Bogu za ritjo

zakotje

Kraji, ki jim je že skoraj pregovorno skupno to, da v njih res ni kaj prida doživeti, niti kaj dosti videti, kaj šele, da bi se imeli s čim ponašati, denimo z vsaj nekakšno industrijo, urejeno komunalno infrastrukturo, z zglednimi cestnimi in železniškimi povezavami z ostalimi kraji, ki se seveda – vsaj po mnenju osebkov, ki so zaljubljeni v svoj rojstni kraj – niti primerjati ne morejo z njihovim domačim krajem, imajo prav vsi neko bazo, lokalno betulo, oštarijo ali pa buffet, kjer se najde ob skoraj katerikoli uri dneva – njega.
Lokalpatriota.

Osebek, oziroma zavolj njegove lastne percepcije in potemtakem zategadelj tudi njegove projekcije, bolje rečeno – Osebnost, bo prišleku po svojih zmožnostih (ki ponavadi ne presegajo ravni zdolgočasenega in naveličanega turističnega vodiča v kaki omembe nevredni kraški jami, ki niti proteusu ni bila po godu, da bi se tjakaj naselil), s toliko večjo vnemo jel razodevati vse okoliške skrbno čuvane tajne, vkolikor je tujec le količkaj dobrohotno pripravljen nastaviti sluhovod.

Tako ti ta, skorajda heroj lokalnega značaja, zaščitnik, zagovornik in ambasador kateregakoli slovenskega zakotja pove, kaj vse so nekoč imeli, kako se je nekdaj tamkaj dobro živelo, kljub temu pa je danes njegovo mesto, njegov kraj _________ (vstavi katerikoli zaselek, ki te prešine) ena navadna vukojebina z nekaj dnevnim festivalom, ki ko ga je konec, le še bolj poudari siceršnjo klinično smrt, z dotrajanim avtobusnim postajališčem, praznim in mrtvim centrom mesta, kjer je vse polno opuščenih poslovnih in gostinskih prostorov, ki imajo za umazanimi stekli izložb ovešen napis ‘naprodaj’ ali ‘oddamo’.

Vendar to mrtvilo, ta apatija mikrokozmosa, ki je ponosnemu krajanu edini znani svet, sploh ne moti. On opeva dosedanje dosežke rodne grude, njene naravne lepote, vse kar je ‘domače’ je vredno tako epskih kot tudi liričnih prijemov, medtem, ko je vse kar je onkraj občinskih meja preziranja vredno.

Lokal patriot čisla vsakega posameznika, ki izhaja iz tega okoliša in je na kakršenkoli način ponesel ime kraja v svet, četudi je to pomenilo oditi in zapustiti dom, naj si bo kot pesnik, pisatelj, likovni ustvarjalec ali pa je na kakšen drug način njemu ljubem Boguzaritju dal razlog za označbo na zemljevidu.
Z dosežki teh posameznikov se diči kot bi bili njegovi lastni, hkrati pa črti vse takozvane poznavalce česarkoli, ki za njegovega rojaka niso slišali, če pa že so, pa ne vedo, da je bil rojen prav ondi.

‘A za Prešerna pa veš, da je bil rojen v Vrbi, to pa …!?’

Zna ti povedati o tem, katero grofovstvo je v prelepih gradovih, od katerih niso ostale niti ruševine, domovalo tod, da so imeli eno prvih urejenih javnih kopališč daleč naokrog in so se s kočijami celo z Dunaja vozili namakat v blagodejno vodo, s katero so polnili steklenice in jih nosili domov, saj je voda zdravila vse od gripe do skorbuta in grbavosti.

Legende, ki so nastajale v takih krajih niso zgolj legende.
So osnova za literarna in umetniška dela svetovno znanih razsežnosti, čigar avtorji so kakopak zelo radi prihajali tjakaj zaradi naravnih danosti in neopisljivih lepot, ki se jih oko in duša nikdar ne moreta naužiti zadosti.

Dasiravno ti ne zna natanko opredeliti katero delo je Ibsen zasnoval po zgodbah, ki so nastale ravno tu, kjer je on doma, ti z največjo gotovostjo zatrdi, da je po pripovedki o nesrečni ljubezni med grofom in prelepim dekletom nedoločljivega porekla nastalo najbolj znano Shakespearjevo delo Romeo in Julija.

info

Lokal patriot je zaljubljenec v domači kraj. Je idealist, ki svojega mesteca ne vidi kot naključni potencialni turist, ki zaman tava po ulicah iščoč prenočišče, kajti izveska ‘rooms, zimmer, sobe’ ni videti nikjer.
Našel je sicer mali tiskani i, ki pa ga je pripeljal do praznih prostorov nekdanjega turistično informacijskega centra, naključni mimoidoči domačin pa ga tudi ne zna usmeriti proti novim prostorom, saj ni prepričan kam so ga preselili.

Nedvomno pa bi ga znal usmeriti proti Zavodu za zaposlovanje, Centru za socialno delo ali pa k območnemu uradu Rdečega križa.

Eno je namreč sedanjost starodavnih in opevanih mest, drugo pa je stara slava mestec, ki životarijo skupaj s svojim prebivalstvom, ki pa nima v celoti take romantične predstave o okolišu kot trubadur, ki neumorno brenka na svojo liro ter še vedno slavi svoj mali svet.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: