Ironija individualizma

Človek, naj bo še tako prepričan, da je samozadosten individualist, v svoji biti zadrt mizantrop, ki ne potrebuje nikogar, saj mu lastna družba povsem zadošča, je v resnici družabno bitje. Bitje, ki potrebuje interakcijo z ostalimi bitji, pogovor, izmenjavo mnenj, opazovanje ostalih ljudi. Ravno iz tega opazovanja sem opazil tudi neko drugo skrajnost. Ljudi, ki so le stežka sami s seboj in potrebujejo večno prisotnost koga drugega.
Ti ponavadi tičijo s sebi podobnimi, ki jih drugačnost ravno tako plaši in jim je mnogo udobneje biti skupaj s kimavci, ki se z njimi po večini strinjajo in do trenj skorajda ne prihaja. Za zgled si vzamejo denimo koga slavnega, ali pa se držijo modnih smernic, ki jih ustoličil kakšen drug slaven posameznik ali pa preprosto v prodajalni pograbijo z garderobnega stojala tisti trenutek priljubljen ‘outfit’, ki potem na človeških obešalnik paradira po ulicah.
Včasih je bilo moč na cesti srečati cele armeje malih klonirank britneyk, grungersko kjutkanih avrilevink, čez rob žnablov namazanih smrkelj, lomeč se na materinih štiklah posnemajoč svojo priljubljeno pink pevaljko, grdogledih mastnolasih kurtcobainov v karirastih srajcah, nadobudnih fudbalistov z ronaldovo irokezo in še cel kup posameznikov, ki so pripadali neki določeni subkulturi, prepričani v svojo izvirnost pri ustvarjanju videza, bili pa so le del skupine minimejev, ki so želeli izgledati kot njihovi vzorniki, pa naj bo to neka prikupna popevkarica, ki je začela žvrgoleti v mickey mouse klubu, ali pa so mrkega pogleda in pokriti s kapuco bili v svoji glavi zajeban gangster iz nevarnega okrožja predmestne Amerike.

Ni hecno, ko se brezvezniki in dolgočasneži v svoji plitkosti odločijo, da bi bili radi nekaj posebnega, da bi radi izstopali in bili opaženi, potem pa si (v skladu s trendi) pustijo rasti muštace, ki so videti šponsko le, če imaš na sebi uniformo soldata avstrogrske vojske in jezdiš črnega vranca, ne pa fotrove specialke in imaš namesto kovinske vojaške čutare, na pasu ovešen iz plastične mase narejen rog za kufe?

hipster

Dopovedujejo si, da so drugačni od drugih, različni, da jih tako imenovana normalnost omejuje, da nočejo biti del te zaplankane malomeščanske dolgočasnosti, ki na gasilskih veselicah poskakuje ob plejbeku narodno zabavnega ansambla, ki gode množici spod do polovice odstrnjene kamionske cerade, zato postanejo ljudomrzniški individualisti, ki črtijo vse kar je običajno in normalno, se zapirajo vase in v svoje sobe oblepljene s plakati težkometalnih godb, si kljubovalno pustijo rasti čupo, pričnejo se odevati v črnino ter se s svojimi somišljeniškimi drugi, s katerimi si delijo glasbene preference in slog oblačenja, vendar pa si niso povsem enaki, saj imajo na hrbtu našitek vsak svojega omiljenega benda, posmehujejo svojemu kmetavzarskemu sošolcu iz osnovne, aktivnemu članu krajevnega prostovoljnega gasilskega društva.

Težko je namreč imeti svoje mnenje o stvareh, če si ozkogled in premočrten osebek, ki ga zanimajo zgolj določene stvari in si prepričan le v svoj prav, mnenja ostalih, videnja in razmišljanja drugih pa so neumna in napačna.

Izražanje lastnega individualizma, dokazovanje svoje lastne interpretacije sveta, izkazovanje svojega lastnega, unikatnega jaza, svoje sposobnosti biti izven vzorcev in kalupov, ki so sami po sebi obremenjujoči in nas ujamejo v vrtinec običajnosti je mnogo bolj zapleteno kot se zdi na prvi pogled.
Nek opazovalec, ki ne čuti potrebe po združevanju z enako mislečimi, ki so mu vsakršne združbe zgolj izgovor za ohranjanje svojega mikrokozmosa in ga zunanji svet kaj malo briga, le stežka razume ljubiteljske poete, ki se vsako leto zberejo na tradicionalnem pesniškem pikniku in en drugemu hvalijo svojo povprečno poezijo, še težje pa mu gre v glavo nekdo, ki opeva občutek svobode, individualnosti, nepripadanja ničemur in biti samosvoj, kar pa lahko dosežeš le na motorju, oblečen v isto jakno motorističnega kluba, kot ostali v jati motoristov, ki gredo na motozbor.

Nekoč sem v svoji domišljavi bistroumnosti dognal, da bi bilo zabavno ustanoviti Klub mizantropov, v katerega bi dovolil vpis še največ štirim ljudem, seveda pa je šlo le za poskus duhovičenja, saj me ljudje sami po sebi niti ne motijo. Motijo me ljudje, ki ne dopuščajo možnosti, da je njihov prav pravilen zanje, za koga drugega pa ne. Da življenjski slog, ki so si ga izbrali ustreza njim, komu drugemu pa se zdi trapast.
Kot se – v to sem prepričan – komu zdi moje početje trapasto.
Vendar ima pisanje vsekakor neke prednosti. Ne rabim skorajda ničesar. Četudi bi se moj hrumeči in pregrevajoči se računalnik odločil konec jemati, bi se dalo prebliske zapisati tudi ročno. S pisalom in s kosom papirja. Zastonj skorajda, vsekakor pa ceneje kot, če bi čutil potrebo po denimo igranju golfa ali pa po jadranju. Najboljše od vsega pa je to, da se mi ni treba z nikomer strinjati, nikomur se ni treba strinjati z mano, ni mi treba nositi identične majice kot Ona, ki ravno tako piše, z istimi črkami in abecedo, vendar svoje.

Čeprav sem v mladostniških letih poslušal pretežno rap, se z večno nezadovoljnimi in pretečimi bevskajočimi črnci v neki meri celo poistovetil, sem se sila nerad udeleževal raznih rap dogodkov, kjer je mrgolelo kapuc in kapic s šiltom ter so bile hlače nekaterih tako široke kot tiste v katerih sta v sokoraku odmahedrala Stan in Olio.
Ena od skrbi, ki me je navdajala vsakič znova in me prežemala malodane z grozo je bila ta, da bi prišel nekam, kjer bi bil nekdo … oblečen v enako majico ali pulover! Grozljivka!
Zato nikakor ne razumem ljudi, ki kupijo nekaj, kar vidijo na lutki v izložbi trgovine, vstopijo v štacuno in med triindvajsetimi povsem enakimi majicami izbrskajo svojo velikost. Koj ti je kurac!?
Kadar sem kje kupoval cunje sem se vedno prepričal, da jih nimajo na pretek in se mi ne bo zgodilo, da bom na troli ali pa v lokalu sedel zraven nekoga v enaki majici.
Edini možen scenarij, v katerem sta lahko dve ali več oseb v enakih oblačilih je vkolikor gre za neko športno ekipo, skupino patrov na strokovnem izletu ali pa v primeru vojne!
Vse ostalo je nedopustno!
Vse kocine mi gredo pokonci in spreleti me srh pred bojaznijo, da bi se nekoč, ko bom star in betežen znašel na pločniku, stopicaje in strmeč predse v kompletni trenirki, se pravi v zgornjem in spodnjem delu trenirke, po možnosti tiste nekdaj popularne ‘šuškave’, dva koraka za menoj pa bi drobila moja žena v ženski različici trenirke, jaz pa bi imel obuto moško inačico njenih superg.

ovbe

Očitno enako oblačenje, deljenje videza enačim s pripadnostjo neki skupini/ kultu, kjer je individualizem izvzet, zatorej tudi lastno mišljenje, nestrinjanje in interpretacija stvari po svoje ni ravno zaželena, kar se mi zdi nesprejemljivo.
Dočim se mi pa vseeno zdi, da bi se lahko krasno nestrinjali in prepirali, podajali svoja mnenja in videnja, če bi se ustanovilo ‘Društvo nergačev in vase zagledanih drekačev, ki kritizirajo vsevprek’, v društvenih prostorih bi se dobivali enkrat na teden, paberkovali o perečih problemih in se nadvse imenitno zabavali. Čeprav je pomislek, ali dati tiskati majice društva ali ne odveč, je toliko bolj skrb vzbujajoče dejstvo, da bi bilo sila težko organizirati izlet z avtobusom, najeti dvorano za druženje s srečelovom ali pa rezervirati gostilno za novoletno zabavo.
Ob tem pomislim, če bi sploh želel presedeti torkove večere v tako prešerni in radoživi družbi, potem pa se spomnim Marxa in njegove bistroumnosti …

marx

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

1 komentar

  1. Unikat je vedno najboljši – nikoli nisem kupoval cunj tam, kjer so jih kupovali vsi…

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: