Biser balkanski

Postlali so mi v dnevni sobi, ležišče pa sem si delil s kako leto ali dve starejšim bratrancem. Spala sva na raztegljivem kavču, od koder je bilo slišati zamolkle glasove s terase, na kateri so starejši na plano vlekli stare zamere, iz uvidevnosti pa so se pričkali polglasno s pridušenimi glasovi.
Da bi ne padel s kavča, sem spal na tistem delu ob steni, bojazen padca pa je očitno pestila tudi njega, saj se je kljub neznosni vročini, zaradi katere sva spala le v spodnjicah in spodnjih majicah, tiščal obme.
Trudil sem se zaspati, a me je vsakič znova predramil kak povzdignjen glas, ki so ga ostali s:’Pšššš, decata spiat…’ še preglasili.
Opazovaje na steno pritrjeno tapiserijo, na kateri so bili nekakšni rukajoči jeleni z mogočnim rogovjem, sem končno zaspal.
Nenadoma sem se prebudil, begal z očmi po steni, pokušaje doumeti kaj se dogaja.

Občutek zgodnje najstniškega klinca med stegni mi je bil namreč povsem neznan. Sopihanje na uho in vroča sapa na vratu prav tako.
Oboje pa mi je bilo skrajno neprijetno, kar je bržkone zaznal, saj mi je šepetaje dejal: ‘Ne e toa ništo strašno …’

Najbrž mi je uspelo vse skupaj tako dobro potlačiti v svojo podzavest, pri čemer mi je dolgoletno uživanje trave in alkohola zagotovo pomagalo, da sem te dogodke skril globoko nekam v male možgane, čeprav vsakič, ko pomislim na ‘biser balkanski’, živo vidim vse tiste ulice, sobe, dvorišča in hiše, v katerih smo prebili več kot kak dan ali dva, ali pa ostali dlje kot je bilo potrebno.
Kar je bilo več ali manj povsod.

Natanko se spomnim trinadstropne hiše z golimi tlemi po katerih so se v pritličju sprehajali tako ljudje kot mački in kozlički ter backi. Enega teh jagnjet je očetov brat zvabil ven. Otroci smo ga božali in jedel nam je iz roke. Kasneje ga je pograbil in zvlekel proč. Še zdaj slišim tisto grozovito blejanje, ki je prenehalo kot bi odrezal.
V zahvalo za lestence, ki jih je od mojega očeta dobil v dar, je pripravil jagnječje kotlete in vse ostalo. Celo glavo.

Okusil nisem niti grižljaja.
Strica z ničemer ne bi mogel bolj užaliti.

Kasneje sem na enem od naslednjih obiskov prav tako zavrnil hrano oziroma bonbon, ko je očetov brat moji mami, torej ženi njegovega brata bevsknil:’Ti da si čutiš!’, čeprav je bila ves čas tiho.
Poskus dečka, da bi stopil v bran svojemu roditelju. Ker njen mož tega ni storil …

Izraze na obrazu so menjali skupaj s tonom govorjenja, kar je v mojih otroških možganih povzročalo še dodatno zmedo. Nikoli nisem namreč vedel v koga bo kdo zatulil, avtoritativno zahrumel, ali pa prav pokroviteljsko pripomnil kako pikro.
En trenutek je lahko vpil na lastnega pamža, mu stisnil brco v rit, že naslednji pa te je vabil v naročje od koder je spodil svojega otroka.
‘Jekyll in Hyde’ po makedonsko.
Do mene so bili sicer vsi prijazni, če ne celo malce preveč. Vsi tisti poljubi po licih, rokah in čelu od stotnije strin, ujn in tet, so mi bili odveč.
Vsaka s svojim rezkim vonjem cot in zadahom, ki se mi je vžgal v nosnice, vsaka s svojim čudaškim jokom od veselja.

Spominjam se tudi Markovih kul v Prilepu, prepevanja s sestrično in odmevanja besedila od fasade ekonomske fakultete, spomnim se tistih bizarnih osmrtnic na drogovih in oglasnih deskah. Spomnim se ‘eblebij’, korza, maštenice.
Spomnim se štirne z mineralno vodo. Spomnim se brata, ki je metal drobnega mucka v zrak, ta pa se je vedno ujel na nožice.
Dokler ga ni treščil v strop. Takrat je padel na hrbet …

Spomnim se tudi, da sem imel Igorja vselej za ritjo. Dobesedno.
Celo v kopalnico, ki je sprva imela ključ, potem pa je kar  na lepem izginil, je prihajal za menoj, mi milil hrbet in me otipaval. Obžaloval ‘ Šteta što nemaš piče’, vselej pa me je prepričeval, da to ni nič takega.
Čemu sem se potem, kljub izdatnemu miljenju in drgnjenju, počutil tako umazanega in ogabno, če je to nekaj povsem običajnega?
Vse prevečkrat sem razmišljal od kod mu ta zamisel.
Mulc si kaj takega ne izmisli sam!
Niti ne prepričuje vrstnika v neškodljivost tovrstnega početja. Kaj takega zmore le nekdo odrasel, ki si skuša zagotoviti molk.
Nekdo zadosti sprijen in preračunljiv, ki se zaveda svojih nemarnih nakan.
Ne morem trditi z gotovostjo, vendar nekako slutim, da je bil to najin skupen stric, ki je od otročajev pod pretvezo šale in alternativne medicine precej pogosto hotel, da mu uriniramo po bojda udarjenem prstu, po katerem se je menda treščil s kladivom ali pa ga ukleščil s kakim kosom pločevine.
Krohotaje se, je molil prst pod curke naših pimpekov.

Spomnim se njegovega glasu kako je klical iz svoje mehanične garaže.
‘Robče, ela vamu ujče.’

Vsega se spomnim …
Pa se raje ne bi.

Advertisements

Tam kjer večno sonce žge

Eba ti go Skopjeto! (Jebem ti Skopje!)

Po skoraj dvajsetih urah vožnje iz enega konca na drug konec naše ranjke Juge, ki sem si jo skozi okno, na katerem sem previsel dobršen kos poti –  saj so se mi lepljivi, flekasti sedeži gabili – dodobra ogledal, smo končno prispeli.

Tudi sedaj je oče podajal prtljago skozi vrata, a tokrat ne mami, ampak stricu, ki nas je pričakal na kolodvoru.
Vse je bilo že tedne vnaprej dogovorjeno.

Železniška postaja kot železniška postaja, le za kanček bolj turobna in siva od vseh prejšnjih in precej bolj umirjena od beograjske, saj je tam kar mrgolelo ljudi, na peronu so bili celo trubači, ki so trobili nekomu s steklenico piva na čelu in z rokami iztegnjenimi visoko v zrak.
Luči mesta ter Sava centra so delovale kot bi bili tam podnevi, čeprav je bila trda tema.
Skopje pa je bilo videti tako, kot bi se čas ustavil.

In se v neki meri tudi je.
Ura je še vedno kazala toliko kot takrat, ko se je bila ustavila zaradi potresa.
Nikjer nikogar.
Na postaji so postopali cigani – v glavnem ženske s svojimi žicajočimi otroci.
»Čičko, daj edna cigara!« je umazan razcapan fante določil mojega očeta za sponzorstvo s cigareti.

Stric je zložil kovčke v prtljažnik, nekaj pa na streho avtomobila, jih nekako privezal in pričvrstil, mi pa smo se zbasali v lado.
Prva dva dneva smo bili v Skopju pri stricu in teti.
Kopanje ob sotočju Vardarja in Treske.
Opozorila naj bomo previdni, saj da je nekoga pred kratkim odneslo so zalegla.
Dlje kot do kolen nisem šel. Raje sem na vrtu trgal breskve in grozdje.
Potem pa turneja …

Prilep,Dolneni, Zapolžani, Novoselani, Golemo Konjari, Krivogaštani …
Obiskati je bilo treba prav vse!
Vse tetke, strice, ujne, strine. Tam je žlahta tudi bratranec sestrične stričeve tete. In le k redkim nismo šli.
Zato pa so tisti prišli k tistim, ki so jim bili najbližje in smo pri njih se oglasili. Seveda nas je bilo treba okarati, da bi se lahko oglasili tudi pri njih.

Bazni tabor smo si ustvarili pri maminih starših.
Hiša njenih staršev je stala na sredini med hišama njenih bratov. Vsak od njiju si je na parceli poleg, zgradil svojo.
Vse tri so stale v ravni vrsti in vhodi so gledali na cesto.
Izhodišče od koder smo potem le s prtljago za dan ali dva obiskovali sorodnike. Nekatere, ki niso bili povsem ‘direktno’ sorodstvo, sta oče in mama obiskala kar sama. Povsod pa je bilo enako.
Objemi, poljubi in solze, obenem pa pikre opazke:«Eve gi Slovencite!«

Brez tega ni šlo.
Kot bi jima zamerili, da sta se odpravila s trebuhom za kruhom in sedaj tam gori živita najmanj kot lorda.
A je bilo njim dosti bolje …

Pred vsako hišo je bil vsaj en avto, za vsako hišo njive s papriko, lubenicami, dinjami, tobakom, ob niši hlev, v njej pa nekaj glav živine – bodisi krav, bodisi pujsov in seveda tudi traktor je bil pri hiši.
Dvorišča pa tolikšna kot je bilo celotno otroško igrišče v našem blokovskem naselju.
Zdelo se mi je, kot da tekmujejo, kdo nas bo bolje pogostil.
Pa ne zaradi nas, temveč zaradi naslednjih h katerim bomo šli. Ali pa zaradi prejšnjih.

Hrane je bilo povsod na kupe.
Hladne solate s paradižnikom, papriko in čebulo, pečena paprika s peteršiljem in česnom, sveža paprika, domač kruh, na katerega so posipali tolčeno papriko, ovčji sir, pečeno meso, pikantne klobase (najbrž da s pekočo papriko, paprike res ni manjkalo), sarmice, polnjena paprika, … vsega preveč.
Začeli so s pikanjem solate, sira,vmes popili kakšno rakijo ter prijetnimi pogovori.
Meze.

Nadaljevali so s sarmami, mesom, klobasicami, pivom, vinom, vmes kakšno rakijo in že malce manj prijetnimi pogovori, vselej pa se je zaključilo z očitki, ki sem jih slišal iz postelje skozi odprto okno, češ da, tebi je dobro, mi tukaj pa smo ga najebali.
Teh debat so se udeleževali moški, ženske so imele preveč dela s pripravo hrane in na koncu s pospravljanjem.
A vsa ta postrežba ni bila zastonj. A ne!
Bila je ravno sezona obiranja tobaka.

Odrasli moški so na polju trgali liste, tudi nekatere ženske so pomagale, ostali pa smo po ves dan  preždeli v presenetljivo hladni mehanični delavnici na udobnih avtomobilskih sedežih iztrganih iz lupin mercedesov, ki so bili zadaj za garažo, nametani na kup med ostalim železjem, rjastimi kombiji, tovornjaki in malo manj uglednimi osebnimi vozili, ki jih je mamin brat kupoval, odkupoval, menjal, popravljal, preprodajal in mešetaril z njimi.

V garaži nas je bilo okrog dvajset zleknjenih vsak v svoj sedež, za zaščito pred lepljivim tobakom pa smo imeli usnjene predpasnike, v katere smo iz košev jemali šope listov in jih nizali na meter dolge ploščate igle.
Po štirinajstih dneh sem že prav mojstrsko nizal tobak in tudi pičil sem se le redko.

Kadar sta šla starša sama do koga, sem z bratranci in bratom zjutraj pozajtrkoval, kislo mleko in kruh ali kaj sličnega, potem smo malo nizali tobak, pa trgali sončnice in grizljali semena, pa spet nanizali kako iglo tobaka ali pa pomagali teti obesiti niz štirih igel speljanih na vrv pod strop, da se je sušil, brcali žogo na vaškem nogometnem igrišču, ki je bilo čez makadamsko cesto, bratranci bosi, midva z bratom obuta.
Pa ne zato, ker oni ne bi imeli česa obuti, midva ‘Slovenca’ pa, temveč zato ker so bili oni utrjeni, midva pa ne.
Na ‘travniku’ ni bila trava, temveč neko bodljikavo rastje, ki se mi je takoj zadrlo v podplate, oni pa so imeli take kot Shaka Zulu.

Žejo smo si gasili z lubenicami in melonami, ki smo jih hladili v kamnitem koritu ob cesti iz katerega so krave pile vodo. Žal pa je bila pitna le za živino.
Mrzla pa kot poljub ledene kraljice.

Včasih smo šli tudi do trgovine, ki je bila odprta le za nekaj ur in še to le dva dneva v tednu in smo tam spili ledeno mrzlo Oro.
Niti denarja nismo potrebovali. Trgovec je le zapisal v zvezek število oranžad.
A tisto je bilo sladko in prav nič se nisi odžejal. Uf, kako sem pogrešal kamniško vodo!

Pogrešal sem tudi svojo posteljo. Posteljo le zase.
Posteljo, ki mi jo ni potrebno deliti z neznancem.
Sicer sorodnikom, a vseeno neznancem …
Pretirano naklonjenim neznancem …

Balkan express

»Še trikrat gremo spat!«
»Še dvakrat gremo spat! »
»Jutri ko se zbudimo pa gremo!«, so otroci nekoč, in najbrž tudi še danes, odštevali dneve do odhoda na morje ali pa kam drugam na počitnice.
Tudi sam sem odšteval, a ne z navdušenjem.

Vsako poletje ali pa skoraj vsako poletje, od mojega četrtega, do mojega dvanajstega leta, smo se za vsaj dva tedna poslovili od mesta v naročju kamniških alp.
Oče je izklopil elektriko, zaprl vodo, odklopil plinsko jeklenko, spustil vse rolete in ključ stanovanja odnesel sosedi, ki je med našo odsotnostjo prihajala zalivat rože in prezračevat.

Mama je že en teden prej pričela s pakiranjem oblačil in vsega ostalega kar je bilo potrebno, dan pred odhodom pa je cvrla svinjske zrezke, da smo imeli za na pot.

Vstali smo zgodaj. Ob štirih, petih.
Ne vem, nisem prepričan. Vem pa da je bilo zunaj hladno, čeprav je bil julij ali pa avgust.
Obteženi s kovčki in potovalnimi torbami smo stopali proti avtobusni postaji, ki je bila od bloka oddaljena pet minut hoje, četudi bi imel poleg prtljage še uteži na gležnjih in v naročju manjšega nosoroga.

Odpravili smo se dvajset minut prej.
Če bi avtobus slučajno prišel prezgodaj.
Zeblo me je, zaspan sem bil in v tisti jutranji svežini nisem mogel niti sesti na klopco na postajališču. Zrak je bil svež, prijeten a skozenj se je valil dim očetovih 57.
Ogabnost.

»Avtobus!«, je fotr naglas rekel, ko ga je videl prihajati. S tistimi kufri smo se zbasali gor. »Ljubljana!« je vozniku rekel oče z že pripravljeno denarnico v roki.

Sedeli smo na sedežih nekje blizu vrat zaradi lažjega izstopa, čeprav smo šli na kolodvor in s tem res ni bilo nikoli težav, saj je stal vsaj deset minut preden je odpeljal. A vseeno. Za vsak primer!
»Proklet idiot!« je mrmral sam sebi v brado, ko je plačal in je prihajal k sedežem, ki smo jih zasedli.«
»Prtljago mi je računal!«

Živčna vojna, nepotrebna naglica in panika ter nesmiselno pizdakanje se je pričelo. In tako bo nadaljne slabe tri tedne.

V Ljubljani smo izstopili. Najprej mati, potem midva z bratom, oče ji je podajal torbe z avtobusa, pogledoval proti šoferju, ki je imel vozilo ves čas prižgano, saj je čakal da se poberemo, da bo lahko zaprl vrata in odšel na štamprle.
Fotr je bil zato še bolj nervozen, ker ga je ta na nek način priganjal, zato je hitel, grabil torbe jih podajal skozi vrata mami in  ji prigovarjal:« Primi, primi!«
Ona jih je zlagala na tla in obenem pazila na naju.

»Na!« ji je podal predzadnji kovček, zgrabil poslednjega in izstopil. Avtobusar mu je kot zanalašč vrata zaprl tik za ritjo in tudi sam izstopil skozi sprednja vrata.

»Mater mu jebem cigansku …« je zaklel in prižgal cigareto.
Potegnil je nekaj dimov, jo zabrisal ob tla, pohodil, puhnil dim, pograbil dva največja kovčka in jo mahnil čez cesto proti uri na železniško postajo. Stopil je do okenca, kupil vozovnice in spet polglasno bentil:« Na osmem je …«
»Kje?« ga je vprašala mama.
» Na osmem! Osmem!«

Vmes je seveda pogledal še na tablo, če se je tista na okencu slučajno zmotila…
Nekje na pol poti se je iz zvočnikov zaslišalo:« Vlak za Zidani most, Zagreb, Novi Sad, …«
»To je ta, ajde, ajde!«
Čeprav ni šel nikamor še 24 minut, je bilo, ko ga je omenila tako, kot bi ravnokar speljal. Malodane tekli smo.

Vlak je bil seveda tam in se niti vstopiti še ni moglo.
Čistili so ga.
To mu seveda ni bilo prav.
Hotel je biti vkrcan, v svojem kupeju, sezut in olajšan, da ima za naslednjih tisoč kilometrov zadosti škatel cigaret in mu ni treba misliti na nič.

Vsaj trikrat je preveril, če ima karte, denar, se vmes živčno prestopal, kadil in pogledoval na zapestno uro, pa na tisto na peronu, se počil po žepu srajce, kamor je očitno mislil, da je vtaknil vozovnice, se pri tem spomnil, da jih ima v denarnici, segel ponjo v zadnji žep hlač, a je tam ni bilo, saj jo je imel v potovalni torbici.

»Kje je …?« oziraje se po torbici, mama pa jo je pomolila proti njemu.
S čikom med zobmi je segel po njej in odkimaval z glavo.
Sebi? Mami?

Sedaj smo lahko vstopili. Poiskali smo kupe, oče je zložil prtljago, preveril, če se da zapreti in zakleniti vrata, okno in vse tisto, kar je najbrž upal, da nekaj ne bo kot je treba, da bo imel razlog.

Čeprav smo čakali da vlak ‘očistijo’ je to pomenilo pomesti in pobrati večje smeti, saj je bilo zatohlo, umazano in zrak in sedeži so bili prežeti z vonjem po cigaretnem dimu z ozkega hodnika pa je zaudarjalo še po pijači in urinu.

Balkan express.

Čez dan je bilo vroče in skoraj neznosno.
Mama je ponujala tisto pohanje, meni pa se je upiralo jesti.
Celotna kompozicija je smrdela po pohanju, čebuli, kislih kumaricah, potu in suhomesnatih izdelkih.Vsa pijača je bila topla.

Zvečer je bilo malo bolje, ohladilo se je, a so bili neki potniki že malo pijani in se jih je slišalo, tako da prav trdno nisem spal.
Pa še fotr je vsake toliko hodil noter in ven, saj je uvidevno kadil na hodniku. Muke ježeve.

Kje je še Skopje!

%d bloggers like this: