Z upanjem na boljši jutri …

Gledam posnetke in fotografije nepregledne vrste ljudi, ki že ure in ure stojijo v tem mrazu in na vetru. Potrpežljivo čakajo, na njihovih obrazih je moč zaznati kanček upanja. K sreči jim je vreme naklonjeno in ni padavin, vendar oster mraz vse bolj pritiska. Pokonci jih drži spoznanje, da jih bodo do večera morda spustili noter.
Spuščajo namreč le manjše skupine, da bi ne prišlo do prerivanj, poškodb ali celo do česa hujšega.
Počasi se pomikajo naprej, dobili so vodo in nekaj malega hrane imajo s seboj.
Moški imajo zavihane ovratnike, nekatere ženske nosijo rute, šale. Zebe jih.
Od daleč so morda res videti strašljivo, a ko človek stopi bližje in se zazre v naključen obraz, spozna v njem sočloveka. Ne glede na to od kod je. Kdo je. Kakšna je njegova preteklost. Pomembna je prihodnost.
So ljudje tako kot ti ali jaz! S svojimi čustvi in potrebami.
Nekateri z njimi sočustvujejo, drugi jih pomilujejo, tretji jih ne razumejo, najdejo se tudi takšni, ki bi z njimi kar obračunali na najbolj nepopisne in krute načine, kar si jih lahko kdo zamisli.
A oni so odločni! Neomajni!
Dosegli bodo svoj cilj!
Niso prišli do sem, da bi sedaj, ko so že tako blizu, preprosto odnehali in se vrnili.
Prišli bodo kamor so se namenili, kajti njihova volja je močna.
Za ta korak se niso odločili po lastni volji, kar tako. Žene jih povsem razumljiv človeški nagon.
Želja po boljšem življenju, po lepši prihodnosti, ki jim je vedno bližje in z vsakim korakom se zdi bolj resnična in skoraj otipljiva.
Na obrazu mladega fanta kakih petindvajsetih let opazim nasmešek. Droben, komajda viden, a vendarle nasmeh.
Dvigne pogled s telefona in pogleda v kamero. Pove, da pogreša svojo zaročenko, v množici sta se namreč nekako izgubila in sedaj ji piše sms sporočilo s svojo lokacijo.
Naredi fotografijo okolice in preverja stanje baterije. Upa, da bo zdržala do takrat, ko se bosta zopet našla ali pa do takrat, ko jo bo imel možnost kje napolniti.
V tistem se od zadaj prebije rjavolaso dekle in mu pade v objem. Končno zedinjena!
Dolgo časa sta dajala na stran denar, si trgala od ust in sedaj sta s skupnimi prihranki tukaj.
Skupaj sta in to je tisto kar najbolj šteje.
Naprej spustijo novo skupino. Kolona se premakne …
S prsti tvori V. Znak miru, zmage.
Ona ga poljubi na lice, on jo močno objame.
Za njima je dolga pot polna odrekanja.
Del poti iz BS3 sta opravila z avtobusom mestnega prometa, do prvega postajališča pa sta kar pripešačila.
Že čez nekaj trenutkov bosta lahko, v novo odprti bigbangovi štacuni, po znižani ceni, s kar petindvajset odstotnim popustom kupila appleov tablični računalnik.

Up

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: