Dajmo si priznat, da se mediji, ki nas vsakodnevno pitajo z informacijami o čemerkoli, bodisi o beguncih, bodisi o terorističnih napadih, o stanju doma ali kjerkoli drugje v svetu, v svoji biti niti ne razlikujejo kaj dosti od osrednjega državnega dnevnika osovražene Severne Koreje, ki se nahaja na sami osti osi zla, kakor so jo poimenovali –  ja kdo pa drug? – mediji svobodnega sveta.
Povedo nam tisto, kar hočejo, da slišimo, izvemo toliko, kot se njim zdi prav, resnica, ki nam jo predstavljajo, je izkrivljena podoba resnice.

Če bi izvedli neodvisno javnomnenjsko raziskavo bi skoraj nedvomno ugotovili, da javno mnenje večine ljudi krojijo vse prej kot neodvisni javni mediji, ki nam pleskajo sliko, kakršno jo pač narekuje trenutna politična opcija in njene agende, naj bodo odkrite ali skrite. Verjeti jim mora večina, ne vsi. Kar povsem zadošča.
Nekateri pač premorej(m)o kanček zdrave pameti, ki nam namiguje, da naj ne verjamemo prav vsega in vsemu, kar preberemo v časopisih ali pa slišimo po radiu in po televiziji. Tiste pustijo za seme, toliko, da ni videti preveč sumljivo.
Saj ne trdim, da nam lažejo naravnost v ksihte, predvidevam pa, da nam ne povedo čisto vsega. Ker vsega nam pač ni treba vedeti. Postrežejo nam z ravno pravšnjo mero podatkov, da si ustvarimo mnenje o določeni situaciji. Mnenje, kakršno si želijo, da si ga ustvarimo.

Besedišče pri takih poročanjih in podajanjih informacij je sila pomembno, saj izbor besed in način, na katerega nam posredujejo vest, izoblikuje tudi naše videnje. Zelo pomembno je, kako bodo novico zapakirali. Nepomembna novička o vlomu v slaščičarno iz katere vlomilec ni odnesel ničesar, bi si skorajda ne zaslužila kaj drugega kot omembo v črni kroniki med ostalimi nepomembnimi nočnimi delikti, ki na narodov blagor pravzaprav nimajo nikakršnega vpliva.Vendar  ne …
V času begunske krize, v času naraščajoče nestrpnosti do imigrantov, ki so jih prestregli na meji, kot bi bili sovražnikovo šifrirano sporočilo, skrito v kangli mleka z dvojnim dnom, v času kjer je bolj pomembno hraniti strahove in nestrpnost kot želodce, so vest podali drugače. V znano slaščičarno v centru prestolnice vlomil sirski begunec. Evo! Pa je novička vest postala!

Tak načrtni senzacionalizem, narediti iz muhe slona je malodane stalna praksa. Če bi želeli iz časnikarske poplave izluščiti vsaj približno resnico, bi morali brati časopisje obeh (ali vseh?) opcij, le tako bi nam morda uspelo videti obrise resnične resničnosti, a tudi o tem malo dvomim, saj je v interesu vseh, da mlatimo muho, ki meče senco slona, pri tem povzročamo neznosen trušč, vik in krik, medtem pa nekje v prahu, ki smo ga dvignili, za našim hrbtom peljejo slona, ki ima nase nalepljena mušja krilca.
‘Vi kar uno muho potolčte do konca, tole bomo pa že mi zrihtal.  😉 wink wink Vse imamo pod nadzorom!’ Predvsem pa nas.

Petek trinajsti je prinesel resnično grozljivko. Francijo je ovila žalost. Tragedija. Njihovemu liberte, egalite, fraternite smo ostali Evropejci dodali še solidarite in se ovili v barve francoske zastave.
Spet vemo le toliko, kolikor so nam bili mediji svobodnega sveta pripravljeni postreči. Lačno smo hlastali po še in se obenem spraševali kako je kaj takega mogoče!?
Nemara je kdo pomislil na pregovor ‘kdor seje veter, žanje vihar’, a si tega ni upal izreči naglas, saj bi bil gotovo deležen kake zmerljivke, ali pa vsaj opazke, da je brezčuten idiot, ki se mu ubiti nič ne smilijo.
Pozivom k molitvi za Pariz so se kmalu pridružili tudi pozivi, ki so nas spomnili, da so dan prej življenje izgubili tudi ljudje v Libanonu, vendar nismo o tem vedeli nič kaj dosti, ker nam mediji o tem niso poročali tako bombastično, kot so to počeli glede napadov v Franciji.
Ljudje so menda ljudje povsod. Kjerkoli!
Seveda so.Vendar nas bolj prizadene, če se to zgodi v kraju, ki ga znamo brez hudega premišljanja pokazati na zemljevidu. Bližje ko je, bolj nas gane. Če se to zgodi – bognedaj – komu, ki ga poznamo, je skorajda tako, kot bi se zgodilo nam samim.Da bi resnično doumeli teror, bolečino, krivico pa se mora zgoditi nam. Izkusiti moramo na lastni koži.
Mladenič, sin bogatega trgovca, ki se je ukvarjal predvsem s posojili, je odšel študirat v tujino, po uspešno opravljenem študiju prava v Londonu je postal odvetnik, kasneje sedel na vlak in se v prvem razredu peljal na bodoče delovno mesto, kjer naj bi izterjeval denar od tamkajšnjih trgovcev. V kupe je vstopil poslovnež nekaj odtenkov svetlejši od njega, bil je začetek dvajsetega stoletja, kraj dogajanja pa Južna Afrika. Velel mu je zapustiti vagon, mladi mož pa se je uprl. Kljub vozovnici za prvi razred, ga je sprevodnik vrgel z vlaka.
Če ne bi mladi Mohandas vso noč preždel v čakalnici za temnopolte in bi se v Pretorio pripeljal brez tega neljubega zapleta, bi bil najbrž znan kot ’tisti indijski davčni izterjevalec’, ne pa kot Mahatma Gandhi, borec za človekove pravice.
E, vidite kako lahko eno naključno prvoosebno izkustvo, človeka napoti po povsem drugačni poti, kot si jo je prva zamislil?
Pa so ga vrgli le z vlaka. Za en dan. S prtljago vred.
Zdaj pa naj si poskuša človek predstavljati, kaj vraga ti mora narediti v glavi, ko vržejo v zrak tvoj dom, razrušijo tvojo domovino, sorodnike in sonarodnjake brez vsega poženejo v večmesečni beg, spotoma pa jih zmerjajo z drhaljo in jih zapirajo v ‘centre’, ki močno spominjajo na taborišča. Ne bi koga prijelo kaj vreči v luft? Ne vem … Vprašam.

Zadeve pa nam predstavljajo kakor se jim pač zazdi. Ponavadi pristransko. Samomorilski napad islamskega fundamentalističnega skrajneža, ki se razstreli v evropskem mestu je teroristično dejanje, posledica krvavega maščevalnega pohoda. Vsi umorjeni in ranjeni civilisti so nedolžne žrtve. Teroristična organizacija sprejme odgovornost.

Skrbno načrtovan letalski napad zavezniških zračnih sil na tarče islamskih skrajnežev je pričakovan povračilen ukrep (retaliation), izzvan in pravičen. Razmesarjena telesa, okončine in deli človeških trupel so kolateralna škoda. Vrhovni poveljnik se opraviči in izrazi globoko obžalovanje.
Terminologija muthafukkazz. Moč besede. Predvsem dobro premišljene in izbrane besede. V rožnat papir in s pentljo ovit paket, ki naredi bum!, ni bomba! Demokracija je!