Če bi človek slepo zaupal osrednjim medijem in njihovim nepopolnim zgodbam, si dogodek v Nici predstavlja nekako takole … Sredi veselega praznovanja državnega praznika, kot strela z jasnega in od nikoder prihrumi zlovešč črn tovornjak. Za njegovim volanom sedi dolgobrad muđahedin, ohomotan v rdečečrn shemagh, z ukrivljenim nožem med zobmi, vpije Đihad! in Allah akbar!, prebije najprej eno varnostno ograjo, trske, železje in deske letijo naokrog, pnevmatike predrejo položene jeklene bodice, da ostanejo le še kosci razcefrane gume na platiščih, vendar nadaljuje z vožnjo kar na njih, iskre se krešejo ob trenju asfalta in feltn, prebije še drugo varnostno ograjo, podre pripadnike policije in varnostnih organov, ki streljajo nanj in potem gazi vse pred seboj, dokler ga vestni in predani policisti – ki so bili pozorni na najmanjši znak, ki bi bil na kakršenkoli način sumljiv in so že prej do potankosti prečesali okolico, da bi jim še tako neznatna grožnja ne ušla – ne ustavijo.
Toda tega samomorilskega napadalca, ki se je vzel od nikoder pa res ni bilo moč predvideti. A temu ni povsem tako. Tako bo morda čez nekaj let videti holivudska uprizoritev te današnje tragedije.

Resnica je, da bi se dalo ta bizaren in grotesken napad z lahkoto preprečiti, če bi kurčeva francoska žandarmerija, možakarju, ki je že devet ur prej pod pretvezo, da je na prizorišče večernega slavja dostavil sladoled, preprosto in povsem v skladu z visoko pripravljenostjo zaradi dosedanjih terorističnih napadov rekla:’ Vozniško in prometno!’, kakorkoli že to zveni po francosko. Namesto še ene tragične novice, ki so postale del vsakdana in na katere odreagirajo le še tisti najbolj empatični in srčni ljudje, bi bila le obrobna novička, da se je nek bedak, ki je že star znanec policije, s polnim tovornjakom orožja, streliva in celo granate – bemti sveca! česa se ti teroristi vse ne domislijo – hotel vtihotapiti na ulico, ki bo zvečer polna ljudi ter upal, da ga ne bodo že pri prvi barikadi ustavili, legitimirali, preverili dokumentov, podatkov in vsebine samega tovornjaka.

Na naslovnicah ne bi bile pol stranske fotografije razmesarjenih trupel, niti ne bi bilo razglasitve tridnevnega žalovanja, temveč bi bila nekje na tretji strani novička z naslovom: C’est vraiment stupide de faire une chose pareille!, pod njo pa majcena sličica z dvema nasmejanima policistoma, saj jima vsaj napredovanje, če ne celo odlikovanje ne uide. Vsak od njiju bi za eno roko držala vklenjenega cepca, ki je mislil, da bo kljub vsej tej silni pripravljenosti – a se je izkazala, da ni vredna niti počenega groša, kaj šele bogsigavedi koliko denarja francoskih  davkoplačevalcev – res prišel na sam kraj in celo uspel izpeljati svoj bebav načrt. Ki ga je, poglej ga zlomka in kdo bi si mislil, več kot uspešno v njegovi zblojeni betici tudi res zaključil!
Staremu znancu policije je ratalo priti mimo policistov, se parkirati in tam čakati debelih devet ur, ne da bi ga kdo od tistih, ki so ga spustili mimo, pobaral: ‘mon ami, da se ti ne bo stopil sladoled, hehe …’
Sicer slaba tolažba za vse tiste, ki so v tem napadu izgubili svojce, žene, otroke in prijatelje, že bolj jalova za tiste, ki so izgubili življenja je ta, da bo za tak kiks varnostnih organov zagotovo kdo odgovarjal.
Potihem kakopak.
Ker nisem nikjer zasledil, da bi kdorkoli rekel, da so zajebali na celi črti. Da se ti takole, na tak brezvezen način nekdo prikrade na bojda zavarovano območje, sacredieu in potem izvede totalen masaker, je karierni madež, ki se ga  zlepa ne da sprati. Da o slabi vesti, ki bo upam, da do konca življenja pestila idiota, ki ga je spustil mimo in ga bo sredi noči vsega potnega sredi spanca metala pokonci, niti ne govorim. Disciplinsko bi rajtam fasal že nekdo, ki ni šel pred koncertom Modrijanov pokukati, če se ni kdo morda skril pod tribune, ne pa nekdo, ki je dejansko odgovoren za smrt več kot osemdesetih ljudi.
Jebeš tako pripravljenost. In oni bi se šli nek boj proti organiziranemu terorizmu!? Ha!
‘Ni kazal znakov ekstremizma, niti ga niso imeli na seznamu …’ Ma nemoj! Pa majke jim ga blesave … mar mislijo, da so vsi simpatizerji skrajnega Islama videti kot kurčev Osama bin Laden!? To bi bilo pa nekoliko prelahko, kenede?
Skoraj tako enostavno kot modelu, ki trdi da ima dostavo, reči: A lahko vidim naročilnico ali potni nalog, s’il vous plaît.
Papki.

Dodajam.
Tukaj sploh ni šlo za fanatizem. Vsaj ne verski. Šlo je za izolirano dejanje enega zblojenca. Zdaj bi nam ga radi prikazali kot slabega Muslimana, ki ni hodil v mošejo, ki je popival, se drogiral in pretepal ženo. Ampak, da je kljub vsemu temu še vedno Musliman. Torej islamist. Terorist.
Vseeno pa poanta tega zapisa ostaja nespremenjena.
Zadevo bi se dalo preprečiti.

Je tole, o čemer je te dni moč brati v skorajda vseh publikacijah in o čemer šepečejo po vseh pisateljskih, literarnih in kulturniških kuloarjih, se zgražajo in obsojajo dejanje, ki ga je storil Evald Flisar, sporno ‘samo’ moralno, ali tudi zakonsko?

Ako gre v dotičnem primeru za kršenje kakega zakona, za spolno nadlegovanje, krivdno prekinitev pogodbe, nemara zlorabo položaja ali kaj sličnega, predlagam, da se zadevo uredi prek nadležnih organov, kot sta policija in sodstvo, ker tale rekla – kazala, kjer novinar napiše članek o neprimernem in obsojanju vrednem ravnanju omenjenega, on odgovori novinarju, zaenkrat še neomenjena mlada kritičarka potem njemu, pa ravno tako neomenjeni novinar njemu, pa on – omenjeni pisatelj –  obema, pa oba neomenjena njemu in tako dalje in tako naprej, zgleda nekam senzacionalistično, nedoraslo in žurnalistično.

Sploh, ko se v to vmeša še zračna balerina (v svojih mehkih plesnih copatkih pravičnosti, čeprav na trenutek deluje, da gre za gojzarje revanšizma in oportunizma), ki slovi po svoji strašni korektnosti in nikakršnem nepotizmu ter bog obvarji, da bi ponesreči, kaj šele nalašč!, na natečajih podeljevali nagrade svojim rednim sodelavcem, ter objavi peticijo za odstop Evalda Flisarja s predsedniškega položaja PEN-a, ki jo je podpisalo kar precej ljudi, mnogo med njimi s predoznako dr.

/vmesni preblisk/ Nikoli mi ni bila jasna potreba po tem, da pred svoje ime devlješ dr., ing., mag. in podobno razen:
– na vratih svoje pisarne ali ordinacije
– na poslovnih posetnicah
– na listinah, izvidih in načrtih, kjer je omemba izobrazbe potrebna zaradi večje verodostojnosti, da se ve, da te ni pregledal nek mazač, da ti ni bajte zrisal nekdo, ki zna uporabljati dva geo trikotnika hkrati in ima v lasti tehnični svinčnik
Nikakor pa ne razumem tistih, ki imajo pridobljene nazive pred imeni na vratih svojih stanovanj, poštnih nabiralnikov ali pa v spletnih peticijah. Šteje njihov glas za dva? Je njihovo mnenje vredno več? Doktorji česa so? /vmesni preblisk/

Slovenska literarna scena je kot kaže gnila. Navznoter in navzven. Tak podalpski durian. Videti je zanimivo, ima te, da bi poskusil grižljaj, ker je pač nenavaden, nekoliko nedosegljiv plod, a brž, ko zasadiš zobe v meso, ki spominja na sila omedeno, zdrizasto in kašasto tepko, pa vendar kompaktno kot kak kos masla ter začutiš sladkoben okus po mangu in ananasu, ti kaj kmalu v nosnice udari vonj, ki še najbolj ustreza ponošenim plesnivim nogavicam, ki si jih imel vso noč na nogah zaradi zateklega gležnja, na katerega si položil na drobno nasekljano čebulo, ki zdaj zaudarja po postanem. Posvečeni pišejo in objavljajo članke/kolumne/kritike povsod. Od časnikov, časopisov, do spletnih literarnih revij. Domnevajmo, da zato, ker so tako presneto dobri pri tem početju in ne zaradi tega, ker se znajo udinjati, nasmihati, prilizovati, prisloniti poljubček na pravo zadnjico ali pa se preprosto sučejo v pravih krogih in občasno (s)prejmejo ‘kompliment’ od kakega urednika/nadrejenega, ki pač ni pisatelj v jeseni svojega življenja, temveč čeden in postaven sodelavec z bisernim nasmehom.  Ampak to gre skozi, ker ni niti pol tako odvratno kot, če se ti po elektronski pošti slini nekoliko starejši gospod.
Če so do sedaj vse ali pa vsaj večino zadev urejali znotraj svojih krogov ter obzidij iz knjižnih opek, ne vidim razloga zakaj bi bilo sedaj drugače in bi svoje umazano perilo prali vsem na očem. Pa, ko bi ga vsaj prali, ga obesili na vrv za sušenje ter pustili vraga, da veter opravi svoje. Ne … žehto vsakič znova, še mokro tlačijo nazaj v pralno korito in drgnejo in drgnejo in drgnejo pri tem pa si z zunanjo platjo dlani otirajo pot s čela, češ poglejte kako mamo! A prej, ko ste svinjali in flekali sedaj zapacane rjuhe pa nismo smeli imeti vpogleda, jel? Zdaj, ko je smrad neznosen in se ne da več lagodno ležati na njih, mora pa vsa dežela vedeti o tem?

Matr! Nikar mi ne recite, da je to prvi tak primer!?
Al’ se je končno našel en zadosti star in sluzav pa na dovolj visokem položaju, da se splača opozorit na seksistične, mačistične in šovinistične izjave, ki so jih avtorice tako ali tako menda deležne vsakodnevno, vendar ne (le) od ostarelih pisateljev, temveč (tudi) od takih ob katerih jim ne gre ravno na kozlanje ob misli, da bi se morale tako ali drugače pomuditi z njim. Čeprav vam iz prve roke ne znam povedati nikakršnega tehtnega primera, si vseeno upam trditi z dobršno mero gotovosti, da si je zagotovo kaka mlada nadobudna, vzpenjajoča se avtorica vzela čas za kakega eminentnega gospoda, ki bi ji bil z lahkoto oče, da ne rečem ded, in se odzvala povabilu na čaj ali obed, saj je bil pač dobra duša in ji je dal priložnost objavljanja, a ker je bil le neškodljiv starček z bujno domišljijo in brez dlake na jeziku, je njegove dovtipe o njeni mladostniški privlačnosti in kaj bi (ji) počel, ako bi bil nekaj desetletij mlajši, gladko preslišala, se nasmehnila in mu dejala:’ Vi ste pa od hudiča, ane?’ in ga malodane uščipnila v z žilami prepredeno lice, kakor nagajivega pobalina, ki si je nekoliko preveč dovolil.

Ko končajo s Flisarjem, predlagam, da se lotijo kakšnega hujšega in nevarnejšega predatorja, ki se loteva mnogo bolj nemočnih in ranljivih oseb, kakor pa so kritičarke, ki pišejo v feministično queer maniri, kakor sem nekje zasledil njeno lastno oznako. Takega, ki denimo preži na malo deco in ne na domnevno najbolj ostro slovensko kritičarko kar jo slovenski literarni prostor premore, ne zmore pa enega samega osivelega pisatelja postaviti na svoje mesto, brez da bi pri tem zagnala vik in krik in angažirala vseh možnih občil, čeprav se brez bojazni lastnoročno loti kar celotne komisije za podelitev Stritarjeve nagrade in se jim postavi po robu, ker po njenem niso dovolj dobro utemeljili svojega izbora letošnjega prejemnika Stritarjeve nagrade za mlade in objektivne kritike, ter utemeljitev zakaj je izbrani nagrajenec ravno on – ravno tako neimenovani mladi kritik – napiše kar sama namesto njih.

Menda niso ostale kolegice tega dopuščale prej, ko še ni bil star in zguban!? :O Ali pa jim ni odpovedoval pogodb? Ker pač niso rekle, da se jim ton ne dopade. Ne vem … Prašam se. Prašam se tudi, če bi tole prišlo na dan, če tega ne bi storil. Žal se prašam še koliko je v sami zgodb resnic, polresnic, izpostavljanja za eno in drugo stran najbolj primernih izsekov iz njune konverzacije, ki ji lahko sledimo dan in noč, kot bi šlo za nekakšen literarni resničnostni šov, ki ga lahko spremljamo, in ki nam dovoljuje na kupe različnih scenarijev in interpretacij. Sploh, ko z vsakim dnem prihajajo na dan nove podrobnosti in je – vsaj moje – mnenje o tem, da je zadeva napihnjena, pretirana in mestoma privlečena za lase, kar je fakin žalostno.
Žalostno pa zato, ker če se izkaže, da je kritičarka hotela s tem doseči vse kaj drugega kot pa ustaviti ‘starega slinastega pohotneža’, kakor se ga prikazuje sedaj, potem bo storjena strašna krivica vsem ženskam, ki se dejansko spopadajo s seksističnimi izjavami in spolnim nasiljem, ker si ne bodo upale obelodaniti svojega primera, da bi ne bile deležne opazke in komentarja:’ Daj ne bod’ no taka Radaljac!’

Na pomolu pijem pivo iz pločevinke, kadim zvitek tobaka in gledam sonce kako zahaja za smrekami onkraj jezera na katerem se blešči odsev zahajajočega sonca. Zadnjih nekaj dni, odkar se je opazno otoplilo, večkrat pridem zvečer sem, ker nekako sklepam, da ne bo nikogar tu in napol šaljivo pravim, da tja prihajam po svoj odmerek zena, čeprav me tisto pivo, nekaj čikov in opazovanje gladine jezera, dejansko pomirja.
Sedim torej tam, srkam pivo, kadim in si mislim ‘ohmmmm …’ Vsake toliko časa mirujočo vodo preseka kaka račja družina z materjo na čelu za njo pa drsijo male puhaste račke, ali pa naredi ‘pljusk’, ko se kak krap vrže iz vode. Vabe, ki jih ribiči mečejo ali pa plovce, ki jih vlečejo iz vode se trudim ne registrirati. Zjebavljejo mi zen.
Pljuckajoč pivo in puhajoč cigaretni dim gledam torej tisto oranžno kroglo, katere moč vedno bolj pojenja. Zelen hrib, sonce, voda. Spomnim se napeva, ki k situaciji paše kot  h kavi ratluk in si potihem začnem prepevati. Sleheren samostalnik razvlečem kot testo za maznik, zavedajoč se, da kljub koreninam in ne ravno popolnemu neposluhu moje ‘beeeegaaaaaj uuuuudaaaaaviiiiii seeee’, niti približno ne zveni za zmago na izboru talentov, vendar mi za lastno dušo in uho povsem zadošča. Izpraznim piksno, pokajene čike zmečem vanjo, iz nahrbtnika izvlečem nemarno zatlačen pulover, saj je začelo pihati in se oblečem. Oprtam si ruzak, pograbim zmečkano konzervo in jo odvržem v smetnjak. Namenim se po hribčku navkreber, stopim za grm in izpraznim mehur. Popevljem si kot kaže ‘vižo dneva’, ko nenadoma na desni strani trebuha začutim topo bolečino kot bi me neviden hrust s pestjo butnil pod rebra. Dobesedno me skrivi. Nagnjen v desno in držeč se z desnico za boleč predel, lomastim proti domu, bolečina pa ne popušča temveč se celo stopnjuje, kot bi me nekdo vstavil v primež in počasi zategoval. Začutim potne srage na čelu, težko diham in truden je moj korak. 😀
V trenutku, ko me je zabolelo sem pomislil, da sem tisti dan s tekom okrog jezera in s preskakovanjem kolebnice nemara nekoliko pretiraval, pa tudi plavanje v še ne  povsem ogretem jezeru najbrž ni bila ravno neka bistroumna odločitev, ko pa ni in ni hotelo nehati sem bil skorajda prepričan, da je slepič.
Mesto je že pravo … al ni? Ma je, jebemu! Kaj če se mi je razlil? Ma ja, vraga … Mišico sem si pretegnil, bedak! Odkrevsam do bajte, grem v kopalnico, se ponovno uščijem, si z mrzlo vodo sperem obraz in vrat ter se pogledam v zrcalo. Bled. Niti dobro ne pridem do vrat sobe, ko me spet prime scat. Obrnem se in ubogam klic narave. Spustim nekaj kapljic, bolečina pa spet butne, tokrat še močneje. Pograbim ključe od avta, se obujem in se mukoma odpeljem do ambulante. Parkiram pred urgenco in že medtem, ko med zaklepanjem utripnejo luči avtomobila, dežurni ekipi, ki sedi na klopi pred vhodom opišem kje me boli.
Napotijo me v ordinacijo, ležem na posteljo, zdravnica mi v žilo stisne iglo in namesti kanilo skozi katerega se kasneje polagoma steka nekaj proti bolečinam. Izmerijo mi telesno temperaturo. Normalna. Po pregledu presodi, da bom moral v bolnico saj ni prepričana ali gre za slepič, ledvični kamen ali kaj tretjega. Medtem mi nekontrolirano pričnejo šklepetati zobje. Zebe me kot Kamerunca na Grenlandiji. Potožim nad mrazom, sestra me pokrije z nečim, jaz pa v položaju zarodka drhtim kot premočen potepuški psiček ujet v nočnem nalivu. Ponovno mi z elektronskim termometrom posveti v čelo. V slabi uri je telesna temperatura narasla za stopinjo in pol.
Ko zdravilo prime, se skobacam s postelje in se v primerjavi s prej, počutim kot prerojen. Nikakršne bolečine, stojim vzravnano, niti otrdelosti v tistem predelu na otip ni več čutiti. Skoraj predlagam reševalcu, da bi še enega pokadila preden sedem v reševalno vozilo, vendar raje ne rečem ničesar. Spomnim se da imam v avtu torbo z nekaj rezervnimi majicami, gatami in zobno ščetko, še od prejšnjega vikenda, ko sem bil na preživetvenem vikendu v gmajni. Stopim ponjo in sedem spredaj k reševalcu, po slabih petnajstih minutah vožnje pa me spet prične bolet in me oblivat mrzel pot. Voznik ustavi nekje ob cesti, postane mi slabo, tišči me na stran, vendar mi ne eno ne drugo, razen nekaj pljunkov in nekaj malodane iztisnjenih kapljic, ne uspe.

Zlezem zadaj, uležem se na levi bok, bolničar pa me pripne in sede za volan. Telefon spusti zvok sporočila. Matr, kot zanalašč. Resda sem rekel, če me ne bo gor, naj mi pošlje sms, ampak mislil sem bolj, če bom kaj bral ali gledal film, ne pa da se bom zvijaje v rešilcu peljal v bolnico. Ne čutim se ravno zmožnega tipkat, zato pokličem in zjecljam, da me je nekaj zvilo, nek napad, da me peljejo v bolnico v Novo mesto in naj ne skrbi. Šofer zapelje čez progo, da skoraj zatulim od bolečine. Kdor meni, da so slovenske ceste slabe, polne lukenj, da so razdrapane in v katastrofalno pošastnem stanju, si niti predstavljati ne more kako prekleto prav ima, dokler se ni z neznosnimi bolečinami peljal leže v rešilcu. Čutiš vsako fliko, vsak kanalizacijski pokrov, vsako udrtino in grbino, sili te na kozlanje. Bolečina je vedno hujša, tiščim zobe, preklinjam in stokam, nagibam se nad vrečko in se davim s kašljem. V glavo sklonjeno čez rob postelje mi butne vročina, čutim, da sem zaripel. Slišim utripanje smernega kazalca, sklepam, da sva se ustavila pred semaforjem.
‘Bova kmalu?’, izdavim skozi zobe.
‘Pet minut.’
Na zadnjem ovinku pred bolnico kipnem v vrečko. Odleže mi za tisti kratek trenutek, boli pa me še vedno kot bi bil vpet v kako srednjeveško mučilno napravo. Odpre vrata, mi pomaga ven, opotečem se in vstopim skozi drsna vrata k okencu. Skozenj potisnem zdravstveno kartico, hkrati se oziram po stranišču. Povem, da grem na skret in pokrivljen oddrsam proč. Spet telefon.
‘V novomeško te peljejo? Napiši samo ja ali ne.’  Hja, saj ni čudno, da me ni razumela … Pritrdim. Spet ne opravim nič, čeprav čutim kot bi imel popolnoma poln mehur. Sperem si usta in popijem požirek vode. Zdravniku na hitro opišem bolečino, povem kdaj me je začelo boleti, reševalec medtem prinese mojo torbo in odide.
‘Hvala! Živjo …’, mu nakažem s prikimavanjem in rahlim dvigom roke. Dohtar me odpelje v štirico, karkoli že je to, pač neka soba na urgentnem bloku, kjer mi v že od prej vstavljeno kanilo nastavijo infuzijo. Vzamejo mi vzorec krvi, zdravnik me pazljivo pretipa, postavlja cel kup vprašanj, odgovarjam prijazno, čeprav komaj gledam in bi najraje padel skupaj.  Vpraša me kako zelo me boli na lestvici od ena do deset. Po krajšem premisleku odgovorim: ‘Osem.’ Prihranim si še dve enoti, če bi slučajno postalo res neznosno. Kaj pa vem kako močno zna še boleti. Jebemti, da kaj takega še nisem čutil v življenju, pa sem že vtaknil palec v aparat za točkovno varjenje, ki je ujeti prst nekaj časa celo ‘švasal’, saj sem moral (nezavarovano) pedalo pohoditi še enkrat, da  me je hudič sakramenski sploh izpustil,  si pri tem prizadejal odprt zlom, nakar je bilo treba s šmirastega palca odstraniti še noht, bil neštetokrat šivan, med drugim tudi na ustnici, nosu in celo na veki desnega očesa, da kakšnih bolj delikatnih krpanj niti ne omenjam, pa še kako tistikrat peklensko bolečino bi lahko naštel, a se mi v primerjavi s temle zdaj, zdi kot le neprijeten nebodigatreba.

Pošljejo me na rentgen. Komaj stojim, zadržati moram sapo. Če tole speljem, sem zmagal. ‘Počakajte zunaj.’ Čez kaj vem koliko časa, ni pa trajalo prav dolgo, mi prinese rentgensko sliko, ki jo dam tehniku. Skobacam se na posteljo in hropem kot starec pri triinosemdesetih, ki še vedno pokadi dve škatli in pol ta starih 57 dnevno.
Tehnik mi pomaga vstati, mi v roko potisne lonček in mi pove, da bi nujno potrebovali vzorec urina, da ve kako hudo me boli, vendar ne gre drugače. Vsaj pol lončka, če se bo dalo. ‘Dobite kolikor bom lahko.’ Stopim skozi vrata, zunaj na klopi pa sedi Ona in me nepremično, brezizrazno gleda. Zmorem kisel nasmeh in odkrevsam do veceja. Prinesem zahtevano količino in se zleknem nazaj na posteljo izmučen kot bi pretekel maraton po puščavi, ne pa prehodil par metrov in se uscal v plastičen kozarec. Vzamem telefon in ji napišem SMS. ‘Trapa’ Niti pomislil nisem, da bo tu. Nisem pa presenečen, da je. Lepo se mi zdi od nje. Ne bi ji bilo treba biti tu. ‘Drži se ti tam notr.’, mi odgovori.
Ko sem mislil, da sem iz hudega ven, je užgalo še močneje. Dejansko se držim tam noter za ogrodje postelje, zvijam se, kričim, med bolečinskim blodnjami na uho ujamem predvidevanje, da gre bržda za ledvične kamne in da me bodo namestili na oddelek, dokler ne pogruntajo kaj jim je storiti, tulim, malodane hlipam … umiram. Pajade! V bolnišnici si, tepec. Skačejo okrog tebe, vedo kje te boli, če je slepič, ti ga bodo izrezali, če je kamen, ga bodo zbezali ven, če je kaj drugega pa bodo ravno tako ugotovili v čem je težava. Si na najbolj primernem prostoru, kjer bi ob takih tegobah lahko bil. Budi Miran Rudan.
Ker še vedno niso prepričani kaj natanko me daje, me odpeljejo na CT, bolečina je sedaj nekje na sedmici, še vedno pa boli, ko sam vrag. Komajda uspem sleči majico. S postelje na kolesih se prestavim na drugo, tisto pa potisnejo v tunel. Slišim kovinski glas, ki pravi:‘Vdihnite. Zadržite … dih.’, naprava se premakne in mi čez trebuh pomakne zelen – vsaj mislim, da je bil zelen žarek. Isti nenaraven glas:‘Lahko … dihate.’ Medtem se vrnem nazaj na osem. Osebje me hoče premakniti, vendar mi je vsak dotik odveč, počasi se me loteva nejevolja, zato siknem ‘Bom sam!’ in se s sklenjenimi zobmi premaknem nazaj na posteljo s katero so me pripeljali in obležim na levem boku kot obstreljen avstroogrski vojak, ki ga čaka amputacija. Pokrčim kolena, jih tiščim k sebi, diham skozi stisnjene zobe, spet me začenja mrazit.

V žilo mi teče že tretja doza protibolečinskega koktejla. Popolna jebena blaženost. Predstavljam si da je ob rob infuzije zataknjena rezina ananasa ali pa da v njej plava oliva na zobotrebcu. Kot bi pretaknil stikalo me obide nekontroliran smeh. Režim se. Krohotam se kot kreten. Dohtarja pobaram, če je to normalna reakcija ali se mi je morda odpeljalo. Potolaži me, da ob takih bolečinah in ob vsem kar sem dobil je kvečjemu čudno, da se me ni smeh polotil že prej. Na vozičku me odpeljejo iz ordinacije, na podlakti začutim nežen dotik. Ona. Nasmehne se mi. ‘Kaj je ti?’ Pričnem pripovedovati kaj in kako in vse vmes ter se zraven režim kot pečen maček. ‘Zadetek en …’, mi navrže in me pogladi po roki. Primem jo za zapestje, si ponesem njeno roko k ustom in ji poljubim prste. Njen izraz na obrazu je drugačen kot prej, ko sem odkrevsal mimo nje.

…