Prav nič se mu ni mudilo na svet. Njegova mati je bila že en teden čez rok, on pa ni dajal nikakršnih znakov, ki bi kazali na pripravljenost zapustiti maternico. Trmoglavo se ni menil za umetne popadke, zato jim ni preostalo drugega kakor, da ga spravijo ven po alternativni poti. Porodničar je v orokavičeno roko prijel skalpel in z enim samim natančnim potegom odprl trebuh neučakane nosečnice, ki je komaj čakala, da popestuje prvorojenca, ki je skozi kri, sluz in krike privekal na svet na krasen pomladanski dan ravno ob času kosila, v dar pa je prejel zapestnico, svetovljansko ime, ki ga poznajo vsaj štirje pomembnejši jeziki in tri šive na ušesu, s katerimi so mu zakrpali vreznino, ki mu jo je prizadejal kirurg, ko je zarezal v napeto kožo njegove matere.
Je med nami sploh kakšen otrok ljubezni, čigar starši so se zavestno odločili, da želijo potomca na katerega bodo prenesli svoja znanja in vedenja ter mu bodo dajali vso ljubezen, ki si jo delijo tudi med seboj, ali pa nas je večina zgolj nekakšna logična posledica nerazsodnega onegavljenja, pijanega ali kako drugače omamljenega občevanja med dvema osebkoma, ki sta med samim fukom izgubila razsodnost ali pa ga je moški pač raje pustil v pički in se izlil vanjo, ker je tako preklemansko dobro končati v tesno vulvo, namesto, da bi izvlekel kurca in brizgnil na hrbet? Si želi res kdo vedeti, kako je nastal ter zakaj je prisoten na tem svetu, ali pa raje ostanemo v nevednosti, če smo nemara tu zgolj zato, ker je naša roditeljica navadna pozabljivka, ki ji jo je ravno tisti dan, ali pak dan pozneje zagodel spomin in ni pravočasno vzela kontracepcijske tablete ali pa je pička blesava verjela, da svoje telo dobro pozna in je mislila, da ve, kateri so njeni varni dnevi?
Toliko solz, kolikor se jih pretoči ob rojstvu, odštevši plač novorojenca, se ne pretoči niti ob državniških pogrebih voditeljev totalitarnih sistemov. Jočejo matere, očetje, babice, dedki in vse ostalo ožje sorodstvo. Točijo solze sreče, se nagibajo nad tesno povito detece in vse kar naredi, smatrajo za malodane čudež. Nasmehec, bruhec, rigec. Mali mirakli. Mesece kasneje, ko dojenec krade spanec staršema, povzroča podočnjake očetu in mastitis dojilji, vkolikor ga ne futra z nadomestkom, saj so dojke tudi joške, ki bi jih še kdaj rada pokazala na plaži ter so v prvi vrsti najprej njene in šele potem njegove, kje je šele kdo tretji, ki bi si jih prav tako rad lastil … V zibel mu polagajo vsa svoja upanja, pričakovanja, lastne frustracije, neuspehe in neizživete želje. Skozi to malo, nebogljeno, nič hudega sluteče bitjece bi radi uresničili vse tisto, kar se jim je izmuznilo. Predvajajo mu Wagnerja, Chopina, Rachmaninova, potomec zagugujčka in premakne nožici, že se prebudi roditeljski ambicioznež. Morda bo pianist? Skladatelj. Snujejo se načrti za pamža, ki niti (še) ne hodi, ne govori in serje v plenico. Ob igri s kockami se porodi vprašanje – kaj pa če bo arhitekt? Ko smrklja plastični punčki snema krilce in ji skuša natakniti drugo oblekico je skorajda jasno, da bo zagotovo modna oblikovalka. Na širnem svetu najbrž ni enega človeka, ki bi za lastnega otroka, ki zlasa vrtčevsko sošolko ali pa vrstnika udari s plastičnim kladivcem, pomislil – Kaj pa če bo nasilnež? Posiljevalec. Serijski morilec. Vsaka mater, ki je mlečnozobo punčaro posadila na svojo toaletno mizico, kjer jo je smrklja posnemala ter naše ovešala bižuterijo ter si nerodno lišpala ksihtek, kasneje pa kot pravkar skoteno žrebe racala po sobi v njenih visokih petkah, je zagotovo pomislila, da kako je otroče videti ljubko, nobeni pa ni šinilo skozi možgan – morda bo pa elitna spremljevalka bogatunskim pizdunom, ki jo bodo z uvelimi tiči klestili po obrazu in ji v usta basali stodolarske bankovce.
Za nekatere ljudi si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, kako to, da imata tadva otroke, medtem, ko za koga drugega nikakor ne umejemo, da otrok nima. Resda Vesolje iz nedoumljivih nam razlogov, koga blagoslovi s plodnostjo, zagotovo pa komu s tehtnim preudarkom nameni prekletstvo jalovosti in ni vsaka suha veja vredna obžalovanja, da na njej ni nikoli zrasel plod. Nemalo je tudi takih, ki so, še predno so se jim razvili prstki na nogah končali kot lepka rožnatagodlja v ledvički kakšne klinike na obrobju mesta. Dasiravno nimamo vsi te sreče, da bi nam bilo življenje vsaj do neke mere naklonjeno, nam je ena stvar skupna prav vsem. Vsi jo imamo. Podzavestno slutnjo kaj nas čaka. Nihče se ni na ta svet prismejal.