Prvi april – praznik puhloglavih cepcev

Ob tem prazniku šaljivcev vijem roke v zrak kot kakšna bogaboječa tercialka in pojem hvalo Vesolju, da mi v vsej svoji vsevednosti in dobrodušnosti ni namenilo prijateljev in znancev, ki bi že od prejšnjega praznika dalje, ko so svoji roditeljici podarili šopek ali pa cvetočo lončnico, med goltanjem svoje najljubše enolončnice, ki jo je skuhala najboljša mama na svetu (kot bi dejansko vedeli kakšne so ostale mame tega sveta), kovali in snovali prvoaprilsko šalo, ki jo bodo razdrli že zarana, in kakega sodelavca ob jutranji kavi spravili na rob solz s svojo šegavo domislico.

Največ kar zmorejo stuhtati je ponavadi kaka kisla ali pa neslana, s katero te za trenutek prestrašijo, saj te skušajo naplahtati, da ti je pajek odpeljal avto, ali pa da ti je medved raztrgal psa, njihov domislek pa je tako generičen, da skušajo foro prodati celo tistemu, ki se vozi z avtobusom, poseduje zgolj žoltega kanarca in zavistno opazuje sosedovega puhastega chow chowa.

Šale, ki zadevajo osebo, na katero se obračajo, so ponavadi že skoraj zlobne, če ne celo škodoželjne, medtem ko iz tistih napol resnobnih izjav na lasten račun, da se denimo ločujejo, da pričakujejo naraščaj, ali pa da so zadeli petico na euro jackpotu, lahko zaslutimo, da nam je šaljivec zaupal svoje najbolj skrite želje, ki brbotajo nekje v nezavednem delu možgana.
Tako tiho željo je tvitnila tudi turbo Tina, ko je zapisala, da ji je njena tekmica Anna Feninnger šepnila, da bo prenehala tekmovati, a so njeni sledilci – bes jih plentaj!– brž spregledali, da gre za šalo.

Prvi april se zdi kot enodnevna bitka, kjer se na eno stran bojišča ozaljšani s pisanimi pokrivali ter s piščalkami postavijo neizživeti komedijanti, šankerski štoserji, vaški humoristi in ostali heckoti vseh sort, ki ta praznik norčavosti naravnost obožujejo – dokler so oni tisti, ki se norčujejo, kajpada – in svoje (ne)posrečene štose streljajo v paranoike, skeptike, cinike in nejeverne Tomaže ter ostale zagrenjence brez kančka humorja v katerikoli koščici svojega telesa, na drugi strani.

haha

Hudomušneži, čigar vrste so okrepljene še s piarovci in pisci oglasnih sporočil, se prav izborno zabavajo, ako jim le uspe koga naplahtati, tile drugi pa črtijo njihove smele poskuse duhovičenja, saj jim že vsakodnevni dežurni šaljivci presedajo, ta dan pa je, kot bi Centralni komite zabavljaškega odbora za zbijanje šal, burkežem izročil štiriindvajset urno dovoljenje za klatenje bedarij in puhlogavih hecev, čeprav ima prvi april z duhovitostjo ali bognedaj s komedijo, opraviti toliko, kot imata močeradovec in šmarnica skupnega s kulturo pitja.

Po vsej verjetnosti bi se dalo vsem tem pavlihastim posameznikom še izogniti, a kaj, ko se tudi sleherni medij čuti dolžnega, da z nami deli kako potegavščino, ki so jo bili naumili v uredništvu, ter jo zagodli bodisi komu iz ekipe, bodisi so skupaj napletli kako zgodbo za bralce oziroma poslušalce, in jo kot kukavičje jajce podtaknili med ostale bolj ali manj verjetne novice tistega dne.

Naslednji dan se izkaže, da je vse premnogo ljudi upalo, da je kakšna izmed njih resnična, a je bila žal zgolj potegavščina. Za tiste najbolj očitne in slaboumne med njimi pa se vedno najde kak bistroumnež, ki pod novico zapiše ‘hahahaha, prvi april’ in s svojo pronicljivostjo odpravi še tako neznaten dvom o verodostojnosti informacije.

Nekaj gnilega je v dolini šentflorjanski, da si ob očitno prvoaprilskih šalah želimo, da bi bile resnične, ker so bolj logične in verjetne od vsakodnevnih nategov, ki jih srečujemo na obcestnih plakatih, ki nam ponujajo ačalp sesik otva (avto ki se splača), v oglasih pa nas govoreči hipo prepričuje o hipnih stanovanjskih kreditih nižjih od najemnine, ob katerih pa začuda nihče ne pomisli, da reč ni tako preprosta, kot je preprosto ciljno poslušalstvo, ki bi, če bi bilo kakopak kreditno sposobno najbrž trumoma drlo skozi vrata bank in jemalo posojila za nakup stanovanja, ki je za razliko od najemniškega bržda tako brez hladilnika, kot tudi brez kuhinjskih omaric in zgaranega kavča, ki ga je najemodajalec velikodušno pustil v fletu.
Vendar pa je to že stvar drobnega tiska, ki ga tako ali tako nihče ne bere, prav vseeno pa je četudi bi pisalo s fontom 18 in zlatimi črkami na črni podlagi, saj večini kojci, ko jim omenijo prihranek, pade tema pred oči in je prvi april zgolj še en dan v letu, ko se pustijo nategniti.

Advertisements
Prejšnja objava
Komentiraj

1 komentar

  1. Vasilij

     /  april 20, 2015

    Hja, bi dejal, da si je v svetu lažnivcev in laži skoraj bogokletno omisliti še dan, ko imajo lažnivci proste roke polnih 24 ur!!

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: