Kadilci nismo bebci

coffee-and-cigarettes

Oporekati temu, da kajenje ni škodljiva in nevarna razvada, bi bilo kratkomalo bedasto, do neke mere bi si vsak kadilec, četudi s sklonjeno glavo, priznal, da s svojim nevarnim življenjskim slogom ogroža tudi zdravje svojih najdražjih in najbližjih ter celo lastnih otrok, ki jim iz čiste zlobe ali pa zgolj zaradi tega ker je tako globoko zabredel v kremplje nikotinske odvisnosti, da mu je povsem vseeno za vse ostale, vse dokler ima tisto svojo škatlico cigaret in se lahko mirno predaja užitkom cigaretnega dima, ki nam tako lepo polzi po grlu in nam polni naša črna pljuča.
Zato niti ni težko razumeti zaskrbljenosti ministrstva za zdravje, da se za nas kadilce – boji. Še bolj se boji, da bi po nikotinskem opoju pričeli posegati mladi, ki jih živopisni zavoji tobaka in pisani napisi na škatlicah cigaret v trafikah vabijo v svoj razvraten in uničujoč objem.
Ondan sem opazil očeta, ki je komaj odvlekel svojega sina stran od skupine starejših moških s porumenelimi prsti in sivkasto kožo, ki so kašljajoče puhali dim visoko pod nebo, otrok pa je gledal vanje kot v mogočne parnike in vdihaval dišeč cigaretni dim.
Težko verjetno, kajneda?
Seveda. Ker gre za navadno izmišljijo in se kaj takega preprosto ne dogaja.
Starši svojih otrok ne izpostavljamo cigaretnemu dimu. Vsaj večina ne. Tudi sicer ta nevarnost ne preži nanje za šolskim poslopjem, kjer jim kak nepridiprav ponuja cigarete, da bi jih navlekel, ter si zagotovil novih strank, ki jim bo lahko prodajal črnoborzijanski neretvanski tobak. Eden od neverjetnih scenarijev, ki se mi je porodil v glavi je tudi ta, da vidim mamo s hčerko v naročju, obe bosi sredi noči objokani trkata na vrata varne hiše, ker sta morali ubežati nasilnemu možu in očetu. Zmanjkalo mu je namreč … cigaret. Pokadil je celo ugasle čike iz pepelnika, vse do filtra, potem pa je začel kričati in groziti.
Naslov v črni kroniki, ki ga ne boste nikoli in nikdar uzrli:
Povzročil verižno trčenje in pobegnil! V krvi je imel kar 3.4 g nikotina.

Pa vendar … kljub temu, da zaradi alkohola trpi prenekateri član te družbe, da je alkohol pogosto prisoten tako pri nasilništvu doma, kot tudi drugje, da so vse prevečkrat povzročitelji prometnih nesreč pod vplivom alkohola, da alkohol povzroča kopico zdravstvenih težav pivcu samemu, ne vem, če sem kjerkoli zasledil, da bi kdorkoli pomislil, da bi bilo smotrno uvesti enotno embalažo za vse pijače z vsebnostjo alkohola, nanje pa lepiti slike s cirozo jeter, raka na želodcu, pretepenih in trpinčenih žensk, ki so ubežale nasilniškemu alkoholiku, zverižene pločevine in posledic prometnih nesreč nastale zaradi alkoholiziranega voznika ter fotografije otrok s fetalnim alkoholnim sindromom, ki je posledica prevelike količine zaužitega alkohola v nosečnosti. Ker to bi bilo pa nesprejemljivo!
Alkoholu se da bržda mnogo lažje upreti in potem, ko popiješ kozarec ali dva niti slučajno ne pomisliš, da bi še enega, medtem, ko cigarete – joj, prejoj!!! Nekateri pokadijo dve že ob jutranji kavi, pa potem še kakšno in tako ves dan! Celo pred otroki.
Glede na to, da cigaretni dim nima prav nič mamljivega vonja za kateregakoli pamža, temveč mu prekleto smrdi, me bolj kot to, da bo začel kaditi pri rosnih desetih letih, skrbi, da se nihče na ministrstvu za zdravje ne obregne ob to, da se po televiziji vrtijo reklame, v katerih mama svojega otroka zbudi s poljubom na lice, potem pa mu iz čiste materinske ljubezni na kruh na debelo namaže ’zdrav lešnikov namaz’, ki na kilogram namaza vsebuje ravno eno pest lešnikov, polovica vseh sestavin pa je sladkor! Seveda smo vsi tisti, ki otrokom tega ne privoščimo – slabi in neljubeči starši. V neki drugi reklami, za nek drug produkt, a s precej podobnim pristopom in s poudarjanjem družinskih vrednot, ravno tako ljubeča in skrbna mati, otrokom ob večerji ponudi ohlajeno rdečo pločevinko sladke rjavkaste mehurčkaste pijače, ki jo na dušek rad zvrne celo sam Božiček.
In spet …
Pa vendar … kljub temu, da sladkor povzroča debelost, karies, tudi odvisnost, si niti v najbolj divjih kadilskih sanjah ne predstavljam, da bi bili na dvo kilogramskih pakiranjih žele bonbonov namesto smejočih se pomaranč in kivijev, prekopicujočih se banan in kotalečih se ananasov, portreti gnilozobih zavaljenih osnovnošolcev s pogrizenimi nohti, ker že pol ure niso nesli v usta nobenega gumijastega medvedka.

Kadilci vemo po čem posegamo. Nismo bebci, ki bi nas bilo treba strašiti s črnimi pakungami in z grozljivimi fotografijami. Zavedamo se škodljivosti tobaka. Morda zaradi tega počnemo tudi še kaj drugega poleg kajenja. Hodimo na sprehode v naravo, tečemo, obiskujemo fitnes, kolesarimo, plavamo ali pa se kakorkoli drugače ukvarjamo s športom. Nismo popolni bebci, kot tudi nismo povsem neodgovorna bitja.
Opozorila, ki nas vsakič ko sežemo po tobaku opomnijo, da kadilci umiramo mlajši in da kajenje ubija, jemljemo resno. Bolj zaskrbljujoče bi bilo, če bi na škatlicah pisalo, da smo s cigareto v ustih videti kul, da odganjajo mrčes, zmanjšujejo stres ter delujejo blagodejno na prebavo. Da bi bili napisi na njih zavajajoči in bi bila resnica povsem drugačna.
Kot na izdelkih po katerih posegajo mladi za katere bojda ministrstvo izraža tako strašno skrb, da so oni lahko potencialni bodoči dolgoletni kadilci. Po nepotrebnem.
Kajti, če bi otroci in mladina pojedli in popili vse kar je zanje menda zdravo – saj veste, sadne jogurte in sadne pijače, v katerih je komaj kaj sadja,  kosmiče, vodo v plastenkah, kokakole in nutele, vam zagotavljam, da nihče od njih ne bi postal dolgoleten kadilec. Prej bi jih potolkla sladkorna bolezen in srčni infarkt.
Če je skrb za mladino pristna in resna, in ni le nek manever s pomočjo katerega bi sprejeli nek nesmiseln zakon za polnjenje državne blagajne, potem poskrbite, da bodo imeli otroci in mladež na voljo zdravo prehrano, tako v vrtcih, šolah in fakultetah, da bodo njihovi jedilniki lahko pestri tudi doma in da ne bodo imeli nepotrebnih zdravstvenih težav. Kadar pa jih že bodo imeli, pa raje poskrbite, da ne bodo s svojimi živčnimi starši ure in ure presedeli v čakalnicah zdravstvenih ustanov, da pridejo na vrsto. Mogoče bo že zaradi tega kak kadilec manj, ko mu ne bo treba nervozno čakati in tuhtati, ali bo za njegovega otroka ustrezna poskrbljeno ali ne, ali pa bo morda treba zbirati zamaške za zdravljenje v tujini.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

3 komentarji

  1. Janja Hleb

     /  maj 16, 2017

    Pozdravljeni,

    pišem vam iz uredništva občasnika IndiJanez, ki ga izdaja Kulturno društvo Mladinski center IndiJanez iz Maribora.

    Z namenom, da bi ustvarili novo številko IndiJaneza, zbiramo zanimive, aktualne in v današnji družbi pereče vsebine člankov, blogov. Med drugim smo naleteli na Kostin mozeg, ki je s svojo vsebino zanimiv za nas.

    Z vašim dovoljenjem želimo članek/blog Kadilci nismo bebci objaviti v občasniku.

    Upam, da nam z objavo ustrežete.

    Lepo vas pozdravljam,

    Janja Hleb

    Odgovori
  2. Tatjana

     /  julij 12, 2017

    Ob tem blogu sem se od srca nasmejala, ker tako pristno opisuje kadilca, ki mu zmanjka cigaret. Z napisanim se v celoti strinjam. Kadilci nismo bebci in dobro vemo, da kajenje škodi našemu zdravju, nismo pa morilci in smo uvidevni do nekadilcev. Nikoli ne kadim,, ko sem na obisku pri ljudeh, za katere vem, da ne kadijo in tudi če mi dovolijo, raje potrpim in takoj ko stopim iz hiše, nadoknadim dozo. Zakaj ne neham, če vem, da škodi mojemu zdravju? Ker z užitkom povlečem dim vase in temu se ne bom odpovedala.

    Odgovori
  1. O stigmatizaciji kadilcev - Bela Knjiga Tobaka

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: