Zanka: Petek

šajba

Prav vsi so že zapustili štirinajst nadstropno bleščečo poslovno stavbo, katere steklo je ravno prejšnji dan ekipa alpinistov, ki se je spustila s strehe, opremljena s čeladami, čistilom in brisalci, očistila, da je objekt od daleč deloval kot zloščen dragulj, vpet v jekleno konstrukcijo. Celo čistilke so že opravile svoje delo čeprav so praviloma prihajale po koncu delovnega dne, posesale vsa tla, pomile vse toalete, pobrisale ves prah, počistile vsa okna. Slednje bi lahko opravili tudi delavci, ki so jih očistili od zunaj, a je upravitelj stavbe, potem, ko je potegnil črto ugotovil, da bi bili stroški mnogo višji, kakor pa urne postavke pridnih ženskih ročic, ki so skrbele za čistočo in urejenost notranjosti, ter sklenil, da če se bodo nekoliko podvizale, zmogle tudi to. Tista zadolžena za prostore podjetja, čigar vodja kreativnega oddelka je bil, je vsakič, ko je pospravila, očitajoče pokašljala in mu namignila, da čaka le še njegov odhod. Spet. Tihi dogovor imata že slabega pol leta. Odkar si je skoraj zlomil tilnik, ko je padel na sveže pomitih tleh moškega stranišča, kamor je zakorakal po burni videokonferenci s stranko. Svojo rutino je prilagodila njemu in njegovo pisarno pospravila nazadnje. Kar ji je vzelo natanko osem minut. Preden je vstopil v pisarno se je namreč sezul, čevlje pa shranil v spodnji del omare. Če je bilo mokro je izdatno obrisal podplate, nakar jih je še osušil. Obuval jih je le kadar je sprejemal stranke, sicer je bil za pisalno mizo v nogavicah.
Spise, ki mu jih je tajnica pustila na mizi, medtem, ko je bil na kosilu, je potisnil v aktovko, se opravičil prijazni gospe, si zavihtel suknjič čez ramo ter zakorakal proti dvigalu. Zopet je bil zadnji, ki je zapustil pisarno. Pravzaprav v celotnem nadstropju ni bilo nikogar več razen njega in čistilk. To mu je prešlo skoraj v navado. Rad je ostajal po končanih uradnih urah, ko so vsi že odšli, ko se je mesto umirilo in upočasnilo. Dognal je, da v tistih dveh ali treh urah, ko vsi odidejo in trušč potihne, opravi več kot pa prej v celotnem dnevu. Stopil je v lift in skozi šipo gledal oluščene fasade okoliških stavb, blokov v dalji, za čigar slabo izoliranimi zidovi so utrujeni možje v foteljih z nogami na taburejih brali časopis, zdelane žene pa so se mučile s pripravo kosila, kakor je imel v spominu dom, ko je bil majhen pob in se je igral ob vznožju kavča na katerem je oče zadremal po napornem dnevu v službi, čakajoč na južino.
Opazoval je avtomobile na cesti, natrpane avtobuse, ljudi, ki so v vrvežu kakor mravlje bezljali sem ter tja, kot bi ne imeli nikakršnega cilja in hitijo le zaradi tega, ker so hitenja preprosto vajeni. Programirani za naglico.
Nočni portir, ki je nastopil službo ob šesti popoldan, ga je s pogledom spremil skozi preddverje do izhoda, mu s pritiskom na gumb odprl avtomatska drsna vrata, ki so bila izklopljena, da bi kdo nepovabljen ne vstopil, ter voščil prijeten preostanek dneva. Odpravil se je proti avtomobilu v bližnji podzemni garaži, aktovko je položil v prtljažnik, suknjič pa je obesil na obešalnik nad zadnjimi desnimi vrati. Zrahljal si je kravato in sedel za volan službenega vozila, ki ga je uporabljal tudi v zasebne namene, le da je takrat točil gorivo na lastno stroške in ne na račun podjetja. Peljal se je skozi skoraj polovico mesta in si tik preden bi moral zapeljati v ulico, kjer je imel stanovanje, premislil, zavil na obvoznico in se namenil proti nakupovalnemu središču na obrobju mesta.
Nekaj časa je iskal prazen prostor, parkiral, si snel kravato, jo odvrgel na sopotnikov sedež, zaklenil avto ter ležerno stopil proti terasi bližnjega lokala.  Udobno se je namestil na pleteno sedežno garnituro, ki je bila obložena z debelimi mehkimi blazinami, v katere si se skoraj pogreznil in si zavihal srajčne rokave. Lahen vetrič je ravno prav blažil julijsko soparo, ki je opominjala, da se utegne v kratkem nad mestom razbesneti nevihta. Godil mu je. Odpel si je še en gumb na srajci. Dež bi dobro del, tako mestu kot tudi prebivalstvu. Vročina zadnjih dni je bila neznosna. Puhtelo je od asfalta, redki travniki so spominjali na savano v sušnem obdobju, ljudje so bili razdražljivi in lenobni. Oživeli so šele v klimatiziranih nakupovalnih središčih kamor  so se, četudi niso imeli nobenega pravega opravka, hodili sprehajat in bolščat v izložbe. Ali pa so posedali po klopcah, lizali sladoled, otroci pa so uživali v ježi  mehanskih konjičev, v katere je bilo treba vreči žeton, da so oživeli in se z okornimi gibi pognali po linoleju.
Limonada, ki jo je naročil v lokalu je bila topla in kisla, mlad mišičast natakar v preozki majici in s povoščeno pričesko osladen, on pa nekoliko nataknjen ter dobre pol ure prezgoden. Lahko bi se odpeljal domov, skočil pod prho, se obril in preoblekel, časa je bilo zadosti, vendar je sklenil, da ni potrebe.
Med odmorom za kosilo je šel za pol ure v fitnes, se stuširal, si preoblekel spodnje perilo ob vrnitvi v pisarno pa je zamenjal še srajco. Težilo ga je, da dela ni dokončal, hkrati pa se je zavedal, da so mu spise nalašč prinesli tik pred koncem delovnega tedna, saj je bil osnutek pripravljen že pred dnevi. Niso pa vedeli, da doma dela še bolje. Lažje. Hitreje. Jutri popoldan bo imel vse že nared, v ponedeljek pa bo mapo postavil tja, kjer ga je danes čakala. Stari trebušasti plešec se je bal za svoje delovno mesto, v njem pa je videl grožnjo, saj je v enem letu naredil več kot vsi ostali skupaj. Stranke so ga na vse pretege hvalile, kupčije je sklepal kot za šalo, obenem pa je bilo videti kot, da se na vse požvižga. Kar bi ne moglo biti dlje od resnice. Slehernega projekta se je lotil preudarno, preučil tako naročnika kot njegovo konkurenco, poslovanje podjetja, dosedanje delovanje in marketinške prijeme. Vsako stranko je obravnaval enako, naj je šlo za velik posel ali pa zgolj za kako malo podjetje, ki se trudi za obstoj na nemilosrdnem trgu, kjer so podjetja tonila kot barke, ki zadenejo ob čer na razburkanem morju, zaposlene pa so pogoltnili korporacijski valovi ali pa so jih raztrgali morski psi v kravatah.

Advertisements

Trumpasti*

Bržkone vas bo tale izjava presenetila, a moram to vseeno povedati. Vedno bolj razumem Donalda Trumpa in njegovo nestrpnost do priseljencev. Zadnji branik dobrih starih krščanskih vrednot, ameriškega načina življenja, ustavnih pravic in glasnik demokracije je. V svoji primitivni, nazadnjaški betici z žaljivo retoriko ter nadutim in bebavim ksihtom vsaj. No pa tudi v očeh premnogih Američanov, ki se lahko pohvalijo s podobnimi mišljenji, strahovi, mržnjo in načinom razmišljanja kot on ali pa udeleženci šenčurskega shoda.
Možak je poln keša, kar ne pomeni, da ima kaj v glavi in taki ljudje so polni sami sebe, četudi je vsebina pravzaprav praznina ali pa zaudarjajoče govno. A, če je nekdo tako zatrdno prepričan vase, hitro prepriča tudi tiste, ki lastnih prepričanj nimajo in verjamejo pač tistemu, ki svoja prepričanja najglasneje razglaša. Čeprav je največji zarukanec.

trump

Deset let je poročen s Slovenko, prej je bil poročen s Čehinjo. Angleščina tako ene kot druge je upoštevajoč dejstvo, da sta – nisem sicer popolnoma prepričana glede let – ampak vsaj Melania živi v Stados Unidos dvajset let, a je njena ‘merikanščina kljub temu naravnost porazna. Pa smo se Bratuškovi smejali. Zdaj si pa vi predstavljajte strah tega ubogega mentalnega reveža, ko pomisli na migrante, ki se ne bodo ravno sukali po nobel družbah, bili v stiku z elito in se bodo držali bolj svojih ljudi, kakšno ‘merikanščino bodo govorili čez dvajset let.
Edino upam, da je imel obe ženici lepo doma zaprti v vitrini, da nista kaj dosti hodili po čeških in slovenskih kulturnih domovih in tam mlatili slovanščino, kar bi bil za sedanjo ženo recimo legitimen izgovor, da govori ‘meriško tako, kot bi pred mesecem in pol prišla ven iz skrite črne kuhinje, kjer je prej leta in leta pekla potice, jabolčne štrudle in kuhala joto, žgance in zelje za slovensko restavracijo.
Vse dokler je ni rešil možakar, ki tako ljubi US of A in njeno zgodovino, da si je dal po vzoru narodnega heroja, Davyja Crocketta, (ki je mimogrede potomec francoskega migranta, ki je imigriral na irsko, njegov sin je potem migriral v New York, njegov sin v Philadelphio, bla bla) na glavo trajno inštalirat mrtvega rakuna.
Ajde, ne rečem, če bi bil Trump neko tretje pokoljenje v Ameriki … Pa ni.
This knobdobbers mother was fookin scottish! Whut a complete numpty.
Pa ajde, recimo, da se je Donnie vrgel bolj po očetu in da pač rad jebe migrante – vak il onak, ter da je vsaj fotr potomec kakih prvih ameriških pionirjev, ki so iztrebili rdečekožce in bizone, pa zdaj on čuti neko moralno dolžnost in zavezo, da mora tudi on sam neki rasi otežit življenje.Nak. Njegov ded in bakica po očetovi strani sta – seveda, prav sklepaš – imigranta iz Nemčije.
Tako, da lahko bi se reklo, ‘de Donalde malo sjaši’. Vsaj s tistih migrantov, ki si niso operirali nosu in žnablov na tvoj račun, ki ne sedijo v tvojem pozlačenem penthousu, in ki se za razliko od bivše super manekenke, sedaj v upanju, da bo nekoč prva dama, vsaj trudijo naučiti jezika, in ki bodo za razliko od vaju, morda sprroducirali kako bitje, ki ne bo le tratilo kisika in opletalo z dizajnerskimi torbicami.
Po dvajsetih letih življenja v Ameriki, tudi če nimaš guzico polno ‘meriških dolarjev, s katerimi bi si lahko plačal tečaj, tutorje, couche in učitelje, bi govoril ameriško angleščino, kot bi bil poleg, ko se je pisalo ameriško ustavo in podpisovalo listino o neodvisnosti.
Izpade precej klavrno, ko na govorniškem odru v Južni Karolini izustiš’Kongređjulešn tu maj hazbnd’, sploh, če v intervjuju vehementno navržeš, da govoriš ‘several languages’.
Pomisliti je treba tudi na možnost, da ima gospon Trump morda kake komplekse, ki bi jih rad nekako odpravil s to svojo imigrantsko gonjo. Morda ga kje pod tistim lasiščem, v njegovi trdi betici, v tisti droben možgan kljuva orjaški plešasti orel, z razpetimi krili, ki plapolajo kot zastava prepredena z belo rdečimi progami in posuta s petdesetimi belimi zvezdicami na modri podlagi, ter ga ves čas opominja na dejstvo, da je sin umazanih priseljencev.
God bless ya, you wallaper.

*trumpast -a, -o prid polnočna skovanka, ki naj bi ponazarjala novo raven omejenosti in stupidnosti, Trumpasti – označuje njegovo visokost in najvišjo možno doseženo inštanco dosedaj, opisno – obnašal se je trumpasto, ne bodi no tako trumpast!, bojazen – bojim se da bodo bebci za predsednika  izvolili ravno Trumpastega, slabšalno – trumpec trumpasti!,  žalostno in resnično – še bolj trumpast je, kot je videti

Verjeti vase

 

Ko po širjavah internetja okrog divjam,
samega sebe na glas prašam, kam?
-prosto po Prešernu

Takrat pa je že prepozno, saj sem svoj možgan že nasičil z množico informacij, za katere nisem niti prepričan kaj z njimi početi, niti jih nisem sposoben najbolje dojeti, niti ne vem kako jih uporabiti, nekje pod kupom vsega nakopičenega na dnu svojega droba pa zaznavam čuden občutek, ki sili v zavedno in sporoča nek nenavaden dražljaj.
Berem objave ljudi, strmim, berem, se popraskam po čelu ali pa po jajcih, kar je pač bližje konicam prstov … lahko bi si postrigel nohte … berem naprej, se čudim in čutim povsem pristno zavidanje.
Zavidanje, ne fovšijo. Med tema dvema pojmoma razlikujem, čeprav bi mi marsikdo rekel, da gre za eno in isto reč. Nak! Ne sprejmem.
Če ti zavidam bujno lasišče, pomeni, da ga občudujem, da so lasje videti lepi, žareči in gosti in da me zanima s čim jih pereš, češeš, ali jih neguješ ter ali po pranju vanje vtreš subrino, jih sušiš z brisačo in če jih razvajaš s hranilno masko in orehovim oljem.
Če bi ti bil fouš, bi rad videl, da fašeš raka, ampak ne takega, ki bi te kojci s kleščami zdrobil in ugonobil, ampak takega, kjer boš moral hoditi na kemoterapije, zaradi katerih boš kozlal kot vidra in zaradi katerih ti bodo z lobanje izpadli vsi lasje do zadnje dlake, vključno z obrvmi in trepalnicami.
Torej zavidanje – takšno zavidanje kot ga je izrazil Miško svojemu očetu, ko so skupinsko opazovali gozdno flodranje mladega novoporočenega para, torej ‘i tata bi sine’, kar pa ne pomeni, da pa onemu, ki to počne – to bi bila potem fovšija, zdaj potihem želim, da se zjutraj zbudi in mu med opravljanjem male potrebe odpade tič v školjko.
Dejansko ob prebiranju določenih zadev zavidam avtorjem.
Zavidam jim njihovo popolno in absolutno pomanjkanje samokritike, zavidam jim zvrhano mero samozavesti, povsem nerealno vrednotenje svojega početja in neverjetno zmožnost, da s tem, ko transcendentno izstopijo iz svojega fizičnega telesa in kot svetlobna projekcija samega sebe, sami sebe trepljajo po rami – kar je nekaj popolnoma drugega, kot če bi se trkal po prsih, ker tisto je spodbujanje ‘le vztrajaj, dobro ti gre’  to pa bi bila samohvala ‘ koji sam ja meni kralj’ – uspejo prepričati ljudi v nekakšno vrednost svojega početja.
To neverjetno veščino samopromoviranja, zasnovano na totalnem odklonu z resničnostjo bi si želel posedovati vsakdo. Vsaj delček tega. Potem pa ugotovim, da sem pravzaprav malce krivičen. Saj ni res, da je stik z realnostjo prekinjen, le njegova realnost je drugačna od moje. Toda zakaj je temu tako!?
Stvar je pravzaprav sila preprosta si rečem, ko se nad tem fenomenom malce bolj zamislim in se nad definiranjem tega odklona malce dlje pomudim.
Če se obkrožiš s sebi enakimi ljudmi, ali pa vsaj s precej podobnimi, z ljudmi, ki niso najbolj kritično oko in uho kar ga (z)moreš najti, neko diametralno nasprotje Simona Cowella tako rekoč, si si nedvomno zagotovil občinstvo, ki te bo na vse pretege hvalilo, ti vzklikalo bravo! in ti pelo slavo ob vsakem možganskem prdcu, ki ti ga uspe sproducirati, se utegne zgoditi prav nenavaden, skoraj kemičen proces, da en drugega prepričate, da je v vsem tem kar praviš, dejansko mnogo več kot le zrno soli. Če vse skupaj zaviješ še v simpatično, všečno, poljudno in priljudno prigodo, ki je takole na prvi pogled celo verjetna, je uspeh zagotovljen.
Povprečneža je v njegovo lastno nadpovprečnost najlažje prepričati tako, da ga v zvezde kuje nadpovprečno število povprečnežev.
Med takimi se včasih celo najde kdo, ki je bolj kritičen od povprečnega potrošnika, a ga množica odobravajočih, ki komaj čaka na vnovično konzumiranje opisa dogodka, ki se skorajda spogleduje z nadnaravno milino, prijaznostjo in občutkom za pravičnost glavnega akterja, ki bi se ob širjenju od ust do ust kaj kmalu lahko postavil ob bok skrbi za gobavce Matere Tereze, skorajda premami v takisto čaščenje, kakršnemu so se podvrgli sami.
Osamljenost, ki lahko nastopi ob takem občutenju, utegne biti usodna. Možnosti sta dve …
Lahko skleneš roke in kadar slišiš ploskanje – zaploskaš tudi sam, prej ali slej boš vedel kdaj ploskati, še preden s tem pričnejo drugi. Ali pa padeš na kolena ter se neslišno in neopazno zrineš in izmuzneš stran, proč, čim dlje ter poiščeš nujno potreben oprijem s smislom, ki ti je skorajda spolzel iz rok.

Razen, če namesto rok, preprosto skleneš, da se ne boš gnal za priljubljenostjo in odobravanjem množic, kajti če bi bila popularnost kdaj sinonim za kakovost, potem bi iz tega lahko sklepali, da so Atomik Harmonik kvalitetna muzika, nutella pa naraven lešnikov namaz, ki bi moral biti del vsakega zdravega in uravnoteženega zajtrka.

freee

Cenetova župca

štant

Ropotanje koles cize po tlakovanih tleh starega mestnega jedra je bilo slišati prav vsako sobotno jutro, ko jo je obloženo s knjigami, slovarji, stripi, z zloščenimi starinskimi železnimi likalniki, z uokvirjenimi portreti pisateljev in diktatorjev, s steklenimi obtežilniki, z oblazinjenimi srci v katerih so bile zapičene značke in z vso ostalo šaro, ki jo je nagrmadil na voziček, na katerem je tovoril tudi improvizirano stojnico, jo žvižgajoč si kak napev previdno odvezal in potem postavil poleg lekarne pod meščanski balkon in potem mimoidoče vabil k nakupu razporejenega blaga, med katerim se je za nizko smešen znesek našlo tudi kak zbirateljski zaklad, predvsem numizmatičen, saj so bile znamke zanj le znamke, medtem, ko so ceneni brušeni kosi stekla, potrgani z lestenca, ki ga je našel na smetišču, dosegali vrtoglavo ceno.

Pult, ki so bila pravzaprav lesena notranja vrata z odstranjeno kljuko, je položil na dve kozi, na njo pa je po velikosti, začenši z največjim izvodom, zložil razne enciklopedije, slovarje, tuja in domača leposlovna dela, tem pa so sledile slikanice in pobarvanke.
Pod njimi so svoj prostor zasedali po abecednem vrstnem redu zloženi stripi. Alan Ford. Asterix. Blek. Conan. Dylan Dog. Hogar. Kapetan Miki. Komandant Mark. Marti Misterija. Mister No. Vse tja do Taličnega Toma, Texa in Zagorja.
Miki Muster je bil povsem ločen in v svoji vrsti.Imel je tudi nekoliko višjo ceno, saj je sklepal, da v teh časih, ko ljudje vedno bolj čislajo vse kar je slovenskega, bodisi dobrega, bodisi slabega, lahko za nekaj kar je kakovostno in po njem posegajo predvsem tisti, ki ga  poznajo iz svojega otroštva ter ga želijo predstaviti svojim potomcem, pričakuje, da bodo zanj segli globlje v žep in odšteli kak cent več kot pa za ostalo kramo, pod katero se je šibila stojnica.
Na rob pulta je z risalnimi žebljički pritrdil velik kos trdega kartona, na katerem je z velikimi črnimi črkami pisalo CENE, pod njega pa je prilepil liste formata A4 na katerih je imel lično, s šolsko pisavo napisane artikle in koliko zanje zahteva, a se je dalo vedno pogoditi. Čeprav so bili njegovi sosedje na bolšjaku premeteni mešetarji, ki so znali en drugemu tudi sabotirati posel ali pa speljati stranko, so včasih vseeno pristopili, kadar je kak pogolten zbiratelj ali starinar skušal zbiti že tako nizko zastavljeno ceno.

Prvič se je prikazal neko soboto, ko se je bolšji trg komaj začel in sta bila na ulici le dva ponudnika, ki sta prodajala predvsem plošče. Na eni strani singlce, na drugi elpejke, vmes pa starinski gramofon s trobljo. Zgoščenke so bile redkejše od Buldožerjevih komadov v slovenščini, pa vendar tako pogosti kot tisti, ki so Ježu verjeli, da je res bobnal pri njih, čeprav je po činelah udrihal skoraj poldrugo leto.
Rajko in Dušan sta jih kazala precej več, kot sta jih imela, poleg ljubezni do glasbe pa sta si delila tudi naklonjenost do hobija, s katerim sta le s težavo lahko potešila njuno skupno in največjo ljubezen med vsemi. Ljubezen do pijače.
Zbirala sta plošče, jima postavljala previsoke cene, s tem pa sta si zagotovila, da bi tudi tisti, ki bi zbarantal pol nižjo ceno, plačal toliko kot sta si prvotno zamislila. Zamisel je bila Dušanova. Najprej sta imela vsak svoj štant. Rajko je imel plošč kot listja, Dušan pa je bil bolj gobčen in tudi bolj pretkan, zato mu je predlagal poslovno kupčijo, ki jo je Rajko brez premišljanja pograbil.

‘Kamerad, saj imaš res en kup plat, sam jebemuboga, da se, če maš takole nametano vse, bolj slabo vidi, in če se ne vidi, ja, naj me hudič vzame, če bo kdo potlej kaj kupil. Pa tudi …’ je za trenutek postal, iz vojaškega nahrbtnika izkopal staro vojaško čutarico, naredil požirek, privil zamašek, potem pa, ko je čutarico že skoraj pospravil nazaj, reč znova izvlekel in jo pomolil proti Rajcu. Ta jo je nagnil, naredil krepak požirek in izdavil kratek ‘huh’.

‘Ta boljša vatrena voda. Domač šnops.’, se je nasmehnil Dule in jo postavil na Rajčev štant poleg rožnatega singla Novih akordov in nadaljeval:’ Pa tudi, v pičko materno, malo bi žihr privil tole. Tri evre za plato ni nič! Si gledal zdaj en dan tisti film, ko so nekemu poslovnežu ugrabili hčerko, za odkupnino pa so zahtevali reaktivca in milijon dolarjev? Dobili so sto tisoč zelencev pa kombi, ampak če bi že takoj hoteli imet sto jurjev in kombi, bi jim dal pa rajtam čuka pa zgonjen skiro. A me zastopiš kaj ti hočem povedat?’

Rajko ni bil ravno zgovorne sorte, zato je takoj, ko mu je Dule predlagal združitev njunih štacun, prikimal in umaknil svojo torbo s ploščami s klopi pod štant. Še isti dan je Dušan, medtem, ko je skočil v trgovino po dva sendviča in flašo vina, s seboj privlekel tudi nekaj kartonastih škatel iz katerih je potem z olfa nožem izrezal kvadrate, v katere je na sredini naredil zareze, jih prepognil in jih kot nekakšne male vigvame razporedil po stojnici. Nanje je potem prislonil plošče Joan Baez, Beatlov, Rolingov …

Cene je najpogosteje srebal čaj, ki si ga je iz termovke točil v eno izmed kovinskih skodelic, ki jih je dobil pri odpisu inventarja ene izmed okoliških osnovnih šol. Molče je opazoval mimoidoče, si z radirko navadnega svinčnika z natisnjeno poštevanko potrkaval po desnem licu, kadar pa se je česa domislil, se je nasmehnil in zmagoslavno dvignil svinčnik nekoliko v zrak, potem pa v majhen oranžen zvezčič zabeležil svojo pogruntavščino, ki je ni nikoli nikomur zaupal. Bil je docela samozadosten možakar, ki mu je povsem zadostovalo, da je opazoval vrvež ljudi, dobrohotno pozdravljal tiste, ki so pristopili k njegovi stojnici, četudi le iz radovednosti. Če pa so v zmešnjavi, ki je zasedala njegov pult celo kaj izbrali je bil ob sklenjeni kupčiji neizmerno zadovoljen, četudi je bil izkupiček boren.

Več kot pol leta je redno prihajal. Sleherno soboto je bil tam že pred vsemi. Redkobeseden, toplega pogleda in s skodelico čaja je sedel na svojem zložljivem trinožniku ter nekaj zapisoval v svojo oranžno beležko z zavihanimi vogali.
Ker se ni nikoli dejansko predstavil, ga je Dušan nekega dne, ko se je sredi dopoldneva rahlo okajen primajal z velikim vojaškim nahrbtnikom čez ramo, in je od daleč ugledal njegov kartonasti cenik preprosto ogovoril z ‘ Oho! Dobro jutro Cene! Kako kaj biznis? Gre?’
Ob svoji pogruntavščini se je pričel tako gromko smejati, da se mu je zaletelo in bi se bil skoraj zadavil, če mu ne bi novokrščeni pomolil skodelice kamilic, ki si jih je ravno natočil.
Nikoli se ni razburjal zaradi vzdevka in nikoli ni nikomur prišlo na misel, da bi ga pobaral po njegovem pravem imenu. Spregovoril je redko. Ponavadi takrat, kadar ni šlo drugače. Če se je le dalo je prikimal, odkimal ali pa s prstom pokazal na tisto po čemer so ga spraševali.
Dober dan, Hvala, Prosim, Izvolite, Bi bilo mogoče kaj drobiža?, Dam vrečko?, so bile najpogosteje izgovorjene besede, ki so prišle iz njegovih vedno v nasmeh zavitih ust.
Neko soboto sta si Rajc in Dule podajala že drugo steklenico vina, Ceneta pa ni bilo na spregled od nikoder. Pogledovala sta na uro, kot bi se na številčnici in med kazalci skrival odgovor na vprašanje ‘Le kod hodi Cene?’
Nejevoljno in mrkega obraza se je bližal, nemarno potisnil cizo k steni in si nekaj mrmral v brado. Dušan je gledal proti njemu in hotel vstati, vendar ga je Rajko prijel za zapestje in mu odkimal.
Molčečnež ve, da kadar nekdo, ki sicer ne spregovori veliko, prične govoriti sam s seboj, ne obeta nič dobrega. Tako zlovoljnega ga še nista videla. Pustila sta ga raje pri miru. Tudi ljudem, ki so hodili mimo in so bili namenjeni na tržnico ali pa na jutranjo kavo v enega od bližnjih lokalov in so njegovo prisotnost jemali kot stalnico, ga skorajda niso prepoznali. Nasmeha ni bilo, prav tako ne sicer običajnega pozdrava. Edina stvar, ki jo je tisti dan prodal je bila zmahana petrolejka, pri kateri ni popustil niti za cent. Vzel je dvajsetaka, vrnil petaka, petrolejko zavil v papir, jo potisnil kupcu v roke in sedel nazaj na svoj mali stolček.

‘Vsi … Čisto vsi.’, je dejal polglasno.
Zvenelo je pritajeno in zlovešče. Kot nekakšna prerokba človeka, ki je iz srečnega, zadovoljnega, dobrodušnega možakarja čez noč postal glasnik nečesa strašnega, dojemljivega le njemu. Prav nič si ni bil podoben. Prej umirjen in nasmejan, sedaj pa se je nervozno presedal, grizel svinčnik, trgal liste, jih mečkal in metal proti košu za odpadke na fasadi lekarne. Zvezek in svinčnik sta mu zdrknila iz naročja.

‘Vsi boste mojo župco pil.Vsi … čisto vsi, boste enkrat mojo župco pili’, je zarenčal s stisnjenimi zobmi in napol priprtimi očmi. Prste je tiščal v pest, da so se mu nohti zasadili v dlan, pri tem pa so se mu roke krčevito tresle.Spominjalo je na epileptičen napad, le da je bilo v njegovem glasu nekaj vražjega, peklenskega, kar je izključevalo, da ga je vrglo po božje. Odprl je termovko, si nalil novo skodelico čaja, jo s tresočimi rokami na dušek izpil in jo zvonko postavil na tla. Iz žepa je potegnil pipec in sprožil rezilo. Stegnil je roko, s tal pobral beležko, jo otresel drobnih kamenčkov, prijel svinčnik in mu ošilil zlomljeno konico. Spet je nekaj zapisoval, se ustavil.si potrkal po ličnici in znova škrabal po papirju. Njegov temačen obraz se je razsvetlil kot bi kdo prižgal luč. Požvižgaval si je napev iz Erazem in potepuh.
Soseda z muzikaličnega štanta sta zrla vanj kot v uspešen primer eksorcizma. Dan je minil, kot bi se nič ne zgodilo.

Naslednjo soboto se Cene ni prikazal. Niti naslednjo soboto ali soboto po njej ne.Prvo soboto v novembru sta na bolšji trg prišla policista. Pristopila sta k štantu.
‘Dober dan.’
‘Dan …’ je kratko odzdravil Dušan, ki je policaje črtil še od takrat, ko je nosil dolge lase in vietnamko in je imel še večino zob, po katerih je nemalokrat dobil tudi od miličnikov, če že ne od fantov s katerimi so se zmikastili v oštariji ali pa na veselici.
‘Kdaj ste nazadnje videli Albina?’
‘Nobenega Albina ne poznam.’
‘Kako ne!? Saj je bil ja vaš sosed tukaj!’, je pokazal na prazen prostor poleg njiju.
‘Albin!? Albin mu je ime!? Midva ga kličeva Cene. Mu čuvava plac.’
‘Mislim, da ni treba …’, se je oglasil oni drugi.
‘Potem ga niste dobro poznali sklepam.’, se je spet oglasil prvi.
‘Hja, saj Cene ne govori veli … Čakajte malo … Kako to mislite ga niste? Se mu je kaj zgodilo!?’
‘Poglejte, če hočete, lahko pridete na postajo, podate izjavo in boste vse izvedeli.’, jima je zabrusil tisti bolj odrezavi uniformiranec. Poslovila sta se in odšla.

‘Kaj … Kaj hudiča je bilo pa tole zdajle!?’
Oni je le skomignil z rameni in pobesil glavo, sluteč, da prihod policistov ne more biti nič dobrega.Dušan je nagnil iz čutarice in jo potisnil Rajku v dlan.’Prec pridem’, je odsekal in si nataknil čepico s šiltom.

Čez slabo uro se je vrnil z dvema steklenicama boljšega in dražjega vina kot sta ga bila sicer vajena.Sedel je na klopco, vprašujoč obraz njegovega kompanjona pa je čakal na pojasnilo.

Odprl je steklenico, pošteno nagnil in jo podal.
‘Župca…’ je zmajeval z glavo. ‘Vsi boste pil mojo župco … Se spomniš tega?’
Ta je držeč steklenko v roki prikimal, pričakovaje nadaljnje obrazložitve.
‘Ti pesjan, ti!’ se je na ves glas zarežal in pljunil.
‘Pa smo jo res. Vsi smo tvojo župco pil!’, se je gromko zarežal, po tleh namenoma zlil nekaj vina in potem privzdignil steklenico k višku …
‘Na zdravje, Albin!’

Albin Turnšek je bil na občinske stroške pokopan teden poprej. Dva dni zatem, ko so ga kriminalisti po obvestilu vzdrževalcev mestnega vodovoda, napihnjenega in razpadlega, potegnili iz zajetja pitne vode, sta ga k poslednjemu počitku položila grobar in njegov pomočnik. Zagrebla sta rakev, se na hitro prekrižala, pospravila orodje in odšla na šilce žganega ter pivo. Njegovo od dežja premočeno suknjo, pulover, srajco in hlače so našli lično zloženo v bližnjem grmovju ob ograji zajetja, v žepih pa sprano beležko, ogrizen svinčnik in pretečeno osebno izkaznico. Upepeljeni ostanki voza, knjig in stripov so bili nedaleč stran, ožgan kos kartona z njegovim vzdevkom je iz pogorišča štrlel kot nekakšen nagrobnik človeku brez preteklosti, brez prihodnosti.

Velecenjena

Lilo je kot iz škafa, vse skupaj je spominjalo na sodni dan, debele dežne kaplje so polzele po licih pogrebcev, se odbijale od lakirane mahagonijeve krste ter od dežnikov pod katerimi so zgrbljeni stali ljudje, ki so prisostvovali pogrebu. Kljub slabemu vremenu se jih je trlo. Sorodniki, nekdanji sodelavci, someščani, sosedje. Gospa Pogačarjeva,  priznana doktorica medicine, upokojena pediatrinja, članica raznih svetov in skupščin je bila strašansko priljubljena v tem ne ravno velikem, a niti ne tako majhnem mestu. Dejavna je bila v nešteto društvih in organizacijah, med ljudmi je bila sila cenjena in spoštovana, med nekaterimi je veljala za malone svetnico. Veliko otrok je le zaradi njene profesionalne zagnanosti prišlo do specialističnih pregledov, ki bi sicer ne bili niti odobreni, kaj šele, da bi na vrsto nanje prišli v najkrajšem možnem času. Za prenekaterega malčka se je osebno zavzela pri svojih kolegih in ga spravila na prednostno listo le z enim samim klicem, medtem, ko ji je mali pacient sedel v naročju, ona pa je kar med pogovorom napisala napotnico z oznako zelo nujno in z obveznimi tremi klicaji.
Starši so jo oboževali, otroci pa so jo klicali Teta Nica in celo v trgovini tekali v njen objem.
Skupnost je izgubila predano in ljubečo osebo, ki je marsikomu pomagala, po količini rož in vencev je bilo videti kot bi šlo za kak državniški pogreb. Govor so prepustili mlademu županu, ravno tako nekdanjemu pacientu, ki je bil znan kot dober govorec, a nagnjen k pretiravanju, tokrat pa se k njemu ni bilo potrebno zateči, saj je imel povodov za hvalo več kot dovolj. Njen edini živeči sorodnik, Matic Pogačar je stal nekje zadaj, saj so se k izkopanemu grobu prerinili razni tajniki ter predsedniki društev. Stopila sem k njemu, ga prijela pod roko ter pogladila po prstih. Nepremično je zrl v množico ljudi in zarenčal skozi zobe.
‘Mrhovinarji!’
‘Pšššššt. Lahko bi te kdo slišal.’, sem mu rekla potihoma in mu ponudila robec. ‘Obriši si solze.’
Pograbil je robec, si z njim skoraj prekril premočen obraz in kašljal ter smrkal vanj.
‘Ubogi Matic …’, je dejala sključena ženica, ki je stala nekaj metrov pred nama, ko ga je ugledala pod mojim dežnikom, skrušenega, z obrazom zakopanim v robec. Odpeljala sem ga proč od cirkusa, ki se je godil na pokopališču, do napušča pred kratkim obnovljene mrliške vežice, kjer ni bilo nikogar.
‘Si v redu, Mate?’, sem ga previdno pobarala.
‘Zdaj sem … prej sem se pa skoraj zadavil.’
‘Oprosti, Nisem nalašč. Kaj pa naj bi rekla?’
‘Ne vem.’
‘Vsa sva premočena …’
‘Pojdiva se preobleč.’
‘Mate! Sredi pogreba pač ne moreva oditi! Kaj bodo rekli ljudje!?’
‘Niti opazili ne bodo. Pa tudi če. Ne zdržim več.’
Poklicala sem taksi, ki naju je pobral pred žalami in naju odpeljal pred vhod bloka. Nekaj oblačil je Mate še vedno hranil pri meni, ostala je imel v svojem stanovanju. Pokojna Metka Pogačar se nikakor ni mogla sprijazniti, da se njen sin, uspešen odvetnik s svojo lastno pisarno in nekaj zaposlenimi, peča z navadno lekarnarko. Vsakič kadar ji je omenil, da je dogovorjen z mano, in da v nedeljo, kakor sta imela navado, ne bo obedoval z gospo materjo, mu je porogljivo naročila:’ Vprašaj prosim Katjo ali bi mi hotela priskrbeti škrnicelj rmanovega čaja. Vedno, ko rečeš, da greš k njej, mi namreč upeša tek.’

Na štedilnik sem dala poln čajnik vode, medtem se je Mate v sosednji sobi osušil in preoblekel, sama pa sem bila še vedno v mokrih oblačilih od katerih je kapljalo po kuhinjskih tleh.
‘Katja, prehladila se boš.’
‘Odstavi vodo, ko zavre.’, sem mu naročila in v ogromnih copatih v obliki kužka, ki mi jih je poklonil za valentinovo, oddrsala v kopalnico. Cunje, ki so se mi lepile na telo sem zmetala v pralni stroj, kjer je bilo nekaj temnega perila že od prej, zaprla vratca in ga zagnala. Presneta reč je tako kot vsakič zaškrtala, poskočila na mestu, potem pa pričela počasi srkati vodo in obračati boben. V banjo sem stopila le toliko, da sem se na hitro oprhala z vročo vodo in se pogrela. Otrla sem se in si lase ovila v brisačo, ko je potrkal na vrata.
‘Počakaj!’, sem odrezala.
‘Scat me mudi!’
‘Takoj bom.’, sem odvrnila, nakar sem ugotovila, da nisem vzela s seboj ničesar kar bi lahko navlekla nase. Odprla sem in gola stopila skozi vrata, obuta v tiste smešne copate in s turbanom na glavi, naravnost mimo njega, ki me je zaprepadeno pogledal in zakašljal, kot bi me ne bil vajeni videti nage.
‘Si se prehladil, kaj? Ti bom dala za s sabo rman, ki sem ga pripravila za mamo.’
Tokrat ni imel robca, v katerega bi lahko skril svoj režeč obraz. Njegov smeh se je razlegel po kopalnici in odmeval od ploščic. Furija stara bi bila vesela zavojčka, a je svoj zadnji čaj popila pred nekaj dnevi. Vendar ni bil rmanov. Bila je domača mešanica zelišč. Vem. Sama sem jo pripravila. Odlična za lajšanje tegob in težav. Predvsem mojih.
Prejšnji torek zvečer se je kot strela z jasnega pojavila pred vhodnimi vrati stanovanja, zvonila in trkala je na vse pretege, ko sem odprla pa se je malodane prerinila v notranjost in takoj pričela oprezati. Ošinila je dnevni prostor s kavčem in televizijo, posmehljivo prhnila in zakorakala proti spalnici, kakor bi bila v prostoru, ki je njena last.
‘O, to pa ne! Tja nima vstopa nihče, ki ni povabljen!’, sem ji zabrusila, se postavila pod podboj vrat in jih zaprla.
‘Matic je eden od povabljenih?’
‘Ta njena opazka ‘eden od’, mi je pognala kri po žilah in skorajda sem veščo s ponvijo, ki sem jo ob brezumnem trušču pred vrati pograbila s kuhinjskega pulta, treščila po njenih umetnih, bleščeče belih čekanih.
‘To vam nič mar, milostljiva, koga vabim tja. Vas zagotovo ne bom. Lahko pa sedeva v kuhinjo. Imate na voljo natanko – pogledala sem stensko uro – devet minut in niti sekunde dlje.’ Sicer nisem nameravala nikamor iti, a sem se odločila, da bom pogledala film, ki se bo začel čez petnajst minut, pa tudi ni mi bilo do pogovorov s svojo nesojeno taščo, ki je gojila do mene zamero, ker sem ji ukradla sina edinca in se nisem pustila odgnati kot vsa njegova prejšnja dekleta. Všeč mi je bilo, kako ji nisem dovolila niti ošvrkniti spalnice in kar brala sem ji z obraza, kako se ji pred očmi riše črnordeča posteljnina na široki postelji, z lisicami, bičem, vrvmi, s čevlji z vrtoglavo visokimi petami, skratka z vso pripadajočo opremo, ki bi sodila v spalnico kurbirske prasice, ki ji je speljala sinčka v svet pohujšanja. Skoraj sem prasnila v smeh, saj je nisem spustila tja zgolj zaradi nepospravljene postelje, na kateri je  med kapnami s cvetličnim vzorcem ležala moja pomečkana flanelasta pižama, na tleh pa volnene nogavice v katerih sem zvečer, preden zaspim, rada brala. No, poleg tega, da je bila vsiljivka in mama mojega fanta.
‘Sedite. Čaj kuham. Boste skodelico?’ S kotičkom očesa sem jo videla, kako je s prstom potegnila po mizi in pomela s palcem po kazalcu svojih vijoličnih žametnih rokavic.
Zaškrtala sem z zobmi in si prigovarjala: ‘Calma Katjuša, calma! Ne pusti se ji, saj je to natanko tisto kar bi rada dosegla.’ Vedela sem s kom imam opravka. O njej sem vedela več kot ona o meni. Obrnila sem se in se z ritjo prislonila ob kuhinjski pult, ravno, ko je njena prevzetnost iz svoje torbice – kakopak vijolične – izvlekla robček in ga, preden je sedla, položila na stol. O, bemtiduš! Vsak njen gib, njen vzdih, vsaka izrečena beseda je bila poskus vreči me iz tira. E, ne boš me! Ne dam ti zadoščenja.

chai

‘S čim sem si prislužila to čast, da so me njena blagorodnost obiskali?, sem vprašala z nasmehom za milijon dolarjev.
‘ Bržda z istim, kot ste si prislužili tole vaše ‘ljubko’ domovanje. S prijateljevanjem z Maticem, bi dejala.’, mi je siknila.
‘Kaj vraga hočete od mene?’
‘Da se ne videvate več z mojim sinom. Nikoli več. Matic ni pravšnji za vas. Oh! Oprostite mi, gospodična … vi niste pravšnja zanj, če sem povsem natančna.’
Natočila sem čaj v skodelici, odložila čajnik, preden bi ji razlila krop po brezhibni pričeski in povlekla stol bližje. Obrnila sem ga, sedla okobal nanj ter se naslonila na naslonjalo, kot zasliševalci v ameriških kriminalkah.
‘Poslušajte. O tem, s kom se bom JAZ videvala in kdo bo hodil v MOJO spalnico, odločam jaz. Mate je šel vedno prostovoljno tja, mojih dotikov se ni nikoli branil, niti ni zaradi njih hodil vrsto let k psihiatru, ki ga sicer zavezuje molčečnost, mene pa ne, veste mama Metka?  Samo pisnite še eno, pa jutri pokličem prvi tabloid, ki mi bo šinil v glavo in jim povem svojo zgodbo. Oziroma, če sem povsem natančna – vašo zgodbo. Zgodbo ljubeče in skrbne matere, ki …’
Vstala sem, ji stopila za hrbet in jo z natančno umerjenim udarcem treščila med lopatici, da je revica končno prišla do sape, saj jo je lovila od ‘mama Metka’ dalje.
‘Srknite malo čaja.’, sem predlagala. ‘Dobro vam bo del … Mate ga obožuje.’
‘Kaj, … kaj vam je natvezil ta nehvaležnež?’, je zastokala s solznimi očmi.
‘Ah dajte no! Ne silite me, da izrečem nekaj kar veva obe! Karkoli si že mislite o meni,  zagotovo ne presega mojega mnenja o vas.’
‘Vse sem storila zanj. Vse!’, je poihtela nekoliko zaigrano, kot je bila vajena igrati vsepovsod in je s svojo igro tudi uspela prepričati. Toda ne mene.
‘Morda bi se pa morali nekje ustaviti in ne storiti ravno vsega.’
Prebledela je in z bolščavimi očmi vrtala vame.
‘Gospa Pogačarjeva … Zahvaljujem se vam za obisk, sedaj pa bi rada, da greste. Izvolijo. Saj boste sami našli ven, kajneda?’
Za nekoga, ki je premislil svoj sleherni gib in vanj vnesel vso svojo vzgojo ter vcepljeno gracioznost, se je prav nedamsko pobrala in oddirjala skozi vrata. Niti poslovili se niso, kaj šele zahvalili za čaj, kakor bi se spodobilo, pa še robček so pozabili gospa.
‘Nasvidenje Visokost!’, sem zavpila za njo, pobrala njen svilen robec z izvezenima inicialkama, ga zmečkala v pesti in ga zalučala v kot. V ponev sem vlila olje, prižgala plin in jo postavila nanj. Deset do. Ta – man. Vsula sem zrna koruze in se s pločevinko piva odpravila v dnevno. Zaprla sem vhodna vrata, ki jih je med svojim vihravim odhodom pozabila zapreti za seboj in jih zaklenila. Namestila sem se na kavč, izkopala daljinec izmed blazin, poiskala program in naredila dolg požirek mrzlega piva. Iz sanjarjenja, kako nervozno pritiska na gumb dvigala potem pa neučakano krene proti stopnicam in si na njih skoraj zvije gleženj, me je zdramilo nenadno pokanje. Preden sem se izmotala izpod deke, si nadela copate in odbrzela v kuhinjo, da bi na ponev postavila pokrovko so kurčeve kokice že frčale po vsej kuhinji.

Za vedno

za vedno

Teden za njim je bil dolg in naporen. Bil je razrvan, neprespan, nervozen in izmučen, a je kljub temu pripravil vse potrebno za pogostitev. Stal je pri vratih, sprejemal goste in se rokoval z vsakim od njih. Tolažili so ga naj ne obupuje, da bo njegova soproga vedno ob njem.
‘Vem’, je oblit s hladnim znojem kratko izdavil in povesil glavo.
Njena mrzla dlan mu je stisnila prste, ledena sapa pa mu je dahnila na uho:’Hvala ljubi, … vedno me je zanimalo koliko ljudi bo prišlo na mojo sedmino.’

%d bloggers like this: