Ironija individualizma

Človek, naj bo še tako prepričan, da je samozadosten individualist, v svoji biti zadrt mizantrop, ki ne potrebuje nikogar, saj mu lastna družba povsem zadošča, je v resnici družabno bitje. Bitje, ki potrebuje interakcijo z ostalimi bitji, pogovor, izmenjavo mnenj, opazovanje ostalih ljudi. Ravno iz tega opazovanja sem opazil tudi neko drugo skrajnost. Ljudi, ki so le stežka sami s seboj in potrebujejo večno prisotnost koga drugega.
Ti ponavadi tičijo s sebi podobnimi, ki jih drugačnost ravno tako plaši in jim je mnogo udobneje biti skupaj s kimavci, ki se z njimi po večini strinjajo in do trenj skorajda ne prihaja. Za zgled si vzamejo denimo koga slavnega, ali pa se držijo modnih smernic, ki jih ustoličil kakšen drug slaven posameznik ali pa preprosto v prodajalni pograbijo z garderobnega stojala tisti trenutek priljubljen ‘outfit’, ki potem na človeških obešalnik paradira po ulicah.
Včasih je bilo moč na cesti srečati cele armeje malih klonirank britneyk, grungersko kjutkanih avrilevink, čez rob žnablov namazanih smrkelj, lomeč se na materinih štiklah posnemajoč svojo priljubljeno pink pevaljko, grdogledih mastnolasih kurtcobainov v karirastih srajcah, nadobudnih fudbalistov z ronaldovo irokezo in še cel kup posameznikov, ki so pripadali neki določeni subkulturi, prepričani v svojo izvirnost pri ustvarjanju videza, bili pa so le del skupine minimejev, ki so želeli izgledati kot njihovi vzorniki, pa naj bo to neka prikupna popevkarica, ki je začela žvrgoleti v mickey mouse klubu, ali pa so mrkega pogleda in pokriti s kapuco bili v svoji glavi zajeban gangster iz nevarnega okrožja predmestne Amerike.

Ni hecno, ko se brezvezniki in dolgočasneži v svoji plitkosti odločijo, da bi bili radi nekaj posebnega, da bi radi izstopali in bili opaženi, potem pa si (v skladu s trendi) pustijo rasti muštace, ki so videti šponsko le, če imaš na sebi uniformo soldata avstrogrske vojske in jezdiš črnega vranca, ne pa fotrove specialke in imaš namesto kovinske vojaške čutare, na pasu ovešen iz plastične mase narejen rog za kufe?

hipster

Dopovedujejo si, da so drugačni od drugih, različni, da jih tako imenovana normalnost omejuje, da nočejo biti del te zaplankane malomeščanske dolgočasnosti, ki na gasilskih veselicah poskakuje ob plejbeku narodno zabavnega ansambla, ki gode množici spod do polovice odstrnjene kamionske cerade, zato postanejo ljudomrzniški individualisti, ki črtijo vse kar je običajno in normalno, se zapirajo vase in v svoje sobe oblepljene s plakati težkometalnih godb, si kljubovalno pustijo rasti čupo, pričnejo se odevati v črnino ter se s svojimi somišljeniškimi drugi, s katerimi si delijo glasbene preference in slog oblačenja, vendar pa si niso povsem enaki, saj imajo na hrbtu našitek vsak svojega omiljenega benda, posmehujejo svojemu kmetavzarskemu sošolcu iz osnovne, aktivnemu članu krajevnega prostovoljnega gasilskega društva.

Težko je namreč imeti svoje mnenje o stvareh, če si ozkogled in premočrten osebek, ki ga zanimajo zgolj določene stvari in si prepričan le v svoj prav, mnenja ostalih, videnja in razmišljanja drugih pa so neumna in napačna.

Izražanje lastnega individualizma, dokazovanje svoje lastne interpretacije sveta, izkazovanje svojega lastnega, unikatnega jaza, svoje sposobnosti biti izven vzorcev in kalupov, ki so sami po sebi obremenjujoči in nas ujamejo v vrtinec običajnosti je mnogo bolj zapleteno kot se zdi na prvi pogled.
Nek opazovalec, ki ne čuti potrebe po združevanju z enako mislečimi, ki so mu vsakršne združbe zgolj izgovor za ohranjanje svojega mikrokozmosa in ga zunanji svet kaj malo briga, le stežka razume ljubiteljske poete, ki se vsako leto zberejo na tradicionalnem pesniškem pikniku in en drugemu hvalijo svojo povprečno poezijo, še težje pa mu gre v glavo nekdo, ki opeva občutek svobode, individualnosti, nepripadanja ničemur in biti samosvoj, kar pa lahko dosežeš le na motorju, oblečen v isto jakno motorističnega kluba, kot ostali v jati motoristov, ki gredo na motozbor.

Nekoč sem v svoji domišljavi bistroumnosti dognal, da bi bilo zabavno ustanoviti Klub mizantropov, v katerega bi dovolil vpis še največ štirim ljudem, seveda pa je šlo le za poskus duhovičenja, saj me ljudje sami po sebi niti ne motijo. Motijo me ljudje, ki ne dopuščajo možnosti, da je njihov prav pravilen zanje, za koga drugega pa ne. Da življenjski slog, ki so si ga izbrali ustreza njim, komu drugemu pa se zdi trapast.
Kot se – v to sem prepričan – komu zdi moje početje trapasto.
Vendar ima pisanje vsekakor neke prednosti. Ne rabim skorajda ničesar. Četudi bi se moj hrumeči in pregrevajoči se računalnik odločil konec jemati, bi se dalo prebliske zapisati tudi ročno. S pisalom in s kosom papirja. Zastonj skorajda, vsekakor pa ceneje kot, če bi čutil potrebo po denimo igranju golfa ali pa po jadranju. Najboljše od vsega pa je to, da se mi ni treba z nikomer strinjati, nikomur se ni treba strinjati z mano, ni mi treba nositi identične majice kot Ona, ki ravno tako piše, z istimi črkami in abecedo, vendar svoje.

Čeprav sem v mladostniških letih poslušal pretežno rap, se z večno nezadovoljnimi in pretečimi bevskajočimi črnci v neki meri celo poistovetil, sem se sila nerad udeleževal raznih rap dogodkov, kjer je mrgolelo kapuc in kapic s šiltom ter so bile hlače nekaterih tako široke kot tiste v katerih sta v sokoraku odmahedrala Stan in Olio.
Ena od skrbi, ki me je navdajala vsakič znova in me prežemala malodane z grozo je bila ta, da bi prišel nekam, kjer bi bil nekdo … oblečen v enako majico ali pulover! Grozljivka!
Zato nikakor ne razumem ljudi, ki kupijo nekaj, kar vidijo na lutki v izložbi trgovine, vstopijo v štacuno in med triindvajsetimi povsem enakimi majicami izbrskajo svojo velikost. Koj ti je kurac!?
Kadar sem kje kupoval cunje sem se vedno prepričal, da jih nimajo na pretek in se mi ne bo zgodilo, da bom na troli ali pa v lokalu sedel zraven nekoga v enaki majici.
Edini možen scenarij, v katerem sta lahko dve ali več oseb v enakih oblačilih je vkolikor gre za neko športno ekipo, skupino patrov na strokovnem izletu ali pa v primeru vojne!
Vse ostalo je nedopustno!
Vse kocine mi gredo pokonci in spreleti me srh pred bojaznijo, da bi se nekoč, ko bom star in betežen znašel na pločniku, stopicaje in strmeč predse v kompletni trenirki, se pravi v zgornjem in spodnjem delu trenirke, po možnosti tiste nekdaj popularne ‘šuškave’, dva koraka za menoj pa bi drobila moja žena v ženski različici trenirke, jaz pa bi imel obuto moško inačico njenih superg.

ovbe

Očitno enako oblačenje, deljenje videza enačim s pripadnostjo neki skupini/ kultu, kjer je individualizem izvzet, zatorej tudi lastno mišljenje, nestrinjanje in interpretacija stvari po svoje ni ravno zaželena, kar se mi zdi nesprejemljivo.
Dočim se mi pa vseeno zdi, da bi se lahko krasno nestrinjali in prepirali, podajali svoja mnenja in videnja, če bi se ustanovilo ‘Društvo nergačev in vase zagledanih drekačev, ki kritizirajo vsevprek’, v društvenih prostorih bi se dobivali enkrat na teden, paberkovali o perečih problemih in se nadvse imenitno zabavali. Čeprav je pomislek, ali dati tiskati majice društva ali ne odveč, je toliko bolj skrb vzbujajoče dejstvo, da bi bilo sila težko organizirati izlet z avtobusom, najeti dvorano za druženje s srečelovom ali pa rezervirati gostilno za novoletno zabavo.
Ob tem pomislim, če bi sploh želel presedeti torkove večere v tako prešerni in radoživi družbi, potem pa se spomnim Marxa in njegove bistroumnosti …

marx

Marjetica

Soba je bila brez zaves, rolet ali polken in dnevna svetloba je napolnila prostor že ob prvem jutranjem svitu, tako, da sem se obrnil na bok, proč od okna, se pokril čez glavo in se trudil spati. S hodnika je bilo slišati glasove prebujajočih se in klepet kavopivcev iz majhne čajne kuhinje ob stopnicah, iz kopalnice pa cimrov kašelj verižnega kadilca.
Trenutek kasneje mi je menda uspelo zaspati in nisem slišal ničesar več, razen cvrketa ptic, dokler nisem začutil kako me nekdo drži za gleženj in mi stresa nogo.
Če bi ne bil ves omamljen od zdravil bi najbrž planil pokonci, a sem le počasi odprl oči in dvignil glavo. Vame je zrl povsem neznan obraz, nasmejan, kot bi mi hotel pokazati, da mi noče nič slabega, ter skoraj šepnil: ‘Dobro jutro.’
Možak je čepel ob moji postelji in čakal na moj odziv.
‘Dobro jutro’, sem odzdravil, premišljevaje koliko neznancev, mi je v zadnjih nekaj dneh voščilo dober dan, jutro ali večer in to bolj iskreno od ljudi, ki sem jih poznal že vrsto let ali pa sem celo živel z njimi.

‘Samo še vas čakamo’, mi je bolj v šali kot pa resno očitajoče namignil proti oknu, spod katerega sem slišal glasove in med njimi prepoznal Janijev glas, ki je počasi štel.
‘Sedem … osem … devet …’
Z nejevero v očeh sem pogledal svojega buditelja, ta pa se je le zasmejal in mi rekel naj pohitim.

Potem, ko sem si umil zobe in obraz sem se oblekel in obul ter se pridružil ostalim pred vhodom, ki so, kakor sem že prej slutil, telovadili. Stopil sem v krog teh poklapanih telovadcev in migal z njimi po navodilih, ki jih je za vsako vajo dajal nekdo drug.
Po zajtrku, ki je bil sicer sila skromen, dva kosa kruha, majcen zavitek masla in ravno tako drobna marmelada ter skodelica kakava ali čaja, a mnogo izdatnejši od mojih siceršnjih zajtrkov, saj se tega rituala jutranjega prehranjevanja nisem nikdar dodobra privadil, smo v ambulanti pozobali vsak svoje predpisano prgišče tablet, potem pa smo posedli v ‘dnevni prostor’ ter počakali na našega terapevta oziroma na enega od njih.
Prav prešerno je pozdravil, ko je vstopil v sobo, s širokim nasmehom, kot bi nosil sonce na rami, s čimer nam je še poglobil občutek, kako je on preklemansko fajn, mi pa popolnoma v kurcu.
Nehote sem pomislil, da kakršnekoli tegobe ga že tarejo v življenju, se ob prihodu v službo zagotovo razvedri in si reče: ‘Lahko bi bilo tudi slabše … Lahko bi bil eden od tehle.’
Če je bil pogled v ogledalo, iz katerega je vame zrl moj brezizrazen obraz, premalo, je en sam ošvrk te klavrne družbe posedle po stolih ob steni, teles izpraznjenih življenjske energije, zgrbljenih hrbtov, upadlih ram ter uvelih lic, na katerih so se bohotili podočnjaki, povsem zadoščal za dognanje, da nismo ravno primerki pozitive in optimizma.
Prišleki smo se predstavili, skopo povedali nekaj o sebi, on pa je z nekakšnim zlaganim sočutjem in hlinjenim zanimanjem kimajoč zrl v govorečega, potem pa spodbujal naslednjega.
‘Tako!’, je plosknil z dlanmi, kot bi se tega kar je trenutek zatem oznanil ravnokar domislil, čeprav sem imel občutek, da gre za ustaljen in običajen terapevtski pristop, da bi nas skozi nekakšno igro, kot bi bili otročad v vrtcu, spodbudil k sodelovanju, zanetil vsaj iskrico nečesa kar bi ne bilo podobno otožnosti in obupu, ki sta kot premočen in plesniv baldahin, visela nad nami, on pa je v terapevtskem zanosu nadaljeval: ‘Poskusili svoje občutke izraziti z ….’, je postal, pogledal okrog, ustvarjajoč suspenz, za katerega je bilo prav vsem eno figo mar , ‘ zzz … z barvo! … ali pa z … rastlino!’ Mhhh, kaj pravite? Lahko tudi žival.’
Skoraj bi si upal dati roko v ogenj, da je kdaj prej delal kot vzgojitelj, in da je bil odziv v skupini Čebelice precej bolj vznesen, odgovori otrok pa mnogo bolj pisani in zanimivi od odgovorov, ki so se kot počasi valeč se plaz vsuli nanj, vsak od njih pa je bil kot skala, ki mu je centimeter za centimetrom zbijala kotičke ustnic navzdol.

Črna.
Črna.
Polž.
Kaktus.
Črna.
Vrba.
Rumena.

‘Rumena!’, je vzkliknil in umaknil roko s prekrižanih nog ter si vprašujoče v dlani pestoval spodnjo čeljust.
‘Sovražim rumeno. Ni grše barve.’, mu je strla kakršenkoli up.

‘Zelena.’
Tudi ta barva je potrebovala nekaj pojasnila.
‘Ne počutim se dobro. Slabo mi je.’
‘Bi kozarec vode?’
‘Ne. Na stranišče moram.’, Vstala je in krenila skozi vrata, jih zaloputnila za seboj in se vrnila nekaj trenutkov preden se je skupina končala.

Pred menoj spet same črne in sive …

‘Marjetica.’
‘Pro – siiiim?’
‘Ja … Počutim se kot marjetica. Majhna, zanikrna, uvela, drobna marjetica, ki jo lahko kdorkoli utrga, pomendra, potepta, ji potrga lističe ali pa jo poščije. Počutim se kot kurčeva nebogljena marjetica.’

daisy

Terapije so se vrstile ena za drugo, od likovne, do glasbene ter psihoterapije, kjer se je skoraj vsakič vsaj eden zlomil, povedal o sebi, česar si niti sam ni nikoli priznal, kaj šele, da bi tisto delil s kom drugim. V tisti sobi se je pretočilo solza kot ob zidu objokovanja.

Vmes smo imeli vsak dan tudi kakšno uro prosto, ki so jo nekateri izkoristili za kavo v bližnjem lokalu ali pa za obisk trgovine, sam pa sem poklical bodočo bivšo ženo, če bi mi hotela dostaviti kak kos oblačila, saj sem imel le tisto kar sem imel na sebi.
V Polju je še nekako šlo, saj si bil v njihovi pižami, tu pa smo bili v ‘civilkah’.
Izpadlo je kot bi jo prosil za ledvico, kljub temu pa se je popoldan pripeljala in mi dostavila želene reči.

‘Pusti pri vratarju na rampi, prosim.’, sem ji rekel, ko me je klicala, da bo čez pet minut tam.
‘Ne, ne, kar pridi sem. Tudi jaz imam eno prošnjo zate.’
‘Kakšno prošnjo le, vraga?’, sem pomislil medtem, ko sem stopal proti rampi. Izročila mi je torbo z oblačili in pričela s pojasnjevanjem, nekakšno omilitvijo prošnje, ki je sledila.
‘Saj veš, jaz ti čist zaupam, ampak, v tem stanju, kot si zdaj, mislim, da je bolje, če ne bi, no saj ne da pa bi, ampak, če bi te slučajno prijelo, da bi, bi me vseeno tudi manj skrbelo, da se ne boš kar sredi noči pojavil … Ključ od stanovanja bi rada.’

Povsem avtomatsko sem segel k pasu, si odpel ključe, izločil tistega in ji ga položil v iztegnjeno dlan. Sploh nisem mogel verjeti in dojeti, da sem ravnokar oddal dostop do strehe nad glavo in da je do nadaljnjega moje edino zatočišče stavba, h kateri sem se vračal.

EKI. Enota za krizne intervencije.
Zveni kot kaka posebna skupina specializirana za delovanje ob požarih, poplavah ali državnih udarih, kar niti ni bilo tako zgrešeno, saj je vsak na oddelku bil bitko z uničujočimi ognjenimi zublji v samem sebi, se skušal rešiti iz razpenjenih valov, ki so ga hoteli potegniti na dno morja mraka, nevedoč ali je v mikro državljanski vojni lastnega doma, napadeni ali pa nemara celo zavojevalec.
Je talec ali ugrabitelj?
Se svet okoli njega res podira in ruši ali pa bodo nekoč ruševine, katerih prah se ni niti še polegel, nekoč osnova na kateri bo gradil novo, trdnejšo strukturo lastnega bivanja.

Bogu za ritjo

zakotje

Kraji, ki jim je že skoraj pregovorno skupno to, da v njih res ni kaj prida doživeti, niti kaj dosti videti, kaj šele, da bi se imeli s čim ponašati, denimo z vsaj nekakšno industrijo, urejeno komunalno infrastrukturo, z zglednimi cestnimi in železniškimi povezavami z ostalimi kraji, ki se seveda – vsaj po mnenju osebkov, ki so zaljubljeni v svoj rojstni kraj – niti primerjati ne morejo z njihovim domačim krajem, imajo prav vsi neko bazo, lokalno betulo, oštarijo ali pa buffet, kjer se najde ob skoraj katerikoli uri dneva – njega.
Lokalpatriota.

Osebek, oziroma zavolj njegove lastne percepcije in potemtakem zategadelj tudi njegove projekcije, bolje rečeno – Osebnost, bo prišleku po svojih zmožnostih (ki ponavadi ne presegajo ravni zdolgočasenega in naveličanega turističnega vodiča v kaki omembe nevredni kraški jami, ki niti proteusu ni bila po godu, da bi se tjakaj naselil), s toliko večjo vnemo jel razodevati vse okoliške skrbno čuvane tajne, vkolikor je tujec le količkaj dobrohotno pripravljen nastaviti sluhovod.

Tako ti ta, skorajda heroj lokalnega značaja, zaščitnik, zagovornik in ambasador kateregakoli slovenskega zakotja pove, kaj vse so nekoč imeli, kako se je nekdaj tamkaj dobro živelo, kljub temu pa je danes njegovo mesto, njegov kraj _________ (vstavi katerikoli zaselek, ki te prešine) ena navadna vukojebina z nekaj dnevnim festivalom, ki ko ga je konec, le še bolj poudari siceršnjo klinično smrt, z dotrajanim avtobusnim postajališčem, praznim in mrtvim centrom mesta, kjer je vse polno opuščenih poslovnih in gostinskih prostorov, ki imajo za umazanimi stekli izložb ovešen napis ‘naprodaj’ ali ‘oddamo’.

Vendar to mrtvilo, ta apatija mikrokozmosa, ki je ponosnemu krajanu edini znani svet, sploh ne moti. On opeva dosedanje dosežke rodne grude, njene naravne lepote, vse kar je ‘domače’ je vredno tako epskih kot tudi liričnih prijemov, medtem, ko je vse kar je onkraj občinskih meja preziranja vredno.

Lokal patriot čisla vsakega posameznika, ki izhaja iz tega okoliša in je na kakršenkoli način ponesel ime kraja v svet, četudi je to pomenilo oditi in zapustiti dom, naj si bo kot pesnik, pisatelj, likovni ustvarjalec ali pa je na kakšen drug način njemu ljubem Boguzaritju dal razlog za označbo na zemljevidu.
Z dosežki teh posameznikov se diči kot bi bili njegovi lastni, hkrati pa črti vse takozvane poznavalce česarkoli, ki za njegovega rojaka niso slišali, če pa že so, pa ne vedo, da je bil rojen prav ondi.

‘A za Prešerna pa veš, da je bil rojen v Vrbi, to pa …!?’

Zna ti povedati o tem, katero grofovstvo je v prelepih gradovih, od katerih niso ostale niti ruševine, domovalo tod, da so imeli eno prvih urejenih javnih kopališč daleč naokrog in so se s kočijami celo z Dunaja vozili namakat v blagodejno vodo, s katero so polnili steklenice in jih nosili domov, saj je voda zdravila vse od gripe do skorbuta in grbavosti.

Legende, ki so nastajale v takih krajih niso zgolj legende.
So osnova za literarna in umetniška dela svetovno znanih razsežnosti, čigar avtorji so kakopak zelo radi prihajali tjakaj zaradi naravnih danosti in neopisljivih lepot, ki se jih oko in duša nikdar ne moreta naužiti zadosti.

Dasiravno ti ne zna natanko opredeliti katero delo je Ibsen zasnoval po zgodbah, ki so nastale ravno tu, kjer je on doma, ti z največjo gotovostjo zatrdi, da je po pripovedki o nesrečni ljubezni med grofom in prelepim dekletom nedoločljivega porekla nastalo najbolj znano Shakespearjevo delo Romeo in Julija.

info

Lokal patriot je zaljubljenec v domači kraj. Je idealist, ki svojega mesteca ne vidi kot naključni potencialni turist, ki zaman tava po ulicah iščoč prenočišče, kajti izveska ‘rooms, zimmer, sobe’ ni videti nikjer.
Našel je sicer mali tiskani i, ki pa ga je pripeljal do praznih prostorov nekdanjega turistično informacijskega centra, naključni mimoidoči domačin pa ga tudi ne zna usmeriti proti novim prostorom, saj ni prepričan kam so ga preselili.

Nedvomno pa bi ga znal usmeriti proti Zavodu za zaposlovanje, Centru za socialno delo ali pa k območnemu uradu Rdečega križa.

Eno je namreč sedanjost starodavnih in opevanih mest, drugo pa je stara slava mestec, ki životarijo skupaj s svojim prebivalstvom, ki pa nima v celoti take romantične predstave o okolišu kot trubadur, ki neumorno brenka na svojo liro ter še vedno slavi svoj mali svet.

%d bloggers like this: