Opazil sem kar precej zabavljanja čez topoumne naci(onali)ste, ali kot so se sami poimenovali – domoljubi, ki so se včeraj zbrali na ‘Vseslovenskem antimigrantskem shodu’ proti beguncem in vsiljenim kvotam ter na koncu združno zapeli Zdravljico pred izpostavo azilnega doma na Kotnikovi ulici, kjer so vzklikali predvidljive parole ‘ Za Slovenijo!’, ‘Proti beguncem!’ in ‘Begunci ven!’
Uboga sodrga ni vedela, da so migranti azilni dom zapustili že zarana in se z avtobusom odpravili namočit svoje migrantske nožice v morje Adrijansko iz enega samega razloga, da bi jim pokazali osle in se jim iz Portoroža smejali v brk, zaradi česar so kleni Slovenci gesla vzklikali pred praznim poslopjem, s čimer so med neodobravajočimi rojaki povzročili pravi val posmeha. Upravičenega ali ne, naj pak vsak presodi sam, meni pa je to brezplodno lajanje v prazno stavbo prebudilo spomine …

Bilo nas je sicer precej več, zagovarjali smo ravno tako svoje nazore, le da smo bili mi precej bolj neorganizirana drhal kot tile, saj je redkokateri med nami vihtel kak transparent pa še ta je bil bolj klavrn, tukaj in zdaj pa je malodane vsak udeleženec v roki nosil in se ponašal z lično izdelanim ščitom z naslikanim panterjem, katerega bi bil vesel vsak prav vsak pamž, ki si rad v igri domišlja, da je neustrašen vitez denimo Noriškega  kraljestva, ki svojo očetovino brani pred strašnim, hudobnim, ogenj bruhajočim zmajem, naj bo ‘pravi’ ali pa zgolj kot prispodoba.
Resda smo jih mi takrat številno prekosili, moram pa jim priznati, da so za izražanje svojih stališč izbrali mnogo bolj – vsaj vremensko primeren čas – in so se skozi mesto razoglavi in v kratkih rokavih sprehodili ob lepem sončnem dnevu, razkazovali svoje domoljubne tetovaže Triglava, Knežjega kamna in Kralja Sam(ot)a  ter od spravljanja sena in oranja domače grude mišic polna telesa, mi pa smo zaviti v šale, s kapami na glavah in orokavičeni brezciljno postopali, ko so bile temperature opazno neprijazne in nič kaj tople.
Ne glede na to ali se ti njihovo ravnanje zdi graje vredno ali nemara celo hvale, jim je treba priznati, da so se kljub maloštevilni udeležbi opremili precej dobro in so delovali usklajeno, če pa človek premore količkaj občutka za samoironijo pa si bo priznal, da smo tisti, ki smo se udeležili protivladnih protestov tisto hladno zimo leta 2012, ravno tako izpadli bedaki.
Mi smo – za razliko od tehle – prekleto dobro vedeli, da v parlamentu ne bo nikogar …