Šega v ost

Opazil sem kar precej zabavljanja čez topoumne naci(onali)ste, ali kot so se sami poimenovali – domoljubi, ki so se včeraj zbrali na ‘Vseslovenskem antimigrantskem shodu’ proti beguncem in vsiljenim kvotam ter na koncu združno zapeli Zdravljico pred izpostavo azilnega doma na Kotnikovi ulici, kjer so vzklikali predvidljive parole ‘ Za Slovenijo!’, ‘Proti beguncem!’ in ‘Begunci ven!’
Uboga sodrga ni vedela, da so migranti azilni dom zapustili že zarana in se z avtobusom odpravili namočit svoje migrantske nožice v morje Adrijansko iz enega samega razloga, da bi jim pokazali osle in se jim iz Portoroža smejali v brk, zaradi česar so kleni Slovenci gesla vzklikali pred praznim poslopjem, s čimer so med neodobravajočimi rojaki povzročili pravi val posmeha. Upravičenega ali ne, naj pak vsak presodi sam, meni pa je to brezplodno lajanje v prazno stavbo prebudilo spomine …

PROTEST PROTI MIGRANTOM

Bilo nas je sicer precej več, zagovarjali smo ravno tako svoje nazore, le da smo bili mi precej bolj neorganizirana drhal kot tile, saj je redkokateri med nami vihtel kak transparent pa še ta je bil bolj klavrn, tukaj in zdaj pa je malodane vsak udeleženec v roki nosil in se ponašal z lično izdelanim ščitom z naslikanim panterjem, katerega bi bil vesel vsak prav vsak pamž, ki si rad v igri domišlja, da je neustrašen vitez denimo Noriškega  kraljestva, ki svojo očetovino brani pred strašnim, hudobnim, ogenj bruhajočim zmajem, naj bo ‘pravi’ ali pa zgolj kot prispodoba.
Resda smo jih mi takrat številno prekosili, moram pa jim priznati, da so za izražanje svojih stališč izbrali mnogo bolj – vsaj vremensko primeren čas – in so se skozi mesto razoglavi in v kratkih rokavih sprehodili ob lepem sončnem dnevu, razkazovali svoje domoljubne tetovaže Triglava, Knežjega kamna in Kralja Sam(ot)a  ter od spravljanja sena in oranja domače grude mišic polna telesa, mi pa smo zaviti v šale, s kapami na glavah in orokavičeni brezciljno postopali, ko so bile temperature opazno neprijazne in nič kaj tople.
Ne glede na to ali se ti njihovo ravnanje zdi graje vredno ali nemara celo hvale, jim je treba priznati, da so se kljub maloštevilni udeležbi opremili precej dobro in so delovali usklajeno, če pa človek premore količkaj občutka za samoironijo pa si bo priznal, da smo tisti, ki smo se udeležili protivladnih protestov tisto hladno zimo leta 2012, ravno tako izpadli bedaki.
Mi smo – za razliko od tehle – prekleto dobro vedeli, da v parlamentu ne bo nikogar …

Praznik dela

marenda

Prvomajski prazniki, klavrni kakršni so bili za večino, pa ne le zavolj vremena, se počasi iztekajo. Drugi maj je bil in ostal praznik, čeprav so pred nekaj leti naši vrli parlamentarci v predlogu o uravnoteženju javnih financ razglabljali o tem, da bi ga ukinili.
Saj veste … to naj bi vplivalo na povečanje produktivnosti, gospodarska rast bi zaradi tega delovnega dne segla v višave in bi si v nekaj letih povsem opomogli, rešili vsa zavožena podjetja, propadle banke in bi izničili ostale malverzacije in nečednosti, ki so nas do sem pripeljale. Seveda ne gre pozabiti tudi tega, da bi imeli delodajalci nekaj manj stroškov … oziroma nekaj več dobička, saj bi bili na delovnem mestu in bi pridno delali, ne pa ležali doma.
Modro in preudarno, kakor znajo le oni, so se  – naj jim bo stokrat poplačano, tako na zemlji kot na nebu –  odločili, da ta en dan, potem ko so ukinili drugi januar, svojim podl … eeerm … državljanom velikodušno pustijo. Ob tako ljubeznivi gesti, polni dobrote in razumevanja človek skorajda pozabi, da situacija spominja na zakon, kjer glava družine grozi, da bo izklopil elektriko in zaprl gretje, nakar misel opusti, celotno gospodinjstvo pa je prepričano, da si tako ljubečega kapota ne zasluži.
Hvala! Hvala! Stokrat hvala! Hvaležnost ljudstva je brezmejna! Vsi zaposleni prek avtorskih ali podjemnih pogodb, brez pravic do povračila stroškov za prevoz in malico, brez pravic do dopusta in regresa, neupravičeni do bolniškega staleža se vam iz dna srca zahvaljujejo:
vsi, ki delajo najbolj težaška dela v proizvodnji in skladišču prek študentskih napotnic, vsi samozaposleni, ki ne vedo kje in kdaj bodo padli v nov projekt, vsi samostojni podjetniki, ki jih je delodajalec prisilil v odprtje espeja, da lahko strežejo v lokalu ali pa plačujejo najem pisarniške mize ter prenosnega računalnika na katerem za ugledno novinarsko hišo štancajo članke v različne publikacije, vsi pripravniki, ki jih nehumano izkoriščajo in jim obljubljajo službo, vsi tisti delavci, ki prek agencij za zaposlovanje opravljajo enako delo kot redno zaposleni, a za manjše plačilo, vsi tisti, ki so zaposleni za krajši ali polovični delovni čas, opravijo pa mnogo več ur, a jih tako kot ostali, ki imajo viška ur, oziroma nadur, ne dobijo nikoli izplačane, jim propadejo ali pa jih v najboljšem primeru smejo koristiti. Kakopak, uro za uro. Ura je pač ura – šestdeset minut šteje in ne petinsedemdeset minut ali koliko že pravi mit, da je nadurna ura več vredna od običajne?
Seveda ne smemo pozabiti na hordo brezposelnih, ki iz dneva v dan pošilja(mo) vloge, prijave in prošnje na različne naslove objavljene na raznoraznih portalih in straneh, se takole spotoma, ker pač pametnejšega dela nimamo, ukvarjamo še z detektivskimi in preiskovalnimi zadevščinami, saj je treba preveriti, ali nima nemara Na –Teg d.o.o. blokiranih računov, ali posluje po predpisih, ali je na črni listi neplačnikov, ali delujejo legalno ali ne in kar je še takih podrobnosti, ki bi morale biti urejene in preverjene od pristojnih inštitucij in inšpektoratov, vendar pustimo malenkosti.
Če greš delat nekam, ne da bi prej preučil njihovo likvidnost si pozabil na pregovorno previdnost, si si sam kriv! Tega, da bo take reči preveril denimo Zavod za zaposlovanje res ne moremo pričakovati. Oni imajo pri armeji brezposelnih, ki jih vsakodnevno gnjavimo s podatki o morebitnih tečajih, izobraževanjih in usposabljanjih, ki bi nam morda lahko pomagali k večji in boljši konkurenčnosti na trgu delovne sile, pa s potrdili za knjižnico, da ne plačujemo članarine – banda brezdelna, preprosto prepolne roke in ne utegnejo narediti še tega!
Veseli bodimo, da nismo eden od tistih, ki je pridno delal in ostal brez plačila. Ali pa je delodajalcu celo dolžan najemnino za pograd, s katerega je vrgel svojega kolega, s katerim sta izmenjaje ravnala hrbtenico na trdem jogiju po deset, dvanajst ali več urnem delovniku na delovišču v tujini, kamor so ga zvabili z obljubami o poštenem plačilu.
Veselimo se že odgovora o neizbranem kandidatu, saj nam s tem vsaj nekako potrdijo naš obstoj in nam razblinijo dvom, da vsa naša elektronska pošta roma v črno luknjo medmrežja, poslane kuverte pa jim koristijo za prižiganje cigar. Veseli bodimo vsakega povabila na razgovor, dasiravno gre za podjetje, ki vabi v svoje piramidne vrste nove pajace, ki so pripravljeni vplačati 50 evrov, da sploh lahko začnejo delati, ali pa novačijo nove neizprosne in brezčutne prodajalce sesalcev, s poslovno žilico, ki bi iz človeka iztisnili zadnji cent. Prav tako je treba biti vsaj vesel, če ne že vzhičen, če ti na razgovoru v agenciji zaupajo ime podjetja za katerega iščejo kader.
Tako mentaliteto si je treba vgraditi v naše trde nezadovoljne betice, če hočemo v življenju kaj doseči. En drugemu smo konkurenca! Zato si moramo metati polena pod noge, si nagajati, biti nevoščljivi tistim, ki dobijo plačo in privoščljivo gledati na tiste, ki so se pustili opehariti, se v špecializiranih skupinah prerekati z ostalimi iskalci zaposlitve in biti en drugemu trn v peti. Le to nas bo pripravilo na morebitno zaposlitev, na ta način bomo dobili trdo kožo in ne bomo podlegli pritiskom, mobingu, ustrahovanju in ostalim radostim zaposlitve že v prvem tednu.
Kakšna enotnost nekaj!? Kakšno tovarištvo? Pozabite tisto ‘Delu čast in oblast!’. Pozabite ‘Živel prvi maj, praznik dela!’
Tovariši in tovarišice, prekarci, prekarke, podplačani izkoriščani delavci, obubožani upokojenci, zaposleni za določen čas z  možnostjo podaljšanja, brezposelni konkurenti na trgu dela in ostali … Ne druži nas skupen boj.
Druži nas negotovost. Negotovost kaj bo jutri, kaj naslednji mesec … to nas dela žive. Večno vpraševanje in skrb sta olje in gorivo naših motorjev, ki bodo morali še dolgo brneti za tovarnarja in polnjenje njegovega žepa, za kapitalistovo nikoli sito žrelo in za  ustrežljivo gospodo, ki nam pravico do dela blagohotno podaljšuje do sedeminšestdesetega leta.

Prvi maj je mrtev! Naj živi prvi maj!

Moč propagande

propaganda

Dajmo si priznat, da se mediji, ki nas vsakodnevno pitajo z informacijami o čemerkoli, bodisi o beguncih, bodisi o terorističnih napadih, o stanju doma ali kjerkoli drugje v svetu, v svoji biti niti ne razlikujejo kaj dosti od osrednjega državnega dnevnika osovražene Severne Koreje, ki se nahaja na sami osti osi zla, kakor so jo poimenovali –  ja kdo pa drug? – mediji svobodnega sveta.
Povedo nam tisto, kar hočejo, da slišimo, izvemo toliko, kot se njim zdi prav, resnica, ki nam jo predstavljajo, je izkrivljena podoba resnice.

Če bi izvedli neodvisno javnomnenjsko raziskavo bi skoraj nedvomno ugotovili, da javno mnenje večine ljudi krojijo vse prej kot neodvisni javni mediji, ki nam pleskajo sliko, kakršno jo pač narekuje trenutna politična opcija in njene agende, naj bodo odkrite ali skrite. Verjeti jim mora večina, ne vsi. Kar povsem zadošča.
Nekateri pač premorej(m)o kanček zdrave pameti, ki nam namiguje, da naj ne verjamemo prav vsega in vsemu, kar preberemo v časopisih ali pa slišimo po radiu in po televiziji. Tiste pustijo za seme, toliko, da ni videti preveč sumljivo.
Saj ne trdim, da nam lažejo naravnost v ksihte, predvidevam pa, da nam ne povedo čisto vsega. Ker vsega nam pač ni treba vedeti. Postrežejo nam z ravno pravšnjo mero podatkov, da si ustvarimo mnenje o določeni situaciji. Mnenje, kakršno si želijo, da si ga ustvarimo.

Besedišče pri takih poročanjih in podajanjih informacij je sila pomembno, saj izbor besed in način, na katerega nam posredujejo vest, izoblikuje tudi naše videnje. Zelo pomembno je, kako bodo novico zapakirali. Nepomembna novička o vlomu v slaščičarno iz katere vlomilec ni odnesel ničesar, bi si skorajda ne zaslužila kaj drugega kot omembo v črni kroniki med ostalimi nepomembnimi nočnimi delikti, ki na narodov blagor pravzaprav nimajo nikakršnega vpliva.Vendar  ne …
V času begunske krize, v času naraščajoče nestrpnosti do imigrantov, ki so jih prestregli na meji, kot bi bili sovražnikovo šifrirano sporočilo, skrito v kangli mleka z dvojnim dnom, v času kjer je bolj pomembno hraniti strahove in nestrpnost kot želodce, so vest podali drugače. V znano slaščičarno v centru prestolnice vlomil sirski begunec. Evo! Pa je novička vest postala!

Tak načrtni senzacionalizem, narediti iz muhe slona je malodane stalna praksa. Če bi želeli iz časnikarske poplave izluščiti vsaj približno resnico, bi morali brati časopisje obeh (ali vseh?) opcij, le tako bi nam morda uspelo videti obrise resnične resničnosti, a tudi o tem malo dvomim, saj je v interesu vseh, da mlatimo muho, ki meče senco slona, pri tem povzročamo neznosen trušč, vik in krik, medtem pa nekje v prahu, ki smo ga dvignili, za našim hrbtom peljejo slona, ki ima nase nalepljena mušja krilca.
‘Vi kar uno muho potolčte do konca, tole bomo pa že mi zrihtal.  😉 wink wink Vse imamo pod nadzorom!’ Predvsem pa nas.

Petek trinajsti je prinesel resnično grozljivko. Francijo je ovila žalost. Tragedija. Njihovemu liberte, egalite, fraternite smo ostali Evropejci dodali še solidarite in se ovili v barve francoske zastave.
Spet vemo le toliko, kolikor so nam bili mediji svobodnega sveta pripravljeni postreči. Lačno smo hlastali po še in se obenem spraševali kako je kaj takega mogoče!?
Nemara je kdo pomislil na pregovor ‘kdor seje veter, žanje vihar’, a si tega ni upal izreči naglas, saj bi bil gotovo deležen kake zmerljivke, ali pa vsaj opazke, da je brezčuten idiot, ki se mu ubiti nič ne smilijo.
Pozivom k molitvi za Pariz so se kmalu pridružili tudi pozivi, ki so nas spomnili, da so dan prej življenje izgubili tudi ljudje v Libanonu, vendar nismo o tem vedeli nič kaj dosti, ker nam mediji o tem niso poročali tako bombastično, kot so to počeli glede napadov v Franciji.
Ljudje so menda ljudje povsod. Kjerkoli!
Seveda so.Vendar nas bolj prizadene, če se to zgodi v kraju, ki ga znamo brez hudega premišljanja pokazati na zemljevidu. Bližje ko je, bolj nas gane. Če se to zgodi – bognedaj – komu, ki ga poznamo, je skorajda tako, kot bi se zgodilo nam samim.Da bi resnično doumeli teror, bolečino, krivico pa se mora zgoditi nam. Izkusiti moramo na lastni koži.
Mladenič, sin bogatega trgovca, ki se je ukvarjal predvsem s posojili, je odšel študirat v tujino, po uspešno opravljenem študiju prava v Londonu je postal odvetnik, kasneje sedel na vlak in se v prvem razredu peljal na bodoče delovno mesto, kjer naj bi izterjeval denar od tamkajšnjih trgovcev. V kupe je vstopil poslovnež nekaj odtenkov svetlejši od njega, bil je začetek dvajsetega stoletja, kraj dogajanja pa Južna Afrika. Velel mu je zapustiti vagon, mladi mož pa se je uprl. Kljub vozovnici za prvi razred, ga je sprevodnik vrgel z vlaka.
Če ne bi mladi Mohandas vso noč preždel v čakalnici za temnopolte in bi se v Pretorio pripeljal brez tega neljubega zapleta, bi bil najbrž znan kot ’tisti indijski davčni izterjevalec’, ne pa kot Mahatma Gandhi, borec za človekove pravice.
E, vidite kako lahko eno naključno prvoosebno izkustvo, človeka napoti po povsem drugačni poti, kot si jo je prva zamislil?
Pa so ga vrgli le z vlaka. Za en dan. S prtljago vred.
Zdaj pa naj si poskuša človek predstavljati, kaj vraga ti mora narediti v glavi, ko vržejo v zrak tvoj dom, razrušijo tvojo domovino, sorodnike in sonarodnjake brez vsega poženejo v večmesečni beg, spotoma pa jih zmerjajo z drhaljo in jih zapirajo v ‘centre’, ki močno spominjajo na taborišča. Ne bi koga prijelo kaj vreči v luft? Ne vem … Vprašam.

Zadeve pa nam predstavljajo kakor se jim pač zazdi. Ponavadi pristransko. Samomorilski napad islamskega fundamentalističnega skrajneža, ki se razstreli v evropskem mestu je teroristično dejanje, posledica krvavega maščevalnega pohoda. Vsi umorjeni in ranjeni civilisti so nedolžne žrtve. Teroristična organizacija sprejme odgovornost.

Skrbno načrtovan letalski napad zavezniških zračnih sil na tarče islamskih skrajnežev je pričakovan povračilen ukrep (retaliation), izzvan in pravičen. Razmesarjena telesa, okončine in deli človeških trupel so kolateralna škoda. Vrhovni poveljnik se opraviči in izrazi globoko obžalovanje.
Terminologija muthafukkazz. Moč besede. Predvsem dobro premišljene in izbrane besede. V rožnat papir in s pentljo ovit paket, ki naredi bum!, ni bomba! Demokracija je!

z roko v roki

z roko v rokinajvečji nacionalisti
so pogosto ravno tisti,
ki še lastnega jezika
nimajo zadosti v čislih,
da bi ga govorili
kot se spodobi,
obenem pa vsako nedeljo
prikimavajo temu,
da smo vsi nastali
po božji podobi

Služba pa taka …

Naj dvigne potrdilo o neprištevnosti tisti, ki je svojih zadnjih nekaj plač posodil znancu, ki živi občutno bolje, v lastniški hiši z vrtom, vozi drag avtomobil in počitnikuje na eksotičnih lokacijah, ve pa tudi, da ni edini, ki mu posoja denar in tako kot ostalim upnikom, tudi njemu ne kaže, da bo sposojeno dobil vrnjeno.
Ga ni takega!? Odlično!

Naj potemtakem dvigne v zrak sveženj neplačanih položnic in obvestilo o izklopu elektrike tisti, ki že nekaj mesecev vztrajno hodi v ‘službo’, delodajalec pa mu ne plača opravljenega dela, a se vseeno vsako jutro odpravi na šiht, saj se boji, da bo sicer izgubil službo, ki to pravzaprav ni, saj služba pomeni biti za svoje delo plačan, drugače pa je lahko poimenovano zgolj kot prostovoljno delo ali pa sužnjelastniško razmerje, le da so imeli sužnji vsaj streho nad glavo pri svojem gospodu in so dnevno prejeli tudi kak obrok na račun gospodarja in jim ni bilo treba tavati po pakete rdečega križa.

Sedaj pa naj dvignejo nad glavo svojo pionirsko čepico tisti, ki so kdaj počitnikovali v kakem od sindikalnih domov ali pa v prikolici in se spomnijo, da je regres pravzaprav dodatek za letni dopust in ne za poplačilo dolgov ali nakup drv ali ozimnice, za kar ga nameni precej zaposlenih, ki imajo to srečo, da omenjeni izredni dohodek sploh prejmejo, saj je večina zadovoljna že s tem, da sploh dobi plačo pa čeprav zapoznelo in brez obresti, da tistih, ki ostanejo z dolgim nosom pred zaprtimi vrati fabrike, ko le ta končno pade v neizogibni stečaj, niti ne omenjam.

Ustaviti proizvodnjo po nekaj mesecih neizplačanih dohodkov, pa še to zgolj za eno uro in poimenovati zaustavitev kot opozorilno stavko, je – oprostite dragi moji nasmoljenci – milo rečeno premalo in prepozno.

stavka

Ob prvi nenakazani plači in neplačanih prispevkih bi morali zagnati vik in krik. Takoj in precej!
Sploh si ne predstavljam kako za vraga nekomu, ki je več mesecev brez slehernega prihodka, uspe vsak dan priti v službo, opravljati svoje delo in biti ves čas pod stresom, spraševaje se ali bo naslednji mesec pa morda le prejel novce, ki mu jih je delodajalec dolžan ali pa bo spet ostal brez. S čim in na kakšen način vsak dan jedo, pijejo, se vozijo v službo, plačajo položnice, ko pa jim njihov šef/podjetje ne nakaže plač!?

‘Služba’.
Imeti jo, je očitno postala taka vrednota, nekaj tako nenavadnega, da se je ljudje oklepajo, četudi hodijo ‘v službo’ na lastne stroške in z bojaznijo ali pa celo kar z vedenjem, da petnajstega spet! ne bo plače, da bodo zopet naplahtani in da jim ne preostane drugega kot ponovno stavkati, tokrat za ves dan, vse dokler se ne pojavi eden od odgovornih, ki jih je prej nekaj mesecev gladko ignoriral, sedaj pa jim zagotovi, da naslednji mesec plače bodo, da bodo sicer nekoliko nižje, sedaj pa naj se brž odpravijo delat, saj imajo naročila in z vsako minuto, ko delo stoji, povzročajo podjetju nepopravljivo škodo in milijonsko izgubo.

Prmejdunaj … Resno!?
Je taka služba res nekaj kar si človek želi imeti!? Ali je bolje kaj postoriti tako, da dobiš denar še isti dan na roko, a ga vsaj dobiš?  Vendar se tega ne sme početi …

Vrle, ne ravno modre betice so se v teh resno ne rožnatih časih odločile, da bodo poostrile svoj boj proti sivi ekonomiji tako, da bodo z visokimi kaznimi kaznovale tiste, ki opravljajo delo na črno, čeprav to počnejo za golo preživetje in s tem nikakor ne bodo prišli na zeleno vejo, temveč se skušajo zgolj izkopati iz rdečih številk, saj že z belimi gledajo kako njihovi izvoljeni kandidati sestavljajo koalicijo, si delijo ministrstva kot maškaram bombone in z žalostjo ugotavljajo, da med njimi ni niti enega, ki bi kaj storil za obuditev gospodarstva, za odprtje novih delovnih mest ali za to, da bi morda raje kaznovali tiste!, ki delavcem ne izplačujejo zasluženih plač, temveč sprejemajo ukrepe zoper ubogo rajo, ki potrpežljivo čaka na nakazilo plače, na boljše čase, na Kralja Matjaža, na mano z neba.

Cesar ima nova oblačila, Slovenec pa zastavo

Slovenec ne potrebuje nikogar, saj zna vse sam. Ve kako pristopiti k stvari in vse zmore. Je ni stvari, ki bi je ne znal postoriti. Loti se prav vsega. Od žaganja drv, do polaganja ploščic, pleskanja sten, popravila avtomobila, košnje trave, menjave strehe, napeljave elektrike ali vodovoda, gradnje pesjaka, brunarice ali trinadstropne hiše, izkopa vodnjaka, če je potrebno. Ničesar se ne ustraši in ob nobeni stvari v svoje sposobnosti ne podvomi niti za delček sekunde.
‘Kaj pa je to takega?’, vzklikne, nagne šilce, ga odločno postavi nazaj na mizo, si obriše usta v rokav, plane kvišku in že išče primerno orodje za opravilo, ki se mu je porodilo in se ga bo nemudoma lotil.
Njemu ni treba ne zasnove, ne delovnega načrta ne tehtnega premisleka, kako se bo zadeve lotil, vse kar potrebuje je delovna vnema, prepričanje da zmore, pol platoja mrzlega piva in morda kak prijateljček, s katerim se bosta vmes, če se jima morebiti – kar je seveda izredno redka primera – kaj zalomi, lahko posvetovala, kako zadevo speljati do konca in naprej.
Ni hudič, da si ni Obama izposodil krilatice ‘Yes we can!’ pri Slovencu.
Bob the Builder je prmejdunaj zagotovo zasnovan po prebivalcu sončne strani Alp.
‘Bomo zmogli ja!’

bob
Samo poglejmo naše bolj znane Slovence in estradnike.
Politiki, kadar ne vodijo države (pustimo zdaj kam), na svojih kmetijah gojijo zelenjavo ali pa vzgajajo oljke, celo drobnico. Pogosto so lastniki podjetja, ki je tesno povezano z državnimi posli ali pa so predavatelji na fakultetah.
Glasbeniki, če že ne pišejo srce parajočih stihov, ob katerih se bodo družici vsesplošno opravilnega Slovenca na koncertu ob dnevu žena, medila srca, kolena in še kaj vmes, opravljajo še gostinsko dejavnost, so lastniki lokalov, klubov, …
Podobno je s športnicami, ki pišejo poezijo in mimogrede lansirajo glasbeno uspešnico, misicami in starletami, ki prepevajo, snemajo plošče, vodijo pogovorne oddaje ali pa nagradne igre, kjer lahko osvojite prečudovite nagrade zgolj s klicem na 090 in razkrijete skrito besedo.
Zato me prav nič ne čudi, da se ob slehernem preblisku, ki se nekomu iznenada kot zvezda repatica, kakor utrinek pojavi v glavi, zgodi predlog za referendum in že se hiti zbirati podpise zanj, saj je kakopak najbolj enostavno in najbolj elegantno o tem povprašati ljudstvo te naše preljube nam deželice.
Ljudstvo, ki se spozna na vse!
Multi talentiran, nadvse priročen živelj, ki ima trdno prepričanje o sleherni stvari, ki se zgodi v njegovi bližnji ali daljni okolici in uspe argumente stkati tudi iz jutranje megle.
‘Dajmo zamenjat zastavo!’

slo

O tem pa povprašajmo ljudstvo. Saj so imeli vsi likovno vzgojo, nekateri so jo imeli celo zelo uspešno, da tistih, ki so imeli tudi umetnostno zgodovino niti ne omenjam. Slikarji, grafiki in ostali vizualni umetniki bi skorajda morali sedeti v komisiji ali v odboru za sprejem predloga za novo zastavo.
Konec koncev, bi lahko naredili anonimni natečaj po vseh šolah in vrtcih, malčkom in malčicam pa bi dali na voljo le na novo predlagane barve s katerimi bi izrisali osnutek za morda še bolj inovativno zastavo.
Ko takole premlevam, si ne morem kaj, da ne bi takoj videl stvari, ki bi se jih dalo malce popravit. Samo malenkost, ker si res ne drznem vtikati v tako dobro osnovan in tehten predlog za spreminjanje državnih simbolov.
Morda bi bila modra bolje videti postavljena čisto na vrh, kot simbol modrega neba, ki ga ne dovolimo onesnaževati nato zločincem in NWO, kamor med sanjarjenjem o boljšem jutri usmerjamo pogled, kot sinonim za neskončno stvari, ki jih Slovenec naredi z levo roko, medtem, ko ima v desnici kozarček rujnega in pogleduje v košček neba te prelepe dežele, del nebesnega svoda, ki je le naš, medtem ko leži zleknjen na travnik ali pa teka po zelenih poljanah.
Zatorej rdečo nadomestimo s pistacija zeleno, ker se tega sladoleda v Portorožu največ proda, ker bi nekakšno logično sosledje modrega neba in zelenih pašnikov delovalo nadvse prikupno ali pa če bi uveljavili novo barvo, ki bi jo poimenovali ‘soško zelena’, ki bi simbolizirala tistih nekaj rek, v katerih se je moč kopati brez bojazni okužbe.
Bela naj ostane, a naj bo vmes med modro in zeleno, kot naše gore, ti mogočni očaki, ki se iz polj vzpenjajo k nebu, kot simbol za sneg, nedolžnost in brezmadežnost pa tudi ker smo na belih strminah osvojili osem kolajn, in smo s tem Slovenijo postavili na zemljovid smučarskih in snežnih dežel.
Če že izhajamo iz olimpijskih iger in iz oprav naših smučarjev, bi lahko potemtakem namesto Triglava vanjo postavili še številko osem, kot osem medalj, kot tradicionalna osmica, s čimer bi tujce, ki sedaj barvno kombinacijo poznajo, povabili še na pokušino vin in ostalih dobrot, lahko tudi prevrnjeno osmico kot simbol za neskončnost.
‘Neskončno neumnost, kaj?’, bo zastrigel z ušesi kak bolj nesamozavesten in vase neprepričan pezde, ki meni, da o prav vsem pa res ne moremo odločati prebivalci države, obenem pa bo pomislil, da tak referendum ni poceni in da smo že tako zadolženi do grla in da res ne gre takole razmetavati z denarjem, ki ga mimogrede nimamo niti za odpravo posledic žleda, kaj šele za takle nespameten referendum, spomnil pa se bo tudi tistega, ko smo odločali o odprtju oziroma zaprtju trgovin ob nedeljah, a smo se žal napak odločili in so potem pametnejši od nas odločili, da bebčki očitno nismo pomislili na to koliko denarja se bo steklo v blagajno, če bomo hodili nakupovat tudi ob nedeljah.
Oni drugi pa si že mane roke, da bo lahko del takega veličastnega procesa in soustvarjanja slovenske zgodovine, da bo lahko odločal o nečem tako pomembnem.
Zastava je namreč tako kot fasada stavbe. Kot gvant, ki si ga nadeneš. Ni pomembno kakšen je človek v oblačilu, kaj ta imenitnež nosi v srcu in v glavi, niti ni pomembno stanje znotraj hiše.
Šteje le zunanjost, le tisto kar je moč videti ob površnem ošvrku z očesom in to, da sosedje vidijo, da imamo nekaj novega. Pa kaj potem, če se po dnevni sobi podijo podgane, miši si v zdelani sedežni gradijo gnezdo, iz hladilnika smrdi po plesnivem, iz pip pa teče le mrzla voda?
Kaj potem, če se sesuva gospodarstvo, če so razmere v državi nepopisno porazne, če je brezposelnost na višku, če imamo polno afer, obtoženih gospodarstvenikov in politikov, slabih bank in cel kup kreditov?
Vse to bomo odpravili z mahanjem z novo zastavo.
Frišne gate na umazano rit, sveže štumfe na nepostrižene nohte, na mastne lase si poveznemo klobuk s širokimi krajci, potisnemo pa si ga globoko na oči, da se ne vidi solz.
Mojstri sprenevedanja in preusmerjanja pozornosti na nepomembnosti in trivialnosti ob katerih niti prizor s Titanika, kjer godci špilajo medtem, ko ladja tone, ni videti naravnost groteskno in bizarno.

‘Bomo zmogli, ja …’

Rdeči alarm

alarm
Razmere v  Sloveniji so katastrofalne. Vrtci in šole so zaprte, ceste neprevozne, gozdovi uničeni. Električni vodi potrgani, gospodinjstva so ponekod brez elektrike že peti dan. Ošabnost homosapiensa pa se huduje nad zimo, mrazom, ledom in žledom.
Narava tega ne dela človeku. Ne kljubuje nam in nas ne postavlja na preizkušnjo nalašč. Vse naravne katastrofe, ki se zgodijo so del nekega naravnega procesa. Nedojemljivega. Narave si ne moremo podrediti. Požvižga se. Človek kljub svoji namišljeni superiornosti in vsem kriznim štabom navkljub ni možen dobiti bitke z naravo. Mi smo posegli v njo – ne ona v nas.
Lahko pa smo … pardon … Lahko bi bili pripravljeni na njo. Vsaj do neke mere.

Če elektro podjetja odjemalcem poleg same potrošene energije zaračunavajo tudi optimizacijo in vzdrževanje objektov, kamor po moji skromni presoji sodijo tudi transformatorske postaje in daljnovodi, potem bi pričakovali, da se v primeru kot je sedanji, preprosto ne more zgoditi skoraj celotedenski izpad elektrike!
‘Preklopijo naj na agregate.’
Lažje reči kot storiti. Nimajo jih!
Čeprav je imelo samo podjetje Elektro Ljubljana lani kar 7,4 milijonov evrov dobička.
Za ostale distributerje električne energije sploh nisem šel niti gledati niti ugotavljati kolikšen je bil njihov dobiček ter kakšne nagrade so si nemara izplačali vodilni za uspešno vodenje podjetij, ker tvegam ponoven glavobol.

Po dolgem času sem sinoči sedel pred televizor in prisluhnil poročilu in sklenjenih ukrepih, ki se jih bode poslužila slovenska vlada.
Premierka in obrambni minister – oba vidno skrušena – sta povedala, da so sosednje države zaprosili za finančno pomoč, zaprosili pa so tudi za agregate, ki nam jih bodo velikodušno posodili Nemci, Avstrijci in Čehi.
Oni jih očitno ne potrebujejo. Pri njih je pomlad in že cvetijo zvončki in trobentice. Kajpada.
Če se tako radi zgledujemo po Evropi, bi se lahko zgledovali tudi, da se zna pripraviti na morebitne nevšečnosti in preglavice, ki jih utegne povzročiti kruta in neusmiljena narava ter nam gre konec januarja vreči po cestah nekaj centimetrov snega, s tem povzroči paniko med vzdrževalci cest, za nameček pa še temperature pod ničlo.
V podalpju, lepo vas prosim!
Kako naj se človek tega nadeja in naj bo na to pripravljen! Nezaslišano!

Govorim o pripravljenosti države na take razmere. Države kot institucije, ne države kot prebivalstvo. Ljudje so se hitro organizirali. Gasilske enote in civilna zaščita so brž priskočile na pomoč. Oboje v dobršnem delu predstavljajo prostovoljci. Brez prostovoljnega dela ljudi bi šlo vse v maloro. Le še ti držijo niti skupaj, saj je tistim zgoraj le za dobiček, neprofitne organizacije in društva pa so ljudje, ki jim ni vseeno.

Spet smo vzeli posojilo. ‘Smo ga.’
Dolg 25 milijard in 445 milijonov evrov smo bržkone povečali še za kak milijonček ali dva. Torej si ti bravec dolžan dobrih deset jurjev.
Čeprav od tega nisi dobil niti beliča! A nič ne de! Naše hitro rastoče gospodarstvo in cvetoča podjetja bodo ta dolg pokrila kot bi trenil.
Aja, ne!
Ničesar ne bodo pokrila, saj so tisti, ki so ta podjetja vodili in zavozili, le ta izcuzali do konca, sedaj pa sedijo v stečajnih upravah ravno teh podjetij in še naprej molzejo že skoraj poginulo kravo, ki ji davkoplačevalci dajemo infuzijo. Medtem pa imajo taisti stečajniki na Kajmanskih otokih in ostalih davčnih oazah na svojih zasebnih računih še enkrat toliko denarja kolikor znaša državni dolg. Napolnili so jih z denarjem sedaj obubožanih državljanov, ki morajo taistemu velepodjetniku plačevati parkirnino pred podjetjem v katerem delajo in tajkunu s svojim delom za mizerno plačilo, ustvarjajo dobiček!

Kot bi tole brezglavo zadolževanje ne bilo zadosti bizarno in bedasto, se na Ministrstvu za gospodarstvu povsem neracionalno in skrajno neodgovorno otepajo 800 milijonom evropskih sredstev, saj ne znajo, ne zmorejo ali pa preprosto nočejo pripraviti ustreznih razpisov in projektov s katerimi bi Bruslju dokazali, da bo ta denar uporabljen bolj smotrno kot se je porabljal doslej oziroma se ga sploh ni porabilo, saj ga niso uspeli pridobiti.
Denar, ki je tako rekoč že naš, nam polzi skozi prste, istočasno pa si nakopljemo novih dolgov …
______

Dragi zanamci.
Težko nam boste očitali, da vam nismo pustili ničesar.
Dobili boste razdrapane ceste, slabe banke, nesposobne politike, pogoltne kapitaliste, opustošeno gospodarstvo in dolg vreden nekaj deset tisoč evrov na prebivalca.
Stanje, ki se ga da le popraviti. Bolj se ga zafurati ne da. Izredna priložnost za napredek!

Upajmo le, da ne bodo tudi vas metali iz občinskih stanovanj, da bodo vaši takratni bivši župani vedeli kje je zaposlen njihov sin in kdo prebiva v njihovem poslanskem stanovanju, prosim pa vas, da bodite toliko prijazni in nas (vkolikor zaradi obupa ali živčnega zloma končamo na psihiatriji) obiščete, nam zavihate pižamo in preverite, če morda ne izvajajo kakih nedovoljenih posegov in punktiranj na vaših dementnih starših.

Res, da je Agencija za okolje razglasila rdeči alarm po vsej državi, a je ta žal razglašen prepozno, saj bi bil lahko iz drugih razlogov prižgan že mnogo mnogo prej.

– Plenjenje in ropanje okravatenih elitnežev prve stopnje.
– Vampirski kapitalizem in teptanje človekovih pravic prve stopnje.
– Suženjska delovna razmerja in ‘gospodarjevo’ pričakovanje hvaležnosti – stanje alarmantno.

Ampak tepejo nas pa ne!
Ne še …

Vstaja!

Spet se obeta vseslovenska vsesplošna vstaja, revolt proti vladi, tajkunom in vsemu kar je krivičnega, podkupljenega in gnilega v dolini Šentflorjanski. Politikom, barabam, črnograditeljem in goljufivcem, ki so po večini v vseh naštetih funkcijah hkrati, pa se ob teh napovedih zagotovo tresejo hlače in šibijo kolena.
Od smeha …Zdaj ste se spomnili ponovno revolucionalizirat? Na pozno jesen? Pred zimo?
Povsod so imeli ‘pomladi’, a ker smo mi od nekdaj malce posebni, bomo imeli pa jesen.
Zakaj pa ne, presneto?
Saj jesen tudi prinese spremembe.
Drevesa in grmičevja odvržejo listje in so gola, ptice odletijo na jug, polja so prazna. Precej podobno razmeram, ki vladajo.
Tisti, ki ima kaj pod palcem, bo šel nekam na toplo, srkal bo koktejlčke, mi pa bomo goli in bosi opazovali opustošeno pokrajino in simbolično srebali lipov čaj.
Očitno vstajniki pričakujejo, da bomo pri nekaj stopinjah nad ničlo cepetali in zrli v fasado praznega poslopja slovenskega parlamenta, ker ob petkih popoldan ali pa ob sobotah tam tako ali tako ni nikogar.

Naj tulim v zatemnjena okna?! Ona so kriva, kenede?
‘Jebite se zatemnjena okna slovenskega parlamenta!’

V policiste?
‘Dol s slovensko policijo v prekratkih in spranih hlačah ter z zastarelo opremo, uuuu- aaa!’

Ravno tako morajo stati na mrazu, le da oni res morajo za tistih ušivih 700 evrov z dodatki gledat blesovce, ki so se spravili dret na prazno stavbo, saj so tudi čistilke že odšle domov.
Ne eni, ne drugi si ne zaslužijo mojega gneva.

Zakaj niso bile vstaje in protesti čez poletje?
‘Ljudje so na morju, na počitn …’

Kje so!? Kaj so!? Na počitnicah!? Na morju!?
Ne me jebat!

Kurc gleda potem revolucijo!
Naj tam stojim z nekom, ki se repenči, ker si ni mogel iti z družino sončiti riti v Turčijo, v hotel s štirimi zvezdicami, kjer bi imel all inclusive, ampak si je lahko privoščil le deset dni Dalmacije v najetem apartmaju pri gazdarici, ki jim je vsak dan menjala posteljnino, zvečer pa pekla girice in hobotnico, jim natakala vina, pa še za domov jim ga je dala, olivno olje pa so dobili za pet evrov po litru?
V šotor v pofukan kamp v Fiesi zagotovo ni šel …

Zdaj pa tam kriči in žvižga, v zrak tišči ličen transparent, ki ga je dal plastificirati, da mu ne uniči laserskega tiska osovraženega politika ali tajkuna, ker mu je mar za Slovenijo in se pri tem glumaško huduje v objektiv prijateljevega Samsung Galaxy, preden spizdita na kuhančka k Žmavcu ali pa v Dvorni bar al’ kaj je že tisto na vogalu Židovske, kjer je pivo toliko kot jebena pizza v Parmi?

Medtem ko se bom tam prestopal, rahlo pokrehaval in se spraševal, če se ne bom nemara prehladil, bo naša vrla miličniška služba poskrbela za odpravo mojih dvomov in privlekla vodni top, pripomoček, ki bi se ga sredi julija ali avgusta sila razveselil in nas s curkom malce ohladila. Bolje rečeno podhladila.

‘Ja, že, nooo. Saj maš prav, ampak julija in avgusta je pazen parl …’
A to je to?! Takrat je prazen? Zdaj je pa kakšen? Nabito poln?

Če kdo vidi smisel v teh petkovih pop revolucionarnih srečanjih naj me prosim razsvetli, ker ga jaz ne.

Parkirišče med Cankarjevim domom in Namo se bo bolj kot prostor, kjer so se dogajale korenite spremembe, ljudem vtisnil v spomin kot plac, kjer so se dobili preden so se ga šli nafukat na Metelkovo, v Cirkus, Rog ali pa kako drugo zbirališče sprememb željnih državljanov in državljank te podalpske banana republike, v kolikor v denarnici imaš za pivo ali dve, flašo vina ali kar koli že je tisto, kar ti bo za en večer odvrnilo misli od tega sistema in sveta v katerem je pohlep vrednota in se tudi tam, kjer naj bi bili združeni za isti cilj, boljši jutri in skupno prihodnost kažejo predvsem razlike med protestniki.

Eni bi radi odstranitev bande lopovske in pravično ureditev, spet kdo drug pa v tem vidi priložnost, da se bo nekdo, ki mu je ljubši od tega sedaj, zavihtel v sedlo in karavano popeljal v isti prepad le skozi drug ovinek.

Jarek pa je kot kaže neizogiben, ker drvimo z neregistriranim avtobusom po avtocesti demokracije z dotrajanimi pnevmatikami, praznim rezervoarjem in norcem za volanom, ki toči gorivo na puf in niti pod razno ne namerava skreniti z začrtane poti ali bog ne daj obrniti.
/ uuu, tole so pa take primerjave, da bi mi jih še kak minister zavidal/

Srečno vožnjo. Vi kar gon’te.
Jaz bom medtem na zadnjem zicu eno oddremal.
Zbud’te me, če preživimo.

Benz gre dol!

Woohoo!
Vesolje veselja in radost, prešernost in vzhičenost!
Nepopisna sreča me je obšla, ko sem sinoči čul vest, da se bo pocenilo gorivo in bom vkolikor bom natočil poln rezervoar prihranil – reci, piši, zabeleži, na koledarju datum zacahni – polna dva(2!) evra!

Tuhtam, ali naj tisti kovanec uokvirim skupaj s sliko z bencinskega servisa, kjer bom kot Borat z obema dvignjenima palcema stal poleg točilnega aparata, na katerem bo izpisana številka 66 pri ceni in 50 pri litrih, pa sem se spomnil ene manjše težavice, ki moj šegav načrt krasno sfiži in se lahko mirno slikam z nekaj bakrenih kovančkov na dlani, kolikor jih bom prihranil, če bom natočil dizla za dvajset evrov.

Še vedno pa bo ta prihranek bolj realen, kot je resnična sama pocenitev, če upoštevamo dejstvo, da novčič za 0,2 centa NE obstaja in da imam včasih, kadar točim gorivo, občutek kot bi moj avto poganjale solze neizprosnega sadista ali pa semenska tekočina prikupnih pand, ne pa nekaj kar se vsakodnevno črpa in leži v skladiščih po svetu v gromozanskih količinah, četudi nas že dvajset let prepričujejo, da bo fosilnih goriv zmanjkalo, obenem pa še vedno izdelujejo vozila na izključno ta vir energije.

Še bolj bedasto se mi zdi, ko najprej ceno dvignejo, mi skomignemo z rameni češ ‘ kaj češ, kola je, takla mamo …’, ko pa jo potem spustijo pa smo vsi ‘juhej, benz je šel dol!’, oziroma nismo, le novico nam servirajo na tak način.

‘Najbolje prodajani 95-oktanski bencin bo cenejši za 3,9 centa, dizel pa za štiri cente.’

Resno!? Pri znesku 1, 435 evra za liter je to novica vredna obešanja na veliki zvon!?
Naj jih pes poščije in maček pobruha.

Zdi se mi nekako tako, kot bi starši svojemu potomcu žepnino dvajsetih evrov znižali na 16 evrov, kar ga seveda potolče in razžalosti, naslednji mesec pa bi mu jo dvignili na 18, s čimer ga seveda strašno razveselijo.
Če bi upošteval, da jih je pred dvema mesecema dobival okroglih dvajset, bi ne bil več tako vesel, saj bi ugotovil, da je še vedno za dva evra na slabšem kot prvotno.
_________

Poznate tisti hebrejski vic, ko pride možak k rabinu, mu potoži, da je v njegovem malem domovanju vse prej kot udobno, saj poleg njegove žene in treh otrok z njimi biva še tašča in njegova ostarela teta, in naj mu velecenjeni um svetuje kaj storiti?

Ne? Res ne?

No, čislani mož, si navije obušesni koder na prst in mu veli naj v goste pozove bratranca, naj kupi še par kokoši in kozo in naj se čez teden vrne.
Možak upošteva, čez en teden se vrne in kakopak potarna, da zdaj je šele tesno in utesnjujoče, da kozjega smradu in perja perutnine niti ne omenja.

‘Prodaj kozo, kokoši pripravi za gostijo, sedite z družino in bratrancem k večerji, slednjega zjutraj odslovi in pridi zopet nazaj k meni.’
Naslednji dan se ves nasmejan vrača k rabinu, saj je situacija neprimerno boljša, prostora je več, smrad se razblinja, pa še bratranec ne grabi več za rit njegove žene.
__________

Komaj čakam naslednjo podražitev, za katero si takole preroško upam trditi, pride čez štirinajst dni, nakar ji bo čez nekako enako časovno periodo sledila vnovična pocenitev, ki pa bo v cekinih manjša od podražitve.

Gre kdo stavit? Za liter benza?
Lahko tudi v steklenici zamašeni s cunjo …

Prismrad preteklosti

Tuhtal sem kje pravzaprav pričeti s temle zapisom in se nato odločil, da nikakor ne na začetku. Začetek je namreč v nekih davnih časih, o katerih lahko priča le redko kdo, a je kljub temu vedno več takih, ki o njih govore, kot bi jih sami bili doživljali.

O njih vem le tisto, kar so nas učili in kar sem o njih izvedel iz filmov, ki so bili svoj čas na sporedu prav vsak teden ter sem po izdatnem nedeljskem kosilu, na kavču bridko jokal ob usodah junakov kot so bili Valter, Tihi, Boško Buha, Prle in še mnogi drugi, ali pa sem bil ves vzhičen nad njihovim junaštvom, saj so bili oni tisti, ki so bili zaslužni zato, da živimo v svobodi, v svoji domovini ter lahko govorimo svoj jezik.

Naj jih en lep kurc gleda!
Njih in njihovo zavednost ter ljubezen do domače grude!

Če bi ne bili tako zagnani in bi malo manj kljubovali mrazu in tankom in lakoti in letalom in Hansom in ta belim in ta črnim, bi lahko jedel kurčevo Milko vsak dan, v prašička bi deval marke in ga pridno redil, tako pa so v njem žvenketali usrani ničvredni dinarji ter kasneje tolarji.

Mar bi malce pomislili s svojimi bedastimi balkanskimi beticami in uvideli, da se res nima smisla upirati tehnološko in gospodarsko bolj razviti sili. To sploh ni bil boj proti okupatorju, ampak je bil boj proti napredku! Kot bi si želeli biti še naprej kmetovalci in kozji pastirji, ko pa bi bili lahko vsi inženirji in zdravniki. Namesto vožnje z Audiji in Mercedesi so izbrali Jugote in Stoenke. Glupsoni.

Kako ironično, da so potem trumoma odhajali na delo ravno tja. K zavojevalcem. Še bolj ironično pa je, da so nas vsega učili zaman. Piše se namreč nova zgodovina. Njo pišejo poraženci. Zmagovalci se kakopak ne strinjajo. Najbolj ironično pa je, da je teh pišočih vse polno!
Za božjo voljo, kje pa so bili zadnjega pol stoletja?

Sit sem teh bitk in borb med enimi in drugimi!
Vse te krepke in čile stoletnike, ki za Alzheimerja še niso slišali, saj jim spomin še kako dobro dela, kot tudi njihove sinove in hčere ter njih potomce bi povabil v visoko proračunsko oddajo, za katero scenarij rade volje prepustim kakšni komercialni televiziji, ki bi v tej naši državi zagotovo našla primerno gorat in gozdnat predel, najdeni poligon primerno ogradila in omejila dostop ostalim, v njem pa bi vsi ti, ki so z glavo in omejenim umom še vedno v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, lahko končno in dokončno obračunali med seboj.
Vse to bi lahko prenašali v živo, da bi po koncu vojne ne bilo ‘ta je storil to, tisti pa ono’. Vse bi bilo zabeleženo, dokumentirano in evidentirano.

Poln kufer vas ‘mam!
Pejte v gmajno pa se tam zmen’te do konca! S čimerkoli že! S puškami svojih dedov, z lugerji, granatami, z zarjavelimi bajoneti, brzostrelkami, s kamni, topovi, krepelci, sekirami …!

bitka

Vseeno mi je.
Jaz si bom šel po smoki za 0,37 evra in nemasten čips za 0,83 evra in bom pogledal vsaj zadnji del. Evo, prisežem.

Sedemdeset let je že skoraj minilo!!! Mislite dat’ kdaj gmh!?
Točno zaradi takih kot ste vi se ne premaknemo nikamor, ker se pustite politikantom manipulirat in deliti na vaše, naše, njihove, bele, rdeče.
Ne vidite, da smo v tem dreku vsi skupaj!?
Ni vaših, ni naših!
Smo le ‘mi’ in ‘oni’.

Mi . ki nimamo nič, pa bi nam še tisto radi vzeli (tako besen sem, da kurčevega Brendija citiram!) in oni, ki imajo vse, pa jim je še tisto premalo!

Odprite oči,  zbudite se in zavohajte drek!
Ker kmalu tudi kufeta ne boste imeli več, da bi vas zbujal in držal pokonci.

Polpretekla zgodovina … 

%d bloggers like this: