Kako, zakaj, o čem in čemu (sploh) pisati?

pisanje

Pisanje o pisanju zaradi pisanja samega ali pisanje o pisanju zaradi branja napisanega?
Vsak pri sebi najbolje ve zakaj piše.
Večina najbrž zato, ker meni, da ima kaj povedati. Večina v tej večini ima najbrž prav. Težava je v tem, da večina tistih, ki to berejo meni, da je tisto, kar ima pisec povedati vredno piškavega oreha. Tudi ti imajo po svoje prav.
Vse kar se dandanes napiše in pretoči na splet v eni sami uri, bi človeku vzelo vsaj nekaj ur, da prebere. Vse sranje, ki ga pišoči butnejo na internete, ker menijo … pardon menimo, da je pa ravno naše sranje vredno branja.
Vse pesmi, vse zgodbe, vse zapise o ničemer in o vsem, vsa desna, leva, sredinska in vsa vmesna politična in nepolitična mnenja, vsa suhoparna pleteničenja,  vsa dolgočasna razlaganja vsakdanjosti, vse samooklicane epopeje na okopih neumnosti, vsa globoka in plitka razmišljanja o obstoju, o preživetju, o odnosih, o smrti in življenju, vsa jadikovanja o preteklosti, vsa pametovanja o prihodnosti, vsa prisiljena in spontana duhovičenja, vse iskrene in zlagane filantropske dogodivščine, vse omembe in neomembe vredne peripetije slehernika s poljudnim pristopom in poljubnim obvladovanjem veščin jezika in računalniškega orodja za pisanje.
Komu se pa da!?

Zato je treba obiskovati literarne večere, se srečevati z ostalimi kolegi, cvetočimi pisci, ustvarjati prijateljstva, omrežiti kakega urednika ali urednico, se posluževati mreženja in marketinga ter samopromocije, se dobrikati samovšečnežem in egoistom, ki so tam iz istega razloga – biti prepoznan oziroma dobiti priložnost se družiti z nerazumljenimi avantgardnimi pesniki, ki so v pogovorih ravno tako nerazumljivi kot v svoji poeziji, ter se pretvarjati, da razumeš o čem ti govorijo, medtem ko se pretvarjaš, da si razumel opevano pesem, se angažirati in se truditi, da se tvoje pisanje pojavi na relevantnih internetnih straneh, ki se dičijo s poznavalstvom in ti izdajo kako črtico ali nekaj kitic moderne poezije celo v tiskani izdaji kakega literarnega vestnika.
Treba se je udeleževati literarnih natečajev, pred pošiljanjem svojega prispevka vestno prešteti število znakov, upoštevati zapovedani font in njegovo velikost, razmak in poravnavo, si izmisliti šifro pod katero boš poslal štiri izvode in kakopak pohiteti, da ne zamudiš roka oddaje, pri tem pa držati pesti, da te morda izberejo vsaj v finalno četverico, za katero lahko spet lahko upaš, da v njej ne bo koga, ki se s člani strokovne žirije tika in dotika, včasih pri kom prespi, ali pa vsaj enkrat tedensko s kom od njih ob čaju ne razpravlja o samodojemanju tragičnih junakinj finskega feminističnega romana, o pomenu sanskrit joge ali o tem kako skuhati popoln južnoindijski zelenjavni kari.
Šele potem si lahko rečeš, da ti je končno uspelo, hkrati pa se na pošti, kjer zajetno kuverto oddaš raje priporočeno kot navadno, da bi se reč kje ne izgubila, vprašaš kakšna presneta pravila so to, da recimo nepolnoleten vnuk blagajničarke pri najboljšem sosedu v nagradni igri, kjer bodo izžrebali sto kap, petdeset predpasnikov in dvesto kuhinjskih krp z velikim belim M na rdeči podlagi, ne sme sodelovati, ker je pač sorodnik svoje babice, ki je tam zaposlena, pri natečaju zračne balerine pa ni nobene omejitve za občasne kolumniste ali redne sodelavce, ki ob razglasitvi rezultatov natečaja teden kasneje povsem pometejo s konkurenco, prvi, ki zmagovalki natečaja čestita in ji pošilja lubčka na žnabl pod njeno vzhičenja in hlinjenega presenečenja polno facebook objavo pa je – pazi zdaj to! – njena dobra prijateljica in članica strokovne komisije, ki je njeno zgodbo izbrala za najboljšo!
Komu se pa da!?

poetry

Včasih me prime, da bi se udeležil kake delavnice kreativnega pisanja, da bi dobil dobrohoten nasvet, koristen napotek, kak namig za izboljšanje svojega pisanja, potem pa se vprašam, če bi mi to res pripomoglo?
Bi potem namesto, da bi pisal tisto kar bi rad napisal bolj stremel k temu, da bi napisal tako kot smernice narekujejo, se držal nekih pravil in zakonitosti, ki veljajo?
Bi morda vede ali nevede skušal posnemati kak trenutno moderen in priljubljen slog?
Bi pisanje res postalo kvalitetnejše ali bi bilo le tehnično in stilsko bolj dovršeno?
Bi z upoštevanjem literarnih pravil in norm otresel prah s svojega samouštva, pogladil in zaoblil robatost, dodal nekaj miline in rahločutnosti robustnosti in polikal (uni)formo svojega literarnega ustvarjanja?
In četudi bi moje pisanje vedno bolj spominjalo na dejansko literaturo, kjer se stavki ne začenjajo z in, bi bilo zato bolj podobno literaturi, ki se jo ceni, ki se jo bere, tiska in kupuje, bi to potem pomenilo, da dejansko znam pisati, ali da sem se naučil pisati tako, da je všečno in pisati tisto, kar ljudje radi berejo?
Bi s tem svoje pisanje resnično izboljšal ali bi ga le približal receptu, ki mi ga je nekdo dal?
Je pisanje primerljivo s kuhanjem ričeta in če je ali pomeni, da je najboljši ričet zares najboljši, ali je bil le najbolj všeč strokovni komisiji, ki je kuharju podelila naslov najboljšega kuharja ričeta za tisto leto ali pa si je zmago morda priboril zaradi ocene preizkuševalcev, ki jim je bilo všeč, da je bil v njem drobno nasekljan feferon in je bil nekoliko bolj pikanten, ter da je bilo v ričetu dosti prekajenih svinjskih rebrc, ki so jih obirali tudi še potem, ko so žlico že odložili in so iz kosti cuzali mozeg ali pa si z jezikom dali opravka z nitko mesa, ki se jim je zataknila med zobe ali pa so le na vse pretege hvalili ričet svojega kamerada s katerim so zaposleni v isti kuhinji?

Advertisements

V uteho

Nič ne de, če si ozkogled. Si pa zato plitev.

plitev

Aleš Primic je gay!?

gay

Pred samim pisanjem tega zapisa sem se pomudil na youtubu in na imdbju, da bi samemu sebi nekoliko osvežil spomin, po medmrežjih pa sem pobrskal tudi za slikami Aleša Primica in moje prepričanje se je s tem le še utrdilo.
Aleš Primic je neizživet, potrt in od samega sebe zatrt homoseksualec.
Ne morem si kaj, da me ne bi spominjal na polkovnika Franka Fittsa, okrutnega marinca iz filma Lepota po ameriško, ki čuti do buzerantov najgloblje sovraštvo, njihovo sproščeno razkazovanje svojih istospolnih nagnjenj pa se mu gabi.

Ko prijazna soseda, gayevski par, negovana moška srednjih let k vhodnim vratom hiše kamor so se preselili, prineseta košaro dobrodošlice z izbranimi delikatesnimi izdelki – kar je pri gayih pač običajno, da imajo prefinjen okus za sire, francoska vina, testenine in italijanske dizajnerske obleke (ali pa je zgolj stereotipičen kliše!?) in se predstavita, pride kakopak do nesporazuma, saj eden od njiju drugega predstavi kot svojega partnerja. Čemur bi se dalo izogniti, če bi ga lahko/smel predstaviti kot svojega … huh … moža.

Sprašuje se zakaj ti morajo svojo seksualnost ves čas metati v obraz? (ljudem,njemu, družbi?)Kako so lahko tako brez sramu?
Ob njuni odkritosti je skorajda tako zgrožen, kot je zgrožen ob kasnejši, z njegovim nerganjem in pljuvanjem čeznje izzvani izjavi lastnega sina, da mu gre zaradi teh pedrov na kozlanje. Kajti zaveda se, da to pravzaprav je. Peder.

zgrozen

Vsakič  kadar vidim Primica, vidim tudi zgovorno podobnost in zdi se mi, da začutim njegovega notranjega gaya, potlačenega, zatiranega, žvižgajoč si melodijo iz filma Moje pesmi, moje sanje, ki si le ob redkih priložnostih dovoli izraziti svoj čut za estetiko,potrebo po biti fabulozen,  sicer pa bi  kdo, ki mu gre omenjeni pošteno na falus, znal reči, da ohranja svojo krinko in igra vlogo mačističnega, homofobnega, ozkogledega, zaplankanega, šovinističnega, nekoliko nemarnega in zanemarjenega, zagovedanega borca za pravičnost pod pretvezo prave ljubezni.

Ljubezni, ki jo ljudem proti katerim je uperil svojo gonjo … pardon … kampanjo, globoko v sebi, v tistem rožnato pobarvanem delčku svojega srca, v katerem oblečen v angora pulover, srka kakav s smetano, posut s čokoladnimi mrvicami, zavida in ravno zaradi tega zavidanja, ter globoko zakoreninjenega sovraštva, tudi odreka.

Ah, kako bi si želel, da bi si upati smel …
A kaj, ko bi bilo to proti vsemu kar pridiga, ščuva in hujska, proti vsemu kar so ga naučili, proti vsemu v kar hmm … verjame. (?)

To bi bilo vendar svetoskrunsko! Bogokletno! Nezaslišano.
Ne more in ne sme. Kajti, če kdo ve, s kakimi ljudmi bi se moral potem vsakodnevno soočati, kako sovraštvo tli v njih do vseh, ki so drugačni od njih samih, potem primejdunaj ve on. Aleš Primic, samozanikanje na dveh nogah.

ales_primc

Ohromljen je od tega nedojemljivega strahu. Strahu pred zavrnitvijo in reakcijo okolice. Nestrpne okolice. Okolice, ki ne tolerira drugačnosti in bi ne mogla gledati dveh moških, ki se držita za roke ali pa bi se celo … oh bljak … poljubila.

Pa vendar se zdi, da koprni po tem poljubu. Po poljubu moškega skoraj toliko, če ne celo bolj, kot kolonelo iz filma, ko sredi naliva, v beli premočeni majici, kot bi ravnokar izstopil iz knjige Vitana Mala, le kakih petinštirideset let prestar, poskuša poljubiti do pasu golega Lesterja Burnhama, ki ga upodobi Kevin Spacey.
A ga ta – preklet naj bo! – presenečen nad dejanjem, zavrne!

rejected

Po vseh letih tlačenja in zanikanja svojega resničnega jaza, ko prekletemu buzerantu v sebi le dovoli narediti usodni korak, dobi košarico, še preden se pravzaprav karkoli zgodi. Grozno …

Zato na koncu tega zapisa, ki se bo morda komu zdel kot pamflet, apeliram na celotno slovensko gayevsko skupnost, naj za božjo voljo v svojih vrstah najde kakega čednega mladeniča/moškega, ki bi Alešu Primicu pomagal ugledati luč, ga zvabiti na svetlo, da vendarle izstopi iz temine omare zanikanja in odrekanja, naj se ubožec prepusti svoji notranji težnji, naj popusti latentnosti in se preneha boriti s samim seboj ter si dovoli biti to kar je.
Gay.

*Ker ste eni pograbili zapis kot bodoči ženin striptizeto na fantovščini, moram dodati, da gre za satiričen zapis in nikakor za dejstva.

**Zagovorniki in pristaši kampanje Proti so nam postregli z vrsto izmišljotin, polresnic, neresnic, nebuloz in laži. Začuda pa se jim je tale zapis, kljub pripisu, da je satiričen – zataknil v grlu.
Z njim sem pravzaprav hotel pokazati kako dvolična družba smo.
Kako eni lahko in smejo širiti svojo resnico, svoje ‘argumente’, svoja prepričanja in strahove, spet drugi pa naj bi bili boljši od njih in podajali le znanstveno neovrgljive, od stroke potrjene in ožigosane študije in dokaze, da se njihovi neosnovani strahovi ne bodo uresničili, medtem, ko jih oni nemoteno širijo med ljudmi.
Kar niti ni najhuje. Najhuje je to, da jim utegne kdo verjeti. Ker je pač lažje živeti v strahu, kot sprejeti neznano.

Zapisal sem osebne zaključke, lastna opažanja in razmišljanja, na podlagi filma, torej fikcije sem potegnil vzporednice v resnični svet in vnesel dvom, ‘kaj pa če je res?’, obenem pa sprožil val jeze in ogorčenja, da si drznem kaj takega sploh napisati.

Vidite, tako to zgleda, ko nekdo svoja sklepanja in tuhtanja, pa čeprav se zgolj sprašuje, če je nemara to kar premišljuje res, da na vpogled še komu drugemu.
Kar pa je v primerjavi s propagando, ki jo je vodila stran proti, pravzaprav zanemarljivo.
Američani temu pravijo ‘taste of your own medicine’, oziroma drugače rečeno – česar ne želiš, da drugi storijo tebi, tudi ti ne stori drugim.
Ne moreš osnovati kampanje na lažeh in izmišljotinah , ko pa ugledaš nekaj kar ni po godu tebi, kot Kalimero pričeti kričati ‘To je krivica!’

***… al sem povedal, da je satira. Pa povem še enkrat. Ampak bržkone zaman …

Moč propagande

propaganda

Dajmo si priznat, da se mediji, ki nas vsakodnevno pitajo z informacijami o čemerkoli, bodisi o beguncih, bodisi o terorističnih napadih, o stanju doma ali kjerkoli drugje v svetu, v svoji biti niti ne razlikujejo kaj dosti od osrednjega državnega dnevnika osovražene Severne Koreje, ki se nahaja na sami osti osi zla, kakor so jo poimenovali –  ja kdo pa drug? – mediji svobodnega sveta.
Povedo nam tisto, kar hočejo, da slišimo, izvemo toliko, kot se njim zdi prav, resnica, ki nam jo predstavljajo, je izkrivljena podoba resnice.

Če bi izvedli neodvisno javnomnenjsko raziskavo bi skoraj nedvomno ugotovili, da javno mnenje večine ljudi krojijo vse prej kot neodvisni javni mediji, ki nam pleskajo sliko, kakršno jo pač narekuje trenutna politična opcija in njene agende, naj bodo odkrite ali skrite. Verjeti jim mora večina, ne vsi. Kar povsem zadošča.
Nekateri pač premorej(m)o kanček zdrave pameti, ki nam namiguje, da naj ne verjamemo prav vsega in vsemu, kar preberemo v časopisih ali pa slišimo po radiu in po televiziji. Tiste pustijo za seme, toliko, da ni videti preveč sumljivo.
Saj ne trdim, da nam lažejo naravnost v ksihte, predvidevam pa, da nam ne povedo čisto vsega. Ker vsega nam pač ni treba vedeti. Postrežejo nam z ravno pravšnjo mero podatkov, da si ustvarimo mnenje o določeni situaciji. Mnenje, kakršno si želijo, da si ga ustvarimo.

Besedišče pri takih poročanjih in podajanjih informacij je sila pomembno, saj izbor besed in način, na katerega nam posredujejo vest, izoblikuje tudi naše videnje. Zelo pomembno je, kako bodo novico zapakirali. Nepomembna novička o vlomu v slaščičarno iz katere vlomilec ni odnesel ničesar, bi si skorajda ne zaslužila kaj drugega kot omembo v črni kroniki med ostalimi nepomembnimi nočnimi delikti, ki na narodov blagor pravzaprav nimajo nikakršnega vpliva.Vendar  ne …
V času begunske krize, v času naraščajoče nestrpnosti do imigrantov, ki so jih prestregli na meji, kot bi bili sovražnikovo šifrirano sporočilo, skrito v kangli mleka z dvojnim dnom, v času kjer je bolj pomembno hraniti strahove in nestrpnost kot želodce, so vest podali drugače. V znano slaščičarno v centru prestolnice vlomil sirski begunec. Evo! Pa je novička vest postala!

Tak načrtni senzacionalizem, narediti iz muhe slona je malodane stalna praksa. Če bi želeli iz časnikarske poplave izluščiti vsaj približno resnico, bi morali brati časopisje obeh (ali vseh?) opcij, le tako bi nam morda uspelo videti obrise resnične resničnosti, a tudi o tem malo dvomim, saj je v interesu vseh, da mlatimo muho, ki meče senco slona, pri tem povzročamo neznosen trušč, vik in krik, medtem pa nekje v prahu, ki smo ga dvignili, za našim hrbtom peljejo slona, ki ima nase nalepljena mušja krilca.
‘Vi kar uno muho potolčte do konca, tole bomo pa že mi zrihtal.  😉 wink wink Vse imamo pod nadzorom!’ Predvsem pa nas.

Petek trinajsti je prinesel resnično grozljivko. Francijo je ovila žalost. Tragedija. Njihovemu liberte, egalite, fraternite smo ostali Evropejci dodali še solidarite in se ovili v barve francoske zastave.
Spet vemo le toliko, kolikor so nam bili mediji svobodnega sveta pripravljeni postreči. Lačno smo hlastali po še in se obenem spraševali kako je kaj takega mogoče!?
Nemara je kdo pomislil na pregovor ‘kdor seje veter, žanje vihar’, a si tega ni upal izreči naglas, saj bi bil gotovo deležen kake zmerljivke, ali pa vsaj opazke, da je brezčuten idiot, ki se mu ubiti nič ne smilijo.
Pozivom k molitvi za Pariz so se kmalu pridružili tudi pozivi, ki so nas spomnili, da so dan prej življenje izgubili tudi ljudje v Libanonu, vendar nismo o tem vedeli nič kaj dosti, ker nam mediji o tem niso poročali tako bombastično, kot so to počeli glede napadov v Franciji.
Ljudje so menda ljudje povsod. Kjerkoli!
Seveda so.Vendar nas bolj prizadene, če se to zgodi v kraju, ki ga znamo brez hudega premišljanja pokazati na zemljevidu. Bližje ko je, bolj nas gane. Če se to zgodi – bognedaj – komu, ki ga poznamo, je skorajda tako, kot bi se zgodilo nam samim.Da bi resnično doumeli teror, bolečino, krivico pa se mora zgoditi nam. Izkusiti moramo na lastni koži.
Mladenič, sin bogatega trgovca, ki se je ukvarjal predvsem s posojili, je odšel študirat v tujino, po uspešno opravljenem študiju prava v Londonu je postal odvetnik, kasneje sedel na vlak in se v prvem razredu peljal na bodoče delovno mesto, kjer naj bi izterjeval denar od tamkajšnjih trgovcev. V kupe je vstopil poslovnež nekaj odtenkov svetlejši od njega, bil je začetek dvajsetega stoletja, kraj dogajanja pa Južna Afrika. Velel mu je zapustiti vagon, mladi mož pa se je uprl. Kljub vozovnici za prvi razred, ga je sprevodnik vrgel z vlaka.
Če ne bi mladi Mohandas vso noč preždel v čakalnici za temnopolte in bi se v Pretorio pripeljal brez tega neljubega zapleta, bi bil najbrž znan kot ’tisti indijski davčni izterjevalec’, ne pa kot Mahatma Gandhi, borec za človekove pravice.
E, vidite kako lahko eno naključno prvoosebno izkustvo, človeka napoti po povsem drugačni poti, kot si jo je prva zamislil?
Pa so ga vrgli le z vlaka. Za en dan. S prtljago vred.
Zdaj pa naj si poskuša človek predstavljati, kaj vraga ti mora narediti v glavi, ko vržejo v zrak tvoj dom, razrušijo tvojo domovino, sorodnike in sonarodnjake brez vsega poženejo v večmesečni beg, spotoma pa jih zmerjajo z drhaljo in jih zapirajo v ‘centre’, ki močno spominjajo na taborišča. Ne bi koga prijelo kaj vreči v luft? Ne vem … Vprašam.

Zadeve pa nam predstavljajo kakor se jim pač zazdi. Ponavadi pristransko. Samomorilski napad islamskega fundamentalističnega skrajneža, ki se razstreli v evropskem mestu je teroristično dejanje, posledica krvavega maščevalnega pohoda. Vsi umorjeni in ranjeni civilisti so nedolžne žrtve. Teroristična organizacija sprejme odgovornost.

Skrbno načrtovan letalski napad zavezniških zračnih sil na tarče islamskih skrajnežev je pričakovan povračilen ukrep (retaliation), izzvan in pravičen. Razmesarjena telesa, okončine in deli človeških trupel so kolateralna škoda. Vrhovni poveljnik se opraviči in izrazi globoko obžalovanje.
Terminologija muthafukkazz. Moč besede. Predvsem dobro premišljene in izbrane besede. V rožnat papir in s pentljo ovit paket, ki naredi bum!, ni bomba! Demokracija je!

KAKO IMETI BRAN BLOG!!!

blog
To vprašanje si zastavlja vsakdo, ki se ima za blogerja in se tako tudi dojema. Kot bloger. Torej nekdo, ki s svojim bralstvom deli svoje pripetljaje, dogodke, misli, … Vendar kako s svojimi zapisi doseči čim več ljudi!?
V naslednjih nekaj odstavkih bomo skušali dognati ravno to!

VELIKE TISKANE ČRKE V NASLOVU
Pritegni pozornost takoj!
Naj bo to tvoj globoki dekolte, tvoje našobljene, z rdečo šminko poudarjene ustnice s katerimi opozarjaš nase. Uporabi čarobnost tipke Caps Lock in z njo poudari pomembnost in veličino svojega sestavka. Vsakomur, ki naleti na tvoj blog daj nemudoma vedeti, da si napisal nekaj, česar ne gre zamuditi!
Naslov naj bo premišljen in naj bo vabljiv!
ZBUDIL SEM SE TRDIM!‘ bo zagotovo pritegnil več bralcev kakor pa ‘Heksenšus’ ali pa ‘V predel vratu me je usekal krč’.

KAKŠNA NAJ BO VSEBINA?
Nič pretirano razmišljujočega!
Večina ne mara tega. Podajaj lahkotne sproščujoče vsebine ob katerih se ni treba poglabljati v napisano in ne puščajo kakega hudo globokega vtisa.
Pomni naslednje!
Ne gre za to, da bi ljudi spodbujal k premišljanju o prebranem! Gre za dvig priljubljenosti bloga! Za branost, klike in lajke gre!
Ne filozofiraj, ne pametuj, ne odkrivaj tople vode, ne pleteniči in ne zapisuj med vrsticami. Mnogi ne zmorejo razbrati niti iz vrstic.
Piši preproste puhlice, izogibaj se vsemu kar bi bilo lahko podobno literaturi, v imenu vsega kar je blogersko pa nikar ne piši poezije!
Odsvetujem tudi prozo in kratke zgodbe. Predvsem kratke zgodbe.

DOLŽINA JE POMEMBNA!
Čeprav marsikdo meni, da ta ne igra vloge, je še kako ključnega pomena. Bodi kratek! Stavki naj bodo preprosti in ne predolgi.
Če poved, ki si jo začel na začetku ene vrstice, sega v drugo vrstico, utegne biti že predolga.
Predolgi stavki in teksti bralca odvrnejo, saj utegne med branjem izgubiti nit, z izgubo niti pa tudi zanimanje in ne bo vztrajal pri branju do konca.
Kar pa navsezadnje niti ni tako pomembno, saj je na povezavo že kliknil. Ha! 😉

POLITIKA PALI!
Vedno! Če kaj, potem je to politika. Ta vedno vžge!
Vendar ima svoje zakonitosti in tudi svoje pasti. Izbrati je treba stran, se tja postaviti in jo najodločneje zagovarjati. V vsem!
Nasprotna stran ne more imeti prav in nima prav! Nikoli in nikdar! V nobenem primeru!
S tem si si že zagotovil ciljno občinstvo, z njim povečal možnost za komentarje, z njimi pa omogočil tudi potencialne spore z drugače mislečimi. Kar je dobro! Več komentarjev, več krega, več klikov!

SODELOVATI ALI OB STRANI STATI?
Resno!? Vsekakor sodelovati!
Na komentarje je treba odgovarjati, po možnosti na dolgo in široko, s tem spodbujaš k nadaljnjemu komentiranju, posledično tudi k večji branosti. Tudi kadar so komentirali že trije ali štirje, ne odgovarjaj vsem hkrati. Vsakemu posebej nameni svoj komentar!
S tem boš dal tistemu, ki mu je odgovor namenjen, občutek, da ga ceniš,namesto zgolj enega komentarja, boš napisali tri ali štiri, s čimer boš povečal število komentarjev. 😉

BODI AKTUALEN
Spremljaj sceno!
Kakršnokoli. Bodi in, bodi hip, bodi trendi. Izkoristi še tako suhoparno in bedasto novičko in jo uporabi sebi v prid.
Je kaka starleta spremenila pričesko? Se je znana popevkarica razšla s svojim še bolj slavnim fantom? So enega od estradnikov ugledali v kateri  od parkirnih hiš? Vse pride prav!

RAZGALI SE
Piši o sebi! Neusahljiva tema, vodnjak brez dna.
Če se sam sebi zdiš zanimiv, lahko z nekaj leporečne spretnosti iz še tako neznatnega in vsakdanjega dogodka, kot je ščetkanje zob ali gledanje televizije ali pospravljanje omare za čevlje, ustvariš bran blog. Nikar pa ne pozabi pri naslovu uporabiti tipke caps lock.

KOPIPAŠTA
Preverjeno slastna!
Za pripravo kopi pašte potrebuješ označeno besedilo, ki si ga nekje zasledil (najsi bo to kak članek, drug blog, prijateljeva objava na družabnem omrežju, pogumnejši bo uporabil tudi del kake knjige ali celo znan citat), desni gumb miške, copy ter paste in voila!, kopipašta je gotova! Brez glutena, brez gso, brez navajanja avtorja in brez priznavanja avtorskih pravic!
Ne skrbi! Nisi ne prvi ne zadnji, ki jo je zakuhal, za povrh pa boš ob morebitnem razkritju deležen vnovične pozornosti.

KL!CAJ!!!
Ločilo, s katerim poudariš napisano, mu daš zven pomembnosti, odločnosti in prepričanosti!
Pri poudarjanju vsebine brez vsebine pride še kako prekleto prav!
Število kl!cajev na objavo ni omejeno zato kar veselo udrihaj po njem!!!

Eno od alinejic sem hotel poimenovati ‘pomanjševalnice in kjutkanost’, namenjeno predvsem ženskicam, ki pišejo modni/lepotni blogec, a sem med brskanjem po internetkih ugotovil, da imajo svoje objavice naštudirane v pikico in mojih nasvetkov ne potrebujejo.
So namreč ene redkih, ki jim pri doseganju svojih bralkic pomagajo tudi firmice, ki jim dajo na preizkus razne testerčke in puderčke, ki jih lahko podelijo v nagradnih igricah.
‘Med tistimi, ki bodo lajkale mojo objavico na facebooku, jo delile na svojem zidku, označile pet svojih best frendic in napisale zakaj bi si ravno one zaslužile to super kremico, bom izžrebala eno srečno nagrajenkico!!!’

Upam, da bodo našteti nasveti komu prišli prav in mu pomagali k večji razpoznavnosti in priljubljenosti, hkrati pa ugotavljam, da je nasvete mnogo lažje deliti, kot pa se jih posluževati in jih upoštevati.

z roko v roki

z roko v rokinajvečji nacionalisti
so pogosto ravno tisti,
ki še lastnega jezika
nimajo zadosti v čislih,
da bi ga govorili
kot se spodobi,
obenem pa vsako nedeljo
prikimavajo temu,
da smo vsi nastali
po božji podobi

%d bloggers like this: