Prihodnost slovenske glasbe

Spoštovani Slovenci, drage Slovenke.
S težkim srcem, s cmokom v grlu in s strašnim nemirom v duši priznavam, da sem kar malce razočaran nad reakcijo sodržavljanov nad odločitvijo naših politikov, da se bode odsihmal bolj skrbelo za narodov ušesni blagor in bo slovenskemu sluhovodu pogosteje servirana klena slovenska glasba, ki poboža duha in vzpodbudi zavest, ki je milo rečeno nekoliko nezavestna.
Če sem povsem odkrit, brez kovtra, deke ali kilograma, bi šel jaz osebno še odločen korak dlje in niti pedi nazaj!
Zavolj ohranitve pristnosti slovenske glasbe in slovenskega jezika, bi laskavi naziv ‘izvajalec slovenske glasbe’ pri priči odvzel vsem godcem, pevcem, ansamblom in skupinam, ki se v svojem muzikalnem izražanju spogledujejo s katerokoli tujerodno kulturo iz kateregakoli dela sveta.
Ravno za ta namen bi bila sestavljena posebna strokovna komisija, katere edina naloga bi bila poslušati vse kar se je dosihmal smatralo kot slovenska glasba in izločiti sleherno skladbo, ki vsebuje zametke česarkoli kar ni slovensko.
Četudi je besedilo zapisano v knjižnem slovenskem jeziku, melodija skladbe pa diši po tzatzikiju, musaki in gyrosu, bi bila kakopak izločena iz programske sheme in uvrščena v ustrezno skupino, ki bi jo po strokovnem pregledu določili vrli strokovnjaki.Takisto bi se zgodilo z vsemi ostali skladbami, v katerih se sicer prepeva slovensko, a z uporabo glasbene podlage slonijo na denimo dalmatinskem melosu, balkanskem patosu ali španski temperamentnosti.
Tudi naslanjanje na unijo in na oznako evropsko, bi pomenila izključitev iz novo imenovane slovenske glasbe. Če zveni avstrijsko/nemško/švicarsko – ne more biti slovensko! Žal …
Slovenska glasba, bi se natančno, strokovno in povsem na novo definirala, prav tako bi se določilo dovoljene inštrumente in lestvice. Z vsemi slovenskimi izvajalci bi bili izvedeni individualni pogovori, kjer bi dokazovali svojo istovetnost, pripadnost slovenskemu ljudstvu in neoporečnost, tako glasbeno kot tudi gensko.

glasba

Brskali bi po svojih papirjih, mapah in zbranih dokumentih, zasliševali osumljence, nikomur ne bi prizanašali. Za slovensko glasbo gre!

‘Študirali ste v Ameriki, kajneda? Boston. Berklee.  Kasneje Celovec.’
‘Res je.’
‘Ni slišati.’
‘Prosim?’
‘Nič ne de. Vam ljubkovalno poimenovanje ‘latino lover’ laska?’
‘… errmm, hehehe!’
‘Se vam zdi to zabavno … Gospod … Miljković?’
‘Kaj!? Ne! Pa lepo vas prosim, pišem se Pl …’
‘Dobro vemo, kdo ste! Ste se nalašč odločili za materin priimek, kali!? Da zavajate poslušalce in poslušalke!’
‘Ne, mama je …’
‘Mama, mama! Kaj pa oče? Nas imate za norca!? Odidite! Obveščeni boste.’

———

‘Dan! Žagca tukaj … Je to Gospod Bulič, glavni preiskovalec inšpektoriata za slovensko glasbo?’
‘Pri telefonu! Povejte gospod!’
‘Nisem gospod …’
‘Kaj pa ste!? Tovariš mogoče?’
‘Ne. Gospa. No, gospodična pravzaprav. Prejela sem priporočeno pošto, da ste mojo glasbo izločili iz nabora …’
‘Tako je! S svojo … khmmm … ‘pevaljsko’ pojavo in pinkovskim koketiranjem vas ne moremo šteti med slovenske izvajalce. Žal mi je. Tudi vaše dovoljenje za nastop na veselicah je preklicano!’
‘Ampak …’
‘Nič ampak! Pritožba ni mogoča. Odločitev je dokončna. Nasvidenje!’

———

‘Tukaj imam zapisano le vaše ime. Zakaj ni priimka?’
‘Pa vidite, to je moje umjetniško ime. Pod njim nastupam …’
‘Le kaj si domišljate? Da ste Sting? Prince nemara?’
‘Ne, ne seveda da ne, ali ljudje me pod tim imenom poznajo …’
‘So vas poznali. Vaše dovoljenje za javno nastopanje v republiki Sloveniji je od danes naprej neveljavno. Lep dan! Naslednji!’
‘Ali rotim vas! To je vse kar znam!’
‘Ni res! Ne znate niti tega. Sploh pa niti Slovenec niste!’
‘Kaj naj sedaj počnem?’
‘Vaša stvar! Kupite si čoln, lovite ribe. Na ‘ribo’,kot pravite otočani se upam, da spoznate bolje kakor na glasbo. Zbogom!’

——-

‘Tudi vi mislite, da ste slovenski izvajalec, gospod  Zlatan …’
‘Ej mudeŁ, aŁ mam status smustojnga kuŁturnga delovca, tko, da sam olabavi.’
‘Vidim, da si s svojim žogobrcarskim soimenjakom ne delita le imena. Tudi napuh vama je skupen. Čeprav ste nemara prepričani, da ste suho zlato, ste pravzaprav razlog, da gredo ob vaših besedilih dlake pokonci slehernemu slovenistu, lektorju in vsem ostalim, ki čislajo slovenski jezik, najraje bi vam navil uro, gospodić …’
‘Svašta!, aŁo mudeŁ, ne ti men uro, a je prav, jest deŁam musko, jest deŁam šov, nisem sem pršov, da boš tŁe name zjov, yo!’
‘Vaša slovenščina je porazna. Ukinjam vaš status glasbenika, podal pa bom predlog za  prepoved pojavljanja in javnega nastopanja. Udeležiti se boste morali tudi tečaja slovenskega jezika. Začetnega, se razume …’
‘A k d ne vem, da unmu bote pa daŁ duvuŁiŁnco, pa so njemu Łji še žešći ut mojih, sam k jest nisem Rok, meni šipak njemu pa …’
‘Končala sva. Lahko greste.’
‘AŁ nism jest še svoje puvedu!’
‘Ste! Ven!’

——–

‘Kdo je naslednji, cenjeni kolega?’
‘Primer 9754032/31B Pršut. Robert.’
‘Aha! Ta prodana duša. Naj vstopi.’
‘Ni ga, gospod glavni preiskovalec.’
‘Kako presneto mislite ‘ni ga‘!?’
‘Poslal nam je telegram …’
‘In? Kaj pravi potemtakem!? Ne stojte tam kot lipov bog, vendar! Odgovorite mi!’
‘Pravi naj si dovoljenje vtaknemo v …’
‘Preklet izdajalec! Balkan’c! Primitiv’c! Trubač! Je to vse!?’
‘Ne. Pravi, da mu ga lahko vi osebno pop …’
‘Teslo neotesano! Zanima me, če imamo še koga v čakalnici častnega razsodišča!’
‘Odmor za kosilo je … ‘
‘Aha. Odlično! Kaj pa je na voljo danes?’
‘Kot vsak četrtek, gospod inšpektor. Po odredbi Glavnega štaba za prehrano, kulinariko in gastronomijo Republike Slovenije, imate na izbiro ajdove žgance z obaro, joto s kranjsko klobaso ali pa soško postrv ter krompir v kosih. Bujto repo so zaradi domnevnega, a zaenkrat še nedokazanega madžarskega izvora, do nadaljnjega z jedilnika umaknili.’

Advertisements

Shalom

wirmussen
Vsem izraelskim vojakom,
z orožjem uperjenim proti
palestinskim barakarskim
naseljem, želim spokojen
dan spomina na holokavst.

H krstu

Povojni čas odročnih slovenskih vasic je bil sila negotov in težak za nekdanje bogaboječe posestnike zemljišč in lastnike velikih kmetij, ki so utrpeli precejšnje izgube med sinovi, brati in svaki, ki so se nekdaj sovražno gledali le prek plotov, kasneje, ko je vojna vihra pridivjala v ta konec sveta, pa prek puškinih cevi in so nekdaj rodovitna polja sedaj postala zgolj plitve brazde, ki so iztisnile iz sebe kaj skromno žetev.
Nizki posevki so pod s krvjo prepojeno prstjo ponekod skrivali bogastva, ki so jih upa polni kmetje zakopali tjakaj ter jih s tem skrili pred oblastjo, ki je željno oprezala za kakršnimkoli strojem ali napravo, ki bi jim omogočila lažjo obdelavo zadružnih njiv.
Ne le, da so jim oteževali obdelavo zemlje, ovirali so jih tudi pri bogoslužju in obisku cerkva, kolikor jih je še stalo na bližnjih hribčkih in gričkih ter niso, tako kot mnoge druge, ostale le razvaline. Večino jih je med vojno pogoltnila krvavo rdeča revolucija in prav takšni ognjeni zublji.
Kadar je kako od hiš blagoslovil prihod novorojenca, sina spočetega iz let koprnenja po bližini svojega soproga, ki je nekje v gozdu v zasilnem bivaku mislil na topla nedra svoje žene, je bil to večji praznik, kakor pa sicer prepovedana božič ali velika noč, zato so imeli včasih tudi po več botrov ali botric in so po dobri stari slovenski šegi, dogodek zalili z žganjem in vinom, potomca pa sprejeli s solzami sreče in donečo pesmijo, ki je odmevala daleč naokrog.
Ignacij je privekal na svet osmega januarja ob pol tretji uri ponoči, dobro leto po končani vojni, ter s svojim rojstvom razveselil svojo bledolično mater, ki je polnih šest ur trpela hude bolečine, izgubila mnogo krvi in je porod komajda preživela, medtem, ko je njegov oče nekaj ur manj, sedeč za mizo pridno nadeval svojo pipico ali pa je s palico nestrpno drezal v žerjavico, čakajoč na razplet ter z gorečo željo, da bo novorojeni otrok deček.
Iz vasice se je nekaj dni kasneje, skozi zasneženo pokrajino vila dolga kolona ljudi, pražnje oblečenih in sila dobre volje. Ignaca so nesli h krstu, da bo dobil ime. Otroka zgolj poimenovati ne zadošča. Človek, ki ni krščen, ki njegovega rojstva župnik ne vpišejo v bukve, je komajda kaj boljši od osla ali pa telička, ki mu lastnik nadene ime. Človek, ki ne goduje, ki nima nekje svojega zaščitnika, svetnika, ki bi bdel nad njim in nad njegovo tuzemsko usodo, pravzaprav niti ni človek. Je zgolj oseba brez identitete in brez imena.

snih

Po zaključeni maši so se ustavili pri skoraj vsaki hiši, nekaj malega pojedli ter zaužito izdatno zalili, potem pa krenili nazaj na pot. Gazi, ki so jih v snegu tvorili okajeni prisotni so se prepletale kakor vitice domače trte. Dolina je bila že na pol v mraku, gore in drevesa so s svojimi sencami dajale videz skrivenčenih prstov, zgaranih od vleke lesa. Vasica je ležala pod njimi kakor v dlani. Dlani, ki te lahko obvaruje ali pa stisne v pest ter zmečka, kakor drobno živalco. Vaščani so prepevali, si podajali pletenko vina, si izmenjevalo prisrčnico s šnopsem ter košarico v kateri je mali Nace pridno spal ali pa bridko jokal, da je skoraj preglasil pojoče, ki so se razoglavi in z razpetimi površniki opotekali in padali v celca, se pobirali na kolena in znova omagovali, dokler niso nekako uspeli priti do domačije, kjer je stara mama čakala s pogačo in klobasami, saj ji noge niso dopuščale, da bi se bila zjutraj odpravila z njimi, potrebno pa je bilo skrbeti tudi za od poroda zdelano hčer.
Posedli so za mizo, se okrepčali, in ko so se jim udi ogreli, so ponovno pritegnili s pesmijo, ki se je po hiši razlegala še pozno v noč. Polde je vstal od mize in se z leščerbo v roki ob steni opotekel do izbe z otroško zibko, da bi pogledal svojega prvorojenca. Nace je trdno spal. Skoraj neslišno.
Uspavanko so mu zapeli ledeni veter, ki je bril prek poljan in sestradani volkovi, ki so tulili v gluho noč. Pokrivala ga je dva palca debela odeja novozapadlega snega, komaj lučaj od hiše, kamor je njegov boter položil košaro preden je v sneg naredil žolto vdolbino od katere se je dvigala vroča para in vonj po scalini.

Beznica

beznica

Če bi moral primerjati ta naš planet denimo z nekakšno stavbo, se mi zdi še najbolj primerna gromozanska stara razpadajoča zakajena beznica s slabim prezračevanjem, stranišča so zamašena, pokrovi školjk so polomljeni ali odtrgani, umivalniki in ogledala razbiti, pipe pokradene, dotrajana luknjičasta streha pušča, stene pa se luščijo saj so še kako potrebne beljenja, pravzaprav nihče ne vzdržuje objekta kot bi bilo treba.
Za različnimi omizji velikega prostora, sedijo različne družbe,različnih nazorov in prepričanj, različnih ideologij in verstev. Popivajo in se prerekajo, prevračajo stole, otresajo mimo okrušenih pepelnikov, ki ždijo na oguljenih in zmajanih mizah, privoščijo si kar si pač lahko. Eni več, drugi manj.
Večina jih pije, nekaj jih celo nekaj malega prigrizne, vsi pa so nervozni, razdraženi, nestrpni.
Z gnusom in neodobravanjem pogledujejo po prostoru, po ljudeh, ki tičijo po različnih kotih in jim vračajo takiste poglede, vsi pa so prepričani, da so za stanje v oštariji krivi oni drugi.
Če njih ne bi bilo tu, bi bilo veliko bolje. Marsikaj bi se dalo popraviti, urediti in izboljšati.
Kar na lepem nekdo nekoga trešči po zobeh, da se ta opoteče in prevrne po tleh. Drugi nekomu razbije stol na betici, ta seže v žep, izvleče nožičko in mu prereže vrat, spotoma še dva zabode, eden od zabodenih izza pasu potegne pištolo in prične streljati po omizju odkoder je pristopil oni z rezilom, nekdo vrže bombo v oddaljeni kot oštarije, s tam pa priletijo nazaj tri še močnejše.
Na galeriji za neprebojnim steklom sedi najpremožnejši sloj, poštirkanci srkajo drag šampanjec, puhajo debele cigare, se režijo na vse zobe, varni pred vsesplošnim razdejanjem in opazujejo pretepajočo se drhal.
Mi smo tisti, ki se skrivamo pod eno od miz in se pretvarjamo, da pretepa ni.
Pod mizo smo ker nam tako ustreza.

-izem

Poleg cinizma
in sarkazma
je bil v mojih zapisih
nedavno zaznan
tudi element
nihilizma.

Da le ni
zaznati
kretenizma.

prc

Megla

mgwa

‘Še dobro, da sem se navadil nastavljati alarm na telefonu.’, je pomislil, ko je v temi zaman iskal številke na displeju digitalne ure. Zlezel je iz postelje, se pretegnil, z nogama smuknil v copate in pritisnil stikalo za luč. Nič. Ni elektrike. Odmajal se je v kuhinjo, dvignil rolete, da bi si lahko skuhal vsaj kavo, vendar je bila megla zunaj tako nizka, da ni bilo kaj dosti haska.
Na hitro se je v poltemi kopalnice očedil, saj se mu ni dalo iskati baterije, ki je bila  nekje v drvarnici in se odločil, da bo kavo popil na poti v Ljubljano.
Hotel je poklicati sodelavca, s katerim sta se skupaj vozila, vendar ni bilo omrežja. Z iztegnjeno roko se je premikal po hodniku in gledal v ekranček telefona.

07:22
pet,november13

Nasmehnil se je, stegnil jezik, siknil ‘eeeh’ in zamahnil z roko, kot bi z njo hotel odgnati vraževerje, ki ga je za trenutek prešinilo.
Zagnal je motor avtomobila in se spustil po klancu proti glavni cesti.
Pričel je preklapljati med radijskimi postajami, a so vse predvajale enak program. Tišino. Nič. Vsepovsod beli šum.
Pripeljal se je skoraj do Podturna, kjer sta bila z Andrejem dogovorjena, da ga pobere pred Štravsem, vendar je bil pol ure prezgoden, zato se je namenil proti Selam na črpalko, da bi spil kavo in pokadil čik, ko je naletel na kolono vozil, ki se ni premikala nikamor, medtem, ko so avtomobili iz nasprotne smeri švigali mimo njega.

Prižgal je vse štiri, stopil iz avta in prižgal cigareto. Mimo se je pripeljal znanec in odprl okno.
‘Ne vem kaj se dogaja ampak tam je vse polno vojske in policije, ne da se nikamor. Tole ni dobro, ti povem. Idi domov!’, mu je zdrdral, saj so vozniki za njim na vso moč hupali.
Zmedeno ga je gledal, medtem pa mu je cigaret visel iz ust kot kakemu liku iz kavbojskega filma.
Stegnil se je v avto in prižgal radio. Nervozno je menjal postaje in naposled res našel signal.
‘… žavljane obvešč … … tuacija pod nadz … … eno pa svetujemo, da ne zapuš … … jih dom… povsod po Slo… …kajo siloviti spopadi, pripadniki slovenske voj … … peli preprečiti nad … … ranje … rijskih vojaških sil, ki so okrog tr… … utraj prest… … avno mejo … kššššššš’
‘Kaj!? Kaj se dogaja!?’
Otroci! Žena! Obrnil je avto in oddrvel nazaj proti Črmošnjicam. Telefon je bil še vedno nem.

——-

‘Irena! Irena!’, je klical, ko je vstopil v hišo.
‘Luka, tukaj smo!’, se je oglasila iz kuhinje, kjer sta deček in deklica prestrašeno sedela za mizo in se trudila zajtrkovati.
‘Cesta je zaprta, avst …’
‘Vem!’, ga je prekinila in namignila proti otrokoma.
‘Anže! Manca!’, si je nadel nasmešek in ju stisnil k sebi. ‘Nič hudega ni. Vse bo v redu. Bosta videla.’ , ju je tolažil, čeprav niti sam ni točno vedel, ne kaj se dogaja, ne kaj se še utegne zgoditi.
Prižemal ju je k sebi in gledal Ireno, ki je živčno grizla nohte.
‘Pojejta, midva z mami se morava nekaj zmenit. Prav?’
Brez besed sta prikimala in sklonila glavici vsak nad svoj krožnik.
‘Po radiu sem nekaj ujel. Ne vem kje so.’, je zdrdral.
‘V Novem mestu so. Sem te klicala, pa si bil nedosegljiv …’
‘Imaš signal!? Kako veš?’
‘Z Mirjano sem govorila. Prej tudi sama nisem znala. Rekla je, da je čula po radiu. Vabi nas v Čakovec. Luka. Moramo iti … Zaradi otrok!’
‘Ja, ja. Spakir …’
‘Sem že! Samo tebe smo čakali.’

Ko so prispeli na mejni prehod, je spustil okno in skozenj pomolil dokumente. Carinik je na hitro s pogledom ošvrknil potnike v avtomobilu ter nakazal z roko naj pelje naprej, Luka pa je bled kot kreda bolščal v njegovo uniformo. Spet mu je signaliziral, Luka pa se, kot bi nenadoma ohromel, ni niti zganil.

‘Was wartest du?’, je bevsknil vanj.
‘Weiter! Schneller!’

Odpeljal je naprej, mimo oboroženih carinikov, skozi meglo, ki se je na oni strani počasi razblinila. V retrovizorju je bila še vedno gosta, skoraj bela, čisto pri tleh. Pokrivala je tla, grmovja, pločnike, ceste, ograje …
Tudi tisto za katero je bil prepričan, da jih bo varovala. Da bo onemogočila vstop drugim, ne pa ovirala izstopa njim. Kar naenkrat, dobesedno čez noč, so bili oni tisti, ki so se znašli na napačni strani ograje. Irena je prihodnji teden nameravala v zbirni center odnesti nekaj oblačil. Sedaj ta ista oblačila peljejo s seboj. Zase. Na begu. V tujino.

Uravnoteženost (poročanja 24ur)

balanced

Vsake toliko me, iz bogsigavedi kakega razloga, ko da me neki šejtan tera, prime, da bi se butnil pred dobro staro škatlo, ki sicer pred svoj zaslon vsakodnevno privablja trume ljudi, željnih razvedrila in senzacije ter novic in vesti ter strmijo v idiot box do nezavesti.
Kadar se odločim sesti, je to ponavadi v času večerne informativne oddaje in če se že gremo senzacionalizem, se ga pejmo konkretno.
Poop TV. Najboljši približek Fox News. dingdingdingdingdingdidingding
Me zanima kaj bodo dejali o odvrženih svinjskih glavah na gradbišču islamskega centra.

‘Zjutraj so na gradbišču islamskega(vmes se z belimi črkami na rdeči podlagi  izpiše ‘gradbince pričakale svinjske glave’) kulturnega centra v Ljubljani, kjer bo nekoč stala đamija, našli razrezane svinjske glave, razlito prašičjo kri in nekaj kozarcev polnih krvi.’, v uvodu neprizadeto pove Jani Muhič.
Nadaljuje sovoditeljica Petra Kerčmar :’To pa za muslimane, ki ne jedo svinjine, predstavlja žalitev, zato so to ‘nagnusno dejanje’, kot so ga označili v islamski skupnosti, že prijavili Policiji …’
Korektno. Hladnokrvno. Brez obsojanja. Fakti. Dejstva. Enako s poročanja na terenu. Besedo ima več ali manj Nevzet Porič, novinarka deluje kot povezovalka ali pa namesto stativa za mikrofon.
Dve minuti in šestindvajset sekund (2.26) dolg, miren in tog  ‘mi se ne bi radi nikomur zamerili’, prispevek. In bogami zihar se niste. Dobro opravljeno.

Sledi naslednja velika novica dneva.
Ponovno prične Muhičev:’ In še eno zgodbo (tokrat napis pravi ‘sporno imenovanje nove veleposlanice)  razkrivamo, v kateri NI morale, ko gre za javni denar in vpliv. Novi veleposlanici Bosne in Hercegovine v Ljubljani, naj bi službo zagotovil kar NJEN mož, z obljubo, da bo preprečil preiskavo zoper VIDNE člane bosanske vlade.’
Besedo spet prevzame Kerčmarjeva:’Bosna je na ta položaj včeraj imenovala Nermano Hadžijahić, kar ne bi bilo nič posebnega, če ne bi dela na koruptiven način uredil njen soprog, ki je v zameno torej oviral preiskavo zoper člana vladajoče stranke.’
Poročevalec s terena pove, da gre za izsiljevanje, politično lobiranje in celo korupcijo. Sledi povezovanje s kriminalci, uboji, ustrahovanjem, podkupnino …

Ko že sežem po daljincu, omenijo še ‘že drugo veleposlaniško afero v zadnjem letu, lani januarja je namreč Črna Gora v Ljubljano poslala Miomirja Mungošo, politika vpletenega v več afer. Med drugim je, takrat še kot Podgoriški župan, fizično obračunal z novinarjem.’
V ozadju se vrtijo fotografije Miomira, ki si prislanja roko k ušesu, nedvomno alegorija na fazon ‘ ne čujem dobro’ in izrezek iz nekih novina ‘ Postao ambasador, a bije novinare’.

Temu bi se lahko reklo uravnoteženo medijsko poročanje, kot si ga razlaga Pop TV, s tem, da sem posnetek o napadu na islamski kulturni center s svinjskimi glavami izbrskal že z iskalnim nizom ‘svinjske glave đamija’, tistega drugega pa google ni in ni izpljunil, vse dokler se nisem spomnil imena veleposlanice, nakar sem našel nekaj več o tem na portalu Slobodna Bosna, potem pa so posnetek nekaj pred osmo zvečer vrli popovci zadegali še na svojo spletno stran. Čeprav je bila tako preklemansko pomembna, da so ji namenili dve minuti in štiriindvajset sekund (2.24) sekund malce razburkan, deloma ogorčen, celo posmehljiv, s poudarjanjem kjučnih besed dolg prispevek, v katerem se niso držali prav nič nazaj, ker zakaj vraga pa ne!?

Saj ni kakor, da bi kaka slovenska veleposlanica sred Sarajeva, brez megle v kateri se ne vidi ni kuća ni kapija, s službenim vozilom in pijana kot pristaniška candra do smrti povozila nič hudega slutečega pešca, ali pa kot bi slovenska veleposlanique v Parizu zlorabila službene kartice in poneverila državni denar, kajne? 😀

Pa saj niti ne igra vloge pomembnost ali pa kako kaj in zakaj so jo umestili tja kamor so jo, temveč že podajanje same vesti.
Skoraj malo šegava sta se mi zdeli, češ ‘LOL, lej kake zgajnajo teli bosanci pa črnogorci, balkanska posla. ‘

Sploh pa … sami si poglejte! Ampak ne pozab’te zraven razmišljat analitično!

gradbince pričakale svinjske glave

sporno imenovanje nove veleposlanice

Opazujte gibe, poslušajte besede, njihov zven, poudarke.
O, mati božja, bognedaj, da bi gledal tole vsak večer, saj bi potem tudi jaz počasi začel pisat o reptilijancih, zarotah illuminatov in rosenkreutzerjih, ki so menda še danes …
O luba duša, evo evo … se je že začelo!!!

Izvir navdiha

Dandanes se je težko odločiti katero (za)misel je vredno razvijati naprej, jo razdelati in nadgrajevati, ustvariti nekaj več kot le duhovit dovtip, zato se nemalokdaj kakšne, ki se mi zdi preveč banalna ali pa nevredna ubadanja z njo, ali pa presodim, da mnogo bolje deluje kot enovrstičnica, takole mimogrede znebim kadar podam komentar na določeno temo in nič bi mi ne moglo bolj goditi, kot to, da se nekomu podan preblisk pa vendarle ne zdi kar tako tja v en dan navržen cinizem, temveč v njem prepozna potencial za nadaljnji razvoj, za samo strukturo, bazo in osnovo.
Zgolj en stavek, na katerem temelji potem celotna štorija.
Kot je dejal moj rojak v filmu ‘Sod smodnika’, mi ne le godi, kot sem bil zapisal v eni od zgornjih vrstic, temveč mi celo imponira.
Veste kako zelo mi imponira? Im – po – ni – ra mi!!! 😀
Kajti, je lahko kaj večji poklon kot to, da te nekdo ne le citira ali pa neko tvojo misel ali pa besedno zvezo tako zelo ponotranji, da jo doživlja kot svojo?
Kaj bi si človek lahko štel v večje priznanje, kot dejstvo, da tvojih besed ne odnese voda, ne odpihne veter, ampak se vnovič pojavijo in kot feniks ponovno zaživijo v zapisih drugih, včasih celo v samem naslovu?
Je kaj lepšega od zavedanja, da lahko ljudem ponudiš požirek iz svojega vrelca zamisli, kadar njih vodnjak nekoliko presahne ali pa se jim zdi voda iz tvojega studenca bolj sveža od tiste iz lastne pipice?
Bi rekel, da ne …
Celo nekoliko jezen sem sam nase, da sem v minulem letu ali dveh toliko ljudem, ki sem jih odstranil iz kroga prijateljev onemogočil srkanje iz moje čaše, ko pa je, kakor pravijo, če ni fovšije zadosti za vse.
Sedaj celo razumem njih ogorčenje, ko sem jim sebično preprečil vpogled v moja vsakodnevna razmišljanja, saj bi lahko iz marsikatere enovrstičnice, za katero sem sam menil, da ji tolikšen razpon povsem ustreza, nastala povsem samostojna objava na kakšnem od blogov. Zato včasih kakšno kratko, a ne preveč krotko, pustim v marinadi in jo iz nje vzamem šele čez čas in jo znova preučim.
Skorajda bi lahko rekel, da sem malo skoparil z idejami, za katere sem se včasih zbal, da bodo nekega dne prenehale pritekati in se utegne izvir izsušiti.
A kot kaže temu ni tako. Zadosti jih je. Četudi se morda meni ne zdijo vredne poglabljanja vanje, se vedno najde kdo, ki bi jih potežkal in ob tem presodil, da pa vseeno niso za odmet.

kaplja

V čast si štejem in v neizmerno zadovoljstvo mi je, da so moje besede včasih v tolikšen navdih ljudem, ki ne da svojih idej nimajo, temveč se jim zdi moja tako inspiracijska, da se jim zdi škoda, da bi šla v nič.
Kako neverjetno prijazno. In ne le to! Ob tem sem še spodbujan, da naj le pišem in ko bo kaj takega kar bo zopet povzročilo preblisk pa bo že sam izbral. Nadvse velikodušno, hkrati pa za povrh še priznavanje, da sem nevede dejansko nekomu pomagal pri ustvarjanju.
Vsakomur se zgodi, da včasih sliši prazen odmev pod pokrovom in meni, da iz štirne ne bo priteklo nič. A poglej ga zlomka, vsake toliko, tudi takrat, ko se zdi, da je že skoraj pri koncu, vseeno ob vztrajnem pumpanju iz nje nekaj malega pricurlja ali pa kane debela polna kaplja v kateri se zrcali celotna mavrica. Kljub svoji majhnosti je nekaj vredna.
Za dober zapis konec koncev niti ni potrebno, da je poln naboja in smiselne vsebine od začetka do konca, kakor se vse prevečkrat trudim, da bi bil, temveč zadošča le en močan udaren stavek, ki ga strateško umestiš, z njim pritegneš pozornost, okrog njega pa lahko namečeš nekaj puhlic in praznih marnj, ki dajo osnovni misli še večji pomen saj ob njih še bolj izstopa.
Tako kot tiste svetlolase lepotice iz ameriških najstniških serij, ki se zaradi pomanjkanja samozavesti in slabe samopodobe obkrožajo z nekoliko manj lepimi mozoljavimi vrstnicami, da bi njihova lepota še bolj izžarevala. Morda tega niti ne počno namerno, a bi kljub temu lahko stale tudi samostojno.
Tuhtam, če bi od sedaj dalje večkrat navrgel kakšen stavek … tako ‘za hec’, kot je bil denimo: ‘Dodatek za stalno pripravljenost bi si zaslužili tudi brezposelni, ki ves čas oprezamo za zaposlitvijo.’, ki bi potem dal inspiracijo, da bi ljudje pisali svoje stavke ‘zares’.
Lahko bi ga poimenoval ‘Stavčni sklad – sklad za tiste, ki potrebujejo nekoliko zagona’.

Seveda se razume, da povsem brezplačno in kakopak zastonj, niti ni potrebna nikakršna zahvala ali kakršnokoli drugo priznanje, da je stavek izposojen in pravzaprav ni vaš, čeprav sem ga dal na razpolago sam, prostovoljno in zavedajoč se, da je dandanes vse na čimer ni prilepljene ali prišite etikete z imenom lastnika, lahko last tistega, ki se na zadevo podpiše.  😀

S prirsčnimi pozdravčki,
izposojevalec stavkov in idej,
kostin mozeg

Ponos

Sinoči bi, ako bi premogel vsaj nekolikanj nekakšne pripadnosti, denimo pripadnosti koreninam in prednikom ter navsezadnje veroizpovedi v imenu katere sem bil pri rosnih štirih mesecih v majhni cerkvici v očetovi rojstni vasi krščen, praznoval pravoslavni božič. Vendar ga nisem.
Sicer sem bolj za šalo kot zares malo zbadal svoje fejsbuk prijatelje z zamislijo o majhni gostilnici s srbsko hrano, ki bi stregla pristne tradicionalne jedi in meze, razne rakije in prepečenice, ob recimo torkih in četrtkih pa bi kak lik počesan na prečo in z leptir mašno oziroma z metuljčkom prepeval starogradske pesmi.
Imenovala bi se Brestavracija, na stenah bi bile stare in posivele fotografije mest in čaršij in sokakov, na mizah bi bili rdeči prti, kamor bi goste popeljal konobar s krpo čez roko, gospem bi odmaknil stol, z mize pa bi potem, ko bi jih posedel snel oznako ‘brezervirano’, na kateri bi bila moja karikatura s šajkačo na glavi. Za zvrhano mero in popolno potenciranje štosa, bi se morala Brestavracija nahajati v Brežicah ali v Brestanici. A kaj dlje od tega nisem prišel.
No, nekaj čez polnoč sem napisal:’Мир Божији, Христос се роди!, spodaj pa gif možaka, ki strelja v zrak.

pucanje

S čim drugim bi človek lahko bolj odkrito izkazal svoje čaščenje božjega miru in rojstva malega Isusa kot z metanjem petard, spuščanjem raket in pucanjem u vazduh? Spavaj dete, spavaj sladko ob blagoslovljenem pokanju. In včerajšnji večer je res pokalo. Povsod. Tudi iz drugih razlogov. Po celotni vesoljni Sloveniji je prevladovalo pričakovanje kako se bo odrezal (naš) smučarski letalec Peter Prevc, potem pa neizmerno veselje ob njegovi osvojitvi zlatega planinskega orla v Bichofshofnu in nesporni zmagi Perota mišice.
Tudi to je povsem legitimen in zadosten razlog za praznovanje in veseljačenje, za solze sreče in radosti, za objemanje in več kot dovoljšen razlog za biti ponosen na dejstvo, da si Slovenec.

Prevc

Izbuljil sem oči, sedel pokonci pred računalnikom, kocine na vratu in rokah so se mi naježile, v srcu pa sem začutil zbodljaj ob vseh iskrenih veselih objavah ljudi, ki so poleg pravega navijaškega navdušenja zapisali še diagnozo in obsodbo vsem tistim, ki njihovega ponosa in veselja nad Prevčevim zmagoslavjem ne čutimo.
Menda je z mano – da ne bom rekel z nami, ker sem bržda eden sila redkih, ki nismo skozi okno potisnili slovenske zastave in ponosno opletali ž njo sem ter tja, si poveznili volnene kape s cofom, nataknili smučarska očala, potisnili betico med dve stari smučki iz drvarnice in posnemajoč našega orla, kako prebija avstrijsko stratosfero škljocnili selfija, ali pa vsaj objavili čestitko, fotko ali nekako izrazili svojega veselja nad njegovim dosežkom – nekaj strašno narobe.
Še več, skoraj sram bi me moralo biti, ker ne čutim te vsesplošne evforije, ker nisem zagret navijač, ker se ni vsaj tokrat v meni prebudil dolgo zatirani in v najtemačnejši kot priklenjeni športni entuziast.
Gledam fotke, objave, hvale, posnetke, članke, radost in vzhičenje, celo predloge, da bi po njem poimenovali brniško letališče, v meni pa nič!
Kaj vraga mi je!?
Če bi še jaz in vsi tisti, ki menimo, da z njegovim dosežkom nimamo nikakršne povezave, saj nismo z njim ne trenirali, ne delali vaj in sklec in počepov in skrčk in raznožk in poskokov, ga nismo ne spodbujali ne hrabrili ne masirali, nismo bili del ekipe ali tabora vsaj tokrat stiskali pesti, bi zagotovo poletel še kak meter dlje, kajneda?

Razumem, da se v Slovencih budi veselje ob tem športnem dosežku, ne razumem pa da se predrami ‘občutek velike etične in moralne vrednosti’, oziroma bolj primerno ‘občutek velikega zadovoljstva zaradi pozitivnih lastnosti koga drugega’, kakor besedo ponos obrazloži Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Recimo, da trenutni opevani junak slovenskega življa poseduje pozitivne lastnosti kot so hrabrost, marljivost, zagnanost, skromnost, vztrajnost, poštenost in kar je še takih – osti, ki prijetno zbodejo sicer hladna srca podalpcev, katerih prapor se v pričakovanju medalje in pokala vije ob vznožju skakalnice/letalnice.
Zna Slovenec prepoznati vse te hvalevredne lastnosti tudi takrat, kadar nekdo, ki sicer ima vse naštete lastnosti, a mu denimo sreča ni mila, ali pa mu vetrovi niso naklonjeni, odriv ni potencialno zmagovalen in pristanek ne vrhunski, tako da kolajna in statua orla pripadeta nekemu Japoncu s kancem več sreče in dekagramom manj telesne teže, ki pristane deset centimetrov dlje in bes ga plentaj, s tem prekosi slovenskega favorita?

Ali pa takrat Slovenec nemara namesto radosti, veselja, ponosa, vzhičenja in hvale čuti razočaranje, žalost, jezo!, sramoto, ponižanje in s temi občutki gnan omalovažuje ves trud, napor, vložen čas in energijo svojega favorita?

Čeprav povsem nezainteresiran za šport in športnike in njihove dosežke, jim jih ravno zato, ker njihovih osebnih dosežkov ne jemljem osebno – sklepam, da zanje trdo delajo, tako kot tudi njihovi tekmeci – iz srca privoščim!Vseeno pa ne znam biti nanje ponosen.
Tako kot jih ne opevam, jih tudi ne črtim. Za razliko od navijačev.

Pravzaprav me je ravnokar prešinilo, kdaj bi bil lahko ponosen …
Takrat, ko bi se športni navdušenci, obnašali športno.

Do tedaj pa vso srečo in še veliko zmag slovenskim športnikom in športnicam, da bi ob morebitnih neuspehih ne padli v nemilost svojih
zvestih navijačev.

%d bloggers like this: