Zanka: Petek II.

V velik kozarec limonade si je stresel še eno vrečko rjavega sladkorja, zavedajoč se, da ne gre za pravi trsni sladkor, ki naj bi bil bolj zdrav, temveč le za običajen obarvan cukr, jo premešal z dolgo kovinsko žlico, kakršno ponavadi dobiš ob sadni kupi in srknil. Skremžil se je, odrinil kozarec k robu mize in namignil natakarju, ki je slonel ob vratih in kakor jastreb motril goste, naj stopi bližje. Skoraj se je dotaknil mize s čelom, tako globoko se je priklonil, ko je prevzel naročilo gospoda, čigar obraz je prepoznal s fotografije objavljene v nekem finančnem časniku poleg članka o trženju. Seveda ga ni prebral, vedel pa je, da  je pomemben in uspešen, kar je bil zadosten razlog za prilizovanje. Bolj, ko si ustrežljiv, večjo napitnino pustijo. S tem se nekako odkupijo za vsa nepotrebna tleskanja s prsti, da bi izrazili svoje neutemeljene pritožbe ali pa zbadljive prošnje, s katerimi so včasih kar tekmovali med seboj, komu bo bolj uspelo ponižati natakarja, ali pa preveriti kako nizko se je osebje, v pričakovanju dodatnega zaslužka, pripravljeno spustiti.
‘Bi gospod raje naročili kaj drugega?’, ga je nadvse ustrežljivo pobaral.
‘Pivo.Točeno. Ledeno mrzlo.’, je hladno odgovoril, saj je hotel le čim prej narediti požirek nečesa, kar bi mu vsaj malo prijalo, čeprav se je alkoholu praviloma izogibal. Po njem ni imel ostrih in zbranih mislih, resnici na ljubo pa ga je že sama misel o tem, da bi ne imel popolne oblasti in nadzora nad seboj, spravljala ob pamet. Zato ga je v tistih redkih trenutkih, kadar je to kontrolo izgubil, odneslo v temen in zastrašujoč brezup.
Pričakujoč, da bo naročil kak drag viski ali konjak, vajen bahaštva ostalih  strank, mu je natakar nekoliko razočaran nad izborom odgovoril:’Vsekakor!’, saj je bil skorajda prepričan, da prejemniki nagrad za reklamne kampanje, kolikor je razbral iz  tistih nekaj vrstic, ki jih je uspel prebrati od trenutka, ko mu je v napol praznem lokalu postregel z limonado, ne pijejo piva.
‘Kakšno pivo pa prinesem?’ se je tokrat raje izognil nespretnemu vikanju, ki se je malenkostno spogledovalo celo z onikanjem, izpadlo pa ni nič bolje, kot če bi vprašal,’ bi raj kej druzga?’, s tem da je Z zvenel nekako med zjem in cjem, tako kot Italijani izgovorijo zero ali pa zucchero. ‘ Bi raje svetlega ali temnega? Imamo izvrstnega … ‘, je pričel z nedvomno dolgim naštevanjem, a ga je takoj prekinil:’ Prinesite mi eno veliko točeno pivo. Hladno. Lahko mešanega?’
‘Seveda! Takoj prinesem.’

piva

V ‘lounge bar’, ki je bil dokaj skromno obljuden za pričetek petkovega večera, so zahajali predvsem ljudje iz poslovnega sveta in z estrade, klientela pa je zaobjemala tudi mogotce, katerih vir zaslužka ni bil ravno znan, njihov sloves pa je vsakemu dokaj razsodnemu človeku veleval, da naj brzda svojo radovednost in vprašanja s čim se kdo ukvarja?, v prisotnosti teh mrkogledih potomcev minotavrov, niti ne načenja, saj bi se znalo zgoditi, da bi se gladka lobanja koga od njih zalesketala preblizu nosu radoznalega izpraševalca.
Lastnik bara je bil nekdaj precej priljubljen popevkar, ki je odprl nekaj lokalov v prestolnici in enega ali dva na obali, tradicionalne koncerte pa je bolj iz nečimrnosti ter za ohranjanje stare slave, kakor pa iz kake druge potrebe, prirejal le še ob valentinovem. Nekoč je namreč veljal za lomilca ženskih src, sedaj pa je bil le še en osivel ‘šlager pevač’, kakor so se iz njega norčevali mladi povzpetniški japiji, ki so se zgrinjali v njegove lokale in vodili domov še mlajše lovače, ki so se nadejale, da bodo nekoč ujele enega od njih, mu rodile otroka in lagodno živele, bodisi pod njihovim okriljem ali pa od njihovih alimentov, s kakim kvazi umetnikom, ki ustvarja skulpture iz ribjih konzerv in pločevink pelatov in še čaka na svojih petnajst minut slave, ali pa se verjetneje zopet speča z ljubeznijo iz srednješolskih let,  ki je njeno pozornost pritegnil bolj s svojo enduro kakor z videzom, sedaj pa je zapit propadli podjetnik, a še vedno nekje globoko v sebi zaljubljen v navidezni blišč, ki ga večne gospodične trudoma ohranjajo in ga postavljajo na ogled.
‘Izvolijo!’, je že nekaj korakov preden se je približal mizi opozoril nase, predenj položil podstavek z zaščitnim znakom pivovarne, ki se ni ujemala s tistim na orošenem vrčku, in upal bi staviti glavo, da se vsebina kozarca ne ujema ne z onim natisnjenim na steklu, niti z onim na kartonastem podstavku. ‘Hvala lepa’, se je zahvalil za prinešeno pivo, oni pa je odvrnil ‘Ni za kaj’, ter potisnil račun pod rob pepelnika, kamor je že poprej del tistega za limonado, ki je sedaj stala odrinjena ob robu mize. ‘Tole odnesem?, je vprašal in skoraj prijel kozarec. ‘Prosim,’ mu je odvrnil in z levico segel po vrčku pivu, po katerem so se stekale debele kaplje. Naredil je dolg požirek, da se mu je pena nabrala na zgornji ustnici, odmaknil kozarec, ga za trenutek odobravajoče podržal pred seboj, se zadovoljno nasmehnil in se ozrl po bližnjem parkirišču, kot bi se zbal, da ga utegne kdo zalotiti pri pitju piva. Trenutno zadovoljstvo, ki ga je občutil ob nečem tako banalnem kot je uživanju ob pijači  po dolgem in napornem delovniku, pravzaprav po celem tednu, je skalil rdeč kabriolet s spuščeno streho, iz katerega je odmevala glasna glasba. Nek techno, ki ga je spominjal na študentska leta, teh pa se je nerad spominjal, saj se mu je pred oči vedno prikradla njegova prva in resnična ljubezen. Njegova edina ljubezen.
Spoznal jo je tretje leto študija psihologije, v menzi pod Maximarketom, ko sta z enakim veseljem skoraj hkrati, le vsak pri drugi kuharici naročila ‘makaronflajš’.

Psihiatrični bob ob steno

Vstopim v nabito polno čakalnico, mimo vseh že čakajočih na lesenih zmajanih stolih, razporejenih ob steni dolgega hodnika in se namerim proti vratom z v oko bodečim napisom ‘Prosimo, ne trkajte!!!’ Trije klicaji na koncu povsem izničijo tisti vljudni začetek domnevne prošnje in bi bilo prav vseeno, če bi pisalo Trkanje prepovedano!
Postojim kak meter od vrat ordinacije in čakam na sestro, ki me je pred štirinajstimi dnevi poklicala noter, potem, ko sem ji izročil napotnico svoje osebne zdravnice opremljeno z Nujno! Ta nujnost je medtem rahlo izzvenela, a se mi je vseeno zdelo, da mi škoditi ne more, in da mi bo kvečjemu pomagalo. Čim je pomolila nos skozi vrata, so prej na videz mirni in potrpežljivi planili k njej, kot bi se šlo na varianto, kdor prej pride … Oddam kartico in napotnico ter se umaknem. Ker je do ure ob kateri sem naročen in ker mi je sestra že takoj povedala, da ne bo glih točno, še dvajset minut, stopim ven, ujet nekaj dnevne svetlobe in pokadit kak cigaret, saj se mi ne da poslušati blebetanja in praznih marnj. Čez čas, ko zadostim svojini nikotinski potrebi se vrnem in sedem na drugi konec turobnega hodnika osvetljenega z brlečimi neonkami in se vprašam kateremu genijalcu se je zdelo smiselno umestit psihiatrično ambulanto ravno v klet zdravstvenega doma, hkrati pa nameniti isti prostor še okulistu. Ali je imel prav svojevrsten smisel za humor, češ vsi imajo težave z zamegljenim in nejasnim pogledom na svet, ali pa gre za naključje, ki se nikomur niti ni zdelo vredno opažanja. Je pa vsekakor povzročilo nekaj zmede, ker se ni vedelo, ali čakajo okulista ali psihiatra, nihče pa ni upal nikogar vprašati. Vsi se vedejo kot, da so si prišli izmerit medzenično razdaljo in preverit dioptrijo. Če bi bili v proktološki čakalnici bi si zagotovo, mogoče nekoliko pritajeno, a vseeno, en drugemu razlagali kaka bulica se jim je naredila in kje, ter kako boleče izločajo. Pri psihiatru pa smo glede vzrokov prihoda vsi tiho. Razlogi so neizrečeni. Tam smo prejkone po naključju. Nihče ne bo nikomur povedal kaj ga pesti, niti ne bo nikogar vprašal, saj mu ta utegne zastaviti isto vprašanje. Tabu. La rasa. Vsaj kar se tiče psihiatrične obravnave in kartoteke. Sestra vsake toliko časa izstopi, se postavi pred vrata, kliče priimke, klicani pristopijo, ta pa jim vrne kartico in izroči recept. Zahvaljujejo se ji in zadovoljno odhajajo. Debelo uro po tistem, ko sem bil naročen, zaslišim svoj priimek in vstopim. Sestra me usmeri k zdravnici v sosednjem prostoru, ki sedi na  pisarniškem stolu ob mizi na kateri prah nabira star škatlast računalnik. Pred njim isto funkcijo nabiralca prahu opravljata tudi tipkovnica in miška.
‘Dober dan. Sedite, sedite …’, mi prigovarja. Sedem na stol, ona pa me vpraša, če sem že bil pri psihiatru. Povem ji, da že in ji na hitro opišem svojo izkušnjo spred nekaj let. ‘Se spomnite katere tablete ste jemali?’, je njeno naslednje vprašanje. Odgovorim ji, da niti slučajno ne vem kaj sem jemal in da mi do zobanja tablet ni. Da sem taisto povedal tudi svoji osebni zdravnici, ki mi je napisala napotnico in mi je prav tako hotela kar napisati recept za zdravila, ki sem jih imel pred šestimi leti. Pa še tista sem na hitro opustil. Poudarim, da nočem tablet.
Njena reakcija je razumevajoča. ‘Vam niso pomagala?’
‘Najbrž so mi nekaj časa, kasneje pa ne vem, če je bil njihov učinek ravno blagodejen.’
‘Se niste počutili v redu?’, me z nasmehom pobara.
Sedim na stolu s prekrižanimi rokami in z levo nogo prek desne. Prostor je hladen. Tako temperaturno kot tudi na videz. Stene so prazne. Ne vem kako sesti, med nama je le pol drugi meter praznega prostora. Vprašam se, če bere mojo telesno mimiko in kaj si misli, na koncu pa si rečem, da naj si pač misli kar hoče, ker sem navsezadnje tam zato, da ugotoviva določene stvari. No, vsaj jaz. Njej pa je to služba za katero je končala študij in je tudi usposobljena in kvalificirana.
‘Ne nisem se počutil v redu.’, ji odvrnem.
‘Kako pa ste se počutili?’
‘Otopelo.’
‘Veste … ampak zdaj so zdravila precej drugačna. Niso taka kot pred šestimi leti. Glede na to kar ste mi povedali, vam jaz ne bi predpisala antidepresivov. Dala bi vam nekaj kar vas bo malce dvignilo. Da ne boste tako tesnoben.’
Znova ji povem, da nočem tablet. Da nočem jemati nečesa, kar bo vplivalo na moj možgan, na moje razmišljanje, na moje delovanje, name. Da bi raje videl, če mi prisluhne, mi poda kak napotek, nasvet, magari priporoči kako literaturo, vaje, karkoli – tablet pa ne!
‘Ste proti tabletom, ne verjamete da delujejo?’
‘Ne da ne verjamem, da delujejo, ampak nočem vase vnašat neke kemije, ki bi mi jo vi radi predpisali na podlagi diagnoze, ki mi jo boste postavili po desetih minutah pogovora z mano. Ne bom čvakal tablet, za katere vi menite, da bi mi lahko pomagale. Hočem imeti bistro glavo, zato se ne zapiram noter, ampak grem raje hodit, govorim z ljudmi, ki jim zaupam in katerih mnenje cenim, ki me poslušajo …’
‘No, saj res, da vas ne poznam dobro, ampak lahko vam napišem tako zdravilo, ki vam bo malo pomagalo urediti nočno dnevni ritem, da boste lažje spali in da boste lažje premagali tesnobo …’
‘Moj dnevno nočni ritem je čist v redu. Spat grem ob polnoči, vstanem ob pol devetih, devetih …’
‘Ja, ampak, če bi jemali tablete bi bilo dobro, če bi hodili spat malo prej. Ob enajstih recimo.’
‘Saj spat grem lahko ob enajstih tudi brez tablet.’
‘Ja, ampak veste, te tablete, ki bi vam jih napisala, ne rabite jemat redno. Lahko jih vzamete po potrebi. Iz mojih izkušenj pomaga. Kolikor mi povejo. Kadar čutite, da ste tesnobni … kdaj pa ta obdobja pridejo?’
‘Kakor kdaj. Ponavadi kadar me kaj znervira ali razdraži. Recimo zdajle. Res ne bi hotel tablet. ‘
Pogovarjam se umirjeno, ne povzdigujem glasu, kul sem k Fonz. Čeprav čutim, da me tišči v prsih in da se presedam na stolu. Zadaj zagledam vrečko iz katere štrlijo čokolade in rože. Od hvaležnih odjemalcev zdravil veselih predpisanih odmerkov, ki jih takole neumorno promovira, predvidevam. Tako vztrajna je, da bi žirafi uvalila drsalke. Ne odneha in ne odneha. Najpogosteje izrečena beseda iz njenih ust je ampak. Blokec z recepti, ki je bil prej meter od nje, se zdaj nahaja na popisanem listu, kamor si je beležila tisto, kar se ji je zdelo pomembno med najinim pogovorom.
‘Potem nočete tablet?’, se nasmehne. S kemičnim potrkava ob prazen blokec. Počutim se kot bi mi uspelo prodajalca sesalcev spraviti do vrat. Samo kufer mu postavim na prag in se poslovim. Odkimam ji in ponovno rečem, da ne. Ne bi tablet.
‘Ste proti tabletam?’
‘Lejte. Nisem eden od tistih, ki bi zavračal zaradi zavračanja samega. Ne verjamem v zaroto farmacevtskega lobija, ne verjamem v chemtrailse, ne verjamem da cepljenja povzročajo avtizem, ne verjamem v reptilijance.’ Nasmeh. ‘Nisem eden tistih, ki ne verjame v zahodno medicino in je prepričan, da se bo spravil k sebi, se poglobil vase z mantranjem in prižiganjem dišečih palčk.’ Nasmeh. ‘Ampak … iz mojih izkušenj mi je bolj pomagal pogovor in kolikor sem vam povedal – nočem bit otopel. Nočem da mi je vseeno. Po francosko rečeno – če hočem, da me boli kurac, lahko zlezem pod kovtr, se pokrijem čez glavo in se zaprem vase, tako kot prej.’ Nasmeh. ‘Pa nočem tega. Hočem bit aktiven. Razmišljat. Delat na sebi.’ Odločen pogled. Popustljiv nasmešek.’Zdaj, če mi vi rečete, da brez tablet ne gre, da jih nujno potrebujem, da ste vi kot zdravnica dognali, da bi bilo zame – pacienta, najbolje, da jih jemljem, ker drugače ne bo šlo, potem mi povejte katere in zakaj. Če ne, pa raje vidim, če bi šlo – brez tablet.’
‘Saj se da marsikaj narediti sam, imate prav, ampak (Opet ona z ampak! Pa komu jaz govorim!?), ti tableti so zdaj precej novi, pomagajo, lahko vzamete po potrebi, če čutite, da ste tesnobni, učinkujejo nekaj ur, vas malo dvignejo in potem popustijo, vidite, da vam je lažje, da vam ni do popoldanskih spancev, podnevi ste budni, ponoči spite. Vzamete, ko rabite. Seveda pa bolj pomaga, če jemljete redno.’
Kemični svinčnik obrne okrog, potegne k sebi blok in prične pisati nanj! Očitno res rabim zdravila, ker imam sedaj tudi privide! Babše mi piše recept! Odkimavam, se na glas zasmejim in se praskam po zatilju. Zaškrtam z zobmi, ona pa vneto razlaga.
‘Najbolje je,če jih jemljete dvakrat dnevno. Zjutraj in zvečer. Čez dan vas bodo napolnile z energijo, zvečer pa boste lažje spali. Lahko jih tudi po potrebi, kadar se vam zdi, ampak potem traja dlje.’ Odtrga listek in mi ga pomoli. Čakam kdaj bo skozi vrata planila snemalna ekipa, ali pa me bo ona obrnila proti špranji v steni, kamor so namestili skrito kamero. Ne-morem-verjet!
‘Aja … pa še to. Ne brat tistega kar piše noter. Veste, proizvajalci napišejo vse mogoče, pa se v večini primerov to ne dogaja. Samo vznemirjali bi se pa tudi učinki potem niso kot bi morali biti.
Čeljust se mi pobesi. Ne morem skriti začudenja. Z odprtimi usti bolščim vanjo. Stresem z glavo in preverim, če sem prav slišal.
‘A ste mi ravnokar rekli, naj ne preberem priloženih navodil in možnih stranskih učinkov!?’, ne morem skriti svojega ogorčenja.
‘Ja. Tisto bi vas samo prestrašilo, ker so tudi take stvari napisane, ki so zelo redke in skoraj nemogoče. Pa tudi če bi se zgodile, bi takoj vedeli. Takrat pač prenehate jemat. Če verjamete, da bo pomagalo, potem bo.’, mi povsem hladno odgovori in stopa proti vratom.
Smejim se. Dejansko se smejim. Na glas!
‘Mi ne bi potem raje predpisali pez bonbonov, jaz bom pa verjel, da mi bodo pomagali, namesto tega kar ste mi? Pa še nobenih navodil ni zraven, ki bi me znala prestrašit, če bi se jih spravil brat.
‘Placebo deluje tudi v kontra smer. Če mislite, da vam bo škodilo, vam lahko.’

psihihihiatrija

Iz ordinacije odhajam z neželenim receptom, za zdravila, ki sem se jih ves čas otepal in vztrajno ponavljal, da jih nočem. Ima me, da bi ga zmečkal in vrgel v smeti, vendar me premaga radovednost, kaj mi je sploh napisala, saj ne razberem niti ene same črke. Stopim v lekarno in zdravstveno blagajno poleg petindvajsetih minut pogovora s strokovnjakom obremenim še za 3.95 evra, kolikor je ovrednotena škatlica Eglonyl 50mg trdih kapsul. S papirnato vrečko v roki izstopam iz lekarne s tridesetimi kapsulami predpisanega zdravila. Torej, če si hočem dobro in ga bom jemal redno mi zadostuje za petnajst dni. Kontrolo imam petega aprila. Kaj pa naj potem, ko mi jih zmanjka!? Mi jih lahko predpiše tudi osebna zdravnica!?
Moram reči, da sem se že nekaj minut po tistem, ko sem odšel od zdravnice, počutil bolje. Sedaj, nekaj ur kasneje, ko sem kljub prepričevanjem, naj ne berem navodil, to vseeno storil, se počutim še bolje. Počutim se prijetno utrujenega. Mogoče zaradi prehojene razdalje danes in včeraj, mogoče zaradi mojega besnenja, ko sem stopil k prijatelju ‘u radnju’ in sta se s pomočnico čudila, zgražala in režala naenkrat, ko sem nekako podobno, le z mnogo več kletvic opisoval dogajanje ali pa preprosto zato, ker ne rabim skrbeti, da bi se mi pojavili krvni strdki v venah, bledica, povišana temperatura, okorelost mišic, motnje avtonomnega živčevja, … če naštejem le nekaj možnih neželenih učinkov, ki sem jih prebral v zgibanki, ki mi jo je bilo odsvetovano brati. V škatlici zdravil, ki jih nisem hotel.
Sedaj jih imam. Že zato bom dobro spal, ker se jih niti pritaknil ne bom.

Slovenska prilagodljivost

Samopostrežna trgovinica, ki še danes obratuje na začetku starega mestnega jedra, se je poleg svoje prikupnosti odlikovala tudi z omembe vredno priročnostjo, saj je bila že v tistih časih, ko so ostale trgovine zapirale svoje duri ob sedmi zvečer, vabila s svojo gostoljubnostjo vse do devete. V njej se je dobilo, kolikor sem bil opazil vse, najbolj všeč pa mi je bilo to, da so ti rade volje naredili sendvič, ga pogreli v mikrovalovki s katero so se ponašali, za nadev pa sem skoraj vedno izbiral kamniško z gobami, sir in kumarice, vse pa ti je v četrt štruce zložila kar tam, saj prepovedi priprave sendvičev takrat niso poznali. Seveda sem tjakaj večinoma hodil po takšne ali drugačne alkohole, katerih so imeli kljub svoji majhnosti kar pestro ponudbo, najpogosteje pa je šlo za pivo ali vino, poredkoma vodko, še manj pogosto jegra.
Pozno popoldan sem torej krenil proti mestnemu parku, spotoma zavil še v špecerijo, ki sem jo zgoraj nekoliko nadrobneje opisal, iz hladilnika vzel šestorček piva, na blagajni pa sem, ko me je blagajničarka ne avtomatsko, kot to storijo danes – šekaj?, pobarala – Kaj druzga dam tud?’, odgovoril – Laki Štrajk rot pa smoking dolge, ona pa je segla po škatlico cigaret ter dodala – plave al zlate?, jaz pa sem ji odvrnil – modre. Ja. Papir za zvijat. Slovenska prilagodljivost v svoji najboljši izvedbi. Nekaj jih je najbrž izrazilo željo po njih, lastnik pa se je odločil to vključiti v ponudbo. Brez, da bi me vprašala, mi je nakupljeno zložila v vrečko, izstavila račun, vzela peneze in vrnila drobiž.
– Hvala lepa. Nasvidenje., sva izrekla skoraj simultano. Izstopil sem iz trgovine, se odpravil proti mestu, nasproti pa mi je že prihajal prijatelj s katerim sva bila dogovorjena, da se dobiva.
– Oj. Juventud. Si že nabavu? Bova mela dost?
– Zaenkrat bo.
– Saj so do devetih. Ste ne?, je stegnil vrat v štacuno in dobil pritrdilen odgovor nekje iz ozadja, saj je bila hkrati tudi na delikatesi in na zlaganju in na vsem. Odpravila sva se v Evropo in se namestila na eno od klopc. Kaj kmalu sva ugotovila, da je mojemu zaenkrat odklenkalo in da bo zadvakrat treba ponovno v nakup. Tokrat je skočil Hrintolin, jaz pa sem medtem iz žepa vzel smoking dolge, izvlekel papirček in sestavil eno smotko. Ker je bila trgovina na strateškem položaju, da se je dalo do nje priti ali skozi center ali ob progi, se je Hrintolin odločil iti tjakaj skozi mesto, nazaj grede pa se je namenil raje ob štreki.
Odložil je vrečko z vinom, jaz pa sem nekoliko protestiral, ker mi ni bilo všeč podajanje steklenke, a je prebrisanec predvidel mojo reakcijo in kupil tudi štiri tri decilitrske kozarčke. Tako. Še en dokaz prilagodljivosti. Kozarce so prodajali po kosu.
Zakaj štiri, ko pa sva bila le midva, pričakovala pa nisva nikogar? Ker dva kozarca en v drugem delujeta bolj čvrsto in se ti ob slehernem posegu po njem, ko bi rad naredil požirek ne upogne pod stiskom palca in se ne polivaš po bradi in hlačah in majici in nikjer. Zato.

Evropa

Sediva torej s Hrintolinijem na klopci, srkava dokaj kakovostno vino, si podajava žbe in debatirava. S svojim početjem ne motiva nikogar, zato se nama je zdelo še toliko bolj nenavadno, da se naju je nekdo odločil motiti pri najinem početju. Nekdo pravim zato, ker približujočega se nama možiclja nisva poznala ne on, ne jaz.
S komolcem sem dobil pod rebra, saj sem gledal prihajajočo pojavo, namesto, da bi prevzel ponujeni zvitek. Pojava je bila namreč za prostor in čas, namreč dokaj nenavadnega videza. Že po hoji navzven, kakršno bi pripisal nekomu, ki že vrsto let trenira nogomet ter z nogami na O, kot bi imel v otroštvu kaki dve številki prevelikega lesenega gugalnega konjiča, ter v komplet trenirki z zavihanim ovratnikom in z naželejano pričesko nekako ni sodil v okoliš, ki so mu gospodovali dolgolasi hipurji v raztegnjenih puloverjih, reperji v preširokih hlačah in pankurji v preperelih reklcih.
Bodel je v oko kot tujek v oko.
Na najino presenečenje je pristopil k nama, nekoliko zadržano pozdravil – Živjo. Potem pa že manj sramežljivo nadaljeval – A mata kšno rizŁo mogoće?
Sedeč na klopci sva oba z odprtimi usti zijala vanj, Hrintolin pa mu je odgovoril – A ma Pinokio lesenga lulčka? Prišlek se je skoraj obrnil in odšel, saj revše ni dojel očitnega Ja, a se je ob pomoljenem papirju kaj hitro pomiril, se nasmehnil in dodal novo vprašanje – A da mi enga tŁe skp spržimo?
Sedaj sva že začela pogledovati okrog, saj sva bila skoraj prepričana, da gre za skrito kamero ali pa naju ima nekdo pošteno za norca, vendar je bilo mišljeno povsem resno, saj je že pokleknil in si na kolena položil podlago, ki jo je potegnil iz bog ved kod. Med drobljenjem ganje na prepognjen karton, se je oziral k nama in skušal pričeti s pogovorom.
– I kaj vidva poŁ? MaŁ sedita tŁe, pŁjuckata i to?
Mali je vstal, segel po vžigalniku na klopci in prižgal joint, ki mu je visel iz ust. Z značilnim glasom nekoga, ki zadržuje dim v pljučih, naju je jel opozoril, naj ne pretiravava. – Ne se ga preveč naduvat, k ti bo pŁuča razfukaŁ … ni obična vutra, ampak je neka skunja i ubija modeŁ … aja … jest sm SŁadjan. SŁadjo.
Ponudila sva mu vino, a je odklonil, češ – Ej, hvaŁa vama fuŁ, sam ne bom. Eno bakŁo spušim, pol pa maŁ kuća.
Ooookej. Vse sorte jih srečaš, ampak takega lika pa še ne. Kadimo torej tisto reč, ki ni bila prav nič posebnega, kar na lepem opazim, da se proti nam prav počasi maje znana postava, z znano dredasto glavo in s prevelikim žarečim ogorkom sred ksihta, da bi šlo za cigareto.
– Zdravo Kefo.
– Živjo, živjo, odzdravi, premeri najinega novega kompanjona od pet do glave, potegne dim, da malce osvetli vso zadevo, se mu zazre v obraz in izstreli … – Kje si, Jernej?, ta pa mu mirno odgovori – Pa nič. Na eno đolico sem uletu.
Neko jebeno dobro mrvo je zvil Sladjan, saj sem bil prepričan, da sem ali prej ali pa zdaj narobe slišal, pa tudi dialekt ni bil več tako močan …
– Kaj si mu rekel?
– Kaj, kaj sem mu rekel?
– Kako, kako si mu rekel? Ime jebote! Kako si ga poklical?
– Ja … Jernej ne!?
– A nisi rekel, da si Slađan!?
– Ja sem!
– Kaj sem? Kaj si zdaj? Jernej al Slađan?
– Drgač sem Jernej ampak kličejo me pa Slađan.
Pri vseh mogočih vzdevkih, ki sem jih slišal, poznal, podelil in se na nekaj njih tudi odzival, kaj tako prekleto nesmiselnemu še svoj živi dan nisem bil priča. Sklenil sem, da niti ne bom skušal razvozlati te enigme, temveč bom tega kameleona poprosil, če bi bil tako prijazen in podal pojasnilo za to nerazumljivo odstopanje, ki ga nisem mogel dognati in bi -sedaj, ko obrazložitev poznam, to lahko trdim – nikoli in nikdar ne prišel do zaključka, s kakršnim nam je bil postregel.
– Hodm u DomžaŁe na Texas in mam za sošoŁce same čefurje, i kaj češ poŁ? ČŁovk se prŁagodi, nema druge, tko da sm si zbral SŁadjan, drgač sem pa Jernej Slapnar.
Če nas njegova skunja ni ubila, me je ta njegova razlaga skoraj umorila, saj sem se od smeha pričel malodane dušiti, v oči pa so mi stopile solze, kot materi, ki med prihajajočimi janičarji prepozna pred leti izgubljenega sina.
Od vseh mogočih imen, kar jih premore celotno področje Balkana, od koder so korenine njegovih čefurskih sošolcev, ki mu niso nadomestnega imena izbrali oni, iz čiste zlobe, objestnosti ali pač za fazon, temveč, se je za pobalkanjenje odločil kar sam, si gre Jernej, sin slovenske matere, izvolit izbrat jebenog Sladjana!?
Što nisi Ognjen? Miloš, jebote? Što nisi Gvozden? Il barem Radivoje? Ljubiša, Nikola, Uglješa? Što nisi rađe Crnoje, crni Jerneju, dabogda te crna zemlja progutala, kukala ti majka, crne ti vrane oči popile, da se zaslade posle mozga?
Hibrid Sladjan se je poslovil rekši ćao in odšel, mi pa smo bržda še kakega skadili in popili še drugo steklenico vina.
Chav Jernej.

ajme

Zgodbo bi lahko zlahka zaključil, vendar se mi zdi, da jo lahko nadaljujem vsled aktualnih dogodkov in dodam, da zdaj, ko sem izkopal ta davni spomin, skorajda razumem strah pred islamizacijo. Kajti, če gre sklepati po tem nazornem primeru, ki je sicer dokaj skrajen, domala neverjeten in zato kot vzorec neuporaben, a zato nič manj resničen, je med nami tudi kakšen, ki se prilagodi okolju, ne da bi to kdo od njega sploh pričakoval, prevzame način obnašanja družbe v kateri je, oblačenja, celo hoje in govorjenja. Kaj šele, če sovrag v eni roki nosi meč in v drugi ogenj? Tak se je šel najbrž že vnaprej obrezat, preden ga dobita v roke Ahmed in Ibrahim, ter mu prepucij odstranita z rjastim pipcem, ki služi za ogolitev žic, s katerimi povežeta C4 in digitalno uro iz Jyska, napravo pa deneta pod jopič.
Slovenec se je znal vedno prilagoditi. Sploh tisti, ki hlepi po oblasti in ki tako rad ščuva ljudi proti tujcem in nenavsezadnje tudi proti sonarodnjakom, ki ne delijo njihovega strahu in preganjavice, da se le obdrži na položaju.
-Kaj ti mar?, bo kdo besno bevsknil ob prebiranju tega, še bolj prestrašen, da mu bo odvzeto njegovo slovenstvo, vera, jezik, dom. Hja, tudi Kajtimar, knez karantanski je pokleknil, prevzel krščanstvo in komaj dobro tisočletje je minilo od bratomorne vojne, v kateri je Slovenec, dosihmal pogan, postal kristjan, zavrgel malike – Triglava, Peruna in ostale ter prevzel enega samega boga, tako da prehod v Islam, ki strah v kosti vam žene, ne bo tako prekleto hud. Drugega boga odslej bode se molilo, pa saj Slovenec se vselej prilagodi in novo sprejeto vero še bolj goreče zagovarja, kot je tisto, ki nekdaj mu bila je mnogo pomenila.
Zato bojte se islamizacije in neasimilacije nikar, nekdo se vedno prilagodi, svet pa se še naprej vrti. Jernej že ve. On se bo, če se še ni, kaj kmalu preimenoval v Semirja, Ismaila ali Abdulaha, si namesto čepice s šiltom na glavo poveznil turban in si pustil rasti brado.

%d bloggers like this: