Fensi

Ful se lajv rimembram, ko sem pred tko tventi jirsi s krujem hengal na trejn stejšnu, smoukal hrb in drinkal čip bir, ko se tko aut of nouver apira dud in nas tko plida, če mu loh helpamo, k mu je kar v luknjo dropou.
Šur, uaj not? Napel smo maslse in ga pulal vn iz gatra. Ni bil nek big dil.

Je pa jeben big deal to, da sem za tistile pofukan stavek zgoraj ponucal več časa, kot pa če bi ga zapisal kakor se spodobi.

Živo se spominjam, ko sem pred nekako dvajsetimi leti s klapo visel na železniški postaji, kadil zel in pil ceneno pivo, ko se kar na lepem pojavi tip in nas milo prosi, če mu lahko pomagamo, ker mu je bil avto v luknjo padel.
Seveda, zakaj pa ne? Napeli smo mišice in ga potegnili iz jarka. Ni bila neka reč.

Zdi se mi nadvse grdo in vsakič, ko slišim to ogabno anglosaksoniziranje, se počutim kot maček, ki mu ni uspelo izbljuvati mišjega žolča. Tisti nagnusni kiselkasti okus, ki se ga ne znebiš, četudi si skušaš goltanec izprati z vedrom ustne vodice te spremlja lep čas.
Nekako razumem, če se tega poslužujejo najstniki v svoji govorici in je to del slengovskega govorjenja, a ko to pričneš opažati vsepovsod, v poimenovanju lokalov, počitniških ponudb in raznoraznih paketih mobilnih operaterjev, se mi zdi, da je šlo vse k vragu, in da usodo slovenskega jezika krojijo preveč domiselni kreativci in zadolženi za stike z javnostjo (PRovci), za katere te prime, da bi jih nabrisal v anus z zarjavelo cevjo, dokler jim ne bi namesto solz, po licih polzeli opilki, ki bi jim brazdali ksihte.

Čeprav zveni brezsrčno in skorajda sadistično, se mi zdi kvečjemu pošteno, da začutijo isto bol, kot jo začutim sam, kadar mi bobnič ali zrklo prebode skovanka kakršna je dobermuv, hajskul, lajfstajl, gigastik, džabest, …

Se to res komerkoli, ki ni potomec bratranca in sestrične v prvem kolenu ali pa ni utrpel kakih hudih poškodb glave, zdi posrečena pogruntavščina!?
Ful kul? Z jebenim umlautom!? Hudobro!?

Kje so branivci slovenstva in slovenščine, kaj se je zgodilo s čistokrvnimi in polnomastnimi Slovenci, da te ‘kao’ poslovenjene zapise, ki so zgolj angleške besede zapisane po vzoru Vuka Karadžića, mirno pogoltnejo, brez živčnega trzanja, kakor se to dogaja meni? Bom nemara dočakal dan, ko bom na naslovnicah vedno bolj žoltega časopisja ugledal naslov ‘ Na stritsih Njujorka Spajk Li snema nov muvi, v katerem bosta ektala Tom Cruz in Vesli Snajps’, naj jih hors mautfaka …

Naravnost neverjetno je, kako se da nekaterim prodati ‘muda za bubrege’ že s tem, ko povsem enako reč preimenuješ, ji nadeneš neko malce bolj snobovsko označbo in že planejo na tisto kot muhe na dr … oh, pardonne moi, kot muhe na med, kakopak.

Če je prej veljalo, da so toplice rezervirane za penzioniste z visečimi skrotumi in penzionistke z uvelimi joški, oblečeni v svoje sprane, zbledele kopalke še iz časa Avstroogrske, sedaj ta mondena središča, spa in welnesse obiskujejo tudi novodobni japiji, mlade družinice, podjetniki in pač vsi ostali, upokojence pa so izrinili ob robove otroških bazenov kjer žde v temnih sencah, kot kak Quasimodo, in vahtajo svoje vnučke.
‘Kjara, boš mrbit tist kumkvat dela pojedla al ti ga pršparam za poj s kornflejksi?’
/Koruznih kosmičev valjda ne bo jedla/

Tile kljukci se ponavadi družijo s sebi podobnimi polišineli in en drugemu pleteničijo, da si preurejajo loft, ker da imajo radi velike odprte prostore, medtem, ko jim drugi odgovarja, da onadva z družico sta se pa raje odločila za mansardno stanovanje s panoramskimi okni.

Taka debata poteka na nedeljskem sprehodu ob Ljubljanici, kjer so moški prav gizdalinsko urejeni, v polcilindrih in frakih, s sprehajalno palico v roki, ob njih pa po promenadi drobencljajo ženske v čednih čeveljcih, v krinolinah, steznikih in s svilenimi senčniki nad umetelno spetimi lasmi, od koder se ob polmraku, obsijani z zarjo odpravijo v teater in si ogledajo najnovejši performans Živadinova, medtem ko v gledališče na uprizoritev Županove Micke hodijo zgolj kmetavzi v škornjih, irhastih hlačah, zdelanih telovnikih in površnikih brez gumbov, razoglavi ali pa v najboljšem primeru z lovskim klobukom na betici.

Aja ne? Kaj niti kočij ni? Oh, jaz in moja romantična domišljija.
Kako pa so potemtakem oblečeni? Običajno? Jojme!

Torej je promenada en navaden kurčev korzo!? S pečeno koruzo in zvoki Pitbulla v ozadju? Brez lajnarja z opico na rami? Loft in mansarda pa sta povsem navadno podstrešje!? Obraze pa so si ženske naličile kar v kopalnici in ne v budoarju!?

Preklete pizde povzpetniške.
Ah no … hotel sem reči presnete pipike pretenciozne.

promenada

 

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: