Pomembnost praznika

Kako pomemben je današnji dan za našo državo, njene državljane in vse Slovence, je zadosti zgovoren že ta podatek, da se je v bližini Velikih Lašč, natančneje na Rašici, že v zgodnjih dopoldanskih urah, zbrala velika skupina ljudi, ki jo je z govorniškega odra nagovarjal v črno oblečen bradat moški, ki je zbrani množici spregovoril v nekolikanj čudni in po zvenu sodeč arhaični slovenščini.
Gre za jezik, ki se ga je govorilo v teh krajih pred skoraj pol tisočletja, kar daje njegovemu govoru še dodaten pridih, ki je ob tej priložnosti še kako pomemben.
Govornik, oblečen v duhovniška oblačila, s svojim možatim in grobim glasom, ter srepim pogledom in poudarjenimi podočnjaki, v roki drži zguljeno črno bukvo ter pridiga o nekakih reformah in spremembah v katoliški cerkvi.
Omeni kako je njegov češki somišljenik končal na grmadi.
Okrog njega gorijo sveče.
Njegovo žlobudranje je mistično in zaneseno.
Po mnenju o celotni prireditvi in počastitvi tega nadvse pomembnega praznika povprašamo nekaj zavednih in osveščenih prisotnih.

Lara, 21 (vilinska metuljčica)
‘Men je blo ful dobr, k je tko govoru, pa k je blo tolk folka, pa lep ureme pa buče so ble ful noro dobre, ej!’

Stane,44(zombi)
‘Čeprou mamo tud pusta, se m zdi, da b uhka večkat kola mel kako reč, de se ga čvouk uhka menje sprusti, an? Ne pa de more skoz gruntat kuga bo, jl …’

Marta, 35(seksi čarovnica)
‘Sicer me je mau zebl, k se nism glih n vem kok napraula, ampak men je blo usen d best. Me je pa ta tip blazn spuminjou na enga k smo se mislm d u šol neki učil o njemu.’

Andrej, 39(nenašemljen)
‘Še vedno sem v šoku. Kaj takega nisem pričakoval … Očitno so bili ostali tu s povsem drugačnim razlogom …’

Petra, 19 (goth princess)
‘Sam vau! Čist hudo. K ena taka črna maša se mi je zdel use skp! Edin to mi ni blo čist jasn, kako to da je bil after party pred žurom, k je zvečer šele. A je pol še en jutr!?’

Ibro, 45(smetar)
‘Dej me poslušaj, umakan taj mikrofon, da lahko pospravim ove smeti, ki so jih pustili za saboj. A sam jim lepo bio naštimo vreće, i pri klopcah i pri drevesih, ampak jok! Oni to na tla!’

Večina ljudi je bila naravnost navdušena, skupina duhov je bila videti še posebej razigrana, mimo so prilomastili tudi Frankenstein, Batman in vitez, prireditev pa je že na začetku zapustilo nekaj povsem običajnih ljudi, ki so jih nekatere maske očitno povsem prestrašile, saj so imeli na obrazih naravnost ohromljen izraz.

Po končani slovesnosti smo hoteli govoriti tudi z govornikom, vendar nam to ni uspelo, saj nas je med preoblačenjem prav na hitro odslovil.
Med nekakšnim preklinjanjem smo uspeli razvozlati le besedi ‘grozljivo’ in ‘pošastno’, ko se je odpravljal s prizorišča je kričal nekaj o koncu sveta, ognju in peklu, kar je prav primerno zaokrožilo našo reportažo.

Namreč, le kak praznik bi bila Noč čarovnic, če ne bi imela v sebi nekaj zloveščega, starodavnega in nerazumljivega?

The Village Halloween Parade on October 31, 2010, Manhattan, New York, USA

Advertisements

Z upanjem na boljši jutri …

Gledam posnetke in fotografije nepregledne vrste ljudi, ki že ure in ure stojijo v tem mrazu in na vetru. Potrpežljivo čakajo, na njihovih obrazih je moč zaznati kanček upanja. K sreči jim je vreme naklonjeno in ni padavin, vendar oster mraz vse bolj pritiska. Pokonci jih drži spoznanje, da jih bodo do večera morda spustili noter.
Spuščajo namreč le manjše skupine, da bi ne prišlo do prerivanj, poškodb ali celo do česa hujšega.
Počasi se pomikajo naprej, dobili so vodo in nekaj malega hrane imajo s seboj.
Moški imajo zavihane ovratnike, nekatere ženske nosijo rute, šale. Zebe jih.
Od daleč so morda res videti strašljivo, a ko človek stopi bližje in se zazre v naključen obraz, spozna v njem sočloveka. Ne glede na to od kod je. Kdo je. Kakšna je njegova preteklost. Pomembna je prihodnost.
So ljudje tako kot ti ali jaz! S svojimi čustvi in potrebami.
Nekateri z njimi sočustvujejo, drugi jih pomilujejo, tretji jih ne razumejo, najdejo se tudi takšni, ki bi z njimi kar obračunali na najbolj nepopisne in krute načine, kar si jih lahko kdo zamisli.
A oni so odločni! Neomajni!
Dosegli bodo svoj cilj!
Niso prišli do sem, da bi sedaj, ko so že tako blizu, preprosto odnehali in se vrnili.
Prišli bodo kamor so se namenili, kajti njihova volja je močna.
Za ta korak se niso odločili po lastni volji, kar tako. Žene jih povsem razumljiv človeški nagon.
Želja po boljšem življenju, po lepši prihodnosti, ki jim je vedno bližje in z vsakim korakom se zdi bolj resnična in skoraj otipljiva.
Na obrazu mladega fanta kakih petindvajsetih let opazim nasmešek. Droben, komajda viden, a vendarle nasmeh.
Dvigne pogled s telefona in pogleda v kamero. Pove, da pogreša svojo zaročenko, v množici sta se namreč nekako izgubila in sedaj ji piše sms sporočilo s svojo lokacijo.
Naredi fotografijo okolice in preverja stanje baterije. Upa, da bo zdržala do takrat, ko se bosta zopet našla ali pa do takrat, ko jo bo imel možnost kje napolniti.
V tistem se od zadaj prebije rjavolaso dekle in mu pade v objem. Končno zedinjena!
Dolgo časa sta dajala na stran denar, si trgala od ust in sedaj sta s skupnimi prihranki tukaj.
Skupaj sta in to je tisto kar najbolj šteje.
Naprej spustijo novo skupino. Kolona se premakne …
S prsti tvori V. Znak miru, zmage.
Ona ga poljubi na lice, on jo močno objame.
Za njima je dolga pot polna odrekanja.
Del poti iz BS3 sta opravila z avtobusom mestnega prometa, do prvega postajališča pa sta kar pripešačila.
Že čez nekaj trenutkov bosta lahko, v novo odprti bigbangovi štacuni, po znižani ceni, s kar petindvajset odstotnim popustom kupila appleov tablični računalnik.

Up

Zapora ceste

slika je simbolična ;)

slika je simbolična 😉

Nekaj čez pol tretjo (14.36) se včeraj ustavim na Turjaku, izvlečem zavojček tobaka ter rizle in si pričnem motat cigaret …
Ravno dobro izplazim jezik, kar z lučmi in s sireno iz ribniške smeri pridrvi najprej kibla, za njo pa še en policijski avto. Prižgem si cigaret in z zgornjega žnabla odstranim nitko tobaka.
Priča sem bil bliskoviti akciji …
Marica pelje naprej, avto pa se ustavi sredi ceste, iz njega izstopita policist in policistka, odpreta prtljažnik, si nadeneta neprebojne jopiče in šleme, pričneta polagati stožce in ostale oznake na vozišče ter v naglici zapreta cesto.
Nekaj neučakanih voznikov, ki kar rinejo naprej mimo stožcev, glasno okara, češ ‘ a vi ne vid’te, da smo cesto zaprli!?’

Oborožena z brzostrelkami, preverjata avtomobile in voznike, kukata pod kombije in jih usmerjata prek parkirišča.
Stojim poleg avta, kadim svojo smotko.

‘Spet kak rop banke’, pomislim.

Eden od avtomobilov se ustavi, možak spusti šajbo.

‘Kaj pa ‘majo?’, me pobara.
‘Ne vem …’, mu povsem odkritosrčno povem, prejšnji pomislek o ropu banke zadržim zase.
‘Ja, a je kaj narobe?’, vztraja.
‘Obrnem se proti cesti k policijski zapori, kot bi se hotel prepričati, če sem prej prav videl …
‘A vas je ustavil?’, ga vprašam.
‘Ja, ampak mi je pomahal naj grem naprej.’
‘Pa ste videli, da ima kalašnika, čelado in neprebojni jopič?’
‘Ja, sem.’
‘In? Kaj pravite vi? A se vam zdi, da bi znalo biti kaj narobe?’, mu odgovorim z vprašanjem, kar se bojda sicer ne spodobi, a se mi je v tistem trenutku zdelo primerno, da do zaključka o resnosti situacije pride sam.
Kar mu je predvidevam tudi uspelo. Nasmehne se, med speljevanjem se s kazalcem dotakne senc, me po kavbojsko pozdravi in odpelje.
Odzdravim z isto gesto, kadim dalje, obrnjen proti travniku oziroma pašniku, kjer so se do še pred kratkim pasli konji, takrat pa me prešine, da bi se lahko morebitni ropar, morebitnega nepotrjenega ropa lahko prav zlahka izmuznil policiji, če bi kak kilometer prej zavil levo, mimo bajerja ali pa proti turjaškemu gradu, se tam magari potuhil ali pa se prav pišmevuhovsko in povsem ležerno pripeljal mimo oštarije, ter se na parkirišču pridružil koloni vozil, ki sta jo policista usmerila tjakaj.
Pokadim do konca, čik ugasnem v lužici na smetnjaku in ga spustim med ostale odpadke.
Kasneje izvem, da so bila moja predvidevanja točna in da so na Rudniku prav zares oropali poslovalnico Unicredit banke, zamaskirana roparja pa naj bi odnesla nekaj tisočakov.

Če bi takole reagirali pri vseh ostalih ropanjih, kjer odnesejo celo milijone in ne tisočake, bi bili na Trgu republike non stop vsaj dve oboroženi patrulji …

Ena usmerjena proti NLBju, ena pa proti Parlamentu.

ostroumna

sekiranje
povzroča glavobol
in ne odpravi
vzrokov za
sekiranje

sekirancija

%d bloggers like this: