Marjetica

Soba je bila brez zaves, rolet ali polken in dnevna svetloba je napolnila prostor že ob prvem jutranjem svitu, tako, da sem se obrnil na bok, proč od okna, se pokril čez glavo in se trudil spati. S hodnika je bilo slišati glasove prebujajočih se in klepet kavopivcev iz majhne čajne kuhinje ob stopnicah, iz kopalnice pa cimrov kašelj verižnega kadilca.
Trenutek kasneje mi je menda uspelo zaspati in nisem slišal ničesar več, razen cvrketa ptic, dokler nisem začutil kako me nekdo drži za gleženj in mi stresa nogo.
Če bi ne bil ves omamljen od zdravil bi najbrž planil pokonci, a sem le počasi odprl oči in dvignil glavo. Vame je zrl povsem neznan obraz, nasmejan, kot bi mi hotel pokazati, da mi noče nič slabega, ter skoraj šepnil: ‘Dobro jutro.’
Možak je čepel ob moji postelji in čakal na moj odziv.
‘Dobro jutro’, sem odzdravil, premišljevaje koliko neznancev, mi je v zadnjih nekaj dneh voščilo dober dan, jutro ali večer in to bolj iskreno od ljudi, ki sem jih poznal že vrsto let ali pa sem celo živel z njimi.

‘Samo še vas čakamo’, mi je bolj v šali kot pa resno očitajoče namignil proti oknu, spod katerega sem slišal glasove in med njimi prepoznal Janijev glas, ki je počasi štel.
‘Sedem … osem … devet …’
Z nejevero v očeh sem pogledal svojega buditelja, ta pa se je le zasmejal in mi rekel naj pohitim.

Potem, ko sem si umil zobe in obraz sem se oblekel in obul ter se pridružil ostalim pred vhodom, ki so, kakor sem že prej slutil, telovadili. Stopil sem v krog teh poklapanih telovadcev in migal z njimi po navodilih, ki jih je za vsako vajo dajal nekdo drug.
Po zajtrku, ki je bil sicer sila skromen, dva kosa kruha, majcen zavitek masla in ravno tako drobna marmelada ter skodelica kakava ali čaja, a mnogo izdatnejši od mojih siceršnjih zajtrkov, saj se tega rituala jutranjega prehranjevanja nisem nikdar dodobra privadil, smo v ambulanti pozobali vsak svoje predpisano prgišče tablet, potem pa smo posedli v ‘dnevni prostor’ ter počakali na našega terapevta oziroma na enega od njih.
Prav prešerno je pozdravil, ko je vstopil v sobo, s širokim nasmehom, kot bi nosil sonce na rami, s čimer nam je še poglobil občutek, kako je on preklemansko fajn, mi pa popolnoma v kurcu.
Nehote sem pomislil, da kakršnekoli tegobe ga že tarejo v življenju, se ob prihodu v službo zagotovo razvedri in si reče: ‘Lahko bi bilo tudi slabše … Lahko bi bil eden od tehle.’
Če je bil pogled v ogledalo, iz katerega je vame zrl moj brezizrazen obraz, premalo, je en sam ošvrk te klavrne družbe posedle po stolih ob steni, teles izpraznjenih življenjske energije, zgrbljenih hrbtov, upadlih ram ter uvelih lic, na katerih so se bohotili podočnjaki, povsem zadoščal za dognanje, da nismo ravno primerki pozitive in optimizma.
Prišleki smo se predstavili, skopo povedali nekaj o sebi, on pa je z nekakšnim zlaganim sočutjem in hlinjenim zanimanjem kimajoč zrl v govorečega, potem pa spodbujal naslednjega.
‘Tako!’, je plosknil z dlanmi, kot bi se tega kar je trenutek zatem oznanil ravnokar domislil, čeprav sem imel občutek, da gre za ustaljen in običajen terapevtski pristop, da bi nas skozi nekakšno igro, kot bi bili otročad v vrtcu, spodbudil k sodelovanju, zanetil vsaj iskrico nečesa kar bi ne bilo podobno otožnosti in obupu, ki sta kot premočen in plesniv baldahin, visela nad nami, on pa je v terapevtskem zanosu nadaljeval: ‘Poskusili svoje občutke izraziti z ….’, je postal, pogledal okrog, ustvarjajoč suspenz, za katerega je bilo prav vsem eno figo mar , ‘ zzz … z barvo! … ali pa z … rastlino!’ Mhhh, kaj pravite? Lahko tudi žival.’
Skoraj bi si upal dati roko v ogenj, da je kdaj prej delal kot vzgojitelj, in da je bil odziv v skupini Čebelice precej bolj vznesen, odgovori otrok pa mnogo bolj pisani in zanimivi od odgovorov, ki so se kot počasi valeč se plaz vsuli nanj, vsak od njih pa je bil kot skala, ki mu je centimeter za centimetrom zbijala kotičke ustnic navzdol.

Črna.
Črna.
Polž.
Kaktus.
Črna.
Vrba.
Rumena.

‘Rumena!’, je vzkliknil in umaknil roko s prekrižanih nog ter si vprašujoče v dlani pestoval spodnjo čeljust.
‘Sovražim rumeno. Ni grše barve.’, mu je strla kakršenkoli up.

‘Zelena.’
Tudi ta barva je potrebovala nekaj pojasnila.
‘Ne počutim se dobro. Slabo mi je.’
‘Bi kozarec vode?’
‘Ne. Na stranišče moram.’, Vstala je in krenila skozi vrata, jih zaloputnila za seboj in se vrnila nekaj trenutkov preden se je skupina končala.

Pred menoj spet same črne in sive …

‘Marjetica.’
‘Pro – siiiim?’
‘Ja … Počutim se kot marjetica. Majhna, zanikrna, uvela, drobna marjetica, ki jo lahko kdorkoli utrga, pomendra, potepta, ji potrga lističe ali pa jo poščije. Počutim se kot kurčeva nebogljena marjetica.’

daisy

Terapije so se vrstile ena za drugo, od likovne, do glasbene ter psihoterapije, kjer se je skoraj vsakič vsaj eden zlomil, povedal o sebi, česar si niti sam ni nikoli priznal, kaj šele, da bi tisto delil s kom drugim. V tisti sobi se je pretočilo solza kot ob zidu objokovanja.

Vmes smo imeli vsak dan tudi kakšno uro prosto, ki so jo nekateri izkoristili za kavo v bližnjem lokalu ali pa za obisk trgovine, sam pa sem poklical bodočo bivšo ženo, če bi mi hotela dostaviti kak kos oblačila, saj sem imel le tisto kar sem imel na sebi.
V Polju je še nekako šlo, saj si bil v njihovi pižami, tu pa smo bili v ‘civilkah’.
Izpadlo je kot bi jo prosil za ledvico, kljub temu pa se je popoldan pripeljala in mi dostavila želene reči.

‘Pusti pri vratarju na rampi, prosim.’, sem ji rekel, ko me je klicala, da bo čez pet minut tam.
‘Ne, ne, kar pridi sem. Tudi jaz imam eno prošnjo zate.’
‘Kakšno prošnjo le, vraga?’, sem pomislil medtem, ko sem stopal proti rampi. Izročila mi je torbo z oblačili in pričela s pojasnjevanjem, nekakšno omilitvijo prošnje, ki je sledila.
‘Saj veš, jaz ti čist zaupam, ampak, v tem stanju, kot si zdaj, mislim, da je bolje, če ne bi, no saj ne da pa bi, ampak, če bi te slučajno prijelo, da bi, bi me vseeno tudi manj skrbelo, da se ne boš kar sredi noči pojavil … Ključ od stanovanja bi rada.’

Povsem avtomatsko sem segel k pasu, si odpel ključe, izločil tistega in ji ga položil v iztegnjeno dlan. Sploh nisem mogel verjeti in dojeti, da sem ravnokar oddal dostop do strehe nad glavo in da je do nadaljnjega moje edino zatočišče stavba, h kateri sem se vračal.

EKI. Enota za krizne intervencije.
Zveni kot kaka posebna skupina specializirana za delovanje ob požarih, poplavah ali državnih udarih, kar niti ni bilo tako zgrešeno, saj je vsak na oddelku bil bitko z uničujočimi ognjenimi zublji v samem sebi, se skušal rešiti iz razpenjenih valov, ki so ga hoteli potegniti na dno morja mraka, nevedoč ali je v mikro državljanski vojni lastnega doma, napadeni ali pa nemara celo zavojevalec.
Je talec ali ugrabitelj?
Se svet okoli njega res podira in ruši ali pa bodo nekoč ruševine, katerih prah se ni niti še polegel, nekoč osnova na kateri bo gradil novo, trdnejšo strukturo lastnega bivanja.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

1 komentar

  1. EKI. Poznano 🙂

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: