Slovenska prilagodljivost

Samopostrežna trgovinica, ki še danes obratuje na začetku starega mestnega jedra, se je poleg svoje prikupnosti odlikovala tudi z omembe vredno priročnostjo, saj je bila že v tistih časih, ko so ostale trgovine zapirale svoje duri ob sedmi zvečer, vabila s svojo gostoljubnostjo vse do devete. V njej se je dobilo, kolikor sem bil opazil vse, najbolj všeč pa mi je bilo to, da so ti rade volje naredili sendvič, ga pogreli v mikrovalovki s katero so se ponašali, za nadev pa sem skoraj vedno izbiral kamniško z gobami, sir in kumarice, vse pa ti je v četrt štruce zložila kar tam, saj prepovedi priprave sendvičev takrat niso poznali. Seveda sem tjakaj večinoma hodil po takšne ali drugačne alkohole, katerih so imeli kljub svoji majhnosti kar pestro ponudbo, najpogosteje pa je šlo za pivo ali vino, poredkoma vodko, še manj pogosto jegra.
Pozno popoldan sem torej krenil proti mestnemu parku, spotoma zavil še v špecerijo, ki sem jo zgoraj nekoliko nadrobneje opisal, iz hladilnika vzel šestorček piva, na blagajni pa sem, ko me je blagajničarka ne avtomatsko, kot to storijo danes – šekaj?, pobarala – Kaj druzga dam tud?’, odgovoril – Laki Štrajk rot pa smoking dolge, ona pa je segla po škatlico cigaret ter dodala – plave al zlate?, jaz pa sem ji odvrnil – modre. Ja. Papir za zvijat. Slovenska prilagodljivost v svoji najboljši izvedbi. Nekaj jih je najbrž izrazilo željo po njih, lastnik pa se je odločil to vključiti v ponudbo. Brez, da bi me vprašala, mi je nakupljeno zložila v vrečko, izstavila račun, vzela peneze in vrnila drobiž.
– Hvala lepa. Nasvidenje., sva izrekla skoraj simultano. Izstopil sem iz trgovine, se odpravil proti mestu, nasproti pa mi je že prihajal prijatelj s katerim sva bila dogovorjena, da se dobiva.
– Oj. Juventud. Si že nabavu? Bova mela dost?
– Zaenkrat bo.
– Saj so do devetih. Ste ne?, je stegnil vrat v štacuno in dobil pritrdilen odgovor nekje iz ozadja, saj je bila hkrati tudi na delikatesi in na zlaganju in na vsem. Odpravila sva se v Evropo in se namestila na eno od klopc. Kaj kmalu sva ugotovila, da je mojemu zaenkrat odklenkalo in da bo zadvakrat treba ponovno v nakup. Tokrat je skočil Hrintolin, jaz pa sem medtem iz žepa vzel smoking dolge, izvlekel papirček in sestavil eno smotko. Ker je bila trgovina na strateškem položaju, da se je dalo do nje priti ali skozi center ali ob progi, se je Hrintolin odločil iti tjakaj skozi mesto, nazaj grede pa se je namenil raje ob štreki.
Odložil je vrečko z vinom, jaz pa sem nekoliko protestiral, ker mi ni bilo všeč podajanje steklenke, a je prebrisanec predvidel mojo reakcijo in kupil tudi štiri tri decilitrske kozarčke. Tako. Še en dokaz prilagodljivosti. Kozarce so prodajali po kosu.
Zakaj štiri, ko pa sva bila le midva, pričakovala pa nisva nikogar? Ker dva kozarca en v drugem delujeta bolj čvrsto in se ti ob slehernem posegu po njem, ko bi rad naredil požirek ne upogne pod stiskom palca in se ne polivaš po bradi in hlačah in majici in nikjer. Zato.

Evropa

Sediva torej s Hrintolinijem na klopci, srkava dokaj kakovostno vino, si podajava žbe in debatirava. S svojim početjem ne motiva nikogar, zato se nama je zdelo še toliko bolj nenavadno, da se naju je nekdo odločil motiti pri najinem početju. Nekdo pravim zato, ker približujočega se nama možiclja nisva poznala ne on, ne jaz.
S komolcem sem dobil pod rebra, saj sem gledal prihajajočo pojavo, namesto, da bi prevzel ponujeni zvitek. Pojava je bila namreč za prostor in čas, namreč dokaj nenavadnega videza. Že po hoji navzven, kakršno bi pripisal nekomu, ki že vrsto let trenira nogomet ter z nogami na O, kot bi imel v otroštvu kaki dve številki prevelikega lesenega gugalnega konjiča, ter v komplet trenirki z zavihanim ovratnikom in z naželejano pričesko nekako ni sodil v okoliš, ki so mu gospodovali dolgolasi hipurji v raztegnjenih puloverjih, reperji v preširokih hlačah in pankurji v preperelih reklcih.
Bodel je v oko kot tujek v oko.
Na najino presenečenje je pristopil k nama, nekoliko zadržano pozdravil – Živjo. Potem pa že manj sramežljivo nadaljeval – A mata kšno rizŁo mogoće?
Sedeč na klopci sva oba z odprtimi usti zijala vanj, Hrintolin pa mu je odgovoril – A ma Pinokio lesenga lulčka? Prišlek se je skoraj obrnil in odšel, saj revše ni dojel očitnega Ja, a se je ob pomoljenem papirju kaj hitro pomiril, se nasmehnil in dodal novo vprašanje – A da mi enga tŁe skp spržimo?
Sedaj sva že začela pogledovati okrog, saj sva bila skoraj prepričana, da gre za skrito kamero ali pa naju ima nekdo pošteno za norca, vendar je bilo mišljeno povsem resno, saj je že pokleknil in si na kolena položil podlago, ki jo je potegnil iz bog ved kod. Med drobljenjem ganje na prepognjen karton, se je oziral k nama in skušal pričeti s pogovorom.
– I kaj vidva poŁ? MaŁ sedita tŁe, pŁjuckata i to?
Mali je vstal, segel po vžigalniku na klopci in prižgal joint, ki mu je visel iz ust. Z značilnim glasom nekoga, ki zadržuje dim v pljučih, naju je jel opozoril, naj ne pretiravava. – Ne se ga preveč naduvat, k ti bo pŁuča razfukaŁ … ni obična vutra, ampak je neka skunja i ubija modeŁ … aja … jest sm SŁadjan. SŁadjo.
Ponudila sva mu vino, a je odklonil, češ – Ej, hvaŁa vama fuŁ, sam ne bom. Eno bakŁo spušim, pol pa maŁ kuća.
Ooookej. Vse sorte jih srečaš, ampak takega lika pa še ne. Kadimo torej tisto reč, ki ni bila prav nič posebnega, kar na lepem opazim, da se proti nam prav počasi maje znana postava, z znano dredasto glavo in s prevelikim žarečim ogorkom sred ksihta, da bi šlo za cigareto.
– Zdravo Kefo.
– Živjo, živjo, odzdravi, premeri najinega novega kompanjona od pet do glave, potegne dim, da malce osvetli vso zadevo, se mu zazre v obraz in izstreli … – Kje si, Jernej?, ta pa mu mirno odgovori – Pa nič. Na eno đolico sem uletu.
Neko jebeno dobro mrvo je zvil Sladjan, saj sem bil prepričan, da sem ali prej ali pa zdaj narobe slišal, pa tudi dialekt ni bil več tako močan …
– Kaj si mu rekel?
– Kaj, kaj sem mu rekel?
– Kako, kako si mu rekel? Ime jebote! Kako si ga poklical?
– Ja … Jernej ne!?
– A nisi rekel, da si Slađan!?
– Ja sem!
– Kaj sem? Kaj si zdaj? Jernej al Slađan?
– Drgač sem Jernej ampak kličejo me pa Slađan.
Pri vseh mogočih vzdevkih, ki sem jih slišal, poznal, podelil in se na nekaj njih tudi odzival, kaj tako prekleto nesmiselnemu še svoj živi dan nisem bil priča. Sklenil sem, da niti ne bom skušal razvozlati te enigme, temveč bom tega kameleona poprosil, če bi bil tako prijazen in podal pojasnilo za to nerazumljivo odstopanje, ki ga nisem mogel dognati in bi -sedaj, ko obrazložitev poznam, to lahko trdim – nikoli in nikdar ne prišel do zaključka, s kakršnim nam je bil postregel.
– Hodm u DomžaŁe na Texas in mam za sošoŁce same čefurje, i kaj češ poŁ? ČŁovk se prŁagodi, nema druge, tko da sm si zbral SŁadjan, drgač sem pa Jernej Slapnar.
Če nas njegova skunja ni ubila, me je ta njegova razlaga skoraj umorila, saj sem se od smeha pričel malodane dušiti, v oči pa so mi stopile solze, kot materi, ki med prihajajočimi janičarji prepozna pred leti izgubljenega sina.
Od vseh mogočih imen, kar jih premore celotno področje Balkana, od koder so korenine njegovih čefurskih sošolcev, ki mu niso nadomestnega imena izbrali oni, iz čiste zlobe, objestnosti ali pač za fazon, temveč, se je za pobalkanjenje odločil kar sam, si gre Jernej, sin slovenske matere, izvolit izbrat jebenog Sladjana!?
Što nisi Ognjen? Miloš, jebote? Što nisi Gvozden? Il barem Radivoje? Ljubiša, Nikola, Uglješa? Što nisi rađe Crnoje, crni Jerneju, dabogda te crna zemlja progutala, kukala ti majka, crne ti vrane oči popile, da se zaslade posle mozga?
Hibrid Sladjan se je poslovil rekši ćao in odšel, mi pa smo bržda še kakega skadili in popili še drugo steklenico vina.
Chav Jernej.

ajme

Zgodbo bi lahko zlahka zaključil, vendar se mi zdi, da jo lahko nadaljujem vsled aktualnih dogodkov in dodam, da zdaj, ko sem izkopal ta davni spomin, skorajda razumem strah pred islamizacijo. Kajti, če gre sklepati po tem nazornem primeru, ki je sicer dokaj skrajen, domala neverjeten in zato kot vzorec neuporaben, a zato nič manj resničen, je med nami tudi kakšen, ki se prilagodi okolju, ne da bi to kdo od njega sploh pričakoval, prevzame način obnašanja družbe v kateri je, oblačenja, celo hoje in govorjenja. Kaj šele, če sovrag v eni roki nosi meč in v drugi ogenj? Tak se je šel najbrž že vnaprej obrezat, preden ga dobita v roke Ahmed in Ibrahim, ter mu prepucij odstranita z rjastim pipcem, ki služi za ogolitev žic, s katerimi povežeta C4 in digitalno uro iz Jyska, napravo pa deneta pod jopič.
Slovenec se je znal vedno prilagoditi. Sploh tisti, ki hlepi po oblasti in ki tako rad ščuva ljudi proti tujcem in nenavsezadnje tudi proti sonarodnjakom, ki ne delijo njihovega strahu in preganjavice, da se le obdrži na položaju.
-Kaj ti mar?, bo kdo besno bevsknil ob prebiranju tega, še bolj prestrašen, da mu bo odvzeto njegovo slovenstvo, vera, jezik, dom. Hja, tudi Kajtimar, knez karantanski je pokleknil, prevzel krščanstvo in komaj dobro tisočletje je minilo od bratomorne vojne, v kateri je Slovenec, dosihmal pogan, postal kristjan, zavrgel malike – Triglava, Peruna in ostale ter prevzel enega samega boga, tako da prehod v Islam, ki strah v kosti vam žene, ne bo tako prekleto hud. Drugega boga odslej bode se molilo, pa saj Slovenec se vselej prilagodi in novo sprejeto vero še bolj goreče zagovarja, kot je tisto, ki nekdaj mu bila je mnogo pomenila.
Zato bojte se islamizacije in neasimilacije nikar, nekdo se vedno prilagodi, svet pa se še naprej vrti. Jernej že ve. On se bo, če se še ni, kaj kmalu preimenoval v Semirja, Ismaila ali Abdulaha, si namesto čepice s šiltom na glavo poveznil turban in si pustil rasti brado.

Advertisements
Prejšnja objava
Komentiraj

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: