Zjeban zen

ohmm

Na pomolu pijem pivo iz pločevinke, kadim zvitek tobaka in gledam sonce kako zahaja za smrekami onkraj jezera na katerem se blešči odsev zahajajočega sonca. Zadnjih nekaj dni, odkar se je opazno otoplilo, večkrat pridem zvečer sem, ker nekako sklepam, da ne bo nikogar tu in napol šaljivo pravim, da tja prihajam po svoj odmerek zena, čeprav me tisto pivo, nekaj čikov in opazovanje gladine jezera, dejansko pomirja.
Sedim torej tam, srkam pivo, kadim in si mislim ‘ohmmmm …’ Vsake toliko časa mirujočo vodo preseka kaka račja družina z materjo na čelu za njo pa drsijo male puhaste račke, ali pa naredi ‘pljusk’, ko se kak krap vrže iz vode. Vabe, ki jih ribiči mečejo ali pa plovce, ki jih vlečejo iz vode se trudim ne registrirati. Zjebavljejo mi zen.
Pljuckajoč pivo in puhajoč cigaretni dim gledam torej tisto oranžno kroglo, katere moč vedno bolj pojenja. Zelen hrib, sonce, voda. Spomnim se napeva, ki k situaciji paše kot  h kavi ratluk in si potihem začnem prepevati. Sleheren samostalnik razvlečem kot testo za maznik, zavedajoč se, da kljub koreninam in ne ravno popolnemu neposluhu moje ‘beeeegaaaaaj uuuuudaaaaaviiiiii seeee’, niti približno ne zveni za zmago na izboru talentov, vendar mi za lastno dušo in uho povsem zadošča. Izpraznim piksno, pokajene čike zmečem vanjo, iz nahrbtnika izvlečem nemarno zatlačen pulover, saj je začelo pihati in se oblečem. Oprtam si ruzak, pograbim zmečkano konzervo in jo odvržem v smetnjak. Namenim se po hribčku navkreber, stopim za grm in izpraznim mehur. Popevljem si kot kaže ‘vižo dneva’, ko nenadoma na desni strani trebuha začutim topo bolečino kot bi me neviden hrust s pestjo butnil pod rebra. Dobesedno me skrivi. Nagnjen v desno in držeč se z desnico za boleč predel, lomastim proti domu, bolečina pa ne popušča temveč se celo stopnjuje, kot bi me nekdo vstavil v primež in počasi zategoval. Začutim potne srage na čelu, težko diham in truden je moj korak. 😀
V trenutku, ko me je zabolelo sem pomislil, da sem tisti dan s tekom okrog jezera in s preskakovanjem kolebnice nemara nekoliko pretiraval, pa tudi plavanje v še ne  povsem ogretem jezeru najbrž ni bila ravno neka bistroumna odločitev, ko pa ni in ni hotelo nehati sem bil skorajda prepričan, da je slepič.
Mesto je že pravo … al ni? Ma je, jebemu! Kaj če se mi je razlil? Ma ja, vraga … Mišico sem si pretegnil, bedak! Odkrevsam do bajte, grem v kopalnico, se ponovno uščijem, si z mrzlo vodo sperem obraz in vrat ter se pogledam v zrcalo. Bled. Niti dobro ne pridem do vrat sobe, ko me spet prime scat. Obrnem se in ubogam klic narave. Spustim nekaj kapljic, bolečina pa spet butne, tokrat še močneje. Pograbim ključe od avta, se obujem in se mukoma odpeljem do ambulante. Parkiram pred urgenco in že medtem, ko med zaklepanjem utripnejo luči avtomobila, dežurni ekipi, ki sedi na klopi pred vhodom opišem kje me boli.
Napotijo me v ordinacijo, ležem na posteljo, zdravnica mi v žilo stisne iglo in namesti kanilo skozi katerega se kasneje polagoma steka nekaj proti bolečinam. Izmerijo mi telesno temperaturo. Normalna. Po pregledu presodi, da bom moral v bolnico saj ni prepričana ali gre za slepič, ledvični kamen ali kaj tretjega. Medtem mi nekontrolirano pričnejo šklepetati zobje. Zebe me kot Kamerunca na Grenlandiji. Potožim nad mrazom, sestra me pokrije z nečim, jaz pa v položaju zarodka drhtim kot premočen potepuški psiček ujet v nočnem nalivu. Ponovno mi z elektronskim termometrom posveti v čelo. V slabi uri je telesna temperatura narasla za stopinjo in pol.
Ko zdravilo prime, se skobacam s postelje in se v primerjavi s prej, počutim kot prerojen. Nikakršne bolečine, stojim vzravnano, niti otrdelosti v tistem predelu na otip ni več čutiti. Skoraj predlagam reševalcu, da bi še enega pokadila preden sedem v reševalno vozilo, vendar raje ne rečem ničesar. Spomnim se da imam v avtu torbo z nekaj rezervnimi majicami, gatami in zobno ščetko, še od prejšnjega vikenda, ko sem bil na preživetvenem vikendu v gmajni. Stopim ponjo in sedem spredaj k reševalcu, po slabih petnajstih minutah vožnje pa me spet prične bolet in me oblivat mrzel pot. Voznik ustavi nekje ob cesti, postane mi slabo, tišči me na stran, vendar mi ne eno ne drugo, razen nekaj pljunkov in nekaj malodane iztisnjenih kapljic, ne uspe.

Zlezem zadaj, uležem se na levi bok, bolničar pa me pripne in sede za volan. Telefon spusti zvok sporočila. Matr, kot zanalašč. Resda sem rekel, če me ne bo gor, naj mi pošlje sms, ampak mislil sem bolj, če bom kaj bral ali gledal film, ne pa da se bom zvijaje v rešilcu peljal v bolnico. Ne čutim se ravno zmožnega tipkat, zato pokličem in zjecljam, da me je nekaj zvilo, nek napad, da me peljejo v bolnico v Novo mesto in naj ne skrbi. Šofer zapelje čez progo, da skoraj zatulim od bolečine. Kdor meni, da so slovenske ceste slabe, polne lukenj, da so razdrapane in v katastrofalno pošastnem stanju, si niti predstavljati ne more kako prekleto prav ima, dokler se ni z neznosnimi bolečinami peljal leže v rešilcu. Čutiš vsako fliko, vsak kanalizacijski pokrov, vsako udrtino in grbino, sili te na kozlanje. Bolečina je vedno hujša, tiščim zobe, preklinjam in stokam, nagibam se nad vrečko in se davim s kašljem. V glavo sklonjeno čez rob postelje mi butne vročina, čutim, da sem zaripel. Slišim utripanje smernega kazalca, sklepam, da sva se ustavila pred semaforjem.
‘Bova kmalu?’, izdavim skozi zobe.
‘Pet minut.’
Na zadnjem ovinku pred bolnico kipnem v vrečko. Odleže mi za tisti kratek trenutek, boli pa me še vedno kot bi bil vpet v kako srednjeveško mučilno napravo. Odpre vrata, mi pomaga ven, opotečem se in vstopim skozi drsna vrata k okencu. Skozenj potisnem zdravstveno kartico, hkrati se oziram po stranišču. Povem, da grem na skret in pokrivljen oddrsam proč. Spet telefon.
‘V novomeško te peljejo? Napiši samo ja ali ne.’  Hja, saj ni čudno, da me ni razumela … Pritrdim. Spet ne opravim nič, čeprav čutim kot bi imel popolnoma poln mehur. Sperem si usta in popijem požirek vode. Zdravniku na hitro opišem bolečino, povem kdaj me je začelo boleti, reševalec medtem prinese mojo torbo in odide.
‘Hvala! Živjo …’, mu nakažem s prikimavanjem in rahlim dvigom roke. Dohtar me odpelje v štirico, karkoli že je to, pač neka soba na urgentnem bloku, kjer mi v že od prej vstavljeno kanilo nastavijo infuzijo. Vzamejo mi vzorec krvi, zdravnik me pazljivo pretipa, postavlja cel kup vprašanj, odgovarjam prijazno, čeprav komaj gledam in bi najraje padel skupaj.  Vpraša me kako zelo me boli na lestvici od ena do deset. Po krajšem premisleku odgovorim: ‘Osem.’ Prihranim si še dve enoti, če bi slučajno postalo res neznosno. Kaj pa vem kako močno zna še boleti. Jebemti, da kaj takega še nisem čutil v življenju, pa sem že vtaknil palec v aparat za točkovno varjenje, ki je ujeti prst nekaj časa celo ‘švasal’, saj sem moral (nezavarovano) pedalo pohoditi še enkrat, da  me je hudič sakramenski sploh izpustil,  si pri tem prizadejal odprt zlom, nakar je bilo treba s šmirastega palca odstraniti še noht, bil neštetokrat šivan, med drugim tudi na ustnici, nosu in celo na veki desnega očesa, da kakšnih bolj delikatnih krpanj niti ne omenjam, pa še kako tistikrat peklensko bolečino bi lahko naštel, a se mi v primerjavi s temle zdaj, zdi kot le neprijeten nebodigatreba.

Pošljejo me na rentgen. Komaj stojim, zadržati moram sapo. Če tole speljem, sem zmagal. ‘Počakajte zunaj.’ Čez kaj vem koliko časa, ni pa trajalo prav dolgo, mi prinese rentgensko sliko, ki jo dam tehniku. Skobacam se na posteljo in hropem kot starec pri triinosemdesetih, ki še vedno pokadi dve škatli in pol ta starih 57 dnevno.
Tehnik mi pomaga vstati, mi v roko potisne lonček in mi pove, da bi nujno potrebovali vzorec urina, da ve kako hudo me boli, vendar ne gre drugače. Vsaj pol lončka, če se bo dalo. ‘Dobite kolikor bom lahko.’ Stopim skozi vrata, zunaj na klopi pa sedi Ona in me nepremično, brezizrazno gleda. Zmorem kisel nasmeh in odkrevsam do veceja. Prinesem zahtevano količino in se zleknem nazaj na posteljo izmučen kot bi pretekel maraton po puščavi, ne pa prehodil par metrov in se uscal v plastičen kozarec. Vzamem telefon in ji napišem SMS. ‘Trapa’ Niti pomislil nisem, da bo tu. Nisem pa presenečen, da je. Lepo se mi zdi od nje. Ne bi ji bilo treba biti tu. ‘Drži se ti tam notr.’, mi odgovori.
Ko sem mislil, da sem iz hudega ven, je užgalo še močneje. Dejansko se držim tam noter za ogrodje postelje, zvijam se, kričim, med bolečinskim blodnjami na uho ujamem predvidevanje, da gre bržda za ledvične kamne in da me bodo namestili na oddelek, dokler ne pogruntajo kaj jim je storiti, tulim, malodane hlipam … umiram. Pajade! V bolnišnici si, tepec. Skačejo okrog tebe, vedo kje te boli, če je slepič, ti ga bodo izrezali, če je kamen, ga bodo zbezali ven, če je kaj drugega pa bodo ravno tako ugotovili v čem je težava. Si na najbolj primernem prostoru, kjer bi ob takih tegobah lahko bil. Budi Miran Rudan.
Ker še vedno niso prepričani kaj natanko me daje, me odpeljejo na CT, bolečina je sedaj nekje na sedmici, še vedno pa boli, ko sam vrag. Komajda uspem sleči majico. S postelje na kolesih se prestavim na drugo, tisto pa potisnejo v tunel. Slišim kovinski glas, ki pravi:‘Vdihnite. Zadržite … dih.’, naprava se premakne in mi čez trebuh pomakne zelen – vsaj mislim, da je bil zelen žarek. Isti nenaraven glas:‘Lahko … dihate.’ Medtem se vrnem nazaj na osem. Osebje me hoče premakniti, vendar mi je vsak dotik odveč, počasi se me loteva nejevolja, zato siknem ‘Bom sam!’ in se s sklenjenimi zobmi premaknem nazaj na posteljo s katero so me pripeljali in obležim na levem boku kot obstreljen avstroogrski vojak, ki ga čaka amputacija. Pokrčim kolena, jih tiščim k sebi, diham skozi stisnjene zobe, spet me začenja mrazit.

V žilo mi teče že tretja doza protibolečinskega koktejla. Popolna jebena blaženost. Predstavljam si da je ob rob infuzije zataknjena rezina ananasa ali pa da v njej plava oliva na zobotrebcu. Kot bi pretaknil stikalo me obide nekontroliran smeh. Režim se. Krohotam se kot kreten. Dohtarja pobaram, če je to normalna reakcija ali se mi je morda odpeljalo. Potolaži me, da ob takih bolečinah in ob vsem kar sem dobil je kvečjemu čudno, da se me ni smeh polotil že prej. Na vozičku me odpeljejo iz ordinacije, na podlakti začutim nežen dotik. Ona. Nasmehne se mi. ‘Kaj je ti?’ Pričnem pripovedovati kaj in kako in vse vmes ter se zraven režim kot pečen maček. ‘Zadetek en …’, mi navrže in me pogladi po roki. Primem jo za zapestje, si ponesem njeno roko k ustom in ji poljubim prste. Njen izraz na obrazu je drugačen kot prej, ko sem odkrevsal mimo nje.

Advertisements
Naslednja objava
Komentiraj

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: