S sinom ne zdržim skupaj več kot dva dni. Če se zgodi, da je z mano kak dan dlje, mi je tretji dan, ko sredi noči iz svoje postelje zleze k meni in svojo desno roko položi čez moja prsi, že malodane mučno, četrti dan pa zagotovo obžalujem, da ga nisem peljal nazaj k mami že prejšnji dan, če ne celo dan poprej. Med poletnimi počitnicami je bil pri meni skoraj cel teden. Pohajkovala sva okrog, prej sva v nahrbtnik zložila pijačo, kak prigrizek, zavojček piškotov ali kaj takega, sadje – banane ali jabolka, če sva se šla kopat v jezero sem pripravil sendviče, samo s salamo ali samo s sirom, saj ne mara, da je v njem oboje, kaj šele, da bi vanj vtaknil list solate, bognedaj solato ali pa kak namaz.
Tako sva hodila po kosilu do jezera, tam pogrnila brisači, on pa je isti trenutek, ko je slekel hlače in majico, oboje zložil in postavil v vogal brisače, zatem pa je z iskrico v očeh že pogledoval od ritja krapov kalno vodo in me s pogledom vpraševal, če sme noter. Samo nasmehnil sem se in gledal za njim, ko je juhuhujal proti vodi, vstopil vanjo do pasu, se zagnal vanjo, potem pa z nerodnimi zamahi ohranjal svoje telo nad gladino. Zvil sem si cigareto in ga med kajenjem motril, on pa je vsakič počakal, da sem pokadil in čik ugasnil v kovinsko škatlico, ki sem jo nosil s seboj, potem pa me je vabil k sebi. Snel sem si očala, jih pospravil in se mu pridružil v vodi. Čofotal je okrog mene, se potapljal za ne več kot tri sekunde, potem pa si brisal kaplje z obraza in sopihal kot bi pod vodo preplaval celo dolžino bazena in ne le tistih treh metrov, kolikor si jih je zadal, da je priplaval do mene. Iz vode ga je bilo treba vedno znova skoraj izvleči, vendar je potem, ko se mi je zdelo, da je bil v vodi več kot dovolj in sem pričel šteti ‘ena … dve … ‘, že lezel ven, čeprav nerad. Nikoli mi ni bilo treba šteti dlje kot do dve, tako, da niti ne vem, koliko sekund ima sploh na voljo, kadar mu strogo očetovsko zabičam, da naj s čim preneha ali pa pride k meni. Pogosto mi niti šteti ni treba. Stisnem roke v pest, stegnem palec, zatem kazalec in že preneha. Nejevoljno pride iz vode, v vogal brisače si obriše obraz, potem roke, jo poravna in sede poleg mene. To, da je hud, ga kmalu mine, ko mu zagotovim, da bo smel kasneje še v vodo. ‘Bova šla skupaj?’ Odgovorim mu, da potem, ko si malo odpočije od plavanja in nabiranja raznoraznih kamenčkov, ki jih vneto pobira z dna in jih ob WOW! okliče za zaklad. Pomalica sendvič, jabolko mu z zložljivim nožičem narežem na krhlje, vmes odnese vrečko in papir v koš za odpadke. Z bosimi nogami hodi po kamenčkih in se kremži ker ga pikajo v podplate. Nekaj časa nemirno poseda pri meni, potem se umiri in za nekaj minut celo leže na brisačo. Zaklade znova preveri in jih večino enega za drugim zaluča nazaj v vodo, nekaj najdragocenejših pa še vedno hrani. Igrava se kaladont in se reživa kadar komu ne uspe nadaljevati. Besede ga zabavajo. Rad jih ima. Vsako jutro me, še preden vstaneva, sprašuje, če bova brala. Še ves zliman od spanca vzamem v roko knjigo, ki jo prinese s police in mu berem. Sedemintridesetič Kozlovsko sodbo, sedmič Velikega dobrodušnega velikana, triindvajsetič Kolja in zmaj, … karkoli. Da mu le berem, se vmes afnam z glasovi junakov, on pa naslonjen na mojo desno ramo gleda ilustracije, me čoha po betici ali pa se s hrbtom stisne k meni in je obrnjen proč.
Praviloma grem ponj v petek popoldan, nazaj ga peljem v nedeljo. Spotoma greva v trgovino, kupiva kak priboljšek. Pogosto se na poti nazaj še kje ustaviva. Ob tistem neuglednem ‘živalskem vrtu’, kjer kozice pridejo k ograji in mulijo travo, ki jim jo moli skozi rešetke, na Trubarjevi domačiji, kjer popije jabolčni sok, čeprav je hotel ledeni čaj, vendar ne ugovarja niti se zaradi tega ne meče ob tla, ali pa se ustaviva le na turjaškem parkirišču in se sprehodiva toliko, da še malo podaljšam najin čas skupaj, čeprav ga včasih kadar me njegova prisotnost že skoraj spravlja v obup, spodim pred televizor gledat risanko, ali pa mu dam kopijo iz pobarvanke za odrasle, kjer potem premišljeno izbira barve za vzorce viteza bojevnika, pod čigar podobo je zapisal rumeno vijolični trubadur, čeprav ga je sprva poimenoval z neko skovanko, ki jo je žal pozabil, jaz, teslo pa si je nisem zapisal. Tako kot nešteto drugih duhovitih in iskrivih domislic, ki so se porodile v njegovem otroškem umu. Trudim se, da bi večkrat počela kaj zanimivega,  se denimo odpravila v gozd raziskovat, čeprav povsem zadošča – vsaj upam –  to, da sva skupaj. Ne kupujem mu dragih daril, ne vozim ga na ne vem kake lokacije, v zabavišča. Razveseli se že kakijev, datljev, zajtrka, ki ga pripraviva skupaj, piknika z mini lubenico kar natepihu, ker nama je načrte prekrižal dež, če na kocke nareže kruh za nadev za kuro ali pa če razžvrklja in posoli jajca za omleto. Vesel je novega bloka za risanje in barvic, jenge. Včasih mi, kar na lepem blekne:’ Hvala ti, ker si mi skopiral pobarvanko.’ Ali pa: ‘Hvala za mikado. Zdaj mi ne bo treba pisat računov, da bom vadil seštevanje.’ Iger, ki bi jih kak drug pamž staršu zalučal v glavo, se razveseli in se zanje celo zahvali. Eh, kot da bi mu sam, če bi to mogel, ne kupoval dragih lego kompletov. Seveda bi mu jih. Ne bi ga peljal iskat le polža, od katerega so se njega dni Višnjanje čednosti učili … Peljal bi ga v legoland, gardaland, disneyland. Pa bi bil zato kaj boljši oče? Vraga … Le občutek bi imel, da kadar pride na obisk, pride zato, ker ve, da bo dobil kaj, s čimer se bo lahko bahal ali pa vsaj postavljal pred sošolci. No, vsaj to mozganje mi je prihranjeno. Spred televizorja pride po manj kot pol ure, potrka na vrata, pokuka noter, se mi nasmehne. ‘Očka … bova kaj brala?’ Izbere knjigo, mi jo pomoli in se stisne obme. Zmorem uro. Uro in pol. Potem spet potrebujem predah. Včasih se mi zdi, da začuti in sam reče, če gre lahko mal tja, čez čas pa spet pride. Se pofočkat ali preverit če je z mano vse v redu? Bemti …
Lep čas, se mi je dogajalo, da sem bil že v nedeljo dopoldan siten in zoprn, da sem ga okregal za kaj kar sploh ni bilo potrebno … hotel sem se mu vsaj malo zameriti, da bi mu ne bilo prehudo, ker mora nazaj … nekaj časa je namreč vsakič, ko sem po kosilu napovedal skorajšnji odhod, pričel jokat in se upirat, da noče it. Zdaj se je očitno navadil, da vsake štirinajst dni pridem ponj, je tisti vikend z menoj, če so počitnice dan ali dva dlje, potem pa hajd nazaj. On se je že. Fotr se ni. Dlje časa, ko je z mano, dlje časa rabim, da pridem k sebi. Nekako tako, kot bi šel na žur, se tam imenitno zabaval, hkrati pa natanko vem, da dlje, ko bo zabava trajala, več časa bom rabil, da pridem k sebi. Ob slovesu ga objamem, poljubim. ‘Priden bod, fajn se mej.’ Prikima. Se nasmehne. Mi pomaha. Odidem k avtu, se odpeljem. Odleže mi, da sem ga vrnil, saj vem, da če bi bil še z mano – ne vem, en mesec –  in bi ga peljal nazaj, bi najbrž zaradi solz, ki bi se mi nabrale v očeh zapeljal s ceste ali pa bi sploh ne zmogel odpeljati. Ustavim se pri živalicah, si zvijem čik in gledam skozi ograjo, ob kateri se je pred nekaj urami gromko smejal, ko se je puran oglašal na moje oponašanje, on pa me je medtem, ko se je držal za trebuh, rotil naj neham. ‘Ne morem, ne morem več …’, se je smejal in me gledal s tistimi svojimi očmi, ki so kot dve skodelici močne turške kave.
Vmes ga pokličem le redko, če pa že, to storim v sredo pred petkom, ko grem ponj, pa še takrat me tisti njegov ‘Živjo.’ in pričakovani odgovor na kaj počne, ‘S tabo se pogovarjam.’, zareže v srce kot kirurško jeklo.
Ja. Peljem ga nazaj. Nazaj. Vrnem ga. Kot nekaj kar mi je dovoljeno vsakih štirinajst dni vzeti na izposojo in v upanju, da mu življenje bogatim vsaj pol toliko kot ga on meni, da me čas z njim pomirja in osrečuje, me vsakič, ko me prešine, da so nama ti trenutki odmerjeni, pahne v neko brezno iz katerega se včasih komaj uspem skobacati. Njegovo posteljo, takrat, ko ga ni, uporabljam za odlaganje svojih oblačil, nanjo polagam svoj zdelan računalnik, slušalke, kabel za polnjenje telefona, miško, knjige iz knjižnice in nahrbtnik, svoje knjige, medtem pa sta njegova Padingtona skupaj z volkom, krokodilom, žirafo in tjulnjem za njegovo zloženo pernico in vzglavnikom. Kot bi hotel samega sebe čim manj vznemirjati z opominjanjem na to, da njegova postelja sameva, da je prazna in da vse tiste dni, ko ga ni v njej, spi doma. S ‘stene pošasti’ ves čas vame zreta dve njegovi risbi. Prikupna oranžna enooka pošast in moj portret. S police pa iz malega duplo okvirčka, ki sva ga skupaj s fotografijama dobila v dar od prijatelja fotografa, njegov tako nasmejan obraz, da spominja na  malega kitajčka, na drugi strani pa grdo gleda spod čela. Prav tako nasmejan. Kadar me  – tako kot zdaj – tare njegova odsotnost in ga pogrešam, si pogledam obe podobi, se nasmehnem, pomislim, da bi okvirček dal nekam spred oči, a se znova zagledam v tisti njegov navihan obrazček, kar v naslednjih dvanajstih dneh, preden se odpravim znova ponj, naredim ničkolikokrat.

V preteklih dneh sem s skorajda takšnim začudenjem, kot ga je ob obisku novomeške tovarne za proizvodnjo vozil znamke Renault izrazil premier vlade Republike Slovenije gospod Miro Cerar, prebral več člankov o tem kako Revoz na vse pretege išče delavce, a teh nikakor ne uspe dobiti, kljub visoki brezposelnosti v regiji, obljubljeni plači 910 evrov bruto, plačanih nadurah kot tudi izplačilu regresa. S to razliko, da se je on čudil, zakaj ljudje ne pograbijo te edinstvene priložnosti za delo, sam pa sem ostrmel ob številki 910, kolikor naj bi znašala bruto plača. Čeprav je bilo moč prvotni znesek slišati tudi na predstavitvi o možnostih zaposlitve v podjetju, ki so ga predstavniki agencije za zaposlovanje organizirali v prostorih Urada za delo, se je kasneje izkazalo, da se do teh vrtoglavih devetstodesetih evrov pride z dodatki za popoldansko in nočno delo ter z ‘nagrado’ za celomesečno prisotnost, sicer pa osnovna bruto plača delavca v proizvodnji znaša, reci – piši, natanko 793,09 EUR. Kar presega zakonsko določeno minimalno plačo za 2,36 evra. Kajpada bruto.
Da temu ni povsem tako, izveš po uspešno opravljenem zdravniškem pregledu ter po ravno tako uspešno opravljenem preizkusu ročnih spretnosti, na celodnevnem uvodnem seminarju v samem podjetju, kjer te seznanijo z načinom dela, skrbjo za kakovost in z varnostjo pri delu ter o vsem ostalem kar pritiče k samemu proizvodnemu procesu in s čimer mora biti bodoči sodelavec v uspešnem mednarodnem podjetju pač seznanjen. Omenijo tudi razne ugodnosti kot so organiziran prevoz na delo in z dela, toplo malico z različnimi meniji v tovarniški menzi in ti zatorej ni treba skrbeti za to, da si doma pripraviš sendvič in jogurt, kot češnjo na vrhu torte pa navržejo še popust, ki so ga deležni vsi zaposleni, če se odločijo za nakup novega Clia ali Twinga.

Čez teden ali dva – nekoga prej, drugega kasneje – pokličejo iz Direkcije človeških virov, da se uskladijo glede pričetka dela, nakar v zaposlitveni agenciji pripravijo pogodbo o zaposlitvi za delo pri drugem delodajalcu. Po podpisu si nared za delo. Delo poteka v dveh izmenah, dopoldanska od 6ih do 14ih, popoldanska od 14ih do 22ih. Delavski avtobus te po dobri uri vožnje pred fabriko pripelje dvajset minut prej, kar je ravno prav, da se preoblečeš in pravočasno prideš na delovno mesto. Linija se v osmih delovnih urah ustavi trikrat. Enkrat za malico (pol ure) in dvakrat za pet minut, ki komaj zadoščajo, da prideš do stranišča in nazaj. To nista ‘čik pavzi’. Kajenje je na celotnem območju tovarne strogo prepovedano. Varnostniki redno preverjajo wcje iščoč kršitelje prepovedi. Kazen je stroga in te užge, kjer najbolj boli. Po žepu. To je pavza za opravljanje najosnovnejših človeških potreb. Izven teh okvirjev odhajanje na stranišče ni zaželeno. Če nimaš ravno kakih zdravstvenih težav. Po petih minutah se trak znova vklopi in teče. Trak ne čaka nikogar.  Če se vmes zgodi zastoj je ta zaradi človeške napake. Na vsakodnevnih nekaj minutnih animacijah po malici, nadrejeni na svojem oddelku delavce seznani s številom spodrsljajev prejšnjega dne, na katerem delovnem mestu je bila napaka storjena in kakšne so njene posledice. Sleherna napaka se beleži prek računalniškega sistema, ta natančno lokacijo in vrsto napake sporoči odklanjalcu na pager, ki je vezan na telefonsko omrežje. ‘Stroški so ogromni!’, pove preddelavec. Ne le, da si odgovoren za napako, zaradi katere je stala cela linija in zaradi katere si spravil v dobesedni tek nekaj ljudi v haljah, ki hitijo popraviti tisto, kar si ti zašuštral in se trudijo, da bo delovni proces v najkrajšem možnem času znova normalno stekel, s tem si povzročil tudi gospodarsko škodo podjetju, nepotreben strošek in izpad dohodka. Tu ne gre za minute. Za sekunde in stotinke gre. Če trak v izmeni stoji dvaindevetdeset sekund, to pomeni, da je bilo izdelano eno vozilo manj kot bi lahko bilo, kar podjetju predstavlja izgubo dobička. Krivda je tvoja. Peči bi te morala slaba vest, moral bi imeti občutek krivde in odgovornosti za slabo opravljeno delo, v najslabšem primeru lahko avto zavrnejo ali še huje,  lahko ga kdo kupi in se z njim zaradi tvoje površnosti in malomarnosti ubije. Ker si prepočasen. Ker ne zmoreš norme. Ker izgubljaš dragoceni čas s tem, da si ne namestiš drugega vijaka že med vijačenjem prvega, tretjega med vijačenjem drugega vijaka, četrtega med vijačenjem tretjega. Delaš nepotrebne gibe, odvečne korake. Šteje vsaka stotinka, ki jo izgubiš s tem, ko ne delaš z obema rokama hkrati. Medtem, ko imaš vijačnik v eni roki in z njim odvijaš vijak, si moraš z drugo roko že pripraviti kabel z maso, ki nanj sodi, saj ti v nasprotnem primeru zmanjka časa, na kar te prične opozarjati semafor, ki posveti najprej oranžno in oddaja kratke piske, potem pa sveti rdeče in piska še hitreje, še glasneje in bolj predirljivo kot prej.
Dela ne moreš dokončati, saj se trak ustavi, vijačnik zablokira, priganja te novo vozilo, za nameček pa si naslednjemu delavcu v procesu proizvodnje v napoto in ne more opraviti svojega dela.

Delo je naporno, zahtevno in izčrpavajoče. Tako fizično kot psihično. Terja pozornost, zbranost, natančnost, hitrost. Vzdušje na delovnem mestu je vse prej kot sproščeno, pogoji dela pa nikakor ugodni. Nad njimi se pritožujejo tudi delavci z večletnimi izkušnjami, norma je visoka. Marsikdo od prišlekov ne zdrži več kot dan ali dva, nekateri odidejo že po nekaj urah. Mnogim po enem mesecu ne podaljšajo pogodbe. Že na uvodnem seminarju kandidate seznanijo s tem, da je v podjetju vse natanko izmerjeno, preštudirano in v nulo prekalkulirano za doseganje optimalnih rezultatov in da se vse da, če se le hoče in če se dovolj potrudiš. Se pravi, če ne zmoreš in nisi sposoben držati tempa, ki so ga določili za to usposobljeni strokovnjaki iz tujine, to ne pomeni, da oni niso predvideli menjave baterije na vijačniku, da niso upoštevali, da je navoj kakega vijaka slabo vrezan, da kak kos ne sede ‘kot ata na mamo’, da je morda kdaj kaj zvito, odlomljeno, narobe ukrivljeno, da se niso ozirali na to, da deset minut do desetih zvečer koncentracija delavca ni enaka tisti ob pol treh popoldan, in da njihova težnja k temu, da bi dosegli, da je vsaka operacija že prvič opravljena brezhibno in kakovostno ter ne rabi popravljanja, včasih preprosto neizvedljiva zaradi nepredvidljivih faktorjev, temveč pomeni to, da se ne potrudiš dovolj. Ali pa nisi primeren za tovrstno delo. ‘Ni vsak za vse. Morda vam bo šlo kje drugje delo bolje od rok …’ z nasmehom pove eden od predavateljev na seminarju.

Nekaj dni po tistem, ko število vozil z 42 povečajo na 45 vozil na uro, šef, na obveznih minutah za animacijo, svojim delavkam in delavcem, ki sedijo za mizo pred njegovo pisarno, s povsem resnim izrazom na obrazu reče:’ Uvedli smo še eno delovno mesto, se pravi je vmes zdaj še en človek, dela imate manj kot prej, napak pa je vedno več. Statistike so ka – ta – stro – fal – ne! Ne vem kako to … Smo se mal’ polenil, a’l kaku?’ V proizvodni hali se prižgejo luči, trak se avtomatsko zažene. Sklonjenih glav, ponižani, osramočeni ali pa zgolj jezni odidejo na svoja delovna mesta, si nataknejo rokavice in nadaljujejo z delom.

Dva dni pred iztekom enomesečne poskusne dobe te seznanijo z dokončno odločitvijo, da ti pogodbe ne bodo podaljšali, kar nekako pričakuješ, saj si imel teden poprej s šefom pomenek o tem, da se boš moral malo obrniti, če hočeš ostati. Da sicer delaš dobro, z malo napak in kvalitetno, a ti vseeno manjka še malo. Čisto malo, pa vendarle preveč. Takrat te je namreč ocenil, da opraviš nekako 90 odstotkov zadanega, a jih je od svojega nadrejenega slišal, ker ni vzel v ozir neizogibnega povišanja norme in je zategadelj podal nerealno oceno delavca. Naslednji dan prejmeš odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z utemeljitvijo nedoseganja časa cikla, potrebnega za nemoteno delovanje. Delavec je opravil približno 85% operacij v času cikla. Nekoliko razočaran, hkrati pa z olajšanjem, izprazniš garderobno omarico, ključ vrneš šefu. Legitimacijsko kartico potem, ko  se ob izhodu še zadnjič štempljaš, pustiš pri varnostniku na recepciji. Za delovne hlače, kratke majice in delovne čevlje ti je rečeno naj jih kar zalučaš v smeti, češ da nimajo z njimi kaj počet. ‘Lahko pa jih neseš tudi domov zaradi mene. Vseeno mi je. Hvala za sodelovanje in srečno!’
Hja, zakaj pa pravzaprav ne? Avtomobili se prodajajo, delavcem plačujejo minimalno plačo za maksimalno delo, za povrh pa je premier podjetju obljubil še nadaljnjo podporo vlade pri novih projektih, za katere s(m)o – kakor piše v sporočilu za javnost na spletni strani Vlade Republike Slovenije – od leta 1998 Revozu skupaj namenili 85,6 mio EUR pomoči. Razumljivo je torej, da taki firmi kot je Revoz, en ubog par proč vrženih čevljev ne povzroči ravno finančne luknje, kot je ne naredi niti zdravstveni pregled, ki za vsakega delavca stane nekje okrog sto evrov, pa naj ta dela teden, mesec ali leto. Po krajšem premisleku je jasna tudi zaskrbljenost gospoda Cerarja glede težkega zadovoljevanja ustrezne delovne sile, saj bi to lahko pomenilo, da ljudje niso več pripravljeni sprejeti vsakršnega dela za mizerno plačilo in ne zaupajo več delodajalcu, ki jim sprva obljublja zaposlitev za nedoločen čas, ko trgu zagotovi potrebna vozila pa preprosto ukine polovično nočno izmeno, s tem pa delavcem prenehati veljati pogodba, kot se je to zgodilo marca 2015 in je brez zaposlitve ostalo 450 agencijskih delavcev. Mnoge je Zveza Renault-Nissan letos spet vabila, a se ti niso odzvali. Zatorej ne preseneča, da je Direkcija za človeške vire, te dodobra izčrpala in izpraznila, ter da nima več kje zajemati gonilne sile, ki bi poganjala njihov dobičkonosni stroj, delavec pa naj bi se zadovoljil z drobtinami in bil celo v prostem času venomer dosegljiv na svoj mobilnik, če bi ga slučajno klicali iz službe, da mora priti nadomeščati koga iz druge izmene, ki je zbolel in je sporočil, da ne more priti v službo. Marsikdo tega ni sposoben, če pa kdo od vas meni, da bi zmogel, pa naj le brž napiše vlogo za delo in izkoristi to izvrstno priložnost, ki nikakor ni enkratna. Ko se bo število naročil povečalo, vas bodo zagotovo spet klicali.