H krstu

Povojni čas odročnih slovenskih vasic je bil sila negotov in težak za nekdanje bogaboječe posestnike zemljišč in lastnike velikih kmetij, ki so utrpeli precejšnje izgube med sinovi, brati in svaki, ki so se nekdaj sovražno gledali le prek plotov, kasneje, ko je vojna vihra pridivjala v ta konec sveta, pa prek puškinih cevi in so nekdaj rodovitna polja sedaj postala zgolj plitve brazde, ki so iztisnile iz sebe kaj skromno žetev.
Nizki posevki so pod s krvjo prepojeno prstjo ponekod skrivali bogastva, ki so jih upa polni kmetje zakopali tjakaj ter jih s tem skrili pred oblastjo, ki je željno oprezala za kakršnimkoli strojem ali napravo, ki bi jim omogočila lažjo obdelavo zadružnih njiv.
Ne le, da so jim oteževali obdelavo zemlje, ovirali so jih tudi pri bogoslužju in obisku cerkva, kolikor jih je še stalo na bližnjih hribčkih in gričkih ter niso, tako kot mnoge druge, ostale le razvaline. Večino jih je med vojno pogoltnila krvavo rdeča revolucija in prav takšni ognjeni zublji.
Kadar je kako od hiš blagoslovil prihod novorojenca, sina spočetega iz let koprnenja po bližini svojega soproga, ki je nekje v gozdu v zasilnem bivaku mislil na topla nedra svoje žene, je bil to večji praznik, kakor pa sicer prepovedana božič ali velika noč, zato so imeli včasih tudi po več botrov ali botric in so po dobri stari slovenski šegi, dogodek zalili z žganjem in vinom, potomca pa sprejeli s solzami sreče in donečo pesmijo, ki je odmevala daleč naokrog.
Ignacij je privekal na svet osmega januarja ob pol tretji uri ponoči, dobro leto po končani vojni, ter s svojim rojstvom razveselil svojo bledolično mater, ki je polnih šest ur trpela hude bolečine, izgubila mnogo krvi in je porod komajda preživela, medtem, ko je njegov oče nekaj ur manj, sedeč za mizo pridno nadeval svojo pipico ali pa je s palico nestrpno drezal v žerjavico, čakajoč na razplet ter z gorečo željo, da bo novorojeni otrok deček.
Iz vasice se je nekaj dni kasneje, skozi zasneženo pokrajino vila dolga kolona ljudi, pražnje oblečenih in sila dobre volje. Ignaca so nesli h krstu, da bo dobil ime. Otroka zgolj poimenovati ne zadošča. Človek, ki ni krščen, ki njegovega rojstva župnik ne vpišejo v bukve, je komajda kaj boljši od osla ali pa telička, ki mu lastnik nadene ime. Človek, ki ne goduje, ki nima nekje svojega zaščitnika, svetnika, ki bi bdel nad njim in nad njegovo tuzemsko usodo, pravzaprav niti ni človek. Je zgolj oseba brez identitete in brez imena.

snih

Po zaključeni maši so se ustavili pri skoraj vsaki hiši, nekaj malega pojedli ter zaužito izdatno zalili, potem pa krenili nazaj na pot. Gazi, ki so jih v snegu tvorili okajeni prisotni so se prepletale kakor vitice domače trte. Dolina je bila že na pol v mraku, gore in drevesa so s svojimi sencami dajale videz skrivenčenih prstov, zgaranih od vleke lesa. Vasica je ležala pod njimi kakor v dlani. Dlani, ki te lahko obvaruje ali pa stisne v pest ter zmečka, kakor drobno živalco. Vaščani so prepevali, si podajali pletenko vina, si izmenjevalo prisrčnico s šnopsem ter košarico v kateri je mali Nace pridno spal ali pa bridko jokal, da je skoraj preglasil pojoče, ki so se razoglavi in z razpetimi površniki opotekali in padali v celca, se pobirali na kolena in znova omagovali, dokler niso nekako uspeli priti do domačije, kjer je stara mama čakala s pogačo in klobasami, saj ji noge niso dopuščale, da bi se bila zjutraj odpravila z njimi, potrebno pa je bilo skrbeti tudi za od poroda zdelano hčer.
Posedli so za mizo, se okrepčali, in ko so se jim udi ogreli, so ponovno pritegnili s pesmijo, ki se je po hiši razlegala še pozno v noč. Polde je vstal od mize in se z leščerbo v roki ob steni opotekel do izbe z otroško zibko, da bi pogledal svojega prvorojenca. Nace je trdno spal. Skoraj neslišno.
Uspavanko so mu zapeli ledeni veter, ki je bril prek poljan in sestradani volkovi, ki so tulili v gluho noč. Pokrivala ga je dva palca debela odeja novozapadlega snega, komaj lučaj od hiše, kamor je njegov boter položil košaro preden je v sneg naredil žolto vdolbino od katere se je dvigala vroča para in vonj po scalini.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: