, da ljudem ni za biti ob meni. Šmrc … 😦
Včasih pa so me imeli tako radi in tako dobrodošel sem bil v vsaki družbi. Sedaj pa že s samo prisotnostjo zamorim, da se je ostalim skoraj za iti se navezat.
Zato se niti ne ubadam kaj dosti z ljudmi, tistih nekaj, ki me tolerirajo, skušam ne obremenjevati preveč, prav gotovo pa ne bom glumil gljive in se delal da je vse okej, če me nekaj žuli, niti pod razno pa mi ne pride na misel, da bi določeno tegobo pretirano tlačil vase, kajti če ne spuščaš pare sproti, utegne kotel razgnati in potem se rešujte kakor veste in znate, ker me zagotovo ne bo več popadlo, da bi se samoumoril, temveč bom …
Neeee, … pa saj ne bom.
Če ne drugega, je biti zlovoljen, zoprn, zatežen zmene, ki se pogosto pritožuje in pizdi,predvsem lažje. Prav tako mi je gledanje izpod čela ljubše, kakor pokanje šal in nedvomno sem raje kot z drevesa bingljajoč zabavljač, živ nergač.
Ja živ, jebemti! Ne, da le diham in žrem in serjem in fukam in spim, temveč, da si upam biti jaz.
Da sem lahko vesel, če imam biti za kaj, da si drznem bentiti in kurčiti se, če me kaj razpizdi, da si dovolim biti žalosten, kadar me kaj potre in da čutim vso paleto čustev, ki jo morda nekam okrnjeno še zmorem občutiti in da me ni sram, če sem sem ter tja celo jokava pička ali pa pesimistično pozitiven pizdun, ki izrablja svoje pisanje, za zlivanje žolča po nič hudega slutečem bralstvu.

Pritožuj se in preživi! Complain and stay alive!

 

Posted by kostin mozeg on 12 avgusta, 2014

https://kostinmozeg.wordpress.com/2014/08/12/smrt-klovna/