Življenje je trdo in neizprosno, kot otepač kakega sadističnega porno zvezdnika, ki penetrira v zadnjice in ustne votline soigralk, dokler se jim po licih ne prično kotaliti debele solze, ki na pretirano naličenem ksihtku puščajo sledi, s čela pa jim tečejo kaplje znoja.
Izmuči nas in nas pušča utrujene in zdelane, nekatere izpljunjene na obalah Sredozemlja, druge poklapane v vrstah Zavoda za zaposlovanje in Centrov za socialno delo, tretje pred zaklenjenimi durmi podjetja v katerih so pustili najlepša in najproduktivnejša leta, čakajoč na izplačilo plač za zadnji dve leti.

Vendar ti ljudje niso edini, ki jih Življenje tako ali drugače muči ter jih pušča v negotovosti in primorane storiti kar je pač za preživetje storiti treba, najsibo to v skrajnem primeru dolgovanje denarja, neplačilo položnic, prejemanje borne državne miloščine ali pa kraja poljščin s sosedove njive.

Obstajajo tudi ljudje, ki kljub svojim solidnim izplačilom, ki bi jim jih marsikdo zavidal in bi mu plača krepko prek tisočaka ali dveh zadostovala za vse mesečne izdatke pa še kak cekin bi del v nogavico za (res) hude čase, vseeno nekako ne zmorejo preživeti v tem krutem svetu, brez zatekanja h kriminalnim dejanjem.

Na svojih nedotakljivih in udobnih državnih delovnih mestih se obnašajo kot imperatorji, ki jim nihče nič ne more, celo vreči s teh malih prestolov se jih ne da, temveč se jih lahko le ponižno pozove k odstopu.

‘Oooo, dekanus Klaudius Logozarius, oprostite, da si Vas drznemo takole soditi in postavljati vašo poštenost pod vprašaj, vendar se nam dozdeva, da so si Vaša milost – zagotovo v trenutku nepazljivosti in nedvomno pomotoma kajpada – prisvojili delo študentke, ki je pod vašim budnim in pazljivim mentorskim očesom napisala izvrstno diplomsko nalogo, ki ste jo potem Vi, vaša pretkanost, prodali Darsu za 24.000 evrov, zagotovo z najboljšimi nameni in ne da bi se neupravičeno okoristili, vendar bi vas zavolj ohranitve dobrega imena naše institucije poprosili, ako bi hoteli v premislek vzeti morebiten odstop?’

Nikarmo prehitro sklepati zakaj se ga k odstopu poziva po sedmih letih, prej pa so ga le majčkeno okrcali in mu izrekli ‘ opomin pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi’.
Da bi se podobne rabote ponovno ne dogodile pa pripravljajo etični kodeks, kajti nekomu, ki je tako izobražen, da lahko zaseda mesto dekana Ekonomsko – poslovne fakultete Univerze v Mariboru, je znanje, ki si ga je nakopičil, preprosto izpodrinilo take nepomembne puhlice, kot so ‘ ne kradi’, kot mu tudi preprosta logika ali pa zdrava kmečka pamet, ne prebije skozi vse naučeno, da bi lahko vedel, da nečesa kar ni tvoje, ne moreš prodati.
No … ne moreš. On more in zmore.

Podobne težave pestijo tudi spoštovano gospo, ki jo je Življenje potisnilo z domače grude in si mora kruh (s panceto in briejem) služiti v tujini, kjer se ji iz zgornjega nadstropja steka voda na izbrano pohištvo slovenske ambasade v Parizu.
Ob obnovitvenih delih v sosednjih stanovanjih se je zgodil izliv vode, ni pa se zgodil priliv sredstev, čeprav se je madame Veronique Stabei dogovorila za odškodnino, zaradi česar je bržda tudi sklepala, da odškodnina pripada njej in ne veleposlaništvu. Konec koncev je imela nevšečnosti ona in ne kdo drug!
Zlorabila naj bi tudi službene kartice in si z njo privoščila razne vozovnice, uprizoritve lutkovnih predstav ter organizacijo otroškega bazarja, česar ji prav gotovo ne moremo zameriti, če le pomislimo, da izdatki niso bili za njo in se nam argument ponuja kar sam. Za otroke gre!
Že sama misel, zgolj pomislek, da bi oseba njenega kova, odlikovana vitezinja reda legije časti, lahko storila vse te podlosti, kot so poneverbe, goljufije, oškodovanje javnih sredstev ter ponareditve poslovnih listin so naravnost srhljive.
Tako častitljivi gospej očitati kaj takega je naravnost bizarno! Grotesque!

Verjetno pa gre spet za nekaj česar mi, ‘navadni’ ljudje ne moremo razumeti in so zato njena ravnanja razumljiva njenim kolegom ali pa nadrejenim, ki njena dejanja označujejo kot milni mehurček, saj se zahadi petih juhjev hes ne splača obhemenjevati.

Morda gre pri celotni zadevi – gospa so se izobraževali tudi na področjih menedžmenta, jezikoslovja, strateškega planiranja in mednarodnih znanosti – za strateško načrtovanje?

Kaj vraga pa mi vemo kaj se dogaja, plete in kuha?
Smo le opazovalci tega cirkuškega spektakla, povorke bebastih klovnov in arogantnih cirkuških direktorjev, ki nam kažejo vrvohodce, mišičnjake, pritlikavce in sfrizirane pudle, mi pa glodamo sladkorno peno in zobljemo sončnična semena, v zakulisju pa se dogajajo stvari, za katere je bolje da nikoli ne izvemo.

Od pamtiveka dalje se ženske boje in bojujejo za svoje pravice, ki se jim zdijo odtegnjene in zaradi katerih se počutijo zapostavljene. Želijo si enakopravnosti. Emancipacije. Enakosti.
Želijo si, da bi jih v službah smatrali za enakopravne svojim moškim kolegom, ki za enako delo praviloma zaslužijo več, čeprav niso pri opravljanju svojih dolžnosti nič doslednejši od njih, niti jih ne opravijo bolj kakovostno, da ne rečem, da so morda celo bolj površni.
Njihov boj za tovrstno enakost povsem podpiram in zagotovo nisem eden tistih, ki bi raje videl, da ima za nadrejenega butastega moškega kakor pametno žensko.

Čeprav obstajajo tudi ženske, ki bi jim enako(pravno)st ne zadoščala in si v biti želijo prevlade nad moškim svetom in svetom nasploh, poznamo tudi ženske, ki jim situacija kakršna je niti ne beli las, saj si konec koncev vsaka še tako zagrizena borka za emancipacijo, poleg sebe želi moškega, ki bi po svojem naravnem ustroju deloval kot moški in bi bil on tisti, ki bi na potovanju nesel težji kovček, v klet odnesel vrečo krompirja in bi ji ne dejal ‘ enaka sva si, torej lahko to storiš tudi sama’, temveč bi ravnal kavalirsko in bi fizično težja in zahtevnejša dela opravil on.
Govora je kakopak o ženskah, ki jim je do moških in ne o tistih ženskah, ki jim je do žensk. Za tiste pa ne dvomim, da krompir ali kovček pač nese ena od njiju, o razlogih zaradi katerih določita katerokoli pa ne bom ugibal.

Ženska pravzaprav sploh ne potrebuje moškega, zato bi bilo nesmiselno trditi, da bi ženska z nekaj logistike ne mogla vsega tega narediti sama. Konec koncev so kufri na koleščkih, krompir se da prenašati tudi po pol kile in ni ravno zapovedano prenašanje dvajset kilskega žaklja sem ter tja vsakič, ko se komu zalušta pomfrija.

Sicer je zgodovinski tok časa skozi stoletja pač krojil svet kakršnega poznamo, zatorej so reči, ki jih ponavadi počnejo moški, po drugi strani pa so stvari, ki jih po večini počno ženske.
S čimer ni nič narobe.
Tako pač je in zato ni slišati o stavki rudark, kot je še manj pogosto slišati, da bi novorojenčku na svet pomagal ‘dedek’ in ne ‘babica’.
Preklet naj bo dan, ko bo skupina navijačic kamenjala avtobus navijačic nasprotnega moštva in se bodo ženske obnašale kot trop angleških huliganov.
Razlike med moškim in ženskim so prisotne in izničenje le teh ni mogoče. Razlike so vedno bile, so, in vedno bodo, vsem poskusom enačenja in emancipiranja navkljub, vključno z ‘gogirl’ vstavki in s puščanjem kosmatih podpazduh.

V živalskem svetu petelin kikirika, kokoš nosi jajca. Čeprav jih lahko vali tudi petelin jih lahko izleže le kokoš.
Tako kot lahko oče nahrani otroka po steklenički ali pa ga lahko previje, vendar pa ga lahko privije k dojki in podoji lahko le mati.

S pretirano željo po izenačitvi spolov, se bojim, da bomo prej ali slej dosegli razne absurdnosti, ki bodo ta prepad še poglobile in bodo samodeklarirani deci in mačoti še toliko bolj prepričani, da mora imeti pravi moški zadah po čebuli in pivu, vonj po postanem švicu, prdenje in praskanje po jajcih v javnosti pa bo razpoznavni znak po katerem bodo hihitave trape v miničih, prežvekovaje hubba bubba in navijaje si pramen las okrog kazalca, lahko prepoznale svojega bodočega moža, ki si mehurja ne bo nikdar, četudi bo na smrt bolan, izpraznil sede.
Tudi pomivanje posode, pospravljanje in sesanje bo prepustil njej, ona pa ga bo potrpežljivo počakala, da bo v steno zabil cvek, ki bo držal njeno priznanje za doseženo tretje mesto v tekmovanju za najlepši balkon v okraju.

Bežen ošvrk podeželja skozi okno vozečega avtomobila nam morda ne razkrije razlik med konjem in kobilo, ovco in ovnom, oslom in oslico, psom in psico, pa vendarle te so.
Morda bi nam bilo malo mar, ko bi se nam zgodilo, da se znajdemo v ambulanti (ali bognedaj v rakvi) zaradi odtisa kopita na čelu, ali nas je brcnil kozel ali koza, a vseeno razlike so.

Nenavadno je, da so v kraljestvu živali, v primerjavi s kraljestvom homosapiensa, bolj vpadljivi samci in ne samice. Racak ima bolj pisano perje od race, lev ima bolj košato grivo od levinje, za nekoga, ki svoje čari pretirano izpostavlja, prav nič po krivici ne rečemo, da se nosi kot pav.

Razlik med spoloma ni treba ne pretirano poudarjati, ker so same po sebi razvidne, v kolikor se ne trudimo preveč, da bi jih prikrili in postali podobni polžem, niti jih ni treba skušati prikrivati.

Po soparni, zatohli poletni noči, ki je večji del prebedena ležeč na hrbtu, skozi temo zreč v strop spalnice in prisluškujoč nizkim preletom malih nočnih krvosesov pa lahko z največjo gotovostjo trdim, da delamo krivico – komarjem.
Komar ni tisti, ki nam povzroča srbeče pike, temveč je to njegova krvoželjna družica. Komarka.

Ženske pijejo kri. Moškim in ženskam.
Moški izpijejo dušo. Predvsem ženskam.