Ponos

Sinoči bi, ako bi premogel vsaj nekolikanj nekakšne pripadnosti, denimo pripadnosti koreninam in prednikom ter navsezadnje veroizpovedi v imenu katere sem bil pri rosnih štirih mesecih v majhni cerkvici v očetovi rojstni vasi krščen, praznoval pravoslavni božič. Vendar ga nisem.
Sicer sem bolj za šalo kot zares malo zbadal svoje fejsbuk prijatelje z zamislijo o majhni gostilnici s srbsko hrano, ki bi stregla pristne tradicionalne jedi in meze, razne rakije in prepečenice, ob recimo torkih in četrtkih pa bi kak lik počesan na prečo in z leptir mašno oziroma z metuljčkom prepeval starogradske pesmi.
Imenovala bi se Brestavracija, na stenah bi bile stare in posivele fotografije mest in čaršij in sokakov, na mizah bi bili rdeči prti, kamor bi goste popeljal konobar s krpo čez roko, gospem bi odmaknil stol, z mize pa bi potem, ko bi jih posedel snel oznako ‘brezervirano’, na kateri bi bila moja karikatura s šajkačo na glavi. Za zvrhano mero in popolno potenciranje štosa, bi se morala Brestavracija nahajati v Brežicah ali v Brestanici. A kaj dlje od tega nisem prišel.
No, nekaj čez polnoč sem napisal:’Мир Божији, Христос се роди!, spodaj pa gif možaka, ki strelja v zrak.

pucanje

S čim drugim bi človek lahko bolj odkrito izkazal svoje čaščenje božjega miru in rojstva malega Isusa kot z metanjem petard, spuščanjem raket in pucanjem u vazduh? Spavaj dete, spavaj sladko ob blagoslovljenem pokanju. In včerajšnji večer je res pokalo. Povsod. Tudi iz drugih razlogov. Po celotni vesoljni Sloveniji je prevladovalo pričakovanje kako se bo odrezal (naš) smučarski letalec Peter Prevc, potem pa neizmerno veselje ob njegovi osvojitvi zlatega planinskega orla v Bichofshofnu in nesporni zmagi Perota mišice.
Tudi to je povsem legitimen in zadosten razlog za praznovanje in veseljačenje, za solze sreče in radosti, za objemanje in več kot dovoljšen razlog za biti ponosen na dejstvo, da si Slovenec.

Prevc

Izbuljil sem oči, sedel pokonci pred računalnikom, kocine na vratu in rokah so se mi naježile, v srcu pa sem začutil zbodljaj ob vseh iskrenih veselih objavah ljudi, ki so poleg pravega navijaškega navdušenja zapisali še diagnozo in obsodbo vsem tistim, ki njihovega ponosa in veselja nad Prevčevim zmagoslavjem ne čutimo.
Menda je z mano – da ne bom rekel z nami, ker sem bržda eden sila redkih, ki nismo skozi okno potisnili slovenske zastave in ponosno opletali ž njo sem ter tja, si poveznili volnene kape s cofom, nataknili smučarska očala, potisnili betico med dve stari smučki iz drvarnice in posnemajoč našega orla, kako prebija avstrijsko stratosfero škljocnili selfija, ali pa vsaj objavili čestitko, fotko ali nekako izrazili svojega veselja nad njegovim dosežkom – nekaj strašno narobe.
Še več, skoraj sram bi me moralo biti, ker ne čutim te vsesplošne evforije, ker nisem zagret navijač, ker se ni vsaj tokrat v meni prebudil dolgo zatirani in v najtemačnejši kot priklenjeni športni entuziast.
Gledam fotke, objave, hvale, posnetke, članke, radost in vzhičenje, celo predloge, da bi po njem poimenovali brniško letališče, v meni pa nič!
Kaj vraga mi je!?
Če bi še jaz in vsi tisti, ki menimo, da z njegovim dosežkom nimamo nikakršne povezave, saj nismo z njim ne trenirali, ne delali vaj in sklec in počepov in skrčk in raznožk in poskokov, ga nismo ne spodbujali ne hrabrili ne masirali, nismo bili del ekipe ali tabora vsaj tokrat stiskali pesti, bi zagotovo poletel še kak meter dlje, kajneda?

Razumem, da se v Slovencih budi veselje ob tem športnem dosežku, ne razumem pa da se predrami ‘občutek velike etične in moralne vrednosti’, oziroma bolj primerno ‘občutek velikega zadovoljstva zaradi pozitivnih lastnosti koga drugega’, kakor besedo ponos obrazloži Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Recimo, da trenutni opevani junak slovenskega življa poseduje pozitivne lastnosti kot so hrabrost, marljivost, zagnanost, skromnost, vztrajnost, poštenost in kar je še takih – osti, ki prijetno zbodejo sicer hladna srca podalpcev, katerih prapor se v pričakovanju medalje in pokala vije ob vznožju skakalnice/letalnice.
Zna Slovenec prepoznati vse te hvalevredne lastnosti tudi takrat, kadar nekdo, ki sicer ima vse naštete lastnosti, a mu denimo sreča ni mila, ali pa mu vetrovi niso naklonjeni, odriv ni potencialno zmagovalen in pristanek ne vrhunski, tako da kolajna in statua orla pripadeta nekemu Japoncu s kancem več sreče in dekagramom manj telesne teže, ki pristane deset centimetrov dlje in bes ga plentaj, s tem prekosi slovenskega favorita?

Ali pa takrat Slovenec nemara namesto radosti, veselja, ponosa, vzhičenja in hvale čuti razočaranje, žalost, jezo!, sramoto, ponižanje in s temi občutki gnan omalovažuje ves trud, napor, vložen čas in energijo svojega favorita?

Čeprav povsem nezainteresiran za šport in športnike in njihove dosežke, jim jih ravno zato, ker njihovih osebnih dosežkov ne jemljem osebno – sklepam, da zanje trdo delajo, tako kot tudi njihovi tekmeci – iz srca privoščim!Vseeno pa ne znam biti nanje ponosen.
Tako kot jih ne opevam, jih tudi ne črtim. Za razliko od navijačev.

Pravzaprav me je ravnokar prešinilo, kdaj bi bil lahko ponosen …
Takrat, ko bi se športni navdušenci, obnašali športno.

Do tedaj pa vso srečo in še veliko zmag slovenskim športnikom in športnicam, da bi ob morebitnih neuspehih ne padli v nemilost svojih
zvestih navijačev.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

1 komentar

  1. Če bi me tehnologoja imela vsaj malo rada, biimel zdaj tu že vsaj dva komentarja…
    Tako pa rajši pritisnem objavi kot, da zopet zgine/m brez pozdrava…

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: