Je suis …

Črnci smrdijo. Angleži so degeneriran otoški produkt incestov. Američani so neumni. Italijani so mamini sinčki. Balkanci so primitivni. Krščanski duhovniki so pedofili in pederasti. Homoseksualci so poženščeni sprevrženci. Štajerci so obupni vozniki, Korošice so lahkoživke, Dolenjci so pijanci. Ljubljančani so naduti, Gorenjci so škrti.
Ne … Škoti so škrti. Ne! Židje so škrti!
Oziroma … Židje so morilci palestinskih otrok.

Bo kdo zaradi teh stavkov užaljen?
Tudi če bo, to kaže na nizko samopodobo, pomanjkanje smisla za humor ali pa se je v trditvi našel.
Morda bi bilo zapisano bolj ‘duhovito’ če bi bilo narisano. Saj veste … nič slabega ni bilo mišljeno … šaljive risbe pa res ne morejo biti povod za užaljenost.

A bejžte no.
A zato je karikaturist Maurice Sinet, ki je v ‘satiričnem’ časniku Charlie Hebdo pisal o Sarkozyijevem sinu in njegovi spreobrnitvi v židovsko vero doživel tožbo, bil oklican za antisemitista in bil na koncu ob službo. Ker se ni nihče čutil užaljenega, kaj?

SineŽe od prve novice dalje, ko sem po radiu slišal, da sta dva zamaskiranca vdrla v poslopje stavbe najbolj razvpitega tednika na svetu ter pričela svoj krvavi pohod, ni bilo slišati malodane ničesar drugega razen tega.
Skoraj vsaka povezava, ki so jo ljudje objavljali po družabnih omrežjih je bila nekako povezana s tem.
Je suis charlie, dvignimo svinčnike, svoboda govora, muslimanski teroristi, napad na suverenost medijev, odziv karikaturistov na streljanje v uredništvu Charlie Hebdo, Francija zavita v črno, svet je zgrožen nad okrutnostjo, teroristični napad.
Vidiš risbe, posnetke, bereš članke, kolumne in si misliš ‘presneto, tem se je res odpeljalo …’

Toda kdo so ‘tem’?
Muslimani!?

Praktično vse muslimanske države so dejanje strogo obsodile in ga ne podpirajo, razen Islamske države, ki pravzaprav niti ni država.
Torej ne gre za muslimanski teroristični napad, ampak gre za napad dveh oseb, dveh skrajnežev, ki sta pač muslimana.
Ali gre za teroristični napad?
Za ljudem nagnati strah v kosti in jih naščuvati proti nekomu drugemu, zagotovo ta oznaka najbolj vžge.
Tudi več časopisja se s takim naslovom več proda in tudi več klikov je.
‘V Parizu 12 žrtev terorističnega napada’

Stara znanca policije vkorakata v poslopje časnika, prisilita novinarko, da jima odpre in pričneta pobijati ljudi, kasneje jo pocvirnata, spotoma ubijeta policista, njegovi kolegi najdejo osebni dokument enega od njiju, prizorišče zločina si ogleda sam predsednik Holland.

Sta možakarja, ki sta se urila pri Al Qaidi izpustila kako učno uro ali sta osebno izkaznico pustila nalašč, da ko/če prideta pred Alaha ne bosta obravnavana kot zgolj običajna vernika, temveč kot mučenika in bosta lahko svoji oprani betici položila v nedrje ene izmed obljubljenih devic?
Pri obilici vnemar ubitih Cherifov in Saidov bi se zlahka zgodilo, da bi ne vedel, da sta ravno onadva tista, ki sta umrla v njegovem imenu.
Kdo bi vedel koliko njunih soimenjakov je bilo med milijoni pobitih civilistov, ki so življenje izgubili ob širjenju Demokracije v kateri ima vsakdo pravico do svobode govora in izražanja mnenj.

Pod svobodo govora razumem, da smem vsakomur reči, karkoli si že mislim, s tem pa vzamem v zakup tudi njegovo reakcijo na izrečeno/zapisano/ narisano in če vem, da ga bom s tem užalil, lahko pričakujem tudi brco v piščal ali pa eno na gobec.
Če svojo pravico do svobode govora izražam na grob, nespoštljiv in namenoma žaljiv način bi ne smel biti presenečen, če se nekdo ravno tako drastično odzove.

Risbe preroka Mohameda so bile skrajno žaljive za vse muslimanske vernike, saj je njegova upodobitev nezaželena, kaj šele v pozah, ki so si jih omislili charlijevci.
Nekdo, ki že tako ne potrebuje ravno izgovora zato, da koga pihne ali pa kaj vrže v zrak ter ob tem vzklikne jihad!, jih bo kvečjemu izkoristil sebi v prid.
Sicer pa niso bile le te risbe sporne. Časnik slovi po izjemno rasističnih in nestrpnih karikaturah, karikaturisti, ki jih ustvarjajo pa se le šalijo.
Vendar s svojim delovanjem ne nameravajo odnehati, niti ne gre pričakovati, da bodo odslej kaj milejši.
Še raje si bodo ošilili svinčnike ter z njimi še naprej špikali in drezali.
Do sedaj je naklada Charlie Hebdo štela 60.000 izvodov , naslednja številka izide v milijonski nakladi. V poklon devetim ubitim sodelavcem.

Vsaka stvar je za nekaj dobra, a Charlie?

Nedvomno bo spet kaka karikatura, ki bo podpihovala sovraštvo in versko nestrpnost s pridihom rasizma in morda ščepcem homofobije.

Za zgled bi jim lahko bil en drug Charlie. Charlie Chaplin. Človek, ki je skozi upodobitev diktatorja pozival k strpnosti.
Ne pa, ki bi svojo nestrpnost zavijal v satiro.

charlie

Advertisements

Morilska empatija

Že v prvih nekaj dneh novega leta se je pokazalo, kako sočutni s(m)o ljudje, saj je slika zmrznjenega psička, ki je v Beogradu podlegel nizkim temperaturam zaokrožila po internetih in vsem risala žalostne izraze na obraz.
Tudi meni se je milo storilo, prevzela pa me je tudi žalost in celo apatija.
Ob prebiranju komentarjev vseh teh ljudi polnih sočutja do uboge živalice in zvrhano mero sovražnosti do ženske, ki jo je pustila zunaj.
Nekateri bi ji naredili isto. Pustili bi jo zunaj zmrzniti. Spet kdo drug bi jo zaštihal. Po principu oko za oko, zob za zob bi ji sodili kar na hitro.
Načini na katere bi se nekateri lotili okrutnice so tako domiselni, da bi se z lahkoto kosali s prijemi kakega srednjeveškega rablja.
Jebeš dokaze, sojenje, pravico do zagovora in takšne nepotrebne bedarije.
Babnico na tnalo in betico preč.

Tisti ki želijo človeškemu bitju smrt, trpljenje in mučenje zaradi smrti njene psičke, niso prav nič boljši od nje ali kogarkoli drugega.
Maščevalnost skrita pod pravičniški plašč je še vedno žeja po krvi.
V tem primeru po človeški krvi.
Gravža se jim pobijanje živali, bi pa frderbal človeka. Naj me pes poščije, če razumem.

Zaradi česa pravzaprav se potem ti ljudje smatrajo za boljše od nje?!
Babše so izpostavili po družabnih omrežjih, objavili so njeno ime in facebook profil.
Najbolje, da objavijo še njeno telefonsko številko, naslov kjer stanuje, kje je zaposlena in kam otroci hodijo v šolo.

Ženska je zajebala, ja. Ampak takle linč? Pozivi k samomoru, grožnje?!
Društva za zaščito živali z objavo slike bojda osveščajo ljudi, kaj se dogaja.
Po moje pa s tem tudi rahlo podpihujejo že tako besne in kot je iz njihov komentarjev razvidno tudi okrutne ljudi, ki se potem, ko berejo misli drugih počutijo, da imajo prav in da bi bilo treba žensko res fentat.

Si predstavljate istomislečo drhal, ki se spravi obračunat z njo?
Tako zelo se jim je zasmilila uboga žival, da so pripravljeni ubiti nekoga lastne vrste.
‘Obesimo ga!’, je vzklikala sodrga v Višnji gori. Nekako se mi zdi, da se v tem primeru od nikoder ne bo vzel Flere Krivostegno …

Redko, pa vendarle se mi v možgan včasih prikrade misel, da bi najraje komu voščil dober dan z izvijačem pod rebra.
Kadar se me loti taka misel, jo brž odpravim.
Ker si nočem mazati rok s krvjo. Nikogaršnjo.
Niti s krvjo nekoga, ki bi si v tistem trenutku to morda zaslužil.

To da si vegetarijanec še ne pomeni, da si dober človek.
Kot izpostavi Rorschach iz Watchmen … ‘Hitler was a vegeterian, too.’

Sočutje je občutek, ki ga vsakdo premore le toliko.
Za sirijske begunce, ki so pluli na ladji brez posadke ga tem ljubiteljem živali in zagovornikom njihovih pravic očitno zmanjka.
Kaj pa pravice ljudi na krovu ladje, ki je namenjena prevozu živine? Življenja teh ljudi? Je njihov obstoj manjvreden?
Ker so rojeni v pizdi materni kjer divja vojna?
Tudi pod člankom o ‘ladji duhov’ se najdejo osebki, ki bi to rešili na brzaka.
Potopiti ladjo in je stvar rešena. Preden golazen muslimanska pride do obale, se tu ustali, nakopiči in prične zidat džamije, posiljevat Evropejke in otrokom vsiljevat Koran.
Ljudje brez vsega, brez kakršnegakoli imetja, ki bi radi le preživeli dobijo manj sočutja od ljudi z velikim družinskim avtom, letnimi vstopnicami za zoološki vrt , in ki živijo v lepi veliki rumeni hiški, ki je ne bi radi prodali pod ceno.
S to situacijo se je lažje poistovetiti, kot pa s pokanjem granat v soseski.

Svet kot tak bo šel v kurac. Mora iti.
Ker družba, ki bi naredila vse, da reši mucka ali kužka, novice o vojnah, prebežnikih, zmrzujočih beguncih in pretepenem osnovnošolcu, ki se ga sošolci lotijo z brcami in pestmi, zato ker je Busanc, prebere spotoma, ob kafetu – ne sme obstati.

the end

%d bloggers like this: