Kako, zakaj, o čem in čemu (sploh) pisati?

pisanje

Pisanje o pisanju zaradi pisanja samega ali pisanje o pisanju zaradi branja napisanega?
Vsak pri sebi najbolje ve zakaj piše.
Večina najbrž zato, ker meni, da ima kaj povedati. Večina v tej večini ima najbrž prav. Težava je v tem, da večina tistih, ki to berejo meni, da je tisto, kar ima pisec povedati vredno piškavega oreha. Tudi ti imajo po svoje prav.
Vse kar se dandanes napiše in pretoči na splet v eni sami uri, bi človeku vzelo vsaj nekaj ur, da prebere. Vse sranje, ki ga pišoči butnejo na internete, ker menijo … pardon menimo, da je pa ravno naše sranje vredno branja.
Vse pesmi, vse zgodbe, vse zapise o ničemer in o vsem, vsa desna, leva, sredinska in vsa vmesna politična in nepolitična mnenja, vsa suhoparna pleteničenja,  vsa dolgočasna razlaganja vsakdanjosti, vse samooklicane epopeje na okopih neumnosti, vsa globoka in plitka razmišljanja o obstoju, o preživetju, o odnosih, o smrti in življenju, vsa jadikovanja o preteklosti, vsa pametovanja o prihodnosti, vsa prisiljena in spontana duhovičenja, vse iskrene in zlagane filantropske dogodivščine, vse omembe in neomembe vredne peripetije slehernika s poljudnim pristopom in poljubnim obvladovanjem veščin jezika in računalniškega orodja za pisanje.
Komu se pa da!?

Zato je treba obiskovati literarne večere, se srečevati z ostalimi kolegi, cvetočimi pisci, ustvarjati prijateljstva, omrežiti kakega urednika ali urednico, se posluževati mreženja in marketinga ter samopromocije, se dobrikati samovšečnežem in egoistom, ki so tam iz istega razloga – biti prepoznan oziroma dobiti priložnost se družiti z nerazumljenimi avantgardnimi pesniki, ki so v pogovorih ravno tako nerazumljivi kot v svoji poeziji, ter se pretvarjati, da razumeš o čem ti govorijo, medtem ko se pretvarjaš, da si razumel opevano pesem, se angažirati in se truditi, da se tvoje pisanje pojavi na relevantnih internetnih straneh, ki se dičijo s poznavalstvom in ti izdajo kako črtico ali nekaj kitic moderne poezije celo v tiskani izdaji kakega literarnega vestnika.
Treba se je udeleževati literarnih natečajev, pred pošiljanjem svojega prispevka vestno prešteti število znakov, upoštevati zapovedani font in njegovo velikost, razmak in poravnavo, si izmisliti šifro pod katero boš poslal štiri izvode in kakopak pohiteti, da ne zamudiš roka oddaje, pri tem pa držati pesti, da te morda izberejo vsaj v finalno četverico, za katero lahko spet lahko upaš, da v njej ne bo koga, ki se s člani strokovne žirije tika in dotika, včasih pri kom prespi, ali pa vsaj enkrat tedensko s kom od njih ob čaju ne razpravlja o samodojemanju tragičnih junakinj finskega feminističnega romana, o pomenu sanskrit joge ali o tem kako skuhati popoln južnoindijski zelenjavni kari.
Šele potem si lahko rečeš, da ti je končno uspelo, hkrati pa se na pošti, kjer zajetno kuverto oddaš raje priporočeno kot navadno, da bi se reč kje ne izgubila, vprašaš kakšna presneta pravila so to, da recimo nepolnoleten vnuk blagajničarke pri najboljšem sosedu v nagradni igri, kjer bodo izžrebali sto kap, petdeset predpasnikov in dvesto kuhinjskih krp z velikim belim M na rdeči podlagi, ne sme sodelovati, ker je pač sorodnik svoje babice, ki je tam zaposlena, pri natečaju zračne balerine pa ni nobene omejitve za občasne kolumniste ali redne sodelavce, ki ob razglasitvi rezultatov natečaja teden kasneje povsem pometejo s konkurenco, prvi, ki zmagovalki natečaja čestita in ji pošilja lubčka na žnabl pod njeno vzhičenja in hlinjenega presenečenja polno facebook objavo pa je – pazi zdaj to! – njena dobra prijateljica in članica strokovne komisije, ki je njeno zgodbo izbrala za najboljšo!
Komu se pa da!?

poetry

Včasih me prime, da bi se udeležil kake delavnice kreativnega pisanja, da bi dobil dobrohoten nasvet, koristen napotek, kak namig za izboljšanje svojega pisanja, potem pa se vprašam, če bi mi to res pripomoglo?
Bi potem namesto, da bi pisal tisto kar bi rad napisal bolj stremel k temu, da bi napisal tako kot smernice narekujejo, se držal nekih pravil in zakonitosti, ki veljajo?
Bi morda vede ali nevede skušal posnemati kak trenutno moderen in priljubljen slog?
Bi pisanje res postalo kvalitetnejše ali bi bilo le tehnično in stilsko bolj dovršeno?
Bi z upoštevanjem literarnih pravil in norm otresel prah s svojega samouštva, pogladil in zaoblil robatost, dodal nekaj miline in rahločutnosti robustnosti in polikal (uni)formo svojega literarnega ustvarjanja?
In četudi bi moje pisanje vedno bolj spominjalo na dejansko literaturo, kjer se stavki ne začenjajo z in, bi bilo zato bolj podobno literaturi, ki se jo ceni, ki se jo bere, tiska in kupuje, bi to potem pomenilo, da dejansko znam pisati, ali da sem se naučil pisati tako, da je všečno in pisati tisto, kar ljudje radi berejo?
Bi s tem svoje pisanje resnično izboljšal ali bi ga le približal receptu, ki mi ga je nekdo dal?
Je pisanje primerljivo s kuhanjem ričeta in če je ali pomeni, da je najboljši ričet zares najboljši, ali je bil le najbolj všeč strokovni komisiji, ki je kuharju podelila naslov najboljšega kuharja ričeta za tisto leto ali pa si je zmago morda priboril zaradi ocene preizkuševalcev, ki jim je bilo všeč, da je bil v njem drobno nasekljan feferon in je bil nekoliko bolj pikanten, ter da je bilo v ričetu dosti prekajenih svinjskih rebrc, ki so jih obirali tudi še potem, ko so žlico že odložili in so iz kosti cuzali mozeg ali pa si z jezikom dali opravka z nitko mesa, ki se jim je zataknila med zobe ali pa so le na vse pretege hvalili ričet svojega kamerada s katerim so zaposleni v isti kuhinji?

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

3 komentarji

  1. Vasilij

     /  november 26, 2015

    Hja, tole si napisal tako dobro, da ti odločno prepovedujem uporabo “kuharske knjige” za kuhanje proze in pečenje poezije!! To prepusti “literatom” in “poetom” s filozofske fakultete! Oni naj svoj “ričet” kuhajo, kot jim je drago, narod bo pa pojedel boljšega! Navsezadnje vsi kuharji kuhajo zato, da bo nekdo nahranjen – razen tistih, ki zaverovani v svojo kuharsko superiornost ne rabijo več gurmanov, saj jim zadostuje tistih tristo snobov, ki pojedo vse, kar jim vržeš na “krožnik” – samo da si zanje “šef kuhinje”!! 😉

    Odgovori
  2. A veš, mene so učili, da moram biti to, kar sem. To sem potem tudi v svojih blogih.
    Lahko pa skupaj narediva petminutni seminar, kako postati bran in priljubljen bloger, v katerem bova obelodanila, da morajo pisati o oblekah in kozmetiki. potem bodo to vsi počeli, midva bova pa unikat.

    Odgovori
  1. Literarna žehta | kostin mozeg

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: