Brezvja

Že odkar je pomnil, mu je povzročal nič drugega kot le težave. Prav priskutil se mu je. Niti videti ga ni mogel!
Spominjal se je, da ga spremlja že od malih nog. Še preden je z njimi sploh pobrcal, kamorkoli stopil, kot otročaj zacepetal od jeze ali pa kot odrasel brcnil v stol v čakalnici zdravstvenega doma, kjer je čakal, da ga pokličejo v ordinacijo, kjer mu bo zdravnica izdala nov recept, saj se ta ni ujemal s podatki v zdravstveni knjižici.
Zaradi njega!
Še takrat, ko je v posteljici, tesno povit, da nožic niti premakniti ni mogel, ležal v sobi z ostalimi jokajočimi novorojenčki, je bil on tisti dojencelj, ki je nevede in nehote že s svojim prihodom na svet povzročil pravo birokratsko zbrko, saj se je – njegova starša bi to sicer lahko pričakovala – tako na zapestnici okoli drobne ročice, kot tudi na kartonu obešenem na ograjo posteljice, pojavil ta nesrečni V, ki ga je kasneje spremljal vse življenje.
Da se je V v njegovem življenju prvič pojavil takrat, je opazil šele nedavno, ko je na dnu predala,v stari modrikasti vrečki iz trde plastike z oluščeno ilustracijo, našel pohvalo za odličen uspeh v tretjem in četrtem razredu, potrdilo o opravljenem kolesarskem izpitu, pionirsko knjižico in modro čepico, iz časopisa izrezan kuharski recept za govedino Stroganof, izbrskal pa je tudi rojstni list.
S tistim prekletim Vjem …
Bil je tam …med Ojem in Sjem.  Zašiljen, oster, vkopan, štrleč v zrak kakor eden od spomenikov s futurističnim pridihom posvečen narodno osvobodilnemu boju, le da je deloval porogljivo, zasmehujoče in žaljivo, kot iztegnjena kazalec in sredinec pred namrščenim ksihtom kakega neuglajenega Otočana, ki ti z gesto sporoča, da kratkomalo – odjebi.

odjeb

Zbodel ga je v oči, kot bi ga vanje dregnil Silvo, prijatelj iz otroštva, ki si je s treningov karateja, poleg majgerija v jajca, zapomnil le še udarec s prsti v oči.
Spomnil se je pripetljaja v prvem ali drugem razredu, ko ga je malodane ves razred ozmerjal, da je ON kriv, da mora tovarišica učiteljica, potem, ko je z nalivnikom lično, z umetelnimi vijugastimi črkami, v svojo redovalnico zapisala imena vseh svojih učencev, ravno to vzorno in nadvse skrbno redovalnico, zamenjati, zavreči, kajti tudi ona je, tako kot marsikdo pred njo in še mnogi za njo, zlomila OS in vpisala tisti kurčev V!
Od tedaj je, kadarkoli je bil v šolskem tajništvu, v knjižnici, na kakem uradu, pošti, banki ali pa nekje kjer je moral povedati svoj priimek, takoj zatem, ko ga je počasi in razločno, skorajda po zlogih povedal, da ga je kak samozavesten uradnik pogledal češ ‘a ti delujem kot bi bil kreten?’, odločno in glasno dodal:’Brez V-ja!’
Ravno tisti, ki so mu namenili pogled užaljenega ‘jaz tle delam že triindvajset let in nisem nbenga nkol narobe zapisal’, so skoraj praviloma umestili V ravno tja, kamor je bilo pričakovati.
‘Kje brez Vja!?’
‘Kjerkoli!’
‘Kako!?’
‘Lepo!’
‘A ga ni!?’
‘Ne, ni ga!’
S kratkim in nejevoljnim ‘s kakim folkom mam jaz opravka’ zavijanjem z očmi, zmigavanjem z rameni ‘ jebi ga, vsak se lahko zmoti’, z odkimavanjem in prikimavanjem z glavo hkrati pa so izražali rahel sum, da si je tole brezvja, preprosto izmislil, kot kako kaprico, da z njo zajebava prezaposlene ljudi po občinskih pisarnah, ki nimajo pametnejšega dela, kakor zapisovati predolga imena ljudi, ki si za nameček še zmišljujejo, katere črke bi imeli in katere kategorično zavračajo.
Polagoma se je privadil, da ljudje pač vrivajo tisti V tja, ker resnici na ljubo, morda res deluje, da tja sodi, saj gre zavolj njega, čeprav ga izgovarjavo kot U, s čimer zgubi neko svečanost, kakršno je bilo čutiti, ko so njegovi nosilci s ponosom izgovarjali ducat črkovni priimek, potem vse skup lažje z jezika in zveni nemara nekoliko manj okorno in grobo kot sicer, vendar poanta sploh ni v tem!
Bistvo je v tem, da Vja v priimku ni imel njegov oče, niti oče njegovega očeta in ga potemtakem ne more imeti niti on, s čimer bo preprečil, da bi ga imel njegov sin, sinovi njegovega sina in njih sinovi.

Vse do takrat, ko si bo kateri od njih nekoč sam pri sebi rekel:’ Kermu kurcu na čast, bi imel človek dvanajst črk v priimku?!’, in sklenil, da bo prekinil družinsko mantro brezvja, jo za vedno prenehal prenašati na svoje potomce in si bo nekega dne skrajšal priimek na četrtino, ter k svojemu imenu pripisal le Kos.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

1 komentar

  1. 🙂 Vedno rada prebiram tvoje poste…. Komaj čakam spet kaj novega ;).

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: