Oporekati temu, da kajenje je škodljiva in nevarna razvada, bi bilo kratkomalo bedasto, do neke mere bi si vsak kadilec, četudi s sklonjeno glavo, priznal, da s svojim nevarnim življenjskim slogom ogroža tudi zdravje svojih najdražjih in najbližjih ter celo lastnih otrok, ki jim iz čiste zlobe ali pa zgolj zaradi tega ker je tako globoko zabredel v kremplje nikotinske odvisnosti, da mu je povsem vseeno za vse ostale, vse dokler ima tisto svojo škatlico cigaret in se lahko mirno predaja užitkom cigaretnega dima, ki nam tako lepo polzi po grlu in nam polni naša črna pljuča.
Zato niti ni težko razumeti zaskrbljenosti ministrstva za zdravje, da se za nas kadilce – boji. Še bolj se boji, da bi po nikotinskem opoju pričeli posegati mladi, ki jih živopisni zavoji tobaka in pisani napisi na škatlicah cigaret v trafikah vabijo v svoj razvraten in uničujoč objem.
Ondan sem opazil očeta, ki je komaj odvlekel svojega sina stran od skupine starejših moških s porumenelimi prsti in sivkasto kožo, ki so kašljajoče puhali dim visoko pod nebo, otrok pa je gledal vanje kot v mogočne parnike in vdihaval dišeč cigaretni dim.
Težko verjetno, kajneda?
Seveda. Ker gre za navadno izmišljijo in se kaj takega preprosto ne dogaja.
Starši svojih otrok ne izpostavljamo cigaretnemu dimu. Vsaj večina ne. Tudi sicer ta nevarnost ne preži nanje za šolskim poslopjem, kjer jim kak nepridiprav ponuja cigarete, da bi jih navlekel, ter si zagotovil novih strank, ki jim bo lahko prodajal črnoborzijanski neretvanski tobak. Eden od neverjetnih scenarijev, ki se mi je porodil v glavi je tudi ta, da vidim mamo s hčerko v naročju, obe bosi sredi noči objokani trkata na vrata varne hiše, ker sta morali ubežati nasilnemu možu in očetu. Zmanjkalo mu je namreč … cigaret. Pokadil je celo ugasle čike iz pepelnika, vse do filtra, potem pa je začel kričati in groziti.
Naslov v črni kroniki, ki ga ne boste nikoli in nikdar uzrli:
Povzročil verižno trčenje in pobegnil! V krvi je imel kar 3.4 g nikotina.

Pa vendar … kljub temu, da zaradi alkohola trpi prenekateri član te družbe, da je alkohol pogosto prisoten tako pri nasilništvu doma, kot tudi drugje, da so vse prevečkrat povzročitelji prometnih nesreč pod vplivom alkohola, da alkohol povzroča kopico zdravstvenih težav pivcu samemu, ne vem, če sem kjerkoli zasledil, da bi kdorkoli pomislil, da bi bilo smotrno uvesti enotno embalažo za vse pijače z vsebnostjo alkohola, nanje pa lepiti slike s cirozo jeter, raka na želodcu, pretepenih in trpinčenih žensk, ki so ubežale nasilniškemu alkoholiku, zverižene pločevine in posledic prometnih nesreč nastale zaradi alkoholiziranega voznika ter fotografije otrok s fetalnim alkoholnim sindromom, ki je posledica prevelike količine zaužitega alkohola v nosečnosti. Ker to bi bilo pa nesprejemljivo!
Alkoholu se da bržda mnogo lažje upreti in potem, ko popiješ kozarec ali dva niti slučajno ne pomisliš, da bi še enega, medtem, ko cigarete – joj, prejoj!!! Nekateri pokadijo dve že ob jutranji kavi, pa potem še kakšno in tako ves dan! Celo pred otroki.
Glede na to, da cigaretni dim nima prav nič mamljivega vonja za kateregakoli pamža, temveč mu prekleto smrdi, me bolj kot to, da bo začel kaditi pri rosnih desetih letih, skrbi, da se nihče na ministrstvu za zdravje ne obregne ob to, da se po televiziji vrtijo reklame, v katerih mama svojega otroka zbudi s poljubom na lice, potem pa mu iz čiste materinske ljubezni na kruh na debelo namaže ’zdrav lešnikov namaz’, ki na kilogram namaza vsebuje ravno eno pest lešnikov, polovica vseh sestavin pa je sladkor! Seveda smo vsi tisti, ki otrokom tega ne privoščimo – slabi in neljubeči starši. V neki drugi reklami, za nek drug produkt, a s precej podobnim pristopom in s poudarjanjem družinskih vrednot, ravno tako ljubeča in skrbna mati, otrokom ob večerji ponudi ohlajeno rdečo pločevinko sladke rjavkaste mehurčkaste pijače, ki jo na dušek rad zvrne celo sam Božiček.
In spet …
Pa vendar … kljub temu, da sladkor povzroča debelost, karies, tudi odvisnost, si niti v najbolj divjih kadilskih sanjah ne predstavljam, da bi bili na dvo kilogramskih pakiranjih žele bonbonov namesto smejočih se pomaranč in kivijev, prekopicujočih se banan in kotalečih se ananasov, portreti gnilozobih zavaljenih osnovnošolcev s pogrizenimi nohti, ker že pol ure niso nesli v usta nobenega gumijastega medvedka.

Kadilci vemo po čem posegamo. Nismo bebci, ki bi nas bilo treba strašiti s črnimi pakungami in z grozljivimi fotografijami. Zavedamo se škodljivosti tobaka. Morda zaradi tega počnemo tudi še kaj drugega poleg kajenja. Hodimo na sprehode v naravo, tečemo, obiskujemo fitnes, kolesarimo, plavamo ali pa se kakorkoli drugače ukvarjamo s športom. Nismo popolni bebci, kot tudi nismo povsem neodgovorna bitja.
Opozorila, ki nas vsakič ko sežemo po tobaku opomnijo, da kadilci umiramo mlajši in da kajenje ubija, jemljemo resno. Bolj zaskrbljujoče bi bilo, če bi na škatlicah pisalo, da smo s cigareto v ustih videti kul, da odganjajo mrčes, zmanjšujejo stres ter delujejo blagodejno na prebavo. Da bi bili napisi na njih zavajajoči in bi bila resnica povsem drugačna.
Kot na izdelkih po katerih posegajo mladi za katere bojda ministrstvo izraža tako strašno skrb, da so oni lahko potencialni bodoči dolgoletni kadilci. Po nepotrebnem.
Kajti, če bi otroci in mladina pojedli in popili vse kar je zanje menda zdravo – saj veste, sadne jogurte in sadne pijače, v katerih je komaj kaj sadja,  kosmiče, vodo v plastenkah, kokakole in nutele, vam zagotavljam, da nihče od njih ne bi postal dolgoleten kadilec. Prej bi jih potolkla sladkorna bolezen in srčni infarkt.
Če je skrb za mladino pristna in resna, in ni le nek manever s pomočjo katerega bi sprejeli nek nesmiseln zakon za polnjenje državne blagajne, potem poskrbite, da bodo imeli otroci in mladež na voljo zdravo prehrano, tako v vrtcih, šolah in fakultetah, da bodo njihovi jedilniki lahko pestri tudi doma in da ne bodo imeli nepotrebnih zdravstvenih težav. Kadar pa jih že bodo imeli, pa raje poskrbite, da ne bodo s svojimi živčnimi starši ure in ure presedeli v čakalnicah zdravstvenih ustanov, da pridejo na vrsto. Mogoče bo že zaradi tega kak kadilec manj, ko mu ne bo treba nervozno čakati in tuhtati, ali bo za njegovega otroka ustrezna poskrbljeno ali ne, ali pa bo morda treba zbirati zamaške za zdravljenje v tujini.

Star gruzijski rek še iz časov, ko je po območju Azije haral Džingiskan, pravi, da se najbolj briljantne zamisli človeku porodijo, ko se z golo ritjo in s hlačami spuščenimi do gležnjev, čepeč v latrini, zazrt predse v neko namišljeno točko, med praznjenjem črevesja, prepusti toku nezavednih misli, saj med takim opravilom praviloma ne razmišljamo o trenutnem početju in je možgan nagonsko povsem indifirenten do tako banalne telesne funkcije, ki jo brez kakršnegakoli miselnega napora opravljamo od prvega vdiha dalje.
Mene ta domislica ni ravno prešinila med buljenjem v fuge kopalniških ploščic, požvižgavajoč si Smolarjevo ’Zavod za zaposlovanje’, temveč me je povsem nepripravljenega zalotila iztegnjenega nad zlizanim laminatom, slonečega na laktih in nožnih prstih, ravno nekje v poldrugi minuti, ko se telesa poloti rahla tresavica.
Nekakšno meditativno stanje, kjer ne tuhtaš o ničemer in celo tisti zvok telefonske štoparice, ki ti v začetku najeda, povsem potihne in ne prejemaš od zunanjega sveta prav nobenega dražljaja več. Tudi rahla bolečina v predelu abdomena izzveni in tiho štetje sekund v glavi, ki se praviloma ne ujema s tistim na pametni napravi, preneha.
Tak amaterski ohm, zen, odmik, ki nakazuje, da boš kmalu klecnil in da se bliža druga minuta planka, ko nenadoma zaslišim, pravzaprav niti ne slišim, bolj občutim skupek informacij, idejo, vklop varčne sijalke ali kakorkoli bi že človek to poimenoval. Nekaj, kar se potem počasi iz podzavesti, kakor sončni žarki skozi jutranjo meglico prek poljan in dobrav, prikaže kot ideja. ‘Načrt, tako zvit, ako bi ga bil s soljo posul, bi mu lahko rekel presta.’, če parafraziram pogosto izjavo desne roke Černega gada, Baldricka.

Skriti delavec!
Tako nekako kot skriti kupec, le da bi se namesto zgolj za nekaj minut pojavljal po trgovinah, bi se za en mesec pod krinko infiltriral v določeno podjetje, tam počel  kar bi se mi reklo, od mene pričakovalo in zahtevalo, hkrati pa bi si vse kar se tam dogaja in godi, šušlja in govori med ljudmi, pridno beležil, zapisoval in preverjal.
Domislek, ki terja vsaj tehten premislek, če že ne česa več. Pomislite … kot nekakšen tajni agent, vohun na misiji razkrinkanja nepravilnosti in nečednosti, bi pridno opravljal svoje delo v kakem podjetju, ki svoje umazane rabote spretno prikriva in taji, potem pa bi ugotovitve kršitev posredoval naprej, da se vidi in izve.
Tu pa nastane tisti nepotreben zaplet in nemara nepremostljiva težava. Posredovati naprej komu!? Neki višji inštanci, ki naj bi se s takimi rečmi že tako ali tako pečala in ubadala? Inšpektoratu za delo, ombudsmanu? Mogoče bi lahko nagovoril našega vrlega, smeti odvažajočega, kislo mleko pakirajočega, štumfe zlagajočega, žaklje moke prenašajočega, cegle v šajtrgi vozečega, štoke vrat farbajočega in po trdih in garaških petnajstih minutah, ko kamere televizijskih poročevalcev prenehajo brneti in se ugasnejo bliskavice fotoaparatov dopisnikov medijskih hiš in časopisja, domotožnega na ograjo z zlatom ozaljšanega dvorca slonečega precednika, z že pregovornim posluhom za ljudstvo in njegove tegobe, da kabinet Republike Slovenije vloži nekaj tisoč evrov v projekt, ki bi pokazal dejansko stanje v našem gospodarstvu. Pravzaprav ne bi bilo treba niti kaj dosti vlagati, niti odpirati kake posebne izpostave kateregakoli ministrstva že. Vse bi potekalo v strogi tajnosti, moja prava identiteta in namen ne bi bila znana vse do trenutka, ko bi vstopil v pisarno direktorja podjetja pod preiskavo in mu pokazal svoje izsledke v poročilu, na kup papirja pa bi vrgel še posebno predsednikovo pooblastilo.
To ne pomeni, da bi mu karkoli odžrl, kje pa! O, ne!
On bi se lahko še naprej nasmihal v objektive, jaz pa bi brodil po temni strani zaposlovanja. Tam kjer se dogajajo krivice. Tudi podjetja, ki se zdijo vredna preiskave, bi našel sam. Nekaj jih imam že v mislih. Tista, ki vsake dva meseca iščejo nove delavce in neumorno objavljajo ene in iste razpise za ena in ista delovna mesta pri vseh možnih agencijah, ki se jih lahko spomnite (sam sem med brskanjem po oglasih za delo, v roku slabe pol ure naštel več kot ducat kadrovskih inženiringov/operaterjev/storitev/svetovanj, upravljanj s človeškimi viri in podobnih nazivov zanje), hkrati pa tudi prek zavoda za zaposlovanje, kjer uslužbenka ob omembi, da imajo ponavljajoče se oglase, zgolj skomigne z rameni, češ: ’Hja, kaj pa naj mi storimo?’ in se ozre proti stenski uri, katere daljši kazalec se bliža bohved kateremu odmoru za kavo.
Tu pa bi nastopil jaz. Napotili bi me tja ali kamorkoli bi jim že namignil, da mi zadeva smrdi in med delom raziskoval. Po potrebi bi se izdajal, da sem denimo Gvozden Špijunović iz Sremske Mitrovice ali pa Dimče Vaginoski iz Kumanova. Morda bi se kak teden lahko pomudil tudi na enem od območnih Zavodov za zaposlovanje, kjer bi prej svojega čislanega tajnega sodelavca kaj kmalu označili za navadnega ovaduha in špiclja, ki jih je naznanil, da kaj drugega kot da nesmiselno premetavajo papirje, pravzaprav ne počnejo.

Uspešen podjetnik s polno ritjo vsega ni postal le zato ker je imel nos za posel, temveč predvsem zaradi tega, ker je bil povsem brez obraza. Marsikomu je zabil nož v hrbet, mnogim je metal polena pod noge, a si s tem ni belil glave. Črtil je svoje zaposlene, ki po njegovem niso stali na lastnih nogah in so bili brez hrbtenice, da bi se mu zoperstavili. ‘Spravi se mi spred oči!’, je zabrusil enemu od njih, ki je hotel povišico, saj je bil v podjetju že dvajset let, vse od dne, ko je s trebuhom za kruhom prišel iz Slavonije, še vedno pa je živel iz rok v usta.
Nekega dne mu je eden od podrepnikov nesel pod nos, da nameravajo delavci spustiti vse iz rok in da ne bodo mignili niti s prstom, dokler jim ne poviša plač, saj oni na svojih ramah nosijo največje breme. Tistikrat so se mu prvič zašibila kolena.

Konec je. Vrag je vzel šalo. Še dobro, da sem odnesel celo kožo.’, si je mislil, medtem, ko je kot lipov bog stal pred lokalom in pogledoval na uro. Izza vogala je z lahkotnim korakom, kot kak baletnik in hladen kot špricer prikorakal Ožbolt. Klical ga je, preden jo je kot podlasica iz kurnika podurhal iz pisarne.
‘Kje vraga hodiš!?, je zabevskal vanj.
Kaj se pa dereš kot jesihar?’, mu je našopirjen kot kak pav zabrusil nazaj.
‘Ne suči se tu kot mačka okrog vrele kaše. Pojdiva raje noter.’
Napet kot struna mu je sledil v notranjost lokala, kjer sta sedla za mizo.
‘Še kako minuto dlje bi ostal v fabriki pa bi te živega odrli. Oni Srbin, ki ga že leta vlečeš za nos bi te nataknil na kol, ti povem. Besen je kot ris.’
‘Kaj naj zdaj naredim? Na led ne bodo šli več.’
‘Kaj kaj!? Obljubi jim trinajsto plačo, kar češ jim natvezi, sicer boš ob glavo.’
Ožbolt je bil njegov polbrat. Ravno take sorte tič kot on. Po fotru. Tudi on je bil b’iznismen’. Kar sta videla, sta se naučila in tudi onadva nista padla daleč od drevesa.
‘Ti pa nimaš vseh ovc preštetih, a? Kaj pa če me bodo držali za besedo? In veš da me bodo!’
‘Bolje, da te držijo za besedo, kot pa za vrat. Ali pa meter nižje …’, se je zarežal in naročil dva dvojna z ledom. ‘Sploh pa beseda ni konj! Obljubi kar je treba, potem pa rep med noge in na prvi avion. Ne bom nič ‘slepomišil’ pa okrog rit v varžet … takole ne bo šlo več. Predolgo si pometal pod predpražnik, davčna te ima pod drobnogledom zaradi sive ekonomije, pol ljudi imaš na črno, vsi pa tenko piskajo in že z belimi gledajo, ko zagledajo tebe pa jim pade tema pred oči. Me čudi, da te do zdaj ni še noben na zobe. Ampak scat jih ne boš več peljal, toliko da veš.’
‘Kaj me zdaj tle kozjih molitvic učiš pa litanije poješ, kot bi bil ti kaj boljši!?
‘Oho … Sem ti na rep stopil, a? Veš kaj, v rit se zalet! Ti si mene klical, ne jaz tebe, tebi voda v grlo teče! Naredi kakor veš. Mogoče si do zdaj mislil, da si zvit kot presta, pa si kot kaže bolj ‘smotan ko kifla’, kakor bi rekli tile, ki ti po cele dneve garajo kot črna živina.’
Tudi sam je vedel, da bi moral pobrat šila in kopita že pred nekaj meseci, ko je na sestanku prodajal buče, češ da časi niso rožnati in da morajo, preden se spravijo na zeleno vejo, zlesti iz rdečih številk.
Njegov namestnik mu je pihal na dušo, da je modro govoril, ni pa se zavedal, da mu rovari za hrbtom in da mu je trn v peti, da ga želi spraviti s poti ter zasesti njegov stolček.
Plačal je zapitek, sedel v avto, vžgal motor, iz radia pa je hripavo zadonelo: ‘delam, delam, deeeelaaaam …’, ko so se na lepem odprla vrata. Štefan, močan kot bik, ga je kot deklico iz cunj potegnil iz avta in potisnil v dostavni kombi, ki je sekundo zatem kot sneta sekira odbrzel po cesti. Po ovinkih ga je premetavalo kot vrečo krompirja. Čez deset minut so se ustavili na tovarniškem dvorišču, kjer je bila zbrana vsa popoldanska izmena.
‘Došla maca na vratanca’, je slišal vzklikniti nekoga, ostali so se ob tem smejali kot pečeni mački, v tistem pa je od nekod priletela Gordana in mu pripeljala tako okrog ušes, da je videl vse zvezde.
‘Ne maži si rok, Gordi!’, so ji prigovarjale sodelavke, ona pa je v sveti jezi zarobantila:’Ma, ko bugarsku skupštinu ga bom!’
‘Mi o volku …’, je posmehljivo stopil predenj njegov namestnik, sedaj očitno vodja gonje. ‘.’Toliko o vranah, si je mislil … Ravno tisti, ki jih je vsa leta vodil žejne čez vodo, so mu sedaj nalili čistega vina.
Nekdo je rekel, da so kriminalisti že na poti. Krasno. Prej jo je tako jadrno ucvrl, da je dokumente pustil kar tam, na očeh, kaj šele, da bi jih vsaj odnesel ali celo uničil. Prišli bodo na pogrnjeno mizico in niti po krompir v žerjavico jim ne bo treba seči. Trideset let lagodnega življenja je šlo v božjo mater. Preziral je to drhal, ki ga je na koncu vendarle spravila na kolena in moral jim je priznati, da so to bitko dobili. Videti je bil ves poklapan, poln obžalovanja in resnično je obžaloval. Da so ga dobili s prsti v marmeladi namreč, ne ker je kradel kot sraka. Sam pri sebi se je nasmihal, saj se je spomnil dejstva, da je mala riba. Vse kar mora storiti je, da namoči koga drugega, ki ima več masla na glavi kot on in še preden utegneš reči ‘gospodarski kriminal’ ali pa ‘sistemska korupcija’, bo prost kot ptiček na veji.
‘Biti prvi na vasi navsezadnje ima neke svoje prednosti’, si je mislil in se zarežal kot hijena, ostali pa so ga le čukasto gledali.
Stari lisjak, čeprav je imel še kakega okostnjaka v omari, jih je imel tudi za ušesi in še kakega asa v rokavu. Potočil bo nekaj krokodiljih solz in vse bo šlo kot po maslu. Kmalu bo spet v sedlu in prej ko slej mu bo spet padla motorka v med. Taki kot je on, vedno pristanejo na nogah.

* prvi del zgodbe v frazemščini je nastal, ko so na Val202 vrgli kost za kratko zgodbo z vsaj tremi frazemi povezanimi z deli telesa, drugi del pa je nadaljevanje zgodbe. Izziv sem zagrabil kot pes ježa in se zapodil v pisanje kot svinja v buče.