Flatline

Čeljust. Zobje. Sence. Tilnik. Sinusi. Bolečina. Glavobol. Premalo pijem. Premalo jem. Slabo spim. Čutim, kot bi imel glavo stisnjeno v primež lastnih strahov, blodenj, zablod, nesigurnosti. Odveč sem. Povsod. Vsem. Vsiljivec. Ne sodim nikamor.
Nelagodje ob komunikaciji s komerkoli mi zavrta v možgane. Paralizira me. Kot prašiča pred zakolom. Počutim se kot debilček, ki bi rad izrazil svoje misli, občutke, a ima za kaj takega preskromno besedišče in obstane le pri strinjanju. Vem. Prav. V redu.
Ne uspe mi odgnati misli, da povsod pričakujem nekaj, upam na nekaj, kar mi ne pripada. Česar si ne zaslužim. Za kar premalo naredim. Se ne potrudim dovolj. Ne pokažem zadosti vneme. Vneme, ki je kaj kmalu lahko dojeta kot vsiljivost. Nadlegovanje.
Pokrijem se do vratu, glavo potisnem pod pernico. Vonj po znoju in neopranem lasišču. Moral bi zamenjati posteljnino. Primež ne popušča. Tišči, stiska. Začuda me ne skrbi. Vseeno mi je. Ravno. Kot črta elektrokardiograma. Bilo bi čisto. Preprosto. Tuptup. Tuptup. Tuptuptuptuptuptup… tup … tp. Tptptptptp. T_________________

ravno

Nobenega pospravljanja, ugotavljanja. Nikakršnih komplikacij.
Glavobol neha? Skrbi? Dvom? Je potem bolje? Lažje? Ali vso večnost buljiš v leseno desko nad seboj in tuhtaš. Tuhtaš kje si zajebal. Tako kot sedaj buljim v strop, pred očmi pa se mi bliska in utripa. Rdeče. Zeleno. Rdeče.Tema. Bela.
Preseka me bolečina kot bi me kdo treščil s sekiro. Ali z macolo. Ali oboje. Čemu se trpinčim? Zakaj ne zaspim? Ne morem. Ne morem ne spati, ne jesti. Čeprav sem zaspan. Vsaj mislim. Nekatere potrebe skušam potlačiti. Jih izničiti. Ne dajati jim nikakršne veljave. Nepotrebne potrebe. Potreben. Pogreben. Odvečen. Odvlečen. Večen. Blodim. Na kozlanje mi gre.
Kopalniška luč brli nad mojim upognjenim hrbtom, medtem ko s svojim praznim pritajenim riganjem zvenim kot osamljen tjulenj.
Zasičen sem. Poln. Izpraznjen. Votel. Odprem pipo. Glavo potisnem pod curek mrzle vode. Umijem si obraz. Vame strmi bled, sivo poraščen ksiht z upadlimi lici, podočnjaki in praznimi, ugaslimi očmi.

Strahopetec si. Obupanec, ki bi rad bil nekdo.
Nihče si! Nič! Niče! Niko i ništa.
Lezi v banjo natoči vodo cccck en poteg glej kako se voda obarva rdeče končaj to burko ta popoln nesmisel vztrajanja pri ničemer z ničemer nečimrnež.

Kislo se nasmehnem, skoraj neopazno. Zdaj vem zakaj se izogibam lastnemu odsevu. Prepričuje me v nekaj česar ne želim. Več, ko je v meni raztresenih drobtin dvoma, glasneje kljuva, se hrani in kraka.
Najraje pride ponoči in mi prigovarja. Glas. Kadar pa gledam v ogledalo, vem, da sem tisti glas – jaz.
Odkrevsam nazaj v sobo, ura na displeju oranžno sveti. 03:42. Na stežaj odprem okno in se naslonim na polico. Hladen veter veje. Prične me zebsti. Zaprem in se uležem nazaj. Tiščim veke skupaj. Glavobol ne pojenja. Slabo mi je. Kar bo, bo. Sprijaznjen sem.
Dobro bi mi delo naspati se. Odpočiti si možgane.
Čeprav imam vso posteljo zase, ležim na robu. Roka mi binglja čezenj. Povsem neuporaben sem. Za nobeno rabo nisem.
Kdaj sem postal tak zagrenjen starec, ki ga niti lastni cinizmi ne pripravijo do nasmeha? Zakaj verjamem tistim, ki me dajejo v nič? Imajo prav? Mora biti življenje res trd, neizprosen boj za preživetje?

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: