Očitno sem eden redkih intelektualnih počasnetov, ki mu situacija z Rogom ni kristalno jasna in se težko odloči h kateri struji bo pristopil in prevzel kolektivno zavest ter že izoblikovana mnenja, ki so pripravljena za posvojitev ter nadaljnje širjenje med ostale ljudi.
V ljubi nam deželi smo že vrsto let vajeni, da so stvari ali pravilne ali napačne. Črne ali bele. Lahko si le za ali proti. Si z njimi ali pa si proti njim. Greš ali dol ali gor. Si pristaš ali pa si sovražnik. Vmesne ni!
Al pihaš v isti rog, al pa ga pihneš mimo.
Lahko se priključiš tistim, ki trdijo, da so v Rogu le klošarji in odvisniki in da je tam leglo bolezni, dekadence in sprijenosti, hepatitis pa fašeš že, če se pelješ mimo s kolesom, kaj šele, da bi zašel za same zidove nekdanje tovarne in tam na kakšnem koncertu popil pivo.
Ta mnenja so za moj okus pretirana, zaplankana, nestrpna in jim težko verjamem, čeprav bi parola ‘Nad bagro z bagri!’ v želji po očiščenju  sodrge iz ‘najlepšega mesta na svetu’.
– priznajte – zvenela zelo bojevito in pravičniško, da kreativne note ter besedne igre nkar ne omenjam.

Prav tako težko pogoltnem romantične zapise predvsem novinark, ki nam neposvečenim, ki Roga ne poznamo, ki z njim ne dihamo, nam srce ne bije v ritmu marsejeze in internacionale, ter bi nam – no ali pa vsaj meni – za oblikovanje lastnega mnenja prišel prav še kak podatek, reči si upam celo – kako dejstvo in potrditev o umetniškem ustvarjanju Rogovcev, s čimer bi tudi takoj ovrgli namige nasprotnega pola.
Vendar ne … Berem te propagandne pamflete o svobodi, o ustvarjanju, o avtonomnosti in alternativnem načinu življenja in mi gre ob nekaterih vsiljenih literarnih slikarijah na smeh. Ma kaj smeh!? Krohot!
Bager z napisom Cat, kot simbol korporativizma, uničenja in smrti sredi noči privrši nad nič hudega sluteče prebivalce Roga in jim želi podreti njihova domovanja. Plehko in populistično. Bi bilo kaj bolje, če bi na bagru pisalo JCB? Je britansko poduzeće manj sporno od ameriškega? Idi bre begaj …  Namen enega ali drugega bi ostal enak. Prišel je rušit. Sicer osem dni prekmalu, pa vendar. Bodo sedaj čez en teden Rogovci nared za odhod, kot je dogovorjeno? Bodo alernativci povezali culice in sprejeli alternativo, ki jim jo ponuja Janković? Bodo vraga. Tam so se naselili, tam bivajo in živijo, čeprav je bilo dorečeno in dogovorjeno, da tam ne bo bival nihče! Odkod torej vsi ti ljudje, ki so jih varnostniki ob tretji in pol zjutraj davili in mlatili? So v mesečini okopavali in zalivali bio paradižnik?
Saj ne rečem, da je Jankovićev način pravšnji. Ni! Vendar, če bi bil Rog res tisto, kar opisujejo več kot očitno naklonjene novinarke, pri katerih ni zaslediti niti kančka dvoma o tem, da tudi Rogovci niso povsem brez madežni, bi sredi noči tam ne bilo nikogar. Ali pa gre morebiti za nespeče umetniške duše, slikarje in kiparje ki vihtijo svoje čopiče in z dleti klešejo kipe v kamen ponoči v soju zvezd in ob zvoku škržatov? Dvomim.
Zdi se mi, da je med to peščico umetnikov, ki tam dejansko nekaj počne in ustvarja, tudi nekaj takih, ki bi se jim lahko mirno reklo, naj poberejo šila in kopita, ker glede na dogovor sklenjen med občino in uporabniki tam nimajo kaj početi.
Človek ne rabi biti strokovnjak, da bi ugotovil, da so stavbe dotrajane, niti ni treba nekega posebnega merjenja statike, ki bi dokazoval, da se utegne vse skupaj nekega dne sesuti samo vase, ob tem pa morda podreti celo kako stavbo, ki je takole na oko videti varna.
Zakaj bi nekdo pri zdravi pameti torej želel na vse kriplje ostati v nevarnem območju, ki je – po ogledu Odmevov in razlagi predstavnika mestne občine – za povrh še ekološko nevarna, saj so pod objekti še bazeni polni kemikalij in ostanki nekdanje galvane?
Naj me vrag, če mi je jasno.
Rogovci območje sedaj stražijo in če bi imeli dejansko kako pravico do vztrajanja, bi zagotovo kričali ‘Tujega nočemo, svojega ne damo!’, težava pa je v tem, da vztrajajo na tujem, še vedno pa vztrajajo tudi pri svojem, da Roga ne bodo zapustili.
Ni mi jasno, kaj jim ni jasno. Kot mi tudi ni jasno, da pri vseh možnih vnetih zagovornikih Roga niso našli nekoga, ki bi prišel na Odmeve in bi vsaj dostojno pariral sogovorniku, če že ne bolj prepričljivo podal argumente zakaj Roga NE rušiti. Pri vsej silni podpori z vseh strani, se ni našel nekdo z nekaj več retoričnimi sposobnostmi.
Ja porkaduš no … Žalostno!
Še tisto priložnost, ki so jo imeli, da bi ljudstvu, ki jim je pripravljeno prisluhniti in jih, ako bi jim na pravi način predstavili svoje argumente, svoje videnje, svoj prav in MOLov napak, nemara celo podprli, so zapravili. Tisto kar je bilo rečeno in povedano je bilo skorajda bolj klavrno od videza same tovarne znotraj zidov in na ravno tako trhlih temeljih, ali pa mi je estetika grdega nedojemljiva reč, saj se je predstavnik Rogovcev obregnil ob to, da bi MOL rad naredil lepe fasade in lepe kavarne, kot bi bilo to nekaj naravnost nesprejemljivega za sam center glavnega mesta neke države. Glavnega mesta, s katerim so se dogovorili, da bodo zgolj začasni uporabniki, sedaj ko je ta začasnost potekla, pa postavijo barikade in obnove ne dovolijo.
Rog je brez elektrike in brez vode. Koliko časa pa mislijo, da lahko zdržijo na ta način? Bodo z zaseženim, na rožnato prebarvanim bagrom skopali vodnjak pod češnjo ali pa bodo obupali in ugotovili, da njihov upor nima smisla? Niti ni prav, če si nekoliko izposodim besede iz skorajda poetičnega zapisa o Rogu ene od zagovornic svobodnih ljudi, kulture in umetnosti.
Sit sem tega večnega sklicevanja na kulturo. Na umetnost. Na kreativnost. Multikulturnost.
Vsak jeben growlarski koncert še ni kultura. Vsaka na hitro nasprejana parola ali pa s šablono narejen grafit še ni umetnost. Vsaka nesmiselna in neuporabna sešvasana inštalacija ne pomeni nujno kreativnosti, kot tudi uporabniki različnih narodnosti in z vseh vetrov, ki ne morejo skleniti skupnega dogovora znotraj lastnih dogajanj, ne pomeni multikulturnosti.
Večno grajanje kapitalizma in kapitala, profitne naravnanosti in mainstreama hkrati pa so vsi prebrani članki izšli pri časopisnih hišah, ki so avtorjem zagotovo namenile honorar za njihove prispevke, v katerih jasno zavzemajo stališča v podporo Rogovcem, čeprav je očitno, da imajo tudi oni precej masla na čelu, da vztrajajo pri nesmiselnem in da se očitno bojijo tega, da bo marsikdo od njih kasneje ostal na situ in se ne bo mogel vrniti v obnovljene prostore, saj nima ničesar pokazati. Zagotovo niso vsi uporabniki Roga đankiji in đabalebaroši, prepričan pa sem, da tudi vsi niso nujno umetniki in ustvarjalci. Lahko so preprosto dobri bleferji.
Kot tudi vsak, ki mu objavijo fotografije poleg objavljenega članka ni nujno ravno fotograf. Lahko je preprosto v žlahti s piscem. Kar pa žal pisca pahne v rahlo neugoden položaj, sploh, če ima prej povedati zoper nepotizem in prirejene razpise.

Sploh ne štekam čemu tak halo okrog tega, da iz neke dotrajane in nevarne stavbe, ki je bila že v štartu predvidena za rušenje in je bilo dogovorjeno, da so tam le začasno in da bodo imeli tam lahko le delavnice in ateljeje, mečejo ljudi, ki nimajo nikakršne lastniške pravice, ko pa so pred slabim mesecem na Obali deložirali družino iz njihovega lastnega stanovanja pa se ni zganil nihče.
Sedaj pa horuk, mat vola, tega ne moremo in ne smemo dovoliti! Svoboda! Avtonomija! Fašizem! Samovolja! Podprimo jih v njihovem boju!
Kavsnite se v rit s svojimi tofu sendviči in plastenkami vode. Ne moreš uleteti nekam za par ur, se malo osončiti na prijetnem junijskem soncu potem pa, ko se ti zazdi, da si za to sezono opravil zadosti prostovoljnih ur aktivizma, spletel nekaj prisrčnih vezi, ki ti utegnejo priti prav v nadaljnjem kulturniškem udejstvovanju in pridobil zadosti materiala za udaren članek naravnost z okopov, si morda nakopal celo kako prasko, ko si na kup pločevine zadegal prometni znak ali pa videl pretečega varnostnika z razdalje nekaj metrov, ravno prav, da ti je nekoliko zavrela kri v žilah, kapnila kaka kapljica znoja na pregreta tla in prebudilo uporništvo v tebi, pa jo lepo popihaš domov, stopiš pod vroč tuš, si naročiš pico z dodatnimi feferoni, da še bolj podžge tvojega revolucionarnega duha, odpreš steklenico ne ravno poceni rdečega vina, prižgeš klimo, da se stanovanje ohladi medtem ko čakaš na dostavo, ti pa na balkončku gledaš proti osvetljenemu ljubljanskemu gradu, iz pecljatega kozarca srčeš kabernet sauvignon, pokadiš enega ali dva marliča in zmagoslavno sam pri sebi skleneš, da je bil danes dober dan za kulturo in svobodo in avtonomijo in da imaš izvrstno temo za pogovore v literarnih krogih z ostalimi salonskimi revolucionarji z občutkom večvrednosti ter brez občutka za lastno licemerstvo.

Z lahkoto bi se lahko obregnil ob pretcednikovo pakiranje tamponov in človeka na njegovem položaju neprimerno označil z vulgarnim poimenovanjem za predel kjer se higienski tamponi uporabljajo ter logično zaključil da on in tamponi še kako sodijo skupaj. Taisto oznako bi lahko uporabil tudi kot sinonim za  njegov brezhrbtenični značaj, pa ne bom …
Prav tako, bi se lahko spotaknil ob že zlajnano vižo ‘vsako delo je častno’, ki nam jo radi guslajo nesposobni funkcionarji udobno zleknjeni v svoje z usnjem tapecirane stolčke, se pa ne zavzamejo za delavce, ki ta častna dela opravljajo vsakodnevno, kaj šele da bi prejeli tudi častne plače, pa se ravno tako ne bom, saj gre skorajda za tračarske novice nevredne časa, ki jim je bil dodeljen v osrednji informativni oddaji, a kot kaže je v Deželi vse v najlepšem redu in ni ničesar bolj pomembnega o čemer bi lahko mediji poročali, zato bom novici pokomentiral na način na kakršen sta bili tudi podani, in če človek dvakrat pomisli ni z udejstvovanjem pretcednika in premiroerja pravzaprav nič narobe, celo povsem sprejemljivo je, kajti Želva konec koncev daje delo težje zaposljivim osebam, tudi takšnim z različnimi osebnostnimi in duševnimi motnjami. Borat temu profilu ustreza.
Cmerarjeva vožnja s triciklom pa je kot kaže postopno privajanje na vedno manj koles in se bo kaj kmalu vozil z monociklom, kot se za klovna tudi spodobi.
Več kot hilariozno je tudi ubadanje s tuhinjskim domnevnim skrajnim islamskim teroristom, zasliševanje sosedov v njegovi rojstni vasici pod kamniškimi Alpami, ter tuhtanje o tem, ali naj ga izročijo italijanskim oblastem, ker naj bi tam ne bil deležen objektivnega sojenja. O ježešna no!
A kadar gre za grupe bosonogih in razcapanih beguncev, med katerimi bi se morebiti v Slovenijo lahko pretihotapil tudi kak skrajnež, zaženemo vso kmetijsko mehanizacijo in organiziramo protest s transparenti in s harmoniko, katere blagozvočne melodije bi bile morda lahko vzrok, da je klen slovenski pob najprej prestopil v islam potem pa se celo boril v Siriji, kadar gre pa za fanta, ki je naše Menine planine list, pa ne zadošča niti njegovo odkrito priznanje?
‘Rok pa Boštjan, k sta bla tla rujena pa res ne morta bt đihatista! To so ghun k so Muhamed pa Ibrahim pa Abdulah!’
Seveda … in četudi se izkaže, da sta slovenske matere sinova res delovala kot islamska borca, se bo še vedno našel kdo, ki bo zato obdolžil une ‘t ubrezane’, da so jima dal kšno drogo v čaj ali pa da banda makaronarska išče žrtveno jagnje, ki ga bo darovalo mednarodnim inštitucijam zadolženim za boj zoper terorizem. Morda jim Žavbijev uhka svetuje kako to naredijo, da bo halal.
Nkarte ga izročiti Italiji! Sodi naj se mu v Sloveniji! Tukaj imamo več kot kompetentno in objektivno sodstvo. Zadosten dokaz za to je Kristjan Kamenik, ki so ga te dni s petdesetimi kilogrami kokaina v vrednosti dveh milijonov evrov (spet!) aretirali, tokrat v Italiji, čeprav bi moral biti na hladnem zaradi pravnomočne sodbe za umor na Tekačevem.
Mat kurja … da je roka pravice v mili nam domovini ne le kratka, temveč tudi zlomljena, je z imobilizirano desnico nazorno in ironično prikazal magister pravosodni minister Goran Klemenčič, čigar besede so šle mimo mene saj se je kostin mozeg ob vsej tej blaznici nekoliko utrudil.
Je bilo pa lepo slišati, da  je zelenica na razpadajočem Plečnikovem stadionu lično pokošena. Sedaj je treba pokositi le še s šavjem in plevelom zaraščene tribune.

Pred dobrima dvema desetletjema sem sedel v mali predavalnici območne enote Rdečega križa, kjer nam je izvajalec tečaja prve pomoči nazorno in brez olepševanj razlagal podrobnosti primerov poškodb, ki jim je bil v svoji dolgoletni praksi priča. Pripovedoval jih je skoraj kot anekdote, zabavne nezgode preprostih ljudi,  kot bi hotel potrditi tisto o Vesolju in človeški neumnosti.
Najbolj v spominu mi je ostala zgodba o možakarju, ki je vsako jutro iz garaže potegnil svoj mali motorček, predstavljal sem si Tomosovega avtomatika ali apn6, se z njim spustil po klancu in ga nekje vmes zakurblal, le da mu tisti dan ni in ni hotel vžgati. Sestopil je z njega, ga varno postavil na štender in preveril količino goriva v rezervoarju. Z vžigalnikom. Woooof! No … pa mu ga je le uspelo vžgati.
Iznajdljivec je utrpel hude opekline po vsem telesu, zahvaljujoč čeladi –  saj je varnost na prvem mestu – pa je obvaroval vsaj glavo v kateri se je utrnila ta veličastna zamisel. Namesto z motorjem na šiht, se je tisti dan peljal z rešilcem v bolnico.

Že takrat sem se vprašal, kako nekdo, ki v nekem obdobju svojega življenja naredi tako genialno glupost, ni česa podobno bistroumno usodnega storil že prej, ter kako vraga mu je  s tako primarno pametjo uspelo preživeti do svojega dvajsetega leta in se ni recimo že kot otrok zadušil med igro s polivinilasto vrečko, ali pa med žvečenjem lastnega nožnega palca. Pri teh bizarnih štorijah, ko bolščiš v pripovedovalca ali pa v medij, kjer vest zaslediš, začudenju sledi nejevera, saj težko verjameš, da je nekdo lahko tako prekleto neumen, potem pomisliš, da gre za izmišljotino in te ima nekdo za bebca, nakar te prešine, da si slišal že za uspešne tožbe, ko je kak brihtol po sebi polil vročo kavo in iztožil kup denarja, ker na lončku ni bilo opozorila, da je vsebina vroča.
Sicer gre za zgodbe onkraj luže, kjer bi dejali, ‘every cloud has a silver lining’, pri nas pa temu rečemu ‘po vsakem dežju posije sonce’ in takrat prebivalec tega dela sveta smukne v škornje, v žep pipec dene, v prtljažnik avtomobila košaro ter ilustriran gobarski priročnik zadega in se poda – ah, ta ironija! – po gobe.
Sedaj me določene ‘žrtve’ zastrupitve z gobami, pa naj se poberejo ali pak če jih pobere in svoj bridki konec vzamejo, sploh ne presenečajo več. Prej bi rekel, da jih celo pričakujem. Samozavest serijsko zna biti včasih tudi sila nerodna reč in zamah z roko, češ ‘ eeh, kaj če pa bit?’, zna gospej Usodi zveneti kot izziv ali pa priložnost, da pametnjakoviča poduči, da ni le mušnica tista, ki je neužitna.
Mati Narava že ve kaj dela, kot se ji najbrž kar dobro svita, zakaj to dela. Če ne bi hotela poskrbeti za to, da na Zemlji ostanejo bolj razmišljujoči, previdnejši in preudarnejši – se pravi za nadaljevanje vrste primernejši primerki – ne bi ustvarila dveh tako podobnih si rastlin kot sta čemaž in šmarnica, ter ju, kako prikladno in naravnost nesramno, umestila v enako okolje. Resda je Narava kruta, ni pa nepravična. Za lažje razpoznavanje razlike med obema, ima čemaž, ki mu pravijo tudi gozdni česen (kako presunljivo!) vonj po česnu.

Vsako teslo, ki se opoteče v urgenco, ali pa ga tjakaj privlečejo svojci, ki niso iz povsem enakega testa in ne jedo domačega čemaževega pesta, pač ne bi smel biti obravnavan. Če je tako prepričan vase, da ve kaj počne, mu ni treba riniti cevi v želodec, temveč mu je treba dati priložnost, da se zliže sam. Vso pravico ima, da dokaže, da se šmarnico lahko zaužije in da je enako kot bi zamenjal mestnik in orodnik. Nekolikanj nerodno in trapasto, nemarno in butasto, nepazljivo in površno, ni pa smrtonosno.
Krasen primer naravne selekcije, ki jo je zopet preprečil Človek s svojo tehnologijo in pripomočki, kot bi hotel zapeti tisto Ježkovo ‘nenenenenenenenenenenenenene! Darwin nima prav!’, je bilo letošnje vmešavanje v več kot očitno dobro pretuhtano odločitev, da je sprehod konec januarja, pri nekaj stopinjah nad ničlo povsem običajno in kakopak primerno nedeljsko razvedrilo. Kar vsekakor je … vendar okoli in ne prek Koseškega bajerja. Poročanje o nesreči bi bilo, če bi se jim udrla tla pod nogami in ne taleč se led.
Vendar ker živimo v družbi, kjer je treba pomagati tudi takim, so opazovalci klicali gasilce , ti pa so prihiteli in rešili dan. Juhej! Prepričan pa sem, da je marsikdo vsaj pri sebi in potihem izrekel ‘budalo! in bi ga namesto izvlekel na kopno, raje potolkel kot tjulna.

Z razvojem medicine in zdravstvene oskrbe smo v nekaterih pogledih naredili precej napak. Sam smatram, naj zveni še tako brezčutno in okrutno, da so take nagode zgolj pokazatelj tistega, kar je trdil Darwin in da ne gre za nič drugega kot za naravni izbor. Z vsemi temi posegi v integriteto nekoga, ki je zaverovan vase kot Napoleon pred Moskvo, pa drezamo v naravni krogotek, kar se nam utegne vrniti v glavo kot bumerang, saj s tem spodbujamo, da je med nami vedno več takih, ki jih po pravilih narave ne bi smelo biti.
Recimo bobu bob in ne označujmo vsakega neljubega dogodka za nesrečo, saj gre velikokrat za navadno človeško neumnost ali malomarnost in praviloma strelni rani v čelu ne botruje nadnaravna sila, ki je nabila in sprožila varno pospravljeno puško v zaklenjeni omari, temveč je za zevajočo luknjo v lobanji odgovoren neumen bedak, ki je, držeč puško za petelina, pogledal v cev.

Bam! He4d shot!