Črnci smrdijo. Angleži so degeneriran otoški produkt incestov. Američani so neumni. Italijani so mamini sinčki. Balkanci so primitivni. Krščanski duhovniki so pedofili in pederasti. Homoseksualci so poženščeni sprevrženci. Štajerci so obupni vozniki, Korošice so lahkoživke, Dolenjci so pijanci. Ljubljančani so naduti, Gorenjci so škrti.
Ne … Škoti so škrti. Ne! Židje so škrti!
Oziroma … Židje so morilci palestinskih otrok.
Bo kdo zaradi teh stavkov užaljen?
Tudi če bo, to kaže na nizko samopodobo, pomanjkanje smisla za humor ali pa se je v trditvi našel.
Morda bi bilo zapisano bolj ‘duhovito’ če bi bilo narisano. Saj veste … nič slabega ni bilo mišljeno … šaljive risbe pa res ne morejo biti povod za užaljenost.
A bejžte no.
A zato je karikaturist Maurice Sinet, ki je v ‘satiričnem’ časniku Charlie Hebdo pisal o Sarkozyijevem sinu in njegovi spreobrnitvi v židovsko vero doživel tožbo, bil oklican za antisemitista in bil na koncu ob službo. Ker se ni nihče čutil užaljenega, kaj?
Že od prve novice dalje, ko sem po radiu slišal, da sta dva zamaskiranca vdrla v poslopje stavbe najbolj razvpitega tednika na svetu ter pričela svoj krvavi pohod, ni bilo slišati malodane ničesar drugega razen tega.
Skoraj vsaka povezava, ki so jo ljudje objavljali po družabnih omrežjih je bila nekako povezana s tem.
Je suis charlie, dvignimo svinčnike, svoboda govora, muslimanski teroristi, napad na suverenost medijev, odziv karikaturistov na streljanje v uredništvu Charlie Hebdo, Francija zavita v črno, svet je zgrožen nad okrutnostjo, teroristični napad.
Vidiš risbe, posnetke, bereš članke, kolumne in si misliš ‘presneto, tem se je res odpeljalo …’
Toda kdo so ‘tem’?
Muslimani!?
Praktično vse muslimanske države so dejanje strogo obsodile in ga ne podpirajo, razen Islamske države, ki pravzaprav niti ni država.
Torej ne gre za muslimanski teroristični napad, ampak gre za napad dveh oseb, dveh skrajnežev, ki sta pač muslimana.
Ali gre za teroristični napad?
Za ljudem nagnati strah v kosti in jih naščuvati proti nekomu drugemu, zagotovo ta oznaka najbolj vžge.
Tudi več časopisja se s takim naslovom več proda in tudi več klikov je.
‘V Parizu 12 žrtev terorističnega napada’
Stara znanca policije vkorakata v poslopje časnika, prisilita novinarko, da jima odpre in pričneta pobijati ljudi, kasneje jo pocvirnata, spotoma ubijeta policista, njegovi kolegi najdejo osebni dokument enega od njiju, prizorišče zločina si ogleda sam predsednik Holland.
Sta možakarja, ki sta se urila pri Al Qaidi izpustila kako učno uro ali sta osebno izkaznico pustila nalašč, da ko/če prideta pred Alaha ne bosta obravnavana kot zgolj običajna vernika, temveč kot mučenika in bosta lahko svoji oprani betici položila v nedrje ene izmed obljubljenih devic?
Pri obilici vnemar ubitih Cherifov in Saidov bi se zlahka zgodilo, da bi ne vedel, da sta ravno onadva tista, ki sta umrla v njegovem imenu.
Kdo bi vedel koliko njunih soimenjakov je bilo med milijoni pobitih civilistov, ki so življenje izgubili ob širjenju Demokracije v kateri ima vsakdo pravico do svobode govora in izražanja mnenj.
Pod svobodo govora razumem, da smem vsakomur reči, karkoli si že mislim, s tem pa vzamem v zakup tudi njegovo reakcijo na izrečeno/zapisano/ narisano in če vem, da ga bom s tem užalil, lahko pričakujem tudi brco v piščal ali pa eno na gobec.
Če svojo pravico do svobode govora izražam na grob, nespoštljiv in namenoma žaljiv način bi ne smel biti presenečen, če se nekdo ravno tako drastično odzove.
Risbe preroka Mohameda so bile skrajno žaljive za vse muslimanske vernike, saj je njegova upodobitev nezaželena, kaj šele v pozah, ki so si jih omislili charlijevci.
Nekdo, ki že tako ne potrebuje ravno izgovora zato, da koga pihne ali pa kaj vrže v zrak ter ob tem vzklikne jihad!, jih bo kvečjemu izkoristil sebi v prid.
Sicer pa niso bile le te risbe sporne. Časnik slovi po izjemno rasističnih in nestrpnih karikaturah, karikaturisti, ki jih ustvarjajo pa se le šalijo.
Vendar s svojim delovanjem ne nameravajo odnehati, niti ne gre pričakovati, da bodo odslej kaj milejši.
Še raje si bodo ošilili svinčnike ter z njimi še naprej špikali in drezali.
Do sedaj je naklada Charlie Hebdo štela 60.000 izvodov , naslednja številka izide v milijonski nakladi. V poklon devetim ubitim sodelavcem.
Vsaka stvar je za nekaj dobra, a Charlie?
Nedvomno bo spet kaka karikatura, ki bo podpihovala sovraštvo in versko nestrpnost s pridihom rasizma in morda ščepcem homofobije.
Za zgled bi jim lahko bil en drug Charlie. Charlie Chaplin. Človek, ki je skozi upodobitev diktatorja pozival k strpnosti.
Ne pa, ki bi svojo nestrpnost zavijal v satiro.
kostin mozeg 
VanjasJaNe
/ 10 januarja, 2015sem razmišljala ali mi je všeč ali ne, ta tvoj zapis. Mi je všeč zelo, in kliknila, da mi je všeč. Vseeno pa,….da nisi nekoliko eden od onih, ki vedno in povsod vidijo teorijo zarote?
Gregor Grešak
/ 10 januarja, 2015Začneš imenitno a se žal na koncu zaletiš v lastne predsodke. Charlie Hebdo ni bil ravno islamski verski bilten, zato ne vidim načina, kako bi lahko še tako žaljive slike v njem užalile kakega pravovernega muslimana, saj je malo verjetno, da bi si slednji kupil tak časopis. Nekdo je nosil te slike muslimanom pod nos. In nekdo je že vedel zakaj.
Charlie Hebdo si je večkrat privoščil Papeža in Jezusa kot preroka. Imel pa je tudi veliko averzijo do politične korektnosti: ni prenesel, da so nekatere skupine preprosto nedotakljive (rekel jim je les intouchables), ne glede na to kakšne in kako ogrožene so. Zato si je večkrat privoščil tudi homoseksualce, invalide in druge manjšine. Kar pa še ne pomeni, da je bil CH desničarski pamflet. Ravno obradno, bil je levičarski časopis.
In ravno zato bo miljonsko naklado naslednje številke podprl časopis Liberation. Verjetno bo Liberation to številko CH dostavil med drugim tudi kot svojo prilogo.
A to ne pomeni da prihajaho zlati časo za CH: vodstvo, večji del lastnikov in zaposlenih je mrtva. Zaenkrat je še negotovo, ali bo za sponzorirano milionsko številko sploh še kakšna …
alcessa
/ 10 januarja, 2015Včasih je treba malce pogooglati. Tako človek hitro najde CH-naslovnice, naperjene proti Židom, poleg Kristjanov, Predsednikov in Muslimanov. Kar vse po vrsti so jih. In “Les Intouchables” je naslov zelo uspešnega francoskega filma o invalidu, ki mu uspe uživati življenje, ko pridobi črnca za negovalca. Po resnični zgodbi. Tip se med drugim norčuje iz lastne invalidnosti. In ja, satira je vrednota, ki se jo splača ohranjati, najbolje kot kulturno vrednoto človeštva.
megwhite16
/ 22 januarja, 2015Užaljena, ker nisi dodal nobenega stereotipa o Primorcih ali Primorkah.
Vasilij
/ 7 januarja, 2020No ja, ne dolgo nazaj sem prebral dokaj resne rezultate nekaterih anket in le ti nekako potrjujejo stereotipe, ki si jih navajal. Anketa je nedvoumno pokazala, da Korošice za cca 150% presegajo Gorenjke pri doživetju orgazma, kar nekako opravičuje njihov sloves, še posebej ker Korošci baje v gozdu bolje podirajo smreke kot doma svoje ženske! Tudi ni čudno, da so Štajerci povzročitelji avtomobilskih nesreč, saj po njihovi lastni izjavi vsak Štajerec doseže dovoljeno mejo alkohola v krvi po treh dneh abstinence. Da z Angleži nekaj hudo ne “štima”, je dokaz že to, da so izvolili notoričnega lažnivca in psihopata za predsednika vlade. Imena ne bom napisal, saj ga vsi poznamo, kajne?! Tudi sem spoznal Američana, ki me je po tridnevnem razkazovanju moje lepe državice prosil, da naj mu pokažem še ljudožerce, ki jih baje imamo tu: Če to ni neumnost, ne vem, kaj potem sploh je! Bom raje nehal, da ne bom nazadnje še jaz “zabluzil” v stereotipe! :))))))))))))))))
No, šalo na stran – dober zapis in razumljivo sporočilo!