Vstopim v nabito polno čakalnico, mimo vseh že čakajočih na lesenih zmajanih stolih, razporejenih ob steni dolgega hodnika in se namerim proti vratom z v oko bodečim napisom ‘Prosimo, ne trkajte!!!’ Trije klicaji na koncu povsem izničijo tisti vljudni začetek domnevne prošnje in bi bilo prav vseeno, če bi pisalo Trkanje prepovedano!
Postojim kak meter od vrat ordinacije in čakam na sestro, ki me je pred štirinajstimi dnevi poklicala noter, potem, ko sem ji izročil napotnico svoje osebne zdravnice opremljeno z Nujno! Ta nujnost je medtem rahlo izzvenela, a se mi je vseeno zdelo, da mi škoditi ne more, in da mi bo kvečjemu pomagalo. Čim je pomolila nos skozi vrata, so prej na videz mirni in potrpežljivi planili k njej, kot bi se šlo na varianto, kdor prej pride … Oddam kartico in napotnico ter se umaknem. Ker je do ure ob kateri sem naročen in ker mi je sestra že takoj povedala, da ne bo glih točno, še dvajset minut, stopim ven, ujet nekaj dnevne svetlobe in pokadit kak cigaret, saj se mi ne da poslušati blebetanja in praznih marnj. Čez čas, ko zadostim svojini nikotinski potrebi se vrnem in sedem na drugi konec turobnega hodnika osvetljenega z brlečimi neonkami in se vprašam kateremu genijalcu se je zdelo smiselno umestit psihiatrično ambulanto ravno v klet zdravstvenega doma, hkrati pa nameniti isti prostor še okulistu. Ali je imel prav svojevrsten smisel za humor, češ vsi imajo težave z zamegljenim in nejasnim pogledom na svet, ali pa gre za naključje, ki se nikomur niti ni zdelo vredno opažanja. Je pa vsekakor povzročilo nekaj zmede, ker se ni vedelo, ali čakajo okulista ali psihiatra, nihče pa ni upal nikogar vprašati. Vsi se vedejo kot, da so si prišli izmerit medzenično razdaljo in preverit dioptrijo. Če bi bili v proktološki čakalnici bi si zagotovo, mogoče nekoliko pritajeno, a vseeno, en drugemu razlagali kaka bulica se jim je naredila in kje, ter kako boleče izločajo. Pri psihiatru pa smo glede vzrokov prihoda vsi tiho. Razlogi so neizrečeni. Tam smo prejkone po naključju. Nihče ne bo nikomur povedal kaj ga pesti, niti ne bo nikogar vprašal, saj mu ta utegne zastaviti isto vprašanje. Tabu. La rasa. Vsaj kar se tiče psihiatrične obravnave in kartoteke. Sestra vsake toliko časa izstopi, se postavi pred vrata, kliče priimke, klicani pristopijo, ta pa jim vrne kartico in izroči recept. Zahvaljujejo se ji in zadovoljno odhajajo. Debelo uro po tistem, ko sem bil naročen, zaslišim svoj priimek in vstopim. Sestra me usmeri k zdravnici v sosednjem prostoru, ki sedi na  pisarniškem stolu ob mizi na kateri prah nabira star škatlast računalnik. Pred njim isto funkcijo nabiralca prahu opravljata tudi tipkovnica in miška.
‘Dober dan. Sedite, sedite …’, mi prigovarja. Sedem na stol, ona pa me vpraša, če sem že bil pri psihiatru. Povem ji, da že in ji na hitro opišem svojo izkušnjo spred nekaj let. ‘Se spomnite katere tablete ste jemali?’, je njeno naslednje vprašanje. Odgovorim ji, da niti slučajno ne vem kaj sem jemal in da mi do zobanja tablet ni. Da sem taisto povedal tudi svoji osebni zdravnici, ki mi je napisala napotnico in mi je prav tako hotela kar napisati recept za zdravila, ki sem jih imel pred šestimi leti. Pa še tista sem na hitro opustil. Poudarim, da nočem tablet.
Njena reakcija je razumevajoča. ‘Vam niso pomagala?’
‘Najbrž so mi nekaj časa, kasneje pa ne vem, če je bil njihov učinek ravno blagodejen.’
‘Se niste počutili v redu?’, me z nasmehom pobara.
Sedim na stolu s prekrižanimi rokami in z levo nogo prek desne. Prostor je hladen. Tako temperaturno kot tudi na videz. Stene so prazne. Ne vem kako sesti, med nama je le pol drugi meter praznega prostora. Vprašam se, če bere mojo telesno mimiko in kaj si misli, na koncu pa si rečem, da naj si pač misli kar hoče, ker sem navsezadnje tam zato, da ugotoviva določene stvari. No, vsaj jaz. Njej pa je to služba za katero je končala študij in je tudi usposobljena in kvalificirana.
‘Ne nisem se počutil v redu.’, ji odvrnem.
‘Kako pa ste se počutili?’
‘Otopelo.’
‘Veste … ampak zdaj so zdravila precej drugačna. Niso taka kot pred šestimi leti. Glede na to kar ste mi povedali, vam jaz ne bi predpisala antidepresivov. Dala bi vam nekaj kar vas bo malce dvignilo. Da ne boste tako tesnoben.’
Znova ji povem, da nočem tablet. Da nočem jemati nečesa, kar bo vplivalo na moj možgan, na moje razmišljanje, na moje delovanje, name. Da bi raje videl, če mi prisluhne, mi poda kak napotek, nasvet, magari priporoči kako literaturo, vaje, karkoli – tablet pa ne!
‘Ste proti tabletom, ne verjamete da delujejo?’
‘Ne da ne verjamem, da delujejo, ampak nočem vase vnašat neke kemije, ki bi mi jo vi radi predpisali na podlagi diagnoze, ki mi jo boste postavili po desetih minutah pogovora z mano. Ne bom čvakal tablet, za katere vi menite, da bi mi lahko pomagale. Hočem imeti bistro glavo, zato se ne zapiram noter, ampak grem raje hodit, govorim z ljudmi, ki jim zaupam in katerih mnenje cenim, ki me poslušajo …’
‘No, saj res, da vas ne poznam dobro, ampak lahko vam napišem tako zdravilo, ki vam bo malo pomagalo urediti nočno dnevni ritem, da boste lažje spali in da boste lažje premagali tesnobo …’
‘Moj dnevno nočni ritem je čist v redu. Spat grem ob polnoči, vstanem ob pol devetih, devetih …’
‘Ja, ampak, če bi jemali tablete bi bilo dobro, če bi hodili spat malo prej. Ob enajstih recimo.’
‘Saj spat grem lahko ob enajstih tudi brez tablet.’
‘Ja, ampak veste, te tablete, ki bi vam jih napisala, ne rabite jemat redno. Lahko jih vzamete po potrebi. Iz mojih izkušenj pomaga. Kolikor mi povejo. Kadar čutite, da ste tesnobni … kdaj pa ta obdobja pridejo?’
‘Kakor kdaj. Ponavadi kadar me kaj znervira ali razdraži. Recimo zdajle. Res ne bi hotel tablet. ‘
Pogovarjam se umirjeno, ne povzdigujem glasu, kul sem k Fonz. Čeprav čutim, da me tišči v prsih in da se presedam na stolu. Zadaj zagledam vrečko iz katere štrlijo čokolade in rože. Od hvaležnih odjemalcev zdravil veselih predpisanih odmerkov, ki jih takole neumorno promovira, predvidevam. Tako vztrajna je, da bi žirafi uvalila drsalke. Ne odneha in ne odneha. Najpogosteje izrečena beseda iz njenih ust je ampak. Blokec z recepti, ki je bil prej meter od nje, se zdaj nahaja na popisanem listu, kamor si je beležila tisto, kar se ji je zdelo pomembno med najinim pogovorom.
‘Potem nočete tablet?’, se nasmehne. S kemičnim potrkava ob prazen blokec. Počutim se kot bi mi uspelo prodajalca sesalcev spraviti do vrat. Samo kufer mu postavim na prag in se poslovim. Odkimam ji in ponovno rečem, da ne. Ne bi tablet.
‘Ste proti tabletam?’
‘Lejte. Nisem eden od tistih, ki bi zavračal zaradi zavračanja samega. Ne verjamem v zaroto farmacevtskega lobija, ne verjamem v chemtrailse, ne verjamem da cepljenja povzročajo avtizem, ne verjamem v reptilijance.’ Nasmeh. ‘Nisem eden tistih, ki ne verjame v zahodno medicino in je prepričan, da se bo spravil k sebi, se poglobil vase z mantranjem in prižiganjem dišečih palčk.’ Nasmeh. ‘Ampak … iz mojih izkušenj mi je bolj pomagal pogovor in kolikor sem vam povedal – nočem bit otopel. Nočem da mi je vseeno. Po francosko rečeno – če hočem, da me boli kurac, lahko zlezem pod kovtr, se pokrijem čez glavo in se zaprem vase, tako kot prej.’ Nasmeh. ‘Pa nočem tega. Hočem bit aktiven. Razmišljat. Delat na sebi.’ Odločen pogled. Popustljiv nasmešek.’Zdaj, če mi vi rečete, da brez tablet ne gre, da jih nujno potrebujem, da ste vi kot zdravnica dognali, da bi bilo zame – pacienta, najbolje, da jih jemljem, ker drugače ne bo šlo, potem mi povejte katere in zakaj. Če ne, pa raje vidim, če bi šlo – brez tablet.’
‘Saj se da marsikaj narediti sam, imate prav, ampak (Opet ona z ampak! Pa komu jaz govorim!?), ti tableti so zdaj precej novi, pomagajo, lahko vzamete po potrebi, če čutite, da ste tesnobni, učinkujejo nekaj ur, vas malo dvignejo in potem popustijo, vidite, da vam je lažje, da vam ni do popoldanskih spancev, podnevi ste budni, ponoči spite. Vzamete, ko rabite. Seveda pa bolj pomaga, če jemljete redno.’
Kemični svinčnik obrne okrog, potegne k sebi blok in prične pisati nanj! Očitno res rabim zdravila, ker imam sedaj tudi privide! Babše mi piše recept! Odkimavam, se na glas zasmejim in se praskam po zatilju. Zaškrtam z zobmi, ona pa vneto razlaga.
‘Najbolje je,če jih jemljete dvakrat dnevno. Zjutraj in zvečer. Čez dan vas bodo napolnile z energijo, zvečer pa boste lažje spali. Lahko jih tudi po potrebi, kadar se vam zdi, ampak potem traja dlje.’ Odtrga listek in mi ga pomoli. Čakam kdaj bo skozi vrata planila snemalna ekipa, ali pa me bo ona obrnila proti špranji v steni, kamor so namestili skrito kamero. Ne-morem-verjet!
‘Aja … pa še to. Ne brat tistega kar piše noter. Veste, proizvajalci napišejo vse mogoče, pa se v večini primerov to ne dogaja. Samo vznemirjali bi se pa tudi učinki potem niso kot bi morali biti.
Čeljust se mi pobesi. Ne morem skriti začudenja. Z odprtimi usti bolščim vanjo. Stresem z glavo in preverim, če sem prav slišal.
‘A ste mi ravnokar rekli, naj ne preberem priloženih navodil in možnih stranskih učinkov!?’, ne morem skriti svojega ogorčenja.
‘Ja. Tisto bi vas samo prestrašilo, ker so tudi take stvari napisane, ki so zelo redke in skoraj nemogoče. Pa tudi če bi se zgodile, bi takoj vedeli. Takrat pač prenehate jemat. Če verjamete, da bo pomagalo, potem bo.’, mi povsem hladno odgovori in stopa proti vratom.
Smejim se. Dejansko se smejim. Na glas!
‘Mi ne bi potem raje predpisali pez bonbonov, jaz bom pa verjel, da mi bodo pomagali, namesto tega kar ste mi? Pa še nobenih navodil ni zraven, ki bi me znala prestrašit, če bi se jih spravil brat.
‘Placebo deluje tudi v kontra smer. Če mislite, da vam bo škodilo, vam lahko.’

Iz ordinacije odhajam z neželenim receptom, za zdravila, ki sem se jih ves čas otepal in vztrajno ponavljal, da jih nočem. Ima me, da bi ga zmečkal in vrgel v smeti, vendar me premaga radovednost, kaj mi je sploh napisala, saj ne razberem niti ene same črke. Stopim v lekarno in zdravstveno blagajno poleg petindvajsetih minut pogovora s strokovnjakom obremenim še za 3.95 evra, kolikor je ovrednotena škatlica Eglonyl 50mg trdih kapsul. S papirnato vrečko v roki izstopam iz lekarne s tridesetimi kapsulami predpisanega zdravila. Torej, če si hočem dobro in ga bom jemal redno mi zadostuje za petnajst dni. Kontrolo imam petega aprila. Kaj pa naj potem, ko mi jih zmanjka!? Mi jih lahko predpiše tudi osebna zdravnica!?
Moram reči, da sem se že nekaj minut po tistem, ko sem odšel od zdravnice, počutil bolje. Sedaj, nekaj ur kasneje, ko sem kljub prepričevanjem, naj ne berem navodil, to vseeno storil, se počutim še bolje. Počutim se prijetno utrujenega. Mogoče zaradi prehojene razdalje danes in včeraj, mogoče zaradi mojega besnenja, ko sem stopil k prijatelju ‘u radnju’ in sta se s pomočnico čudila, zgražala in režala naenkrat, ko sem nekako podobno, le z mnogo več kletvic opisoval dogajanje ali pa preprosto zato, ker ne rabim skrbeti, da bi se mi pojavili krvni strdki v venah, bledica, povišana temperatura, okorelost mišic, motnje avtonomnega živčevja, … če naštejem le nekaj možnih neželenih učinkov, ki sem jih prebral v zgibanki, ki mi jo je bilo odsvetovano brati. V škatlici zdravil, ki jih nisem hotel.
Sedaj jih imam. Že zato bom dobro spal, ker se jih niti pritaknil ne bom.