Zanka: Petek III.

Pred očmi mu je zaigral prizor, ko sta se obrnila en proti drugemu ter se pričela na ves glas smejati. Prešinilo ga je kako bi v vsakem drugem primeru zagotovo najprej pomislil, da sta ‘bruhnila’ v smeh, a se mu je izbira besede, v povezavi z menzo ter hrano, zdela popolnoma neprimerna. Nekako v podobnem smislu, kot nekateri danes uporabljajo izraz ‘topshit’ za opis izbornega okusa jedi, dodajajo pa ga tudi k fotografijam jestvin, najpogosteje posnetkom hamburgerjev iz hipsterskih restavracij, kjer ti lično, a za ugriz popolnoma nepraktično bombeto, nadevano z vsem mogočim, da sega prek deset centimetrov v višino, postrežejo na leseni nebrušeni deski, namesto na krožniku, poleg pa dobiš ocvrt krompir v kovinskem cvetličnem lončku, pijačo pa ti natočijo v kozarec za vlaganje. Seveda potem, ko fotografijo spustijo skozi retro filtre svojega pametnega telefona, da pridobijo tisto nenadomestljivo patino, ki je nujno potrebna, preden svoj obrok ozaljšaš z nadvse mikavnim #topshit.
Pladenj je postavil na mizo v kotu restavracije, odpel zadrgo na kapucarju, sedel k mizi, nabodel nekaj polžkov prelitih z omako, jih ponesel v usta in se med žvečenjem, s komolcem na mizi ter z vilicami v zraku, zastrmel v vitrino s slaščicami. ‘Si si pozabil vzeti kaj sladkega?’, ga je nekoliko sramežljivo ogovorilo dekle, s katerim sta se prej oba smejala ob naročilu makaronovega mesa. ‘Lahko ti odstopim pol kremšnite, če hočeš.’
Pogled je preusmeril nanjo, ki je v kavbojkah in beli stegnjeni majici z dolgimi rokavi, obuta v bele startaske ter s pladnjem v rokah, na katerem je imela makaron flajš, poleg na krožničku pa sesedajočo se kremno rezino. ‘Smem prisesti?’, je vprašala in nakazala na stol nasproti njega.
‘Ja.’, ji je kratko odgovoril, a se je zavedel, da je zvenelo, kot bi mu bilo malo mar ali prisede ali odide, ali pa če se niti ustavila ne bi, zato je brž dodal: ‘Seveda!’, kar pa je bilo slišati, kot, da je to edino česar si sploh želi na tem svetu, zato je izdavil:’ Oprosti.’, zatem pa še:’ Izvoli.’, in pokazal na stol nasproti njega.
Sedla je za mizo, odložila veliko platneno torbo na stol, obrisala pribor v papirnat prtič in pričela jesti.
‘Ne maram kremšnit.’, je kratko odrezal.
‘Kaj? Kako?’, ga je presenečeno vprašala, kot bi ravno izustil, da je preden se je odločil oditi na kosilo, v enem od podhodov do smrti obrcal zapuščenega psička.
‘Smetana. Premastna je.’, se je pričel izgovarjati, da bi upravičil svojo izjavo, ona pa je spet prasnila v smeh, da so se ji dolgi rjavi kodri pozibavali nad krožnikom polnim testenin z mletim mesom in mimo kremne rezine, ki se je vedno bolj povešala.

kremšnita

Zaprepadeno jo je gledal, kot bi bila čisto prismojena, ali pa kot bi bila ona povsem normalna, on s svojo izbirčnostjo, pa tisti čudak, ki ne le, da je v bistvu odklonil, da bi si z njo delil sladico, temveč naravnost priznal, da kremšnit ne mara. Ravno tistega, kar si je izbrala ona.
‘Jaz … jaz tudi ne!’, ji je uspelo izdaviti med smehom, zatem pa si je, v njegovo veliko olajšanje, spela lase v čop z gumico, ki jo je izvlekla iz zadnjega žepa kavbojk.
‘Zakaj pa si jo potem vzela?’, mu ni šlo v račun.
Skomignila je z rameni in ponesla v usta grižljaj kosila. ‘Dobro je.’, je pripomnila, ne, da bi ga pogledala. Skoraj tak je kot mam…’, vendar se je v bojazni, da bi izpadla preveč mehkužna, raje  ugriznila v jezik preden je nadaljevala s stavkom.
‘Brucka?’, je zaznal domotožje v njenem glasu, a tega ni izrekel očitajoče, temveč bolj kot opazko, da ni ena tistih študentk, ki jim je nerodno, da so doma z dežele, da prebivajo v internatu, kjer si delijo sobo s še eno ‘kmečko bunko’, ter da pogrešajo dom in domače v kaki vasici sredi doline iz katere je šla prvič sama tisti dan, ko se je preselila v študentsko naselje. Veselilo ga je, da ni ena tistih hihitajočih avš, ki tičijo vedno po tri skupaj, na vsak način pripravljene pritegniti pozornost, pretirano naličene hlinijo navdušenost nad svojo samostojnostjo, se predajajo zabavam, ‘kolegom’ iz višjih letnikov, alkoholu, razuzdanemu študentskemu življenju in še preden zaključijo  s prvim semestrom, končajo tako kot eden tistih biciklov v Rožni, za katera se ni nikoli prav dobro vedelo čigava so, saj si na njih vsakič videval sopihati koga drugega.
‘Se vidi, kaj?’, se je nasmehnila, zopet skomignila z rameni in nadaljevala z jedjo. Naenkrat je pribil:’Pol, pol!’
‘Kaj? Koga?’
‘Česa?’
‘No pa česa.’,  se je nasmehnila in zavila z očmi.
‘Kremšnite. Ti je ne maraš, jaz je ne maram, stran pa ne bomo metal.’
Z nasmehom je pospremil svoj vzgojni sklep, obliznil vilice in z njimi odrezal kos lepljive smetane in testa, ki se mu je isti trenutek, ko ga je ponesel v usta prilepil na dlesen, da je skoraj obžaloval svoj predlog. S polnimi usti in s pogledom uprtim nekam pod strop je zamomljal:’Peter.’
Vrhnjo krhko skorjo je držala med kazalcem in palcem desnice,  si z ustnice obliznila sladkor v prahu in odvrnila: ‘Tjaša.’

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

1 komentar

  1. Nadejam se nadaljevanja Zanke:petek 4… čist not padla.

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: