Legalize it!

Okrepčan s kavo, na kateri sem se dobil z dolgoletnim prijateljem, jo počasi drobim proti stari Ljubljani, bolj iz navade, kakor iz dejanske potrebe po čemerkoli, predvsem pa zato, ker sem imel še dobri dve uri časa do snidenja s kolegom iz istega kraja, s katerim sem bil dogovorjen, da nekje pri Tivoliju prisedem v njegov avtomobil in se blagovolim odpeljati nazaj v pragozd.

Mahnem jo proti Čopovi, na Kongresnem trgu pa me preseneti prizor več desetero glave množice, ki na dekicah ali pa kar tako poseda na travi ter uživa v prijetnem sončnem popoldnevu. Sprva sem bil pomislil, da se je slovenska metropola nalezla mrzlice večjih mest, in še predno sem bil dokončal misel v glavi, so mi nozdrvi zaplale, saj so zaznale vonj, ki mi je kojci razjasnil na kakšen dogodek sem zakorakal.
Še ena skorajda spregledana ljudska vst … no bolj sedaljka kakor vstaja, pa vendarle je skupen boj za legalizacijo konoplje povezal moje sonarodnjake, ki so se zbrali v tem tihem in aromatičnem protestu zoper trenutno legislacijo ter zahtevajo, da prenehajo z marginalizacijo, a da ne bo pomote – želijo si legalizacije, ne pa komercializacije.
Ozrem se okrog po zbranih družbah, ki si podajajo špinele, zrklo vržem po nekaj bornih stojnicah s pamfleti in letaki ter se vprašam, kaj vraga pa tole potemtakem je, če ne komercializacija ali pa vsaj nekakšen poskus te iste?

podaj baso

Nenadoma skozi zvočnike spregovori, sklepam da ena od organizatorjev in v skupnem boju združene nagovori ‘dragi hašišarji, drage hašišarke’, kar seveda naleti na nekaj odobravanja, ker ona kot hašišarka herself, to izreka ljubkovalno. Tak povezujoč prizven ima, tako kot, ko temnopoltež temnopoltežu reče nigga, ali pa južnjak južnjaku čefur.
Večina jih presliši, nekaj se jih odzove, nakar mikrofon prevzame nekdo, ki propagira vse možne učinkovine, ki blagodejno vplivajo na telo, kako je učinkovita v boju z rakom in z multiplo ter tako naprej. Prav vzradostilo me je, da so ljudje tako seznanjeni s tem, srce mi je poskočilo, da tako zelo čutijo do sočloveka, ter s tem izkazujejo svoje človekoljubje, da so se bili pripravljeni vreči v tolikšno žrtvovanje, ter pokaditi nekaj jointov, zato, da bodo s tem pokazali kako si želijo olajšati muke bolnikom, ki bi jih namesto s kemoterapijo, zdravili  in kemijo, lahko zdravili z ganja homeopatijo.
Res je lepo, ko človek spozna, da Slovenci vseeno znamo stopiti skupaj pri pomembnih zadevah, ki ne zadevajo (winkwink) le nas, temveč tudi druge. Kajti, če že ne legalizacija, da bi si lahko smotal eno baso in jo mirno pokadil, tako kot si lahko mirno odpreš pločevinko piva in jo popiješ, pa vsaj to, da bi se smelo olje in jantar uporabljati v medicinske namene ter jo dejansko uporabljati zaradi njenih zdravilnih učinkov in ne učinkov zaradi katerih so se protestno zbrali, sedli in jih nekaj pokadili.
Presenetilo me je le to, da ni v podporo legalizaciji konoplje spregovoril noben od teh ljudi, ki bi se jim fizično in zdravstveno stanje izboljšalo, temveč sami taki, ki ali propagirajo, promovirajo in prodajajo razne derivate ter svetujejo kaj in koliko uporabljati, in kolikor sem ujel med opazovanjem in razmišljanjem, naj bi bilo to vsakodnevno. Po večerji. Pred spanjem.
Pomislil sem na vse škodljive vplive pasivnega kajenja oziroma vdihavanja cigaretnega dima ter ob tem sklepal, da ima lahko pasivno kajenje marihuane lahko kvečjemu koristne posledice. Sedel sem na klop ter vdihnil s polnimi pljuči. Ko sem se naužil s kanabinolom prepojenega ozračja sem počasi in umirjeno odpeketal proti Tivoliju in pomislil, da bi z užitkom zvrnil eno mrzlo pivo, zapasalo pa mi je tudi nekaj sladkega. Pred železniškim mostom mi sluhovod pobožajo nežni zvoki jamajške godbe. Kaj vraga pa je zdaj to?

Nekaj metrov naprej, sa moja nekoliko sklopljena oka dva, opazim šta!?
Istočasno in vzporedno, kilometer proč, dobrih deset minut hoda –  petnajst, če vmes kadiš baklo – dogaja še en protestni shod za legalizacijo marihuane! Toliko o mojem prepričanju, da znamo biti vsaj v nekaterih stvareh enotni in se znamo združiti. Očitno bomo za spravo rabili več kot le travo.

pravatravasprava

Čemu vraga sta potrebna dva ločena dogodka? Odgovore na to vprašanje bom poiskal kasneje, se mi pa zdi, da je kaj klavrno, da se niti pregovorno skulirani hašišarji, ne (z)morejo dogovoriti in imeti enega samega dogodka, da niti ne pomislim na zmedo, ki utegne nastati, ko se bo zapušen folk iskal in klical po telefonu …

‘Pa ke si ti!?’
‘Ja tle pr štantu z rizlami!’
‘Ja nisi! Stojim tukaj in te ni!’
‘Sem! Tukaj stojim, frkam đolo! Tebe ni!’
‘Mene ni!? A si ti zadet model!?’
‘Ja čist, staari! Pa ti?’
‘Počen na fuŁ!’

Stopim na degustacijo zraka še tja, če ne drugega zato, da bom vsaj približno vedel o čem govorim, kali? In naletim  – kako presenetljivo! – na dosti podobno sceno kot tam. Le da je tu plac ograjen, varujejo ga varnostniki, da je kasneje (plačljiv) koncert , da je klientela malce starejša, ter da malo manj smrdi po skunku. Sicer pa ista fora! Dredi, Bob Marley majice, rasta modni dodatki …
Feel da riddim, feel da vibe!
Živahno in zabavno, hkrati pa tako brez veze, da te vse mine.
Kaj boste pa potem, če vam uspe res doseči legalizacijo? M? Potem takih zeliščarskih zborovanj ne bo več. Če pa bodo, bodo pa še bolj brez vezna kot so sedaj. A na to pa niste pomislili? Niste ne. Marihuana marš u …
Tako kot niste  – ne eni ne drugi – pomislili, da bi k sodelovanju povabili še Gorenjko in bi na eni izmed stojnic namesto rizl ponudili čokolado.

Štant s čokolado, mudel, aŁo!

Dragi moj sodržavljan. Ob spoznanju, da niti pri nečem takem kot je organizacija hašišarske fešte, v Sloveniji ni možen kompromis in dogovor, mi še tisti mali tleč drobec upanja, da nekoč zedinjenje mrbit pa le bo, počasi ugaša.
Ugaša kot joint premalo zagnanega in že preveč zadetega kadivca, ki ne more več. Ki je sprva navdušen nad ponudbo filtrov in rizel, ob koncu dneva pa je od tekanja od ene prireditve do druge tako zdelan, da se mu niti zvijat več ne ljubi.
Ura se je bližala šesti in medtem, ko sem na dogovorjenem mestu čakal, da me pobere, ugotovim, da sem bogatejši še za eno novo vedenje, ki ga vkolikor se ne bi znašel danes tam, še lep čas ne imel.

Zdaj vem kje se nahaja Ruska ulica.
marijana 017

Pozor! Izognite se radarju in kaznim!

Od doma ste se, tako kot ponavadi, odpravili ravno pravšnji čas, a vas sanjači in ostala vožnje nevešča svojat na cesti spravlja v slabo voljo in vas sili v prehitevanje. Zaradi naglice kakopak pritisnite na pedal za plin, saj bi sicer zaradi mečkačev na cilj ne prispeli pravočasno, oziroma bi tja lahko prišli celo prepozno.
Nekateri ste morda lastniki dobrih avtomobilov in vam gredo ostali udeleženci v prometu s svojimi kripami preprosto na živce, zaradi česar se pojavijo znaki obolenja za sindromom ‘težke noge’.
Tolčete po volanu, besno hupate, od same togote in brezupa grizete v členke, vpričo otrok preklinjate kot rokovnjač na roparskem pohodu, skozi okno molite sredinec, saj se ostala drhal več kot očitno nikdar ne bo naučila dinamične vožnje, za nameček pa so tu še varuhi reda in miru, ki vam vsepovsod postavljajo zasede, bodisi zaradi nevoščljivosti ali pa preprosto zato, ker bi radi na vaš račun napolnili proračunsko blagajno.
Z namero, da vas oglobijo zahrbtno prežijo na vas in čakajo, da jim nič hudega sluteči, medtem, ko ste ravno sredi nadvse pomembnega pogovora po telefonu, padete v kremplje.

spodoben voznik

Vas zato povsem upravičeno skrbi, da vas bodo ujeli v radar?
Bi se radi izognili kazni in plačevanju položnic zaradi prehitre vožnje?
Vas najnovejši ukrepi in postavljanje radarjev za vsakim vogalom navdajajo z besom?

Če ste pritrdilno odgovorili na vsaj eno od zastavljenih vprašanj imamo za vas rešitev!

Znanstveniki na Inštitutu za raziskovanje obnašanja udeležencev v prometu so po več letnih raziskavah prišli do osupljivih rezultatov, ki vam bodo vzeli dih. Študije so namreč pokazale, kako lahko brezskrbno uživate v vožnji s svojimi jeklenimi konjički brez kakršnekoli bojazni, da vas bodo udarili po denarnici.
Rezultati dolgoletnih raziskav so naravnost neverjetni!
Recite NE Vašim skrbem in živčnim vojnam!
Prenehajte si beliti glavo in se razburjati nad ostalimi vozniki!
Kako? Recept je preprost, nasvet pa – ne boste verjeli! – popolnoma brezplačen!

Upoštevajte cestno prometne predpise, prometne znake in vozite po omejitvah!

 

Dobri beli človek

Takole mimoteve (mimogrede televizijskega aparata) v na proti zaslonu obrnjeno uho ujamem vest, da so, po glasu posebnega poročevalca iz Londona sklepaje, v Kraljestvu njenega visočanstva neki milosti polni ljudje v Afriko namenili odstotek (1%) zbranih sredstev z dobrodelnih dogodkov, ostalo pa so zapravili za prirejanje razkošnih zabav, ki jih je omenjeni dopisnik označil kot nezaslišane, razvratne in neprimerne, češ, da so se gospodje in gospe finančno okoristili z dobrodelnostjo.
Te filantrope, te čuteče in usmiljene dobrotnike sedaj vlačijo po zobeh in jih predstavljajo kot najbolj gnusne gnusobe v nam znanem vesolju, ne pomislijo pa, ako bi oni ne organizirali teh dobrodelnih srečanj na katerih so zbrali tisti sedaj tako sporen odstotek, ki je, če sem dobro čul, znašal okoli sto petdeset tisoč evrov, pomoči potrebni Afričani ne bi dobili niti toliko!
Mar to, da so se ljudje po hvalevrednem zbiranju sredstev malce pozabavali še sami, ni nekaj povsem razumljivega? Saj so darovali sredstva, težko prigaran denar in si v svojih natrpanih urnikih rezervirali en večer posebej za te nesrečne črne duše. Zanje so smuknili v najlepše gvante ter najbolj elegantne obleke ter si nadeli svoje najdražje šolne in se udeležili dogodka, ki je pravzaprav omogočil, da so sploh kaj zbrali za uboge v Afriki.
Sedaj pa nekateri trdijo, da to ni dobrodelno, če levji delež vtakneš v svoj žep, oziroma ga nameniš za šampanjec, izbrano jedačo, kokain in elitne spremljevalke! Za božjo voljo! Kaj pa naj bi? Povabili na zabavo prebivalce nekega zakotnega, od boga in človeštva pozabljenega, predela Ruande!? Saj bi bili tako zmedeni, da se niti primerno vesti ne bi znali, da kako bi to vplivalo na njihove želodce nevajene zahodnjaške hrane ali pak hrane nasploh, niti ne izgubljam besedi.

after

Njihovo udejstvovanje, ves trud, vsi fizični napori, ki so jih širokogrudno in nesebično vložili v organizacijo si zaslužijo odobravanje. Niti sanja se nam ne s kakšnimi logističnimi peripetijami so se morali spoprijeti in jih za uresničitev tudi prebroditi, da jim je uspelo vse te srčne ljudi zbrati na kup. To ni vaška veselica ali pa srečanje društva kmečkih žena!
Da uspešno izpelješ tak dogodek so potrebne nadnaravne organizacijske sposobnosti, nadčloveška potrpežljivost in razdajanje, ki si jih jaz (ki to obzervacijo tipkam) in ti (ki boljšega početi nimaš, kakor, da jo bereš), torej le dva uboga slehernika, niti predstavljati ne umejeva, kaj šele, da bi si drznila ali pa celo smela tem dobričinam, tem übermenschem soditi in nanje zviška gledati, ko pa sva le za spoznanje znatnejša od njihovih čivav in brezdlakih mačk, ki jih übermädchen nosijo s seboj v svojih pozlačenih torbicah.
Torej … čemu tako obsojanje? Takšen kraval in zgražanje, ko pa so konec koncev za izboljšanje gmotnega položaja sestradanih črnčkov naredili mnogo več kot prej omenjena midva?
Tista oranžna škatla instant riža s katere sije obraz nasmejanega rojaka s košatimi obrvmi, jim je nedvomno povrnila vero v človeštvo, upanje da obstaja boljši jutri in da bodo morda tudi oni nekoč takole veselo zrli v svet, odeti v moder reklc in belo srajco, ki jo bo krasil metuljček.

striko

Saprabolt! Že samo s srajco bi bili zadovoljni!
S koščenimi ročicami jemljejo darove, ki jim jih delijo, njihove že tako izbuljene oči skorajda izstopijo iz jamic ob obilju, ki ga prejemajo.
Morda se nam zdi, da je pa en samcat odstotek vendarle preskop. Ampak to se nam le zdi!
Nekaj denarja bo šlo tudi za organizacijo novih dobrodelnih eventov, kjer bodo nemara zbrali še več in bodo lahko tudi darovali več. Dali so jim mnogo več kot gre sprva slutiti. Dali so jim Upanje. Dali so jim Sanje!
Nekoč, ko bodo odr … no… če bodo odrasli … bodo razumeli. Beli človek ni slab. Beli človek je dober. Vendar je še bolj dober do sebe. Ah, ta zahodnjaška filozofija. Še vsem zahodnjakom ni povsem jasna, kaj šele tam nekim suhljatim zamorčkom s popki prilepljenimi ob hrbtenico, po katerih se pasejo orjaške muhe.
Težko bi se človek odločil čemu pripisati bledež tekajoče dece. Malariji ali dejstvu, da vrečke iz škatle nimajo kam vreti deti.
‘Piši James.’, dahne uglajen, na prečko počesan gizdalin v svoj monokel ter ga zlošči v svilen robec z izvezenimi inicialkami.’ V naslednji pošiljki moramo pripeljati tudi vodo.’
‘Bo Evian ustrezal,  George?’, odvrne James, in si med krive zobe vtakne ustnik slonokoščene pipice.

Zavčeva luknja

da wabbit hole

Ljudstvo je besno! Z največjo furijoznostjo komentira članke, ki razgaljajo nečedne posle heroja slovenskih src, vihtijo pesti s še večjo vnemo kot on v boksarskem ringu, stopajo mu v bran, kajti taka ljudina kot je on pač ne more biti baraba in goljuf. Davčni utajevalec. On je preprost človek, ki izhaja iz skromnega okolja in kaj takega niti v sanjah ne bi storil. On ve kako je biti ‘mali človek’. Vse kar ima si je priboril. Dobesedno. V lastnem znoju in krvi. Svoji in tuji. Zaveden je bil! Kaj pa se on spozna na finance in bančništvo? No, pa saj se niti ni treba kaj dosti razumeti na posel. Zadostuje vedenje, da mora denar krožiti, pa četudi le po nevidnih poteh v atmosferi zemeljske oble s pomočjo digitalnih transakcij s katerimi lahko prek nekega podjetja, ki niti transakcijskega računa nima, kaj šele kakega zaposlenega, samemu sebi prodaš nepremičnino. Nekako tako kot sta Šlemil in njegova soproga ves dan srkala sladek konjak podajajoč si kovanec za tri groše in natakajoč si pijače, dokler ni bil sodček prazen. S to poglavitno nezanemarljivo razliko, da se ta sodček zlepa ne bo spraznil, kaj šele, da bi mu prišli do dna.  Kje pa. Majceno smo zajeli po gladini. Tistih nekaj deset ali sto tisoč evrov, ki naj bi jih domnevno utajil Mr. Simpatikus, so komaj slišen prdec s komaj razpoznavnim neprijetnim vonjem preden se lotiš čiščenja greznice za katero se ti niti ne sanja kako globoka je in kaj utegne iz nje priplavati na površje.
Ravno njega so novinarji našli, da ga žrtvujejo škandalov in špektakolov žejni raji, kaj? Kje so ostale velike živine, ki so poneverjale in utajevale davke?! Dajmo no malce počakat. Menda ne mislimo, da nam bodo mediji postregli s celotnim seznamom imen in to celo po vrsti od najnižjega zneska do najvišjega, začenši s tavženti pa naprej na milijone, milijarde in vse do bilijonov in trilijonov, ko se ti od ničel zvrti in si niti predstavljati ne moreš koliko denarja to pravzaprav je? Tudi oni morajo od nečesa živeti in ker od vsakega prodanega izvoda plačajo tudi davek, bodo rajtam raje razpršili informacije v čim več člankov, prodali čim več cajtungov in beležili več klikov kot pa če bi zgolj enkrat samkrat objavili listo zmenetov poleg pa še njihove naslove, da bi jih šli lahko za ušesa zvleči ven na cesto.
Pa tudi če bi … se to ne bi zgodilo. Nak! Pr’ nas ne. Ker mi smo družba, ki ukrepa proti tujcem, ki nimajo ničesar, ne pa proti domačim vplivnežem in bogatunom, ki se bogatijo in okoriščajo, če že ne na nepošten način pa vsaj na sporen in sila sumljiv. Nismo mi Islandci, bog jih nima rad. Da bi zbrana drhal z ulice vplivala na notranjo politiko in zahtevala odstop kakega državnega funkcionarja. Premierja celo! Zato imamo zakone! Zakone, ki se jih je treba držati in upoštevati, v vsej njihovi striktnosti in jasnosti, če pa si dovolj premožen lahko najameš ljudi, ki v teh zakonih najdejo obvode in obvoznice, po katerih se lahko izogneš davkariji na povsem legalen način in četudi te potem skušajo pribiti na križ, lahko z docela mirno vestjo rečeš, da nisi kršil nobenega zakona in da nisi nič kriv, saj nisi storil nič nezakonitega in si ravnal dosledno in striktno po črki zakona.

Kar predstavljal sem si Zavca kako takisto kot Jožef Malek pred ljudskim sodiščem neumorno ponavlja: ‘Jas nisn nič vedo! Meni so f toti UPS firmi rekli, da mi bodo o – pleme – nitili premo – ženje. Ka vi vete kolko udarcof sn jas f glavo dobo? A mislte da sn jas zmožen totih finančnih špe – kulacij in mal – verzacij? Nisn kriu!’
Ne vem kaj si mislite vi, vendar jaz verjamem, da govori resnico. Prepričan je, da ni s tem nič narobe. Da ni nič zagrešo. On NI utajeval davkov! Poslužil se je inovativnosti svetovalca, ki mu je predlagal ‘davčno optimizacijo’, kar pravno formalno in zakonsko ni goljufija, ampak poslovna poteza rezervirana za tiste, ki se smejo odločiti kje in kako ter komu bodo od svojega denarja davek plačali. Tebe – uboga para – nihče nič ne vpraša. Še preden dobiš svoje fičnike, ti davek že poberejo. Če ti ga pa poberejo premalo pa te tudi obvestijo in ni – ni variante, da bi se plačilu izognil.
Kam vse in do koga nas bo pripeljala ta Zavčeva luknja, ki so jo pričeli razkopavati novinarji si niti pomisliti ne drznem, sem pa prepričan, da bodo učinki potovanja skoznjo, kakor se za take kompleksne imaginarne črvine tudi spodobi, nadvse zanimivi.
Ravno, ko bomo pomislili, da smo se nekje po vstopu v rov pričeli vzpenjati, in da smo se povzpeli na sam vrh družbene lestvice ter se znašli na glamuroznem dobrodelnem banketu med sami imenitnimi in dobrosrčnimi ljudmi, ki svoj težko prigaran denar radodarno podarjajo za pomoč revnim in shiranim otrokom po svetu, bomo ugotovili da smo pravzaprav treščili ob samo dno človeške družbe, in da je ravno ta sodrga v frakih kriva za stanje kakršno je.
Kako globoko seže torej zajčja luknja? Do vrha.
A tako kot ti in jaz – tudi oni – spijo mirno. Vedo, da niso storili nič narobe. Kajti, če bi – potem bi kazensko in premoženjsko odgovarjali. Po črki zakona. Sleherno črko zakona pa spiše kdo? No kdo? Takooo! In kje so ti ljudje? Pa ja! Na banketu. S figo v žepu se tikajo, omikajo in dobrikajo en drugemu.
Tudi v tej rundi smo po pički dobili mi. Z rokavico polno podkev, mi tesla pa mislimo, da gre za pošten boj.
ROFL

fair fight

Zanka: Petek III.

Pred očmi mu je zaigral prizor, ko sta se obrnila en proti drugemu ter se pričela na ves glas smejati. Prešinilo ga je kako bi v vsakem drugem primeru zagotovo najprej pomislil, da sta ‘bruhnila’ v smeh, a se mu je izbira besede, v povezavi z menzo ter hrano, zdela popolnoma neprimerna. Nekako v podobnem smislu, kot nekateri danes uporabljajo izraz ‘topshit’ za opis izbornega okusa jedi, dodajajo pa ga tudi k fotografijam jestvin, najpogosteje posnetkom hamburgerjev iz hipsterskih restavracij, kjer ti lično, a za ugriz popolnoma nepraktično bombeto, nadevano z vsem mogočim, da sega prek deset centimetrov v višino, postrežejo na leseni nebrušeni deski, namesto na krožniku, poleg pa dobiš ocvrt krompir v kovinskem cvetličnem lončku, pijačo pa ti natočijo v kozarec za vlaganje. Seveda potem, ko fotografijo spustijo skozi retro filtre svojega pametnega telefona, da pridobijo tisto nenadomestljivo patino, ki je nujno potrebna, preden svoj obrok ozaljšaš z nadvse mikavnim #topshit.
Pladenj je postavil na mizo v kotu restavracije, odpel zadrgo na kapucarju, sedel k mizi, nabodel nekaj polžkov prelitih z omako, jih ponesel v usta in se med žvečenjem, s komolcem na mizi ter z vilicami v zraku, zastrmel v vitrino s slaščicami. ‘Si si pozabil vzeti kaj sladkega?’, ga je nekoliko sramežljivo ogovorilo dekle, s katerim sta se prej oba smejala ob naročilu makaronovega mesa. ‘Lahko ti odstopim pol kremšnite, če hočeš.’
Pogled je preusmeril nanjo, ki je v kavbojkah in beli stegnjeni majici z dolgimi rokavi, obuta v bele startaske ter s pladnjem v rokah, na katerem je imela makaron flajš, poleg na krožničku pa sesedajočo se kremno rezino. ‘Smem prisesti?’, je vprašala in nakazala na stol nasproti njega.
‘Ja.’, ji je kratko odgovoril, a se je zavedel, da je zvenelo, kot bi mu bilo malo mar ali prisede ali odide, ali pa če se niti ustavila ne bi, zato je brž dodal: ‘Seveda!’, kar pa je bilo slišati, kot, da je to edino česar si sploh želi na tem svetu, zato je izdavil:’ Oprosti.’, zatem pa še:’ Izvoli.’, in pokazal na stol nasproti njega.
Sedla je za mizo, odložila veliko platneno torbo na stol, obrisala pribor v papirnat prtič in pričela jesti.
‘Ne maram kremšnit.’, je kratko odrezal.
‘Kaj? Kako?’, ga je presenečeno vprašala, kot bi ravno izustil, da je preden se je odločil oditi na kosilo, v enem od podhodov do smrti obrcal zapuščenega psička.
‘Smetana. Premastna je.’, se je pričel izgovarjati, da bi upravičil svojo izjavo, ona pa je spet prasnila v smeh, da so se ji dolgi rjavi kodri pozibavali nad krožnikom polnim testenin z mletim mesom in mimo kremne rezine, ki se je vedno bolj povešala.

kremšnita

Zaprepadeno jo je gledal, kot bi bila čisto prismojena, ali pa kot bi bila ona povsem normalna, on s svojo izbirčnostjo, pa tisti čudak, ki ne le, da je v bistvu odklonil, da bi si z njo delil sladico, temveč naravnost priznal, da kremšnit ne mara. Ravno tistega, kar si je izbrala ona.
‘Jaz … jaz tudi ne!’, ji je uspelo izdaviti med smehom, zatem pa si je, v njegovo veliko olajšanje, spela lase v čop z gumico, ki jo je izvlekla iz zadnjega žepa kavbojk.
‘Zakaj pa si jo potem vzela?’, mu ni šlo v račun.
Skomignila je z rameni in ponesla v usta grižljaj kosila. ‘Dobro je.’, je pripomnila, ne, da bi ga pogledala. Skoraj tak je kot mam…’, vendar se je v bojazni, da bi izpadla preveč mehkužna, raje  ugriznila v jezik preden je nadaljevala s stavkom.
‘Brucka?’, je zaznal domotožje v njenem glasu, a tega ni izrekel očitajoče, temveč bolj kot opazko, da ni ena tistih študentk, ki jim je nerodno, da so doma z dežele, da prebivajo v internatu, kjer si delijo sobo s še eno ‘kmečko bunko’, ter da pogrešajo dom in domače v kaki vasici sredi doline iz katere je šla prvič sama tisti dan, ko se je preselila v študentsko naselje. Veselilo ga je, da ni ena tistih hihitajočih avš, ki tičijo vedno po tri skupaj, na vsak način pripravljene pritegniti pozornost, pretirano naličene hlinijo navdušenost nad svojo samostojnostjo, se predajajo zabavam, ‘kolegom’ iz višjih letnikov, alkoholu, razuzdanemu študentskemu življenju in še preden zaključijo  s prvim semestrom, končajo tako kot eden tistih biciklov v Rožni, za katera se ni nikoli prav dobro vedelo čigava so, saj si na njih vsakič videval sopihati koga drugega.
‘Se vidi, kaj?’, se je nasmehnila, zopet skomignila z rameni in nadaljevala z jedjo. Naenkrat je pribil:’Pol, pol!’
‘Kaj? Koga?’
‘Česa?’
‘No pa česa.’,  se je nasmehnila in zavila z očmi.
‘Kremšnite. Ti je ne maraš, jaz je ne maram, stran pa ne bomo metal.’
Z nasmehom je pospremil svoj vzgojni sklep, obliznil vilice in z njimi odrezal kos lepljive smetane in testa, ki se mu je isti trenutek, ko ga je ponesel v usta prilepil na dlesen, da je skoraj obžaloval svoj predlog. S polnimi usti in s pogledom uprtim nekam pod strop je zamomljal:’Peter.’
Vrhnjo krhko skorjo je držala med kazalcem in palcem desnice,  si z ustnice obliznila sladkor v prahu in odvrnila: ‘Tjaša.’

%d bloggers like this: