Zbogom

Prijatelj stari.
Oba veva koliko je ura. Ura odhoda je. Napočil je čas, ko bo treba slovo jemati in se raziti. Predolgo si zasedal tisti zatohel in temačen del mojega možganovja, v katerem si mrko ždel in se kot ozemlje izbranega ljudstva, počasi in vztrajno širil, puščajoč za seboj kaos in pogorišče, solze in trpljenje.
Lahko odideš mirno, zapustiš svoje prostore, se posloviva kot druga in zaželiva en drugemu dobro in boljše, lahko pa tudi protestiraš, vendar vedi, da nisi več dobrodošel. Odrekam ti gostoljubje, ne bom te več hranil in napajal, ne bom te več poslušal. Ne boš mi več narekoval ne besed, ne dejanj. Najino sodelovanje je prišlo h koncu.
Preveč si se razpasel. Zavzemaš preveč prostora. Prostora, ki ga v sebi, v svojem umu – zahtevam zase. Tvoj temačni kot, nišo mrakobe in puščobe bom prevetril, prezračil, spustil vanjo toploto in svetlobo, podrl bom zidove, ki si jih vedno bolj pomikal v notranjost in širil svoje temno kraljestvo, stiskajoč me v kot. Tvoj objem je utesnjujoč in zadušljiv, jemlje mi dih in stiska pljuča. S tem, ko sem krmil tebe, sem izgladoval sebe.
Naj bodo vsi tvoji nareki ter tvoje projekcije opomnik na čas, ko sem kot vkopan in paraliziran stal na robu pečine in zrl v globel, ko sem opazoval vrtinčenje motne, kalne vode in obupaval.
Nekje je most. In če ga ni, ga bom naredil. Iz materiala s katerim sem okoli sebe zidal prepreke. Tudi tistim, ki so ob njih čakali, da padejo. Ki so mi prigovarjali, naj jih spustim bližje, jaz pa sem trmasto podpiral branike in jih ojačeval. Nekje je voda bistra in njena globina ni varljiva, rastlinje v njej pa ni zahrbtno in se ti ne ovije okoli gležnjev ter te ne potegne na dno v mulj.
Zanimivo je, da si bitje senc in teme pa vendar sem ti zaupal. To zaupanje je pošlo. Ne verjamem ti več in mislim, da tudi nikdar ni bil tvoj pravi namen biti le gost, biti zgolj občasni pripovedovalec. Prišel si se me polastiti in prevzeti vajeti.
Nikoli se nisem najbolje sprejemal, vedno sem bil krut do sebe, trdosrčen in neizprosen, ti pa si mi dajal občutek, da je tako tudi prav. Pa ni prav … Gledanje skozi temo, v temo ali iz teme, ne more biti pravi pogled. Pravzaprav NI pravi pogled. Nisem rojen namrgoden, niti ni moje čelo zgubano od nekdaj. Vsake toliko bi se lahko nasmehnil. Dokler imam še vse zobe. Menda mi nasmeh celo bolj pristoji kot konstantna zlovoljnost.
Ludvik …  Sončni kralj. Ti prevarant, ti. A pustiva to … Kot sem rekel – čas je da greš.
Ne bom te vrgel ven, te deložiral, te pahnil skozi vrata ali skozi okno. Preprosto te ne bom več upošteval. Ni te. Nikoli nisi niti zares bil. Si lik, ki sem ga ustvaril. Najmočnejši, najošabnejši, najtemačnejši, najnevarnejši lik, ki sem ga sproduciral, a kljub temu tako zelo ranljiv in nemočen.
Svetloba, upanje, zavedanje, da ni vse tako črno, da zmorem tudi brez tebe, da zmorem celo več, bolje in lažje, te bo – v kolikor ne odideš sam – ugonobilo počasi.
Ves mršav boš hiral, onemogel boš, posušil se boš, vse dokler ne bo v malem drobnem kotičku ostalo le nekaj drobnih zbledelih koščic in prgišče pepela, ki ga bo odpihnil nov in svež veter, dokler ne bo sonce napolnilo prav vsake špranje in vsakega drobnega delca mojega bitja.

sun

Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.

Tone Pavček

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

2 komentarja

  1. Vasilij

     /  januar 19, 2016

    Svet ni samo črn in ni samo bel – vmes je več kot 50 odtenkov sive! Tudi ni pametno omejevati pogled na ta svet s takimi in drugačnimi zidovi, ki so običajno trdnjave našega uma, v katerih skrivamo svojo nemoč! Ta svet smo naredili tak, kot je, na dva načina – manjši del ga je aktivno spreminjal samo sebi v prid, vsi ostali pa so prestrašeno molčali, čeprav bi lahko z levo roko pometli vladajoče psihopate, ki so jim svet uničili! V obeh primerih je šlo za aktivno spreminjanje sveta v grozljivko, ki jo živimo. Če smo svet aktivno uničili, ga ne more rešiti in spremeniti na bolje neaktivnost, kar bi nam rade dopovedale razne New Age “religije”, ki jih seveda povsem zavestno širijo prav vladajoče psihopatske strukture! Potrebno bo svet spremeniti z akcijo – predvsem slogo zatiranih ljudi! Torej si našel pot, po kateri moraš iti, da se to zgodi – zdaj jo pokaži še drugim!

    Odgovori
  2. Iris

     /  februar 16, 2016

    Ludvik’s bitch no more. A giant leap for Kosta. To prozo mi je bilo v veselje prebrati. 🙂

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: