All posts in category izhajanja

Ironija individualizma

Človek, naj bo še tako prepričan, da je samozadosten individualist, v svoji biti zadrt mizantrop, ki ne potrebuje nikogar, saj mu lastna družba povsem zadošča, je v resnici družabno bitje. Bitje, ki potrebuje interakcijo z ostalimi bitji, pogovor, izmenjavo mnenj, opazovanje ostalih ljudi. Ravno iz tega opazovanja sem opazil tudi neko drugo skrajnost. Ljudi, ki so le stežka sami s seboj in potrebujejo večno prisotnost koga drugega.
Ti ponavadi tičijo s sebi podobnimi, ki jih drugačnost ravno tako plaši in jim je mnogo udobneje biti skupaj s kimavci, ki se z njimi po večini strinjajo in do trenj skorajda ne prihaja. Za zgled si vzamejo denimo koga slavnega, ali pa se držijo modnih smernic, ki jih ustoličil kakšen drug slaven posameznik ali pa preprosto v prodajalni pograbijo z garderobnega stojala tisti trenutek priljubljen ‘outfit’, ki potem na človeških obešalnik paradira po ulicah.
Včasih je bilo moč na cesti srečati cele armeje malih klonirank britneyk, grungersko kjutkanih avrilevink, čez rob žnablov namazanih smrkelj, lomeč se na materinih štiklah posnemajoč svojo priljubljeno pink pevaljko, grdogledih mastnolasih kurtcobainov v karirastih srajcah, nadobudnih fudbalistov z ronaldovo irokezo in še cel kup posameznikov, ki so pripadali neki določeni subkulturi, prepričani v svojo izvirnost pri ustvarjanju videza, bili pa so le del skupine minimejev, ki so želeli izgledati kot njihovi vzorniki, pa naj bo to neka prikupna popevkarica, ki je začela žvrgoleti v mickey mouse klubu, ali pa so mrkega pogleda in pokriti s kapuco bili v svoji glavi zajeban gangster iz nevarnega okrožja predmestne Amerike.

Ni hecno, ko se brezvezniki in dolgočasneži v svoji plitkosti odločijo, da bi bili radi nekaj posebnega, da bi radi izstopali in bili opaženi, potem pa si (v skladu s trendi) pustijo rasti muštace, ki so videti šponsko le, če imaš na sebi uniformo soldata avstrogrske vojske in jezdiš črnega vranca, ne pa fotrove specialke in imaš namesto kovinske vojaške čutare, na pasu ovešen iz plastične mase narejen rog za kufe?

hipster

Dopovedujejo si, da so drugačni od drugih, različni, da jih tako imenovana normalnost omejuje, da nočejo biti del te zaplankane malomeščanske dolgočasnosti, ki na gasilskih veselicah poskakuje ob plejbeku narodno zabavnega ansambla, ki gode množici spod do polovice odstrnjene kamionske cerade, zato postanejo ljudomrzniški individualisti, ki črtijo vse kar je običajno in normalno, se zapirajo vase in v svoje sobe oblepljene s plakati težkometalnih godb, si kljubovalno pustijo rasti čupo, pričnejo se odevati v črnino ter se s svojimi somišljeniškimi drugi, s katerimi si delijo glasbene preference in slog oblačenja, vendar pa si niso povsem enaki, saj imajo na hrbtu našitek vsak svojega omiljenega benda, posmehujejo svojemu kmetavzarskemu sošolcu iz osnovne, aktivnemu članu krajevnega prostovoljnega gasilskega društva.

Težko je namreč imeti svoje mnenje o stvareh, če si ozkogled in premočrten osebek, ki ga zanimajo zgolj določene stvari in si prepričan le v svoj prav, mnenja ostalih, videnja in razmišljanja drugih pa so neumna in napačna.

Izražanje lastnega individualizma, dokazovanje svoje lastne interpretacije sveta, izkazovanje svojega lastnega, unikatnega jaza, svoje sposobnosti biti izven vzorcev in kalupov, ki so sami po sebi obremenjujoči in nas ujamejo v vrtinec običajnosti je mnogo bolj zapleteno kot se zdi na prvi pogled.
Nek opazovalec, ki ne čuti potrebe po združevanju z enako mislečimi, ki so mu vsakršne združbe zgolj izgovor za ohranjanje svojega mikrokozmosa in ga zunanji svet kaj malo briga, le stežka razume ljubiteljske poete, ki se vsako leto zberejo na tradicionalnem pesniškem pikniku in en drugemu hvalijo svojo povprečno poezijo, še težje pa mu gre v glavo nekdo, ki opeva občutek svobode, individualnosti, nepripadanja ničemur in biti samosvoj, kar pa lahko dosežeš le na motorju, oblečen v isto jakno motorističnega kluba, kot ostali v jati motoristov, ki gredo na motozbor.

Nekoč sem v svoji domišljavi bistroumnosti dognal, da bi bilo zabavno ustanoviti Klub mizantropov, v katerega bi dovolil vpis še največ štirim ljudem, seveda pa je šlo le za poskus duhovičenja, saj me ljudje sami po sebi niti ne motijo. Motijo me ljudje, ki ne dopuščajo možnosti, da je njihov prav pravilen zanje, za koga drugega pa ne. Da življenjski slog, ki so si ga izbrali ustreza njim, komu drugemu pa se zdi trapast.
Kot se – v to sem prepričan – komu zdi moje početje trapasto.
Vendar ima pisanje vsekakor neke prednosti. Ne rabim skorajda ničesar. Četudi bi se moj hrumeči in pregrevajoči se računalnik odločil konec jemati, bi se dalo prebliske zapisati tudi ročno. S pisalom in s kosom papirja. Zastonj skorajda, vsekakor pa ceneje kot, če bi čutil potrebo po denimo igranju golfa ali pa po jadranju. Najboljše od vsega pa je to, da se mi ni treba z nikomer strinjati in nikomur se ni treba strinjati z mano.

Čeprav sem v mladostniških letih poslušal pretežno rap, se z večno nezadovoljnimi in pretečimi bevskajočimi črnci v neki meri celo poistovetil, sem se sila nerad udeleževal raznih rap dogodkov, kjer je mrgolelo kapuc in kapic s šiltom ter so bile hlače nekaterih tako široke kot tiste v katerih sta v sokoraku odmahedrala Stan in Olio.
Ena od skrbi, ki me je navdajala vsakič znova in me prežemala malodane z grozo je bila ta, da bi prišel nekam, kjer bi bil nekdo … oblečen v enako majico ali pulover! Grozljivka!
Zato nikakor ne razumem ljudi, ki kupijo nekaj, kar vidijo na lutki v izložbi trgovine, vstopijo v štacuno in med triindvajsetimi povsem enakimi majicami izbrskajo svojo velikost. Koj ti je kurac!?
Kadar sem kje kupoval cunje sem se vedno prepričal, da jih nimajo na pretek in se mi ne bo zgodilo, da bom na troli ali pa v lokalu sedel zraven nekoga v enaki majici.
Edini možen scenarij, v katerem sta lahko dve ali več oseb v enakih oblačilih je vkolikor gre za neko športno ekipo, skupino patrov na strokovnem izletu ali pa v primeru vojne!
Vse ostalo je nedopustno!
Vse kocine mi gredo pokonci in spreleti me srh pred bojaznijo, da bi se nekoč, ko bom star in betežen znašel na pločniku, stopicaje in strmeč predse v kompletni trenirki, se pravi v zgornjem in spodnjem delu trenirke, po možnosti tiste nekdaj popularne ‘šuškave’, dva koraka za menoj pa bi drobila moja žena v ženski različici trenirke, jaz pa bi imel obuto moško inačico njenih superg.

ovbe

Očitno enako oblačenje, deljenje videza enačim s pripadnostjo neki skupini/ kultu, kjer je individualizem izvzet, zatorej tudi lastno mišljenje, nestrinjanje in interpretacija stvari po svoje ni ravno zaželena, kar se mi zdi nesprejemljivo.
Dočim se mi pa vseeno zdi, da bi se lahko krasno nestrinjali in prepirali, podajali svoja mnenja in videnja, če bi se ustanovilo ‘Društvo nergačev in vase zagledanih drekačev, ki kritizirajo vsevprek’, v društvenih prostorih bi se dobivali enkrat na teden, paberkovali o perečih problemih in se nadvse imenitno zabavali. Čeprav je pomislek, ali dati tiskati majice društva ali ne odveč, je toliko bolj skrb vzbujajoče dejstvo, da bi bilo sila težko organizirati izlet z avtobusom, najeti dvorano za druženje s srečelovom ali pa rezervirati gostilno za novoletno zabavo.
Ob tem pomislim, če bi sploh želel presedeti torkove večere v tako prešerni in radoživi družbi, potem pa se spomnim Marxa in njegove bistroumnosti …

marx

1 komentar
by kostin mozeg on 26 septembra, 2015  •  Trajna povezava
Posted in izhajanja,razpredanja,tuhtanja
Tagged ,,,,,

Posted by kostin mozeg on 26 septembra, 2015

https://kostinmozeg.wordpress.com/2015/09/26/ironija-individualizma/

‘Kaj bi rad počel v življenju?’ ‘Pisal.’ ‘Knjige?’ ‘Ne. Čeke s kritjem.’

Moja prizadevanja, da bi se mi nekoč uspelo prebiti v slovensko pisateljsko srenjo, so precej klavrna, saj me pri tem nekako ovira moj lastni jaz, ki nikakor noče sodelovati v teh jalovih poskusih naskoka na avtorsko sceno, čeprav so zametki rahlih usklajevanj že pognali prve popke.
Na zadnjem takem dogodku, ki sem se ga bil udeležil je bilo skorajda moč čutiti tisto pristno vzdušje in prebujanje notranjega zavedanja, da nekje globoko v meni tiči literat. Pravi pravcati. Čutil sem ga v drobu.

To nikakor ne pomeni, da sem v silni želji uspeti in kaj kmalu izdati oprijemljiv izdelek s platnicami ter s stranmi na katerih bi si sledile črke v različnih zaporedjih, verjel besedam kakega založnika, ter mu med čistili, metlami in krpami nemarno zmetanimi za vrati z napisom ‘Skladišče, vstop dovoljen samo zaposlenim!’, nastavil zadek.
Celo besedo ‘literat’, ob kateri me je prej spreletaval srh in oblival hladen znoj, če sem jo le slišal kaj šele, da bi jo bil izustil, mi počasi uspeva izdaviti brez, da bi v ustih okusil grenčico dvignjenega žolča.
Kar želim reči je, da sem se čutil literarno. Kot ta prav pofukan pisatelj.
V mapi sem imel natisnjeno zgodbo, nekaj sveže vnesenih ročnih popravkov, zadovoljivo število aliteracij, nekaj družbene kritike in še pred začetkom samega mnogoboja sem vase vnesel liter temnega češkega piva. Še preden sem sploh slekel plašč. Celo na ovratniku srajce se je pojavil madež, a se je izkazalo, da je bila bržkone le voda, saj je izginil tako kot se je bil pojavil, tako da nisem mogel povsem izkoristiti jokerja zapitega in zanemarjenega literata. Moja trema in nervoza sta se kot ponavadi našemili v oholost in odrezavost.
Časa do mojega branja je bilo še precej in ravno zadosti, da sem uspel pokaditi skoraj vse cigarete ter spiti še nekaj piv, saj je bila gneča v lokalu neznosna in sem se raje zadrževal zunaj. Prostor je bil zabit do zadnjega kotička pa še tam je nekdo sedel na tleh, nad njim je nekdo čepel, nad njima pa nekdo v stoje bedel, da ju kdo ne pohodi ali pa se čeznju ne spotakne.
Tolikšnega zanimanja za literarno ustvarjalnost, za pisano besedo in interpretacijo samih avtorjev besedil najbrž ni pričakoval nihče. Ker ga v resnici tudi ni bilo. Le prizorišče dogodka je bilo pač majhno.

Sedaj, ko se je bližal čas mojega čitanja in zasedbe sedeža na nekolikanj privzdignjenem odru, je po vseh tistih popitih perih omenjeni literat že krepko butal ven. Glih prov prbit, glih fajn prešvican od postopanja v literarni savni in prekajen od heftanja čikov v predverju, zaradi obojega skupaj že malce nahoden in zavolj vsega skupaj s primerno baržunastim glasom, torej ravno pravšnji.
Naredim še en šluk, pobašem ruzak in se zdrenjam med ljudmi, da pridem do mikrofona. Najprej se malce prijateljsko zbadava z Gorostasnim, nakar povem, da sem bil pripravil nekaj hudomušnega in zabavnega, vendar pravila pravijo, da moram brati tisto isto s čimer sem se bil uvrstil v finale.

‘Ne, ni ti treba!, Kdo to prav’!?’
‘Mail ste mi poslali, da moram! Ne me jebat zdaj tle! Mail je svet!’
‘Ni res. Lahko bi bral kar bi hotel.’

Kaj naj zdaj? Preberem pravljico? Preberem torej kar sem se brati namenil, sestopim in grem kot se za literata spodobi naravnost k šanku po nov odmerek hmeljevca in zatem ven. Pit in kadit.

Tile mnogoboji so iz leta v leto zanimivejši. Toliko različnih stilov, pogledov na svet in interpretacij. Svoje zgodbe podajajo raznorazni blogerji, amaterski pisci, člani upokojenskih literarnih sekcij kot tudi že uveljavljeni literati, z že izdanimi prvenci ali celo večimi knjigami. Od peresno lahke kategorije do težkokategornikov. Vse v istem ringu, z enakimi merili in z enakimi vatli. Kriza tolče vsepovsod in gnar je gnar. V pravilih pa tudi ni nikakršnih omejitev kdo se sme ali pak ne sme prijaviti.
Kdo ve … morda bo naslednje letu sodeloval tudi Mazzini. Ali pa Moderndorfer. Gazvoda.Vojnović nemara. Vendar na to ne gre gledati kot na konkurenco s katero se ne more kosati nekdo, ki piše zgolj za zabavo ali pa tako malo – za hobi. To je izziv!
Ravno zato tuhtam, da gre bolj kot za predstavitev svojega dela, svojega pisanja, razmišljanj in razglabljanj zavitih v neko kratko zgodbo, v resnici za neke vrste literarni cirkus, literarno areno, prozni mnogoboj, kjer so dovoljena vsa sredstva.
Šteje vse! Za jebeni performans gre!
Ta pa mora biti všečen. Populističen. Najmanj kar lahko storiš je, da si nadeneš kurčev klobuk al pa lajbč. Navsezadnje je odločilen glas ljudstva. Ljudstvo pa sestavljajo ljudje, ki pridejo na performans. Več ti jih je naklonjenih, večje možnosti za zmago imaš. Kakovost zgodbe, izbor besed, vsebina so postranskega pomena.

Morda se bo z leti, s poglobitvijo krize in posledično s pehanjem za denarjem, kot tudi z željo po uveljavitvi, mnogoboj razvil v literarno prozni prosti slog gladiatorske borbe, kjer bo branje potekalo kar en čez drugega. Glasnejši, močnejši in vztrajnejši ko si, bolje je.
Eni bi opletali s kemičnimi svinčniki in nalivniki ter se skušali prebiti zadosti blizu nasprotnika, da bi ga s pisalom dregnili v oko ter mu s tem onemogočili nadaljevanje branja, drugi pa bi rajtam na verigo navezali pisalni stroj iz sredine prejšnjega stoletja ter ga sukali okoli sebe dokler sotekmovalcem ne izbijejo kakšnega zoba ali pa jih vsaj onesvestijo za minuto ali dve. Za branje imaš namreč na voljo le sedem minut, pa še na to omejitev se marsikdo kratkomalo požvižga.

Za varnost občinstva bi bilo poskrbljeno z namestitvijo nastopajočih v velikansko železno kletko, za večjo interakcijo pa bi obiskovalci lahko v kletko lučali kar jim pač pride pod roke. Kozarce, flaše, gnilo sadje in zelenjavo, najbolj zagreti navijači pa bi lahko svojim favoritom nudili tudi prvo pomoč in izotonične napitke.
S tem bi kakopak privabili večje množice, dogodek bi lahko prestavili na kako večje prizorišče, stekalo bi se več novcev, s tem bi se povečal nagradni sklad kot tudi število nastopajočih, z njimi bi bilo še več različnih pristopov, struktura občestva bi bila mnogo bolj raznolika, v temnih kotičkih publikuma ne bi posedali zgolj knjižni molji, sramežljivi komparativisti, zdolgočaseni slovenisti in ostala literarna sodrga, ki čaka na neuporabo rodilnika, napačno uporabljen sklon ali predlog.
Milenijci, miljenci in neusmiljenci različnih miljejev bi se spopadali kakor vedo in znadejo. Zabava za vse.

Morda pa bi z združitvijo pleba, meščanstva in intelektualne elite pod eno streho, lahko uspeli razširiti bralno kulturo in pripovedništvo, s pridobitvijo večjih finančnih sredstev pa obuditi založništvo in izdajateljstvo.
Zagotovo se je lažje izpostavljati, špilati klovna, glumiti gljivo, biti vaški norček ali pak karkoli že, če imaš poleg svežnja knjižnih zvezkov možnost odnesti domov kaj več kot le trepljaj po rami, stisk roke, ustno pohvalo od naključnega, da si bral dobro ali pa celo, da si bil drugi po oceni strokovne žirije, konec koncev pa tudi od orjaškega čeka za osemsto evrskih, ko si svoj del odreže še država, ne ostane prav dosti, vseeno pa je malce več, kot so sicer honorarji za pisanje kolumn, člankov, besedil za tiskane in netiskane publikacije, občila in portale.

Potem pa piši …

Če se kdo spomni besed cigojnarja, namenjenih šlager pevaču v filmu ‘Ko to tamo peva’ in če pevanje nadomesti s pisanjem, mu je kaj kmalu jasno, da se od pisanja živeti ne da. Kaj živeti. Niti životariti ali pa si s tem zaslužiti za kak priboljšek.
Možno pa je seveda tudi, da se ne gibljem v pravih krogih, ne poznam pravih ljudi in pišem o napačnih rečeh ter jih pošiljam na napačne naslove.

check

 

2 komentarja
by kostin mozeg on 10 marca, 2015  •  Trajna povezava
Posted in izhajanja,razpredanja,tuhtanja,zgode in prigode

Posted by kostin mozeg on 10 marca, 2015

https://kostinmozeg.wordpress.com/2015/03/10/kaj-bi-rad-pocel-v-zivljenju-pisal-knjige-ne-ceke-s-kritjem/

Razdirajoča razmerja

Kdor trdi, da se ni prav nič spremenil – s tem kakopak ne govorim o videzu – in da je enak kot je bil pred desetimi leti, je v zmoti ali pa v popolni možganski hibernaciji, saj je kaj takega skorajda nemogoče.
Informacije in opazovanje okolice vplivajo na človekovo razmišljanje na njegovo dojemanje, njegova dognanja, načela, vrednote, ki si jih prilagaja in prikroji vsakodnevno. Po malem.
Nekateri se lotijo tudi drastičnih preskokov v miselnosti, se najdejo v duhovnosti ali pa nekje drugje, ostali pa počnemo to nekako na podlagi izkušenj, okolja, družbe, vzgoje.To nas izoblikuje v ljudi kakršni smo.
Vsi radi mislimo ali pa si domišljamo, da delamo prav, četudi kdaj storimo kaj, kar ni v skladu z našimi načeli in si potem razbijamo glavo zaradi svojih dejanj, ki pa so vedno odraz nečesa.

Kaj tisto ‘nečesa’ je, je pogosto neznanka, saj je treba stopiti proč in pogledati celotno sliko. Če stojiš preblizu slike, je morda podrobnost, ki si jo vzel pod drobnogled, videti kakor neznaten in nepomemben podatek, ki pa je morda ključen.
Zato je potrebno stopiti malce proč in si ogledati celotno podobo in nastalo situacijo v kateri si se znašel.Pogosto smo precej podobni naši primarni enoti v kateri odraščamo in dobivamo prve impulze, kako naj bi korakali po svoji življenjski poti, kaj je prav, kaj narobe in kako se spopadati s tegobami življenja, zato ni čudno, če si vzorce, ki smo jih prejeli v rani mladosti, preslikavamo tudi naprej v življenju, si po njih krojimo usodo in izbiramo ljudi, ki nas obkrožajo. Navkljub svojim lastnim vrednotam, izkušnjam in znanjem, ki smo jih nabrali skozi proces izoblikovanja osebnosti.

To poteka na precej nezavedni ravni, saj se nemalokrat zgodi, da se sčasoma, ali pa potem ko je nekega razmerja konec in se ozremo nazaj na svoje razpadle zveze in partnerstva, z dobršno mero razsodnosti, z razumno stopnjo distance in brez zamer seveda – zavemo, da smo bili s človekom, ki je sila podoben našim prvotnim vzgojiteljem in učiteljem. Staršem.
Ugotovitve znajo biti precej podobne in skupni imenovalci pri vsaki zvezi se kaj kmalu izluščijo.Vsaj v mojem primeru so se in če sem denimo toliko človeški, kot si mislim, da sem, potem zagotovo drži še za koga.

Vzorce nosimo s seboj – raje nehote kot hote – in po njih nezavedajoč se, izbiramo sebi (ne)primernega partnerja.
Otroci, ki so deležni zmerljivk, zbadljivk, zaničevanja, zasmehovanja in nerazumevanja ter pomanjkanja topline, ta vzorec prenašajo naprej. Vsaj pri sebi.
Tako vsakdanje in naravno jim je, da se prej ali slej znajdejo v hladnem objemu človeka, ki z njimi ravna natanko tako, kakor so vajeni iz preteklosti.
In ko se starši in izbranec/ka srečajo … so nad njim navdušeni.
‘Ta je pa pravi/a zate!’
Ja menda. V njem vidijo sebe.

Nehote in nezavedno si produkt vzgoje takih ljudi najde njihovo preslikavo.
Ker je bil bržkone tudi on vzgajan podobno.
Na enak način. Več s palico kot s korenčkom.

Palica ni nujno, da je vedno dejansko batina, tepež ali pa grobo ravnanje kot tako, ki bi puščalo vidne površinske posledice. Vse pogosteje se kaže, da je takih, ki so ranjeni in poškodovani znotraj, precej več kot je misliti.
Navzven so namreč taki videti trdni, odločni, morda celo ne najbolj prijetni osebki, a pod trdo in bodičasto lupino so v resnici zdrizasta, krhka zmeneta, ki bi rada le malce ljubezni.

Čeprav hrepenijo po nežnosti in toplini, jo nezavedno zavračajo, tako kot nezavedno nosijo s seboj vzorec. Lažje se je spoprijeti s tistim kar že poznaš, kot pa z nečim novim. Komplimenti in pohvale sicer dobro denejo in godijo, a povzročijo le zmedo.
Zavedajo se svojih kakovosti in vrlin, ki jih lahko ponudijo nekomu, obenem pa so polni dvomov vase in v tisto kar so.

Sem res tak, ali pa si le želim biti?
Si zaslužim biti z nekom, ki me bo imel rad in bo z menoj delal lepo?

abuse

Zato vztrajamo v razmerjih, ki niso niti zdrava, niti primerna niti nas ne osrečujejo in se prepričujemo, da si česa boljšega niti ne zaslužimo, saj če bi bili kaj vredni, potem z nami ne bi že vse življenje pometali, nas dajali v nič, nas zmerjali in teptali našo že tako slabo samopodobo.
Zato postreženo pogoltnemo, se nasmehnemo in se navadimo.
V obdobju nekaj let požremo na samokolnice njihovega govna, saj nas že od samega začetka pitajo z njim. Sprva po malem, s čajno žličko, pa jušno, potem z zajemalko.
Od njih je to pričakovano in zategadelj običajno, medtem ko od drugih ljudi ne prenesemo niti prdca.

Takšna je ponavadi žrtev.
Vloga, ki jo je osebek vajen in se mu ni potrebno prilagajati ničemur. Nadaljuje z ustaljeno prakso in tudi privlači nase ali pa njega privlačijo takšni kakršni so bili njegovi/njeni starši. Mučitelje oziroma manipulatorje.
Najde seveda nekoga, ki se je vloge navzel in deluje tako, da ponižuje in neredko fizično ali psihično trpinči izbranko/ca, a mu je to tako običajno, da tega niti ne opazi.

Opazi pa to rešitelj.
Nekdo , ki izhaja iz docela podobnega okolja, vendar se odloči ali pa se trudi otresti vloge žrtve, koliko uspešno ali neuspešno je precej odvisno od vsakega posebej, upira pa se mu zamisel, da bi bil mučitelj.

Logičen razplet je torej tak, da rešitelj skuša žrtev osvestiti in ji vliti moči, da bi se iz tega klopčiča skobacala sama, zgodi pa se mu, da rešitelj postane žrtev žrtve, ki začne manipulirati z njim in je v tem psihotičnem trojčku potem ravno on najbolj jebena stranka.

Sprva nase prevzame vsa negodovanja žrtve in njene frustracije glede zveze, ki se ji zdi brezizhodna, ji vlije nekega upanja, da bo zmogla in da ji bo stal ob strani ter ji pomagal prebroditi njene težave, žrtev pa to dojame kot šibkost in se ji ta nekdo, ki želi biti njen vitez v sijočem oklepu, upre, saj ga dojame kot slabiča, ker ji pokaže čustva, česar pa do sedaj ni bila vajena od nikogar.
Ne od staršev, ne od partnerja.

Morda zgleda tole malce zbegano in nerazumljivo. Vendar tudi ti odnosi so takšni.
Zblojeni, raztreseni, zmedeni.
Ne vem kako je biti mučitelj in manipulirati z nekom.
Vem pa da ni prijetno biti žrtev. Za prekinitev vzorca je treba prileteti ob dno.
Potreben je trd pristanek, potolčena kolena, odrgnjeni komolci in kak odkrušen zob.

Ko se pobereš, bi rad tako kot vsak bivši karkoli že, pomagal tistemu, ki je še vedno ujet v nek mini pekel tistega, kar je trpinčilo tebe in jih reševanja potrebne, brez kakega posebnega truda tudi najdeš.
Zadnje čase se je skoraj za vsako žensko s katero sem se tako ali drugače zapletel izkazalo, da ima ogromen kufer, ki ga vlači s seboj. Napaka je že to, da si ji pripravljen prtljago pomagati nositi. Vsebino kovčka bi moral stresti in izločiti vse, kar jo omejuje in vleče k tlem. Vseh spominov in travm pač ne rabiš nositi s seboj na veke vekov. Treba se jih je znebiti, vreči proč, zažgati. Pozabiti!

A njena žalostna očesca, dajo vedeti, da bi rada obdržala vse.
Četudi ve, da ni dobro.
Te ranjene srnice, ki imajo rane željne maziljenja in so potrebne oskrbe srečujemo na skoraj vsakem koraku. Težava je v tem, da imajo tudi nekoga, ki ves čas skrbi, da se jim ne zacelijo povsem. Tekma, kdo bo hitreje trgal in kdo bo hitreje krpal pa je utrujajoča.

Če se še tako trudiš in si misliš, da sedaj pa se bo zabrazgotinilo in zacelilo,  manipulator najde pot do nje, da ji zada novo. Ali pa si hrasto spraska sama.
Lahko bi se postavil na glavo pa ti ne bo uspelo. Najbolje se je umakniti. Če seveda zmoreš pustiti žrtev, ki si se ji odločil pomagati, da bogato telebne sama in se potem sama tudi pobere. Ker če boš tam, ko prileti na nos, si zajebal.
Znajdeš se v nemilosti žrtve, ki se niti ne zaveda, da te ima za svojo žrtev in manipulira s tvojimi čustvi mogoče še bolj kruto, kot bi to počel mučitelj.

Zato se zaveš, da se ta ne pusti rešiti in začneš reševati nekoga drugega.
Sebe.

Vendar je težko. Nerad prekineš vez z žrtvijo. Rad bi ji bil v oporo. Rad bi ji pomagal. A ti pri tem sedaj malce pomaga tudi žrtev sama. Odriva te proč, ker se boji navezati. Ker se v okolju, ki ga pozna, počuti udobno. Poznano. Domače.
Ko se že skoraj odstraniš in si rečeš ‘nimam kaj’, te z nekakšnim kontaktom zopet opozori nase. Toliko, da te spomni in preveri, če ti je še mar.

Morda nekje v sebi čuti, da bi se ti želela odpreti, ti zaupati, a kaj, ko izkušnje učijo drugače. Zavedamo se, da bi radi imeli ob sebi nekoga s katerim si lahko odkrit, vzpostaviš dialog in prijetno kramljaš ter mu lahko poveš malodane vse ali pa kar vse, vendar smo se že naučili, da se ti to vrne kot bumerang in da utegneš dobiti po glavi.

Kljub temu to, ko si ob nekom sproščen, se počutiš blizu tej osebi in ji zaupaš, se razgališ. Razgališ kot prostitutka v rdeči četrti.
Vsa svoja občutja in čustva postaviš v osvetljeno izložbo in na voljo. Zgodi se pa tako kot se zgodi prodajalkam ljubezni.
Marsikdo zastane, pogleda, se nasmehne ponujenemu blagu in mu je všeč, a vseeno odide naprej.
Cena je previsoka.

 

4 komentarji
by kostin mozeg on 4 junija, 2014  •  Trajna povezava
Posted in izhajanja,razpredanja,tuhtanja

Posted by kostin mozeg on 4 junija, 2014

https://kostinmozeg.wordpress.com/2014/06/04/razdirajoca-razmerja/

Nikol’ ne bom t’ prav’ Sloven’c

Čeprav je ob koncu devetdesetih let prejšnjega tisočletja, ko sem se v sposojenih gojzarjih vzpenjal na Kamniško sedlo kazalo, da bom pa vendarle mogoče nekoč povsem enakopraven član družbe in bom nemara deležen odobravajočih trepljajev po od ruzaka ožuljenih ramah in sem po tistem, ko mi je uspelo zlesti tja gor, resno pomislil, da bi se nekoč povzpel na sam vrh simbola slovenstva in si s Triglava ogledal to našo prelepo deželo, me je ta preblisk minil kojci, ko mi je prijatelj obrazložil kako te na vrhu krstijo.
Mislil sem namreč, da te malce poškropijo s kako vodo, ta pa mi je odvrnil, da jih dobiš po riti, al’ s pasom al’ s špago …
‘Kaj si rekel? Da te s pasom!?’
‘Pa saj ne zares!’

Mojega frisa ob Aljaževem stolpu ne boste uzrli nikoli in nikdar!
Mi na misel ne pride, da bi me po treh urah grizenja lastnih kolen in po prigovarjanju vodiča z: ‘Dajmo, dajmo! Da je ne bo Johnny že nazaj v dolino rezal, preden boš ti kumej gor prlezu!’, na vrhu ob lovljenju sape, za nameček še Frenk našeškal po zadnji plati.

krst
Frenk je drugače klen Sloven’c iz okolice Zbiljskega jezera doma, iz kraja Šentomprga, oziroma, kot piše na obcestni tabli – Valburga, vendar se mu ime Francelj, ki so mu ga mati v zibel deli,  zdi premalo svetovljansko. Prav tako brkati Đoni ni nič drugega kot en navaden Janez, ki misli, da je mnogo bolj frajersko, če se okličeš za Đonija.
Dasiravno gre bolj za šalo in za ohranjanje hribolazniške ter alpinistične tradicije, se že zavolj pregovorne balkanske trme ne pustim mlatiti po riti kosmatemu preznojenemu descu z zadahom po šnopsu, čebuli in kranjski klobasi.
Iz inata ne!

Proti rahlemu tepežkanju otročadi v vzgojne namene nimam nič proti, četudi je to dandanes že zadosten razlog, da te obiščejo uslužbenci CSD-ja, češ, da izvajaš nasilje nad mladoletno osebo, obenem pa je povsem vseeno, če skoraj desetero otrok dveh fanatičnih vernikov odrašča misleč, da jim hrano pred vrata nastavlja nihče drug kot Bogec personalno in poskrbi, da ne hodijo okrog goli in bosi. Nemara je res vsemogočen, a verjemite mi, da zagotovo nima časa za dostavo mleka. Niti svojim najbolj gorečim oboževalcem ne.
Še manj imam kaj reči zoper šeškanje v rekreativne namene med dvema odraslima in vsaj delno golima osebama, ki se s tem vzburita do te mere, da se spozabita in nemara zaplodita novega Slovenčka, povečata rodnost in poskrbita za pozitiven naraven prirastek.
Bog jima požegnaj.
Nikakor pa se ne pustim mlatiti po zadnjici po treh urah navpičnega rinjenja v skalnat breg, pa naj gre magari za tradicijo in navihanost.

Druga možnost, da bi bil sprejet, je ta, da se vsaj enkrat zjutraj zarana, primerno opremljen s steklenico žganega, šestorčkom piva, kakimi borovničkami ter z ragljo, bobnom in trobljo ali pa vsaj s piščalko, vkrcam v avtobus in se ga že med vožnjo tako nacukam, da se mi bo vsaj kolcalo, če revše na tešče ne zmorem spit toliko, da bi kozlal že ob zori. Če ti to rata šele po prispetju v dolino pod Poncami nisi dec.

‘Tala je šele dela bruhnu … preh se je pa nekej nazaj držou pa finga dewou. A miš, da si ti kej bol, k si jih vidu skakat, a kuga!?’

Ponce
Nikakor mi ne gredo v glavo te bojda športno entuziastične ekspedicije, ki se sprevržejo v brezglavo opijanje pod pretvezo navijanja za naše, kjer jih je večina potem tako ali tako obrnjena proti točilnemu pultu, namesto da bi zrli proti odskočni mizi in opazovali orle v letu. Tisti ‘vleci, vleci’ in ‘opopopop’ pa pride prav tudi ob nagibu flaškona in spodbujanju pri čim daljšem cuku.

Morda bi tale planiški praznik preimenovali v ‘žganica in poleti’ po vzoru ‘pivo in cvetje’, obiskovalce pa bi vabili s sloganom ‘v roke limonce pa hoj gor pod Ponce’ ali pa ‘v Planico s plenico’, s čimer bi se izognili zapletom pri opravljanju potrebe, s tem pa bi jim ne bilo toplo le pri srcu, ampak tudi pri pimpeku.

Če že ne morem biti t ‘prav z enim samim dejanjem, bi si morda lahko nabral več manjših štampiljk z udeležbo na veselicah, a kaj ko se mi ob narodnozabavni glasbi, ki je nekako zvesta spremljevalka teh prireditev, naježijo dlake na vratu. Ne razumem, kaj ima ta muzika opraviti z narodom, še manj z zabavo.
To da je glasba, je sicer razvidno po uporabi inštrumentov in čeprav ne gre za popolno kakofonijo med klarineti, frajtonarcami in izumetničenimi vokali pevk v narodnih nošah in avbah, bi po nekaj urah poslušanja narodno zabavnih viž, razbeljena pletilka potisnjena v uho delovala prav blagodejno na trpeči sluhovod.
Menda je na veselicah, pogost pojav tudi pretep in so včasih smatrali večer brez kake razbite betice, izbitega zoba ali vsaj zlomljenega uda, najsibo roka ali noga, če jim že ni uspelo nikogar spraviti na oni svet, za totalen polom, le da je bil takrat zadosten razlog že to, da si iz sosednje vasi, sedaj pa si uržah že, če ga pogledaš.

Nekoč so te, če je verjeti pripovedovanjem starih pretepaških mačkov, z vzklikom ‘Aufbiks!’ ali pa s ‘Čreve na plot!’, vsaj opozorili na udarec, sedaj pa te, meni nič tebi nič, s pestjo mimogrede dregne na zobovje ali pa ti pokloni brco v družinske dragulje, zato me udeležba takovrstnih družabnih srečanj mika še tolikanj manj.

gobec
Sprijaznjen da nikdar ne bom t’ prav Sloven’c in da je prav vseeno, če se po svojih najboljših močeh trudim vklopiti, če berem Kersnika, Šalamuna, Moderndörferja, Kosovela in Voranca in Jurčiča ter sem bržda edini Makedonec na planetu, ki zna malodane na izust tako dialoge iz filma ‘Cvetje v Jeseni’, kot tudi one iz ‘Tistega lepega dne’ in sem eden redkih, ki ve, da je celoten zaplet iz srbskega filma ‘Mrtav ladan’ pravzaprav sposojen iz Partljičevega tv filma ‘O težavah s Kalmanovim truplom in o neprimerni ljubezni med Frančekom in Gelo’ bom vseeno od kakega ta pravega deležen opazke, da sem t spodn, četudi je prav tako kot jaz na svet privekal v ljubljanski porodnišnici in celo nekaj let za menoj.

Bi me tile vzeli kaj bolj resno, če bi se nekega večera v alkoholni omami pojavil pred njihovimi vrati in bi besno kričal:’Gank rukam, kri voham!’

3 komentarji
by kostin mozeg on 24 marca, 2014  •  Trajna povezava
Posted in izhajanja,razpredanja,tuhtanja
Tagged ,,,,

Posted by kostin mozeg on 24 marca, 2014

https://kostinmozeg.wordpress.com/2014/03/24/nikol-ne-bom-t-prav-slovenc/

‘Recikliranje’ po slovensko

recikliranje

V tej naši mali deželici je recikliranje in ponovna uporaba dosegla neslutene razsežnosti.
Ne recikliramo le stekla, papirja, plastike in zamaškov, temveč recikliramo tudi članke, zamisli, kolumne in celo skeče oziroma standup nastope, ali pa se le te preobleče v kolumno, se pod njo podpiše njen tobože avtor in jo lansira kot lastno misel, ki je zrasla na njegovem zelniku, brez da bi navedel od kod je črpal gradivo.

Eden najbolj odmevnih primerov ‘recikliranja’ – ah no, prenehajmo s sprenevedanjem in recimo bobu bob – plagiatorstva, oziroma kraje, je nedvomno Mojca Mavec, ki je prepisala celotno kolumno nekega nemškega kolumnista iz enega nemškega zeitunga, kasneje pa se je domnevalo, da se ji ta ‘napaka’, ni pripetila le enkrat samkrat, temveč so njeni zapisi v Premieri močno spominjali na kolumne iz nemškega Die Welt. Celo v njenem opravičilu za kolumno v Oni je bil opažen rahlo prirejen citat iz Ane Karenine.

gips

Toda komu to mar? Se pač zgodi. Ukradeš avtorsko delo, intelektualno lastnino, jo prepišeš/prevedeš/prirediš, reč ozaljšaš z lastnoročnim podpisom in jo okličeš za lastno stvaritev.
Njej kaj dosti ni škodilo. Tiste bruke, ki si jih je naredila, je pozabila ob ustvarjanju oddaje Čez planke in Eko utrinki. Vodenje slednje si je bržkone prislužila zaradi svojih izkušenj z ‘recikliranjem’.
Sedaj se nam še vedno smehlja z ekranov iz oddaje Dobro jutro. Nacionalka jo ‘ma rada.

O plagiatorstvu v glasbi je bilo povedanega že toliko, da ne vem, če bi o tem zgubljal besed in dolgovezil, bom pa vseeno omenil Pop Design, Agropop ter nenadkriljivega Klinčija, ki je pred mesecem ali dvema na Val202 Karoliju razlagal, da se je to takrat pač tako počelo.
Po partizansko, diverzantsko, iz zasede. Rokenrol. Kdo ma pa cajt za te fore?

Presenetil me je pa štovani gospod Jonas Žnidaršič s svojo kolumno v Dnevniku z naslovom ‘Slovenc’. V njej na sila pronicljiv, zabaven, kritičen in piker način opisuje sebe. Jebeno dober zapis. Mestoma celo v rimah. A kaj, ko se je našel eden, ki je zapisane besede prepoznal, kot slišane v angleščini iz ust gospoda Georga Carlina ter pod članek dodal povezavo do Carlinovega ‘Modern man’.
Razkrinkan in razgaljen v svoji iznajdljivosti in ‘kreativni prilagodljivosti’, ki jo v sestavku omeni celo sam, se brž znajde in pripiše – citiram ‘ Zapis je mišljen kot hommage Georgu Carlinu in je v celoti sestavljen na novo, prevzel sem le (odlično) formo pripovedi.’

jonas

Kako že pravijo Srbi? Kasno Marko na Kosovo stiže.
Zakaj si nekdo umaže roke iz pozabljivosti, če je res bilo mišljeno kot ‘omaž’ njegovi genijalnosti, ki se ji pravi George Carlin?
Ni ta podatek ključnega pomena v poklonu nekomu? Da se navede komu? Bi djaw, da ja …

Morda bi to še šlo skozi, če bi Jonas ne bil Jonas in George Carlin ne George Carlin.
Če bi bil Jonas recimo Miki Bubulj ali pa Ranko Babič, George Carlin pa Cedric the Entertainer in bi ne šlo za ‘Modern man’ ampak za stand up, kjer Cedric razlaga kako temnopolti prevzemajo vse športe in je samo še vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo še s hokejem.
Eden od prej omenjenih, je v njunem B&B showu besedo ‘nigga’ preprosto nadomestil z besedo ‘čefur’ in zadevo nadaljeval v isti maniri.
Le da tu ni bilo dvignjenega kaj dosti prahu, ali pa sem nemara edini, ki je opazil in je ta del oddaje celo videl.
Ampak sem videl … in opazil … in povezal.

Ravno to hočem poudariti!
Zadostuje en samcat osebek, ki bo zadevo povezal. Zgolj in samo eden! Ni jih potrebno deset. Sto.
Eden je povsem dovolj.
Zato me jezi, da vsi zgoraj našteti tako zelo podcenjujejo svoje občinstvo, bralce, gledalce, opazovalce, da nas imajo za neuke, nepodučene, nerazgledane in neiznajdljive bebce.

Ne piše se leto 1988, ko so bili na voljo le TV Ljubljana, Druga mreža in TV Zagreb, v trafiki pa so nam ponujali samo Delo, Dnevnik, Borbo, Oslobođenje ter Novo Dalmacijo.

Na razpolago imamo svetovni splet z milijardomilijavžent podatki, nešteto spletnimi stranmi in četudi bi nam bil dosegljiv le youtube in vsevedni striček google, se ne da prodajati okrasnih bučk za jajčevce.

Če se komu le zazdi, da je določeno reč že nekje videl in če vtipka v brskalnik še tako bizaren iskalni niz kot je ‘porsche bus stop people waiting’ in klikne na slike, mu enaindvajseta fotografija razkrije, da odmevna in izvirna oglaševalska akcija, ki so jo bila polna vsa občila, s katero je Pristop Ljubljančane vabil na krog po Ljubljani s prestižnimi avtomobilskimi znamkami, morda le ni tako izvirna kot trdijo oni.

A vendarle, roko na srce.
Bo to kaj pomagalo, da se nekateri ‘polni samih sebe kot Fructalov sok’ (Iztok Mlakar), ne bodo posluževali takihle zvijač in vehementno trdili, da je umotvor njihov, ga nežno gladili in mu šepetali:’ My precious …’ (Gollum) in se pišmevuhovsko obračali proč, češ:’Ne čujem dobro!’ (Slobodan Milošević)?

Najbrž ne. Kar pa nam vsekakor ne preprečuje, da ne verjamemo vsega kar nam servirajo, postrežejo in nesejo pod nos.
Dvomite! Dvomite v vse! (George Carlin)

3 komentarji
by kostin mozeg on 24 januarja, 2014  •  Trajna povezava
Posted in izhajanja,razpredanja,tuhtanja
Tagged ,,,,,,

Posted by kostin mozeg on 24 januarja, 2014

https://kostinmozeg.wordpress.com/2014/01/24/recikliranje-po-slovensko/

Čredni nagon

Naj si še tako domišljamo in dopovedujemo kako svobodni smo, naj se še tako prepričujemo, da imamo svobodno voljo, in da se ravnamo po lastni presoji se nam te teze sesujejo v prah že ob obisku trgovine, kjer nam trgovci ob različnih ‘praznikih’, (ki so vse pogosteje kar konstrukt trgovcev samih ali pa se kakega že ustaljenega praznika oklenejo kot razvajen pamž materine noge, kadar trmari za tisto, kar si je pač zaželel) ponujajo različne vroče akcije.
Hočejo vsebino vaše denarnice in prmejduš – dobilo jo bodo!
Zato se na vas obesijo kot koalin mladič. A ker ima večina potrošnikov  v svojih denarnicah bore malo, nudijo popuste, odlog plačila, pike, točke zvestobe. Celo diktirajo vam kaj boste ob določenem prazniku kupili. Določajo vam jedilnik, kaj boste deli v lonec in kaj na mizo ter v usta. Oni odločajo kaj boste nesli domov – ne vi!
Da ne? Kupite tisto kar si želite vi, kadar si želite vi in ga ni trgovca, ki vam bo narekoval vsebino vašega vozička? Vozička ja, ne košarice. Košarico se vzame, le če se gre zgolj in samo po eno samo samcato stvar in po nič več. Toda ponavadi se vzame voz – če nam slučajno še kaj pade v oko.
In kaj je tisto kar se nam zatakne ob zrklo? Tisto kar nam nastavi trgovec. Nastavlja pa artikle in ponudbe ‘praznikom’ primerne. Pojdimo kar lepo po vrsti – kronološko.
Kojci po novem letu, čim pospravijo lučke in smreke in ostalo okrasje in božičke in čokoladne dobrote ter vso ostalo kramo, ki je kakopak nujno potrebna, da ob prehodu v novo leto lahko sploh preživimo, nam že podtikajo čokoladne srčke, plišaste srčke, prikupne plišaste medvedke s plišastimi srčki, bonboniere v obliki srčkov, zlatnino in bižuterijo v obliki srčkov, kajti pred vrati je valentinovo.
Valentinovo je praznik, kaj tega niste vedeli? Praznik zaljubljencev.
Če si samski, se ti ob tej evforični romantiki milo stori in pogleduješ okrog, če se da kje kupiti s srčki potiskan poldrugi meter vrvi, s katerega bi lahko zabingljal v kleti, po možnosti v majici s srčkom.

valentin

Dasiravno si misliš, ‘mene pa na te amerikanske fore ne boste’, si skorajda prisiljen družici kupiti vsaj vrtnico in kak srčkan srčast cuker, saj se bo sicer naslednji dan, ko se bodo njene prijateljice hvalile, kaj vse jim je Valentinček prinesel, počutile kot gobave izobčenke, na katere se ni prav nihče spomnil niti z umetno vzgojeno vrtnico brez vonja. Prej ali slej nam bodo po vzoru Alana Forda in skupine TNT, začeli posebej prodajati še vrtnično aromo.
Cirkus se je komaj dobro pričel, že je tu pust krivih ust, ko se našemimo, zganjamo norčije in preganjamo zimo. Temu sledi dan žena pa materinski dan in kaj kmalu je že čas pisanic, potic in prekajenih šunk.
Še vedno mislite, da se odločate VI?
Ste kdaj pekli ali kupili potico junija? Barvali jajčka avgusta? Si nadeli masko oktobra? Ste si jo, kajne? Na noč čarovnic. Še ena pogruntavščina z onkraj oceana, ki v naši kulturi nima kaj iskati. A kaj, ko nam jo trgovec ponuja …

Potem je tu prvi maj, ki je vsaj po moji presoji edini legitimen praznik. Saj je dandanes dejstvo, da delo imaš in ga dobiš celo plačanega, zagotovo praznovanja vredno.
S prvim majem in tradicionalnim prvomajskim golažem in nageljnom ter s prvomajskim piknikom se začne sezona kurjenja žarov, zato nam celo na bencinskih servisih ponujajo mini prenosne žare za enkratno uporabo. Oglje, klobasice, mini, midi in maxi mixe za peko na prostem, čevapčiče, nabodala in vse ostalo pa lahko kupimo vsepovsod.
Čez poletje vam dajo prosto, če seveda zanemarimo ponudbe turističnih agencij, potovalnih in počitniških aranžmajev na zadnji strani trgovinskih katalogov in nadležne nagradne igre, ki vam nudijo zastonjske počitnice v Grčiji, Turčiji ali pa na Jadranu ter tradicionalne veselice vaških prostovoljnih gasilskih društev.

Septembra še malo okrevamo od počitnikovanja in si belimo glave, s čim bomo otrokom kupili šolske potrebščine, šolske torbe in učbenike in delovne zvezke in ker nam solze že skorajda oblivajo obličje smo nared za dan spomina na mrtve.
Tekmovanje v objokovanju preminulih se lahko prične. Čim lepše urediti grob. Nanj položiti čim večji venec in čim več sveč. Velikih in dragih. Pokazati se v najlepših oblačilih in na pokopališče priti v vsaj opranem in zloščenem avtomobilu, če že ne v novem.
Naših predragih preminulih sorodnikov smo se letos spomnili in sedaj lahko izbrišemo žalosten obraz in si nadenemo veselega, saj bodo kmalu božični in novoletni prazniki in vse kar sodi poleg.
Nove lučice za smrečice, kupi daril in dobrot, kuhano vino, praznovanje …
Krog je sklenjen in lahko se znova prične.

Ovčereja je vedno bolj donosen posel in ni bolj vodljivih ovac od ljudi. Kljub vsem naporom in trudu, da bi ne bili enaki vsem, vsaj v določenih primerih podležemo ustaljenim normam in praksam ter storimo tako kot vsi ostali. Podležemo črednemu nagonu in si priznamo, da smo konec koncev, ovbe, tudi sami le človek.
Prav tako ob veliki noči pojemo kos šunke s hrenom in kuhano jajce, da dokažemo svojo kljubovalnost pa francosko solato pripravimo kar tako enkrat sredi poletja, vseeno pa se ne udeležujemo sezonskih razprodaj, saj se nam ne da drenjati za kose, ki jim jih vse leto ni uspelo prodati, pa najsibodo znižani za neverjetnih sedemdeset odstotkov.

sheep

5 komentarjev
by kostin mozeg on 21 januarja, 2014  •  Trajna povezava
Posted in izhajanja,razpredanja,tuhtanja
Tagged ,,

Posted by kostin mozeg on 21 januarja, 2014

https://kostinmozeg.wordpress.com/2014/01/21/credni-nagon/

Brada je preprosto – kul

beard

Bradači smo najjači. Dejstvo. Brade so kul. Dejstvo. Golobradci nam jih zavidajo. Dejstvo. Edini nekul bradač je Jurij Bradač. Dejstvo. Prave ženske imajo rade prave moške. Dejstvo. Pravi moški ima brado. Dejstvo.
Pomislite na pet pomembnih mož na tem svetu, ki so kadarkoli kaj pomenili in ugotovili boste, da so vsaj trije med njimi v nekem obdobju svojega življenja zagotovo nosili brado.
Aristotel, Charles Darwin, Platon, George Carlin, Ernest Hemingway, Che Guevara, Sean Connery, Primož Trubar, Jezus Kristus, ZZ Top, Vincent van Gogh, Polde Bibič, Heinrich Karl Bukowski, Dare Ulaga, Chuck Norris, Rihard Levjesrčni, …
Filozofi, igralci, misleci, vladarji, pisatelji, glasbeniki, učitelji, gozdarji, umetniki, poeti in vsi, ki se zavedajo magičnosti, ki jo brada premore, karizme, ki jo izžareva in neustavljivega seksapila ki veje iz nje. Tega pa ne pogruntaš, dokler je ne pustiš rasti. Res rasti, ne tisto šminkersko pol centimetra debelo črto, ki teče po robu čeljusti. Šele ko ti brada objame obraz se zaveš, da si videti bolje z njo kot pa brez nje.

barba

Nekajkrat se mi je že zgodilo, da se je kdo obregnil ob moje obrazno dlačevje in me pobaral čemu pravzaprav imam brado. Pametnega, tehtnega odgovora v takem primeru človek ne more podati, ne da bi se ujel v klopčič izmotavanja in malodane upravičevanja svoje nespametne odločitve za nošenje te povsem nepraktične in popolnoma nepotrebne navlake. Najbolj ‘zabavne’ so opazke, s katerimi ti določijo versko pripadnost in izrazijo neko strahospoštovanje, ko sami pri sebi ugotavljajo, da je v steklenici pred teboj zagotovo brezalkoholno pivo, ko pa je splošno znano, da ‘muđahedini’ ne pijejo alkohola. Takemu običajno namenim pogled, kakršnega ima sveti bojevnik, tik preden se razstreli. Da sem videti kot pravoslavni pop ali četnik je ena pogostejših. Kadar si jo pristrižem v špico, je zlodej, satan ali pa peklenšček skorajda pričakovan. Seveda je zgolj iz konteksta ter od koga si deležen opažanja razvidno ali je bilo mišljeno kot kritika ali kot pohvala. Ena najbolj izvirnih opazk ostaja, da sem (bil) videti kot Ramzes.
Spotikanje drugih ob brado pa se dogaja malodane vsakemu, ki jo ima, zato sem se odločil spisati nekaj priročnih izgovorov s katerimi bo bradač lahko odpravil radovednega izpraševalca z enim od teh verjetnih, malo verjetnih ali pa popolnoma neverjetnih odgovorov na vprašanje:

‘Zakaj pa ti pravzaprav nosiš brado?’

– Brez nje sem izrezan Justin Bieber. Sit sem bil otepati se najstnic.

– Imam še povsem uporaben glavnik in mi ga je škoda zavreči.

– Pod njo skrivam grdo brazgotino, ki mi je jo v spopadu prizadejala ena od treh norveških ninj, ki so me sredi noči napadle, ko sem okajen kolovratil po bližnjici skozi gozd.

– Brada me pogrša. Preprosto ne bi bilo pošteno, da bi bil poleg tega, da sem pameten in duhovit pa še grozno čeden.

– Ne morem se je znebiti. Nazaj mi zraste v pol ure. Prosim … pomagaj mi!

– Grda razvada s katero se borim in se je skušam otresti. Enkrat tedensko hodim na sestanke ‘anonimnih’ bradačev.

– Zaradi žensk. Te dlake mi gredo sicer grozno na živce, a pičke so nore nanjo, drgnejo se ob njo, zapletajo prste vanjo in jo naravnost obožujejo.

– Brado imam zaradi vloge. V ribniškem pasijonu igram Judeža Iškarijota. Takoj ko bo reč pri koncu, se bom kakopak obril, saj je biti tisti, ki je izdal našega Gospoda, še bolj tvegano, kot v zgodnjih partizanskih filmih igrati nemškega oficirja, ki ukaže požgati vas. Vprašaj Demetra Bitenca.

– Ker mi med kunilingusom ves žmoht steče vanjo in se potem še nekaj ur kasneje lahko spominjam, kako lepo sva se imela s tvojo sestro/ženo/mamo.

-Na pomlad začnemo s snemanjem slovenske različice Grizli Adamsa in do takrat mi mora zrast vsaj do ram.
____________________

*Odgovori so izvirni, noben od njih nima brade, navajanje avtorstva ni potrebno.

Upam, da vam pridejo prav in da se boste z njimi otresli nadležnega izpraševalca, ki je prepričan, da v bradi gojite, črve, žuželke in ličinke, saj smo po njihovem mnenju bradači zanemarjeni umazanci, ki nam je malo mar za lasten videz in še bolj za okolico, ki mora zreti v naše neurejene zaraščene ksihte polne zajedavcev, ki komaj čakajo, da se preselijo v sveže našamponirana lasišča nič hudega slutečih opazovalcev.

Dragi moji brati kosmati, nikar se ne trudite biti razumljeni. Zavistneži bodo še vedno zavistni, čas pa bo pokazal, da so ravno oni s tem nesprejemanjem poskrbeli, da smo še bolj kul kot bi bili sicer. Konec koncev si niso sami krivi, da jim brada ne požene. Pokažite malo sočutja, ne rinite jim jo v obraz in jih ne dražite z njo.

Sam sem imel brado, očala in pobrito betico še pred Breaking bad.

Bil sem kul, še preden je bilo kul.

beard1

1 komentar
by kostin mozeg on 3 januarja, 2014  •  Trajna povezava
Posted in izhajanja,zgode in prigode
Tagged ,,,

Posted by kostin mozeg on 3 januarja, 2014

https://kostinmozeg.wordpress.com/2014/01/03/brada-je-preprosto-kul/

Futr mein ego

Pozor!
Po svetu so poleg klasičnih vampirjev, ki ti izsesajo kri in te spremenijo v nesmrtnega, (če se jim le tako zazdi) pričeli pustošiti še okrutnejši, nevarnejši in v določenih primerih ravno tako seksipilni kot tisti vampirji iz novodobnih sag, kjer ne veš ali ti bo ostrozobi lepotec posesal tiča ali žilo na vratu.
Le te, je evolucija iz grdavšev, kakršen je bil Nosferatu pripeljala do podobe, ki je na moč privlačna. Nič več ne zalezujejo svojih žrtev po temnih kotičkih in mrakobnih uličicah prepojenih z urinom, temveč svoje žrtve zalezujejo … ne, ne – zapeljujejo po nočnih klubih in barih. Prežijo z nasmehom.
Naj mi poznavalci ne zamerijo, ker nisem tako podučen, kje vse se jih da srečati, saj konec koncev niti ne govorim o njih.

Govorim o drugačni vrsti. Govorim o energopirjih. Vampirjih, ki se futrajo z energijo drugega človeka.
Ti okrutneži so ‘day walkers’, sonce jim ne škoduje, prav tako ne česen in ne srebrni križi.
So prijazni, razumevajoči in odprti. No, vsaj sprva tako delujejo … Tako kot vsi prevaranti in goljufi.
Imajo pa velikanski, požrešen EGO!
Ta pa zahteva hrano! Energijo! Štrom!
Požre sleherno pozitivno opazko, zahteva jo, vedno več in več jih potrebuje, od vedno več ljudi, novih in novih trepljanj po rami, pohval in ploskanja. Zahteva pozornost!
Kadar človek dojame, da mu služi le kot energijski obed in da mu je zgolj prehransko dopolnilo je že prepozno.
Te že cuza.
S hranjenjem svojega nenasitnega ega nadaljuje tako, da ti vrača negativno energijo. O tebi začne kuti zgodbe o tvoji ničvrednosti s čimer poudarja svojo namišljeno večvrednost.
Samega sebe privzdigne tako, da ti stopi na rame in te tlači globlje v blato, hkrati pa ti ponuja roko, da te bo izvlekel.

Energetski vampir te pusti na tleh. Izžetega, izmučenega, praznega.
Z brez izraznimi, praznimi očmi in eno samo mislijo.

WTF!?

Ne pomagajo ne energetski napitki, ne obkladki niti meditacija.
Pomagajo le široko odprte oči!
Torej uč na pecelj, ker nikol’ ne veš, če se pizdun ne hrani ravno v tem trenutku.

ego

Komentiraj
by kostin mozeg on 16 oktobra, 2013  •  Trajna povezava
Posted in izhajanja,razpredanja,tuhtanja,zgode in prigode
Tagged ,

Posted by kostin mozeg on 16 oktobra, 2013

https://kostinmozeg.wordpress.com/2013/10/16/futr-mein-ego-2/

Suicid je treba ubit

hangon
Dovolite mi, da čestitam vsem cagavim pizdunom, ki nis(m)o zbrali dovolj jajc ali pa so bili presmotani, da bi jim zastavljeno dejansko uspelo, ter se jim je poskus samomora ponesrečil ali pa izjalovil.
Očitno so nekateri res nesposobni do amena, da se jim niti fentati ne uspe in morajo svoja bedna ter vsega zaničevanja in pomilovanja vredna življenja nadaljevati, čeprav bi jih raje obesili na tram na podstrešju in se zazibali v onostranstvo, s tem pustili vse za seboj, se otresli vseh tegob in težav, ki jih tarejo in so jih tudi dokončno strle, da so si rekli ‘navaden niče sem, ničvreden bednik, ki ga nihče, četudi bi se vžgal, ne bi niti poscal’ in izberejo soočenje z bridko smertjo.
Danes je namreč Svetovni dan preprečevanja samomora oziroma boja proti samomoru in če tole bereš, potem si ga, oziroma ga nisi še,  zgural do konca – juhej! in si še med živimi. Radost in veselje!

Kaj, ko bi se raje lotili, da bi bil naš vsakdan, Svetovni dan odpravljanja razlogov za samomor in bi sčasoma postal sleheren dan – dan brez misli na samomor? M? Da človeka niti enkrat samkrat ne bi prešinila misel na most, štrik, vlak, žiletko in vse ostale izhode v sili, ki se porodijo v glavi obupanca? Da bi mu niti na misel ne prišlo, da je samomor najboljša možna varianta? Težka, kaj? Seveda je težka, ko pa odločitvi za samomor (pre)pogosto botruje tako banalen faktor kot je denar.
Marsikdo, bi se z mano, seveda ne strinjal in bi rekel, da to pak ne drži, da je mnogokrat pomemben dejavnik tudi psihično stanje človeka.

Zdaj pa roko ven izza gat, pa na herc.
Z vsem tem se je lažje spoprijeti, če imaš denar za najemnino, položnice, hrano in konec koncev za frdamanega psihiatra. Mnogo lažje si je reči ‘ok, vse to kar me pesti, se da odpraviti z odkritim pogovorom z nekom, ki se na tovrstne reči spozna in mi bo znal svetovati, kako prijeti bika za roge in se mu ne pustiti pomendrati.’
Če grem lahko k zobozdravniku, kadar mi gnije šestica, ker sem pač površen pri ščetkanju zob ali pa kadar se v pijanosti prekucnem čez smetnjak in si raztrgam golen, zakaj bi ne mogel iti k psihiatru in priznati, da imam težave?

Ker je stigma biti malce čez les, biti premaknjen, usekan, ruknjen.
Tako kot je stigma biti tisti čigar fotr/teta/ded/ stric, se je navezal.
Ampak tisto je stigma nekoga drugega. Ne tistega, ki ni šel v ambulanto, ampak z vrvjo v drvarnico.

Še dobro, da imamo take dneve kot je današnji, da se lahko borimo proti samomoru.
Ker samomor je tisti grdi, grdi stric, ne tisto kar do samomora pripelje.

Tako, da vsa čast ti, prebunkal si suicid, prav mu je, kajti danes se res ne spodobi vzeti si življenja, če pa te slučajno prime fentat se jutri, pa bodi karseda temeljit, kajti jutri je – kako prikladno – Svetovni dan prve pomoči in bi bilo sila jadnikavo, če bi te ubožca rešil reševalec ali pa bognedaj sosed …

 

2 komentarja
by kostin mozeg on 10 septembra, 2013  •  Trajna povezava
Posted in izhajanja,razpredanja,tuhtanja
Tagged ,,,,

Posted by kostin mozeg on 10 septembra, 2013

https://kostinmozeg.wordpress.com/2013/09/10/suicid-je-treba-ubit/

Kar vprašaj! A pazi. Utegneš dobiti odgovor …

Pri ljudeh najbolj cenim in občudujem izvirnost in iskrenost.
Ker je oboje v teh časih težko, saj nas ukalupljajo, da bi bili vsi enaki in en drugemu podobni, tako po videzu kot tudi po razmišljanju, se morda ravno zaradi tega navdušim nad ljudmi, ki odstopajo od zapovedanih standardov in so po mnenju teh klonov čudaški, nenavadni, svojeglavi, ekscentrični in pač taki, da se jim je bolje izogniti. No, jaz se jim nalašč ne.

Ker so zanimivi, razgledani, s svojim pogledom na svet, nevodljivi in prijetni sogovorniki. Prijetni v smislu, da je debata dejansko debata, z izmenjavo mnenj in z obveznim nestrinjanjem. Če bi hotel, da mi nekdo kima, bi si kupil tistega psička, ki ga nalepiš na armaturno ploščo.
Pogovori o nogometu, politiki in podobnih bedarijah me iritirajo in dolgočasijo do obisti, zato se jim, če se le da, pa se skorajda ne da, izognem.

Včasih se da človeka presoditi že po tonu pozdrava in prvih nekaj besedah. Nekajkrat se mi je že zgodilo, ali pa se je zgodilo onemu drugemu?, da sem odreagiral drugače kot je bilo pričakovati.
Lep čas se me je držalo, da sem ob srečanju na vprašanje ‘Kako?’, odgovarjal z ‘Udzad!’, kar je izpraševalca najprej malce vrglo, potem pa tako zabavalo, da mi ga je zastavljal vsakič znova. To se še vedno zgodi in vedno odgovorim enako.
‘Kako?’
‘Od zadaj!’

Najde se pa tudi kdo, ki se me loti z nadgradnjo tega in dobim postreženo ‘Kako si?’.
Odzovem se z: » Za en kurac, hvala.« ali pa z »Nikako, fala na pitanju.«, kadar pa se počutim dokaj v redu in sem potem tudi videti sprejemljivo vizualnim receptorjem odgovorim:»Tako kot zgledam.«
To ponavadi sproži izsiljen kompliment, ‘zgledaš dobro’ ali pa ‘videti si v redu’, ki mi ali godi ali pa mi je zanj malo mar, v obeh primerih pa se odzovem neprimerno.
Se pravi ne vrnem komplimenta, ali pa prhnem suhoparen ‘hvala’.

Zakaj ne odgovorim resno, oziroma zakaj ne odgovorim človeku, ki me vprašuje po počutju, tako kot se spodobi?
Ker ga v resnici ne zanima.
Za frazo gre! Mašilo!
Premostitev začetne zadrege, uvod v brezvezen pogovor ali pa bežen pozdrav.

Sicer sem poln pitalic in sem bil že nekajkrat upravičeno označen za zasliševalca, a ne zato, ker bi firbcal. Sprašujem, kadar bi rad prek odgovorov na zastavljena vprašanja, zaslišanega bolje spoznal.
Čeprav jim ne svetim v oči z namizno svetilko, se ne nagibam preteče prek mize, niti jim v obraz ne pljuskam kozarcev ledenice, to vzamejo kot neko pretnjo, v bistvu gre pa za kompliment, ki ga ni deležen ravno vsak. Ker me vsakdo še zdaleč ne zanima.

Sprašujem ljudi ki me zanimajo.
Ki so mi zagonetni, od katerih menim, da utegnem izvedeti kaj novega, da mi znajo odpreti neke nove percepcije in drugačne poglede na svet. Čeprav se nekomu morda zdi, da je omembe vreden pogovor, če z nekom izmenjaš nekaj predvidljivih in vljudnostnih fraz, je meni škoda vsake izrečene besede in sape, ki sem jo bil potrošil za izgovorjeno.

‘Kako si?
‘V redu. Ti?’
‘Bo. Gre.’

Aaaaaaarm … Kaj!?

Kaj za vraga je v redu!?
Kaj to pomeni? Da je dobro, a da bi bilo lahko boljše pa vendarle, da le ne bi bilo slabše?
Kaj ta v ‘redu’ pravzaprav pomeni? Ali pa ‘bo’? ‘gre’!?
Kaj je tisto kar bo, kaj je tisto kar gre in kam hudiča gre?

No to pa jaz vem. Gre v maloro. Vse skupaj. Vem tudi zakaj.
Ker se ne znamo pogovarjati, ker nismo iskreni v lastnih mislih v lastnih glavah in bi bilo zaslepljujoče pričakovati, da bomo potemtakem iskreni do drugih. Naslednjič, ko me bo kdo vprašal kako da sem, ga bom posedel za debeli dve uri nekam na kako škarpo in mu do potankosti razložil kako sem.

To ga bo izučilo postavljati vprašanja, na katera noče odgovora.

25 komentarjev
by kostin mozeg on 14 maja, 2013  •  Trajna povezava
Posted in izhajanja,razpredanja,tuhtanja,zgode in prigode
Tagged ,,,

Posted by kostin mozeg on 14 maja, 2013

https://kostinmozeg.wordpress.com/2013/05/14/kar-vprasaj-a-pazi-utegnes-dobiti-odgovor/

« Starejše objave
%d bloggers like this: