Naj dvigne potrdilo o neprištevnosti tisti, ki je svojih zadnjih nekaj plač posodil znancu, ki živi občutno bolje, v lastniški hiši z vrtom, vozi drag avtomobil in počitnikuje na eksotičnih lokacijah, ve pa tudi, da ni edini, ki mu posoja denar in tako kot ostalim upnikom, tudi njemu ne kaže, da bo sposojeno dobil vrnjeno.
Ga ni takega!? Odlično!
Naj potemtakem dvigne v zrak sveženj neplačanih položnic in obvestilo o izklopu elektrike tisti, ki že nekaj mesecev vztrajno hodi v ‘službo’, delodajalec pa mu ne plača opravljenega dela, a se vseeno vsako jutro odpravi na šiht, saj se boji, da bo sicer izgubil službo, ki to pravzaprav ni, saj služba pomeni biti za svoje delo plačan, drugače pa je lahko poimenovano zgolj kot prostovoljno delo ali pa sužnjelastniško razmerje, le da so imeli sužnji vsaj streho nad glavo pri svojem gospodu in so dnevno prejeli tudi kak obrok na račun gospodarja in jim ni bilo treba tavati po pakete rdečega križa.
Sedaj pa naj dvignejo nad glavo svojo pionirsko čepico tisti, ki so kdaj počitnikovali v kakem od sindikalnih domov ali pa v prikolici in se spomnijo, da je regres pravzaprav dodatek za letni dopust in ne za poplačilo dolgov ali nakup drv ali ozimnice, za kar ga nameni precej zaposlenih, ki imajo to srečo, da omenjeni izredni dohodek sploh prejmejo, saj je večina zadovoljna že s tem, da sploh dobi plačo pa čeprav zapoznelo in brez obresti, da tistih, ki ostanejo z dolgim nosom pred zaprtimi vrati fabrike, ko le ta končno pade v neizogibni stečaj, niti ne omenjam.
Ustaviti proizvodnjo po nekaj mesecih neizplačanih dohodkov, pa še to zgolj za eno uro in poimenovati zaustavitev kot opozorilno stavko, je – oprostite dragi moji nasmoljenci – milo rečeno premalo in prepozno.
Ob prvi nenakazani plači in neplačanih prispevkih bi morali zagnati vik in krik. Takoj in precej!
Sploh si ne predstavljam kako za vraga nekomu, ki je več mesecev brez slehernega prihodka, uspe vsak dan priti v službo, opravljati svoje delo in biti ves čas pod stresom, spraševaje se ali bo naslednji mesec pa morda le prejel novce, ki mu jih je delodajalec dolžan ali pa bo spet ostal brez. S čim in na kakšen način vsak dan jedo, pijejo, se vozijo v službo, plačajo položnice, ko pa jim njihov šef/podjetje ne nakaže plač!?
‘Služba’.
Imeti jo, je očitno postala taka vrednota, nekaj tako nenavadnega, da se je ljudje oklepajo, četudi hodijo ‘v službo’ na lastne stroške in z bojaznijo ali pa celo kar z vedenjem, da petnajstega spet! ne bo plače, da bodo zopet naplahtani in da jim ne preostane drugega kot ponovno stavkati, tokrat za ves dan, vse dokler se ne pojavi eden od odgovornih, ki jih je prej nekaj mesecev gladko ignoriral, sedaj pa jim zagotovi, da naslednji mesec plače bodo, da bodo sicer nekoliko nižje, sedaj pa naj se brž odpravijo delat, saj imajo naročila in z vsako minuto, ko delo stoji, povzročajo podjetju nepopravljivo škodo in milijonsko izgubo.
Prmejdunaj … Resno!?
Je taka služba res nekaj kar si človek želi imeti!? Ali je bolje kaj postoriti tako, da dobiš denar še isti dan na roko, a ga vsaj dobiš? Vendar se tega ne sme početi …
Vrle, ne ravno modre betice so se v teh resno ne rožnatih časih odločile, da bodo poostrile svoj boj proti sivi ekonomiji tako, da bodo z visokimi kaznimi kaznovale tiste, ki opravljajo delo na črno, čeprav to počnejo za golo preživetje in s tem nikakor ne bodo prišli na zeleno vejo, temveč se skušajo zgolj izkopati iz rdečih številk, saj že z belimi gledajo kako njihovi izvoljeni kandidati sestavljajo koalicijo, si delijo ministrstva kot maškaram bombone in z žalostjo ugotavljajo, da med njimi ni niti enega, ki bi kaj storil za obuditev gospodarstva, za odprtje novih delovnih mest ali za to, da bi morda raje kaznovali tiste!, ki delavcem ne izplačujejo zasluženih plač, temveč sprejemajo ukrepe zoper ubogo rajo, ki potrpežljivo čaka na nakazilo plače, na boljše čase, na Kralja Matjaža, na mano z neba.
kostin mozeg 
Vasilij
/ 19 avgusta, 2014Vse je pozitivno, kar vodi v obdobje, ko bo pobesneli narod spet polnil brezna z barabami, ki uničujejo lasten narod! Če ne bodo vedeli, kje so, naj me vprašajo, vem za množico takih, ki jih ni možno napolnit!