Pihanje v isti rog

rog

Očitno sem eden redkih intelektualnih počasnetov, ki mu situacija z Rogom ni kristalno jasna in se težko odloči h kateri struji bo pristopil in prevzel kolektivno zavest ter že izoblikovana mnenja, ki so pripravljena za posvojitev ter nadaljnje širjenje med ostale ljudi.
V ljubi nam deželi smo že vrsto let vajeni, da so stvari ali pravilne ali napačne. Črne ali bele. Lahko si le za ali proti. Si z njimi ali pa si proti njim. Greš ali dol ali gor. Si pristaš ali pa si sovražnik. Vmesne ni!
Al pihaš v isti rog, al pa ga pihneš mimo.
Lahko se priključiš tistim, ki trdijo, da so v Rogu le klošarji in odvisniki in da je tam leglo bolezni, dekadence in sprijenosti, hepatitis pa fašeš že, če se pelješ mimo s kolesom, kaj šele, da bi zašel za same zidove nekdanje tovarne in tam na kakšnem koncertu popil pivo.
Ta mnenja so za moj okus pretirana, zaplankana, nestrpna in jim težko verjamem, čeprav bi parola ‘Nad bagro z bagri!’ v želji po očiščenju  sodrge iz ‘najlepšega mesta na svetu’.
– priznajte – zvenela zelo bojevito in pravičniško, da kreativne note ter besedne igre nkar ne omenjam.

Prav tako težko pogoltnem romantične zapise predvsem novinark, ki nam neposvečenim, ki Roga ne poznamo, ki z njim ne dihamo, nam srce ne bije v ritmu marsejeze in internacionale, ter bi nam – no ali pa vsaj meni – za oblikovanje lastnega mnenja prišel prav še kak podatek, reči si upam celo – kako dejstvo in potrditev o umetniškem ustvarjanju Rogovcev, s čimer bi tudi takoj ovrgli namige nasprotnega pola.
Vendar ne … Berem te propagandne pamflete o svobodi, o ustvarjanju, o avtonomnosti in alternativnem načinu življenja in mi gre ob nekaterih vsiljenih literarnih slikarijah na smeh. Ma kaj smeh!? Krohot!
Bager z napisom Cat, kot simbol korporativizma, uničenja in smrti sredi noči privrši nad nič hudega sluteče prebivalce Roga in jim želi podreti njihova domovanja. Plehko in populistično. Bi bilo kaj bolje, če bi na bagru pisalo JCB? Je britansko poduzeće manj sporno od ameriškega? Idi bre begaj …  Namen enega ali drugega bi ostal enak. Prišel je rušit. Sicer osem dni prekmalu, pa vendar. Bodo sedaj čez en teden Rogovci nared za odhod, kot je dogovorjeno? Bodo alernativci povezali culice in sprejeli alternativo, ki jim jo ponuja Janković? Bodo vraga. Tam so se naselili, tam bivajo in živijo, čeprav je bilo dorečeno in dogovorjeno, da tam ne bo bival nihče! Odkod torej vsi ti ljudje, ki so jih varnostniki ob tretji in pol zjutraj davili in mlatili? So v mesečini okopavali in zalivali bio paradižnik?
Saj ne rečem, da je Jankovićev način pravšnji. Ni! Vendar, če bi bil Rog res tisto, kar opisujejo več kot očitno naklonjene novinarke, pri katerih ni zaslediti niti kančka dvoma o tem, da tudi Rogovci niso povsem brez madežni, bi sredi noči tam ne bilo nikogar. Ali pa gre morebiti za nespeče umetniške duše, slikarje in kiparje ki vihtijo svoje čopiče in z dleti klešejo kipe v kamen ponoči v soju zvezd in ob zvoku škržatov? Dvomim.
Zdi se mi, da je med to peščico umetnikov, ki tam dejansko nekaj počne in ustvarja, tudi nekaj takih, ki bi se jim lahko mirno reklo, naj poberejo šila in kopita, ker glede na dogovor sklenjen med občino in uporabniki tam nimajo kaj početi.
Človek ne rabi biti strokovnjak, da bi ugotovil, da so stavbe dotrajane, niti ni treba nekega posebnega merjenja statike, ki bi dokazoval, da se utegne vse skupaj nekega dne sesuti samo vase, ob tem pa morda podreti celo kako stavbo, ki je takole na oko videti varna.
Zakaj bi nekdo pri zdravi pameti torej želel na vse kriplje ostati v nevarnem območju, ki je – po ogledu Odmevov in razlagi predstavnika mestne občine – za povrh še ekološko nevarna, saj so pod objekti še bazeni polni kemikalij in ostanki nekdanje galvane?
Naj me vrag, če mi je jasno.
Rogovci območje sedaj stražijo in če bi imeli dejansko kako pravico do vztrajanja, bi zagotovo kričali ‘Tujega nočemo, svojega ne damo!’, težava pa je v tem, da vztrajajo na tujem, še vedno pa vztrajajo tudi pri svojem, da Roga ne bodo zapustili.
Ni mi jasno, kaj jim ni jasno. Kot mi tudi ni jasno, da pri vseh možnih vnetih zagovornikih Roga niso našli nekoga, ki bi prišel na Odmeve in bi vsaj dostojno pariral sogovorniku, če že ne bolj prepričljivo podal argumente zakaj Roga NE rušiti. Pri vsej silni podpori z vseh strani, se ni našel nekdo z nekaj več retoričnimi sposobnostmi.
Ja porkaduš no … Žalostno!
Še tisto priložnost, ki so jo imeli, da bi ljudstvu, ki jim je pripravljeno prisluhniti in jih, ako bi jim na pravi način predstavili svoje argumente, svoje videnje, svoj prav in MOLov napak, nemara celo podprli, so zapravili. Tisto kar je bilo rečeno in povedano je bilo skorajda bolj klavrno od videza same tovarne znotraj zidov in na ravno tako trhlih temeljih, ali pa mi je estetika grdega nedojemljiva reč, saj se je predstavnik Rogovcev obregnil ob to, da bi MOL rad naredil lepe fasade in lepe kavarne, kot bi bilo to nekaj naravnost nesprejemljivega za sam center glavnega mesta neke države. Glavnega mesta, s katerim so se dogovorili, da bodo zgolj začasni uporabniki, sedaj ko je ta začasnost potekla, pa postavijo barikade in obnove ne dovolijo.
Rog je brez elektrike in brez vode. Koliko časa pa mislijo, da lahko zdržijo na ta način? Bodo z zaseženim, na rožnato prebarvanim bagrom skopali vodnjak pod češnjo ali pa bodo obupali in ugotovili, da njihov upor nima smisla? Niti ni prav, če si nekoliko izposodim besede iz skorajda poetičnega zapisa o Rogu ene od zagovornic svobodnih ljudi, kulture in umetnosti.
Sit sem tega večnega sklicevanja na kulturo. Na umetnost. Na kreativnost. Multikulturnost.
Vsak jeben growlarski koncert še ni kultura. Vsaka na hitro nasprejana parola ali pa s šablono narejen grafit še ni umetnost. Vsaka nesmiselna in neuporabna sešvasana inštalacija ne pomeni nujno kreativnosti, kot tudi uporabniki različnih narodnosti in z vseh vetrov, ki ne morejo skleniti skupnega dogovora znotraj lastnih dogajanj, ne pomeni multikulturnosti.
Večno grajanje kapitalizma in kapitala, profitne naravnanosti in mainstreama hkrati pa so vsi prebrani članki izšli pri časopisnih hišah, ki so avtorjem zagotovo namenile honorar za njihove prispevke, v katerih jasno zavzemajo stališča v podporo Rogovcem, čeprav je očitno, da imajo tudi oni precej masla na čelu, da vztrajajo pri nesmiselnem in da se očitno bojijo tega, da bo marsikdo od njih kasneje ostal na situ in se ne bo mogel vrniti v obnovljene prostore, saj nima ničesar pokazati. Zagotovo niso vsi uporabniki Roga đankiji in đabalebaroši, prepričan pa sem, da tudi vsi niso nujno umetniki in ustvarjalci. Lahko so preprosto dobri bleferji.
Kot tudi vsak, ki mu objavijo fotografije poleg objavljenega članka ni nujno ravno fotograf. Lahko je preprosto v žlahti s piscem. Kar pa žal pisca pahne v rahlo neugoden položaj, sploh, če ima prej povedati zoper nepotizem in prirejene razpise.

Sploh ne štekam čemu tak halo okrog tega, da iz neke dotrajane in nevarne stavbe, ki je bila že v štartu predvidena za rušenje in je bilo dogovorjeno, da so tam le začasno in da bodo imeli tam lahko le delavnice in ateljeje, mečejo ljudi, ki nimajo nikakršne lastniške pravice, ko pa so pred slabim mesecem na Obali deložirali družino iz njihovega lastnega stanovanja pa se ni zganil nihče.
Sedaj pa horuk, mat vola, tega ne moremo in ne smemo dovoliti! Svoboda! Avtonomija! Fašizem! Samovolja! Podprimo jih v njihovem boju!
Kavsnite se v rit s svojimi tofu sendviči in plastenkami vode. Ne moreš uleteti nekam za par ur, se malo osončiti na prijetnem junijskem soncu potem pa, ko se ti zazdi, da si za to sezono opravil zadosti prostovoljnih ur aktivizma, spletel nekaj prisrčnih vezi, ki ti utegnejo priti prav v nadaljnjem kulturniškem udejstvovanju in pridobil zadosti materiala za udaren članek naravnost z okopov, si morda nakopal celo kako prasko, ko si na kup pločevine zadegal prometni znak ali pa videl pretečega varnostnika z razdalje nekaj metrov, ravno prav, da ti je nekoliko zavrela kri v žilah, kapnila kaka kapljica znoja na pregreta tla in prebudilo uporništvo v tebi, pa jo lepo popihaš domov, stopiš pod vroč tuš, si naročiš pico z dodatnimi feferoni, da še bolj podžge tvojega revolucionarnega duha, odpreš steklenico ne ravno poceni rdečega vina, prižgeš klimo, da se stanovanje ohladi medtem ko čakaš na dostavo, ti pa na balkončku gledaš proti osvetljenemu ljubljanskemu gradu, iz pecljatega kozarca srčeš kabernet sauvignon, pokadiš enega ali dva marliča in zmagoslavno sam pri sebi skleneš, da je bil danes dober dan za kulturo in svobodo in avtonomijo in da imaš izvrstno temo za pogovore v literarnih krogih z ostalimi salonskimi revolucionarji z občutkom večvrednosti ter brez občutka za lastno licemerstvo.

Advertisements

Bojim se …

Poskusi si zamisliti, da nečesa kar uporabljaš skorajda vsak dan, ni več. Predstavljaj si, da tole pomagalo, prek katerega izlivam svoje (za)misli, in ki ga vsakdo med nami pridno koristi v različne svrhe, tako poslovne in službene, kot tudi zasebne, za ohranjanje raznoraznih stikov, za pošiljanje podatkov, iskanje informacij, prebiranje časopisov, gledanja filmov in vsega ostalega, kar so nekoč pokrivali časopisi, radio in televizija, ter navsezadnje tudi kinematografi, nenadoma, takole čez noč, preprosto ugasne.
Mrk internetov!
Poskusimo si vsi skupaj za trenutek predstavljati nepredstavljivo.
Vem, vem … Prvotna reakcija bi bila: ‘OMFG! Kako bomo živeli odslej naprej, to je konec sveta, družbe, gospodarstva! Konec razvoja in napredka, konec neke ere! Vrnite nam internete!’ Scenarij za srhljivko enaindvajsetega stoletja.
Kaos, panika, kolaps, pizdarija živa. Nedvomno. Pa vendar? A bi se ne dalo živeti brez kurčevega googla? Facebooka? Elektronske pošte? Twitterja, Instagrama in bogsigavedi česa boga vsega še!? Seveda bi se dalo!
No … nekaj časa bi bili malo izgubljeni in zbegani, a na koncu bi zopet posegli po svinčniku in listih iz tiskalnika, ki bi nam odslej služil kot pručka, razen, če je mutifunkcijska naprava in bi ga imeli pač za fotokopirni stroj. Namesto pred računalniškim zaslonom bi sedeli ob dobrem starem časopisju in buklah, kar niti ni nujno tako slabo, kajne? Jebo te KindŁe. Kaj kmalu bi zadeve normalno stekle in marsikdo bi si zagotovo vsaj sam pri sebi rekel:’good riddance.’
Sem pa prepričan, da bi določen segment ljudi, ki preljubo nam medmrežje uporabljajo v druge namene kot običajni ljudje, prizadelo bolj, kakor pa, če bi jim odrezal roko ali nogo. Preprosto pohabljeni bi bili. Internet je namreč prekrasna pogruntavščina za vse tiste bedake, fanatike, zblojence in obskurneže, ki prek zmožnosti interneta, da dosega sleheren kotiček zemeljske oble, širi svoje idiotizme, strahove, predsodke, kretenizme in nebuloze med preostalo zabito sodrgo z inteligenčnim količnikom, ki komajda presega njihovo številko čevljev.

Zdaj, ko ti je uspelo orisati si situacijo ter ta krasni novi svet v katerem bi se dejansko dalo živet, četudi bi nam izklopili net, si bržda ugotovil, da niti ne bi bilo tako strašno slabo, si poskusi pred oči predočiti stisko in brezup zgoraj omenjenih ubožcev.
Njihovo neizmerno bol, zavolj nezmožnosti širjenja svojih bolanij v obliki amaterskih filmčkov, neostrih fotografij in z logiko ter s pametjo skreganih teorij v obliki slaboumnih spisov polnih domnevnih dokazov med ostale labilne in naivne bebce, ki komaj čakajo, da jim nekdo razkrije kako najnovejšo zaroto – pardon resnico!, za katero stojijo zionisti, satanistične srednjeveške združbe, gejevski lobi, prostozidarji, CIA, pripadniki NWO, murgeljski lobi, feministke, iluminati, komunisti, priseljenci, begunci in vsi ostali bavbavi, ki prebivajo v njihovih praznih beticah, kjer zagotovo ne čutijo nikakršne utesnjenosti, temveč se po prostranstvih brezumja sprehajajo kot Rothschild po svojem posestvu.

Vsakič, ko naletim na kakšno takšno vest, jo prebiram s široko razprtimi očmi, pobešeno čeljustjo in napredujočim glavobolom ter se sprašujem, kaj za vraga bi storili TI ljudje!? Potem pa me prešine! Aber naturlich! Saj je menda jasno! Toda …
Bi si ti pametnjakoviči, napredneži in vseznalci, po vzoru Speakers cornerja iz londonskega Hyde Parka, kjer je tema potem odprta za javno diskusijo, drznili poslužiti se javnega nastopanja vsem na očem na govorniškem odru, kjer obstaja možnost, da mu nekdo prav tako javno pove, da je malce trčen ali pa se med zbranimi najde kdo, ki bi njegove nore teorije ovrgel ter ga izpostavil javnemu posmehu in obmetavanju z gnilimi paradižniki ali pa nekje iz ozadja dobro umerjen kamen zalučan v tisto votlo lobanjo?
Bi si drznili pleteničiti o tem, da je zemlja ravna, v njenem osrčju pa v skrivnih, tehnološko visoko naprednih podzemnih bazah, ki so jih predvidevam zgradili že takrat, ko so po Zemlji lomastili dinozavri, živijo nezemeljska bitja, ki so nekakšen hibrid med človekom in kuščarjem, jedo majhne otroke, pijejo kri in vladajo svetu, saj zmorejo prevzeti človeško obliko in zavzemajo najbolj pomembne položaje v svetovni politiki!?

alpha draconian

Alpha Draconians – ena od šestih nezemeljskih vrst, ki se za prevlado nad nad Zemljo bore

Res, srčno rad bi videl nekoga, ki premore toliko korajže – norosti mu zagotovo ne primanjkuje – da bi se povzpel na oder in tvegal, da postane ponosen lastnik modne bele jakne z nekonvencionalnim zapenjanjem zadaj, za nameček pa bi prejel še nekaj brezplačnih nočitev v oblazinjeni sobi brez oken, ki jih tako ali tako ne potrebuje, saj ima svojo burno domišljijo.
Ali pa bi hudič frdaman nalašč oznanil svojo resnico, potem pa bi bolničarje, ki bi ga kar od daleč naciljali s puščico za pomiritev, kot kako nevarno zverino, obtožil, da so pravzaprav uslužbenci drakonijancev, ki bi ga radi utišali preden jih on lično in personalno razkrinka pred celotnim svetovnim občestvom in nas tako reši te nadloge.

Vse skupaj, resnici na ljubo zveni bizarno. In smešno. In neverjetno in pomilovanja vredno bitjece moraš biti, da vse skupaj verjameš, a na žalost je takih posameznikov precej in več kot jih je – bolj nevarni so.
Se ne bi dalo proti vsem tem teoretikom zarote nekako ukrepati? Saj vem – svoboda govora in te bedarije … kaj pa moja svoboda do tega, da nočem bit izpostavljen neumnostim? Da me je strah ljudi, ki so videti povsem običajno, doma pa prebirajo na stotine strani neke babure, ki je samooklican kanal, ki sodeluje z Bitji Svetlobnega Vnebovzetstva in Bitji luči, hodijo na njena predavanja in kimajo sleherni izrečeni besedi. Tako nastajajo sekte, krščenduš! Take se formirajo ločine, ki so za svoj prav pripravljene storiti marsikaj.
Tuhtajoč o tem, da se neumnih ljudi dejansko bojim, se spomnim, da je pred njimi opozarjal že (vsaj) eden pred mano. E, moj Carline … Zaman.

neumn

Nikdar ne podcenjuj moči, velikih skupin neumnih ljudi.

 

Delni povzetek dnevnih novic

Z lahkoto bi se lahko obregnil ob pretcednikovo pakiranje tamponov in človeka na njegovem položaju neprimerno označil z vulgarnim poimenovanjem za predel kjer se higienski tamponi uporabljajo ter logično zaključil da on in tamponi še kako sodijo skupaj. Taisto oznako bi lahko uporabil tudi kot sinonim za  njegov brezhrbtenični značaj, pa ne bom …
Prav tako, bi se lahko spotaknil ob že zlajnano vižo ‘vsako delo je častno’, ki nam jo radi guslajo nesposobni funkcionarji udobno zleknjeni v svoje z usnjem tapecirane stolčke, se pa ne zavzamejo za delavce, ki ta častna dela opravljajo vsakodnevno, kaj šele da bi prejeli tudi častne plače, pa se ravno tako ne bom, saj gre skorajda za tračarske novice nevredne časa, ki jim je bil dodeljen v osrednji informativni oddaji, a kot kaže je v Deželi vse v najlepšem redu in ni ničesar bolj pomembnega o čemer bi lahko mediji poročali, zato bom novici pokomentiral na način na kakršen sta bili tudi podani, in če človek dvakrat pomisli ni z udejstvovanjem pretcednika in premiroerja pravzaprav nič narobe, celo povsem sprejemljivo je, kajti Želva konec koncev daje delo težje zaposljivim osebam, tudi takšnim z različnimi osebnostnimi in duševnimi motnjami. Borat temu profilu ustreza.
Cmerarjeva vožnja s triciklom pa je kot kaže postopno privajanje na vedno manj koles in se bo kaj kmalu vozil z monociklom, kot se za klovna tudi spodobi.
Več kot hilariozno je tudi ubadanje s tuhinjskim domnevnim skrajnim islamskim teroristom, zasliševanje sosedov v njegovi rojstni vasici pod kamniškimi Alpami, ter tuhtanje o tem, ali naj ga izročijo italijanskim oblastem, ker naj bi tam ne bil deležen objektivnega sojenja. O ježešna no!
A kadar gre za grupe bosonogih in razcapanih beguncev, med katerimi bi se morebiti v Slovenijo lahko pretihotapil tudi kak skrajnež, zaženemo vso kmetijsko mehanizacijo in organiziramo protest s transparenti in s harmoniko, katere blagozvočne melodije bi bile morda lahko vzrok, da je klen slovenski pob najprej prestopil v islam potem pa se celo boril v Siriji, kadar gre pa za fanta, ki je naše Menine planine list, pa ne zadošča niti njegovo odkrito priznanje?
‘Rok pa Boštjan, k sta bla tla rujena pa res ne morta bt đihatista! To so ghun k so Muhamed pa Ibrahim pa Abdulah!’
Seveda … in četudi se izkaže, da sta slovenske matere sinova res delovala kot islamska borca, se bo še vedno našel kdo, ki bo zato obdolžil une ‘t ubrezane’, da so jima dal kšno drogo v čaj ali pa da banda makaronarska išče žrtveno jagnje, ki ga bo darovalo mednarodnim inštitucijam zadolženim za boj zoper terorizem. Morda jim Žavbijev uhka svetuje kako to naredijo, da bo halal.
Nkarte ga izročiti Italiji! Sodi naj se mu v Sloveniji! Tukaj imamo več kot kompetentno in objektivno sodstvo. Zadosten dokaz za to je Kristjan Kamenik, ki so ga te dni s petdesetimi kilogrami kokaina v vrednosti dveh milijonov evrov (spet!) aretirali, tokrat v Italiji, čeprav bi moral biti na hladnem zaradi pravnomočne sodbe za umor na Tekačevem.
Mat kurja … da je roka pravice v mili nam domovini ne le kratka, temveč tudi zlomljena, je z imobilizirano desnico nazorno in ironično prikazal magister pravosodni minister Goran Klemenčič, čigar besede so šle mimo mene saj se je kostin mozeg ob vsej tej blaznici nekoliko utrudil.
Je bilo pa lepo slišati, da  je zelenica na razpadajočem Plečnikovem stadionu lično pokošena. Sedaj je treba pokositi le še s šavjem in plevelom zaraščene tribune.

stadion

Obsedenost

Ljudje na splošno nimamo nekih nebroj skupnih karakteristik, ki bi nas družile in bi se o njih brezkompromisno strinjali, obstaja pa nedvomno ena stvar, ki nam je vsem skupna ter jo iz dna srca, duše predvsem pa iz dna želodca prav vsi črtimo do obisti. Prejemanje nasvetov za katere nismo prosili.
Prav gotovo se je vsakomur od nas zgodilo, da ti je kdo nadvse dobrohotno svetoval, kaj moraš nemudoma ukreniti glede določene situacije, ki je sploh nisi označil kot težavne, temveč jo kot tako vidi samooklicani svetovalec, ki ti je samoiniciativno priskočil na pomoč. Najprej ti seveda pove kaj bi on naredil v podobnem primeru, oziroma kako je njemu določena sprememba spremenila življenje.
Ponavadi gre za primerke, ki se nekega življenjskega sloga oprimejo in se ga držijo kot klop pasjih jajc, ter ga promovirajo kot edino možno, pravo in resnično najbolj izpopolnjujočo varianto življenja nasploh. Sprva so prijazni in nasmejani, ustrežljivi in niti ne uvidiš, da to kar počnejo sploh ni neko prijateljsko svetovanje ali poskus, da bi ti pomagal, temveč navadno prepričevanje, da življenje, ki ga živiš in si z njim kolikor toliko zadovoljen, ni vredno piškavega lešnika in da moraš svoj slog nemudoma iz ovih stopa spremeniti.
Taktike teh odrešenikov so sila inovativne.
Neko zimo pred kakimi petimi leti sem nekoliko uležan in knedlast dobil povabilo na brezplačno rekreacijo v telovadnico ene od okoliških šol. V ruzak pobašem majico, kratke hlače, superge, plastenko z vodo ter se odpeljem tja. Pred garderobo me ustavi neka ženska, mi izreče dobrodošlico  – bodite pozorni na besedo Dobrodošel, ker je ponavadi prvi znak, da nekaj ne štima! – in zapiše moje ime, priimek ter telefonsko. Seveda le zaradi evidence. Da se ve, kdo je bil in tako. Za šolo. Kaaaao! Preoblečem se, si zavežem superge in stopim v telovadnico. Nakar se sredi dvorane postavita vaditelj in vaditeljica, ki oznanita ogrevanje. Raztezanje. Tek! Poskoki! Hop, hop, hop! Dajmo, dajmo! Spodbujanje ‘dajmo, ne se ustavljat, če ne moreš teči – hodi!’
Daj drill sergeant Blowme, oladi!
Nisem na usposabljanju za himalajskega vodnika ampak sem si prišel pretegnit noge in hrbet, zato mu namenim pogled na silo osedlanega konja, ki namerava nekoga brcniti v ksiht in se grem usest na klop ob steni. Naredim nekaj požirkov vode iz svoje navadne plastenke, ki je ležala med nekimi flašami z informirano vodo in ostalimi profesionalnimi športnimi flaski al kakorkoli se že reče tem sifonom s karbonskimi filtri in kaj vem čem. Sedim tam, lovim sapo, ko mišičnjak v majici iz Baby centra zaploska in zahteva pozornost.
‘Tako! Zdaj se bomo razdelili na dve skupini! Vlekli bomo vrv! Vi na to stran, vi na ono! Jaz bom vodil vas, ona njih! Mi bomo Tigri!’
Kaj – u božjo – mater – se tukaj – dogaja!?

Obsedel sem tam in strmel v te odrasle ljudi, ki se gredo nek tim bilding, kričijo, se napihujejo, skandirajo in si padajo v objem, ko jim uspe potegniti Medvede čez črto!
‘Super ste bili. Vsi ste zmagovalci! (Drugi znak!) Pejte se preoblečt, potem pa pridte v malo telovadnico na predstavitev! Tretji znak!
Ajde, če sem bil do zdaj … Grem pa do konca! Tisti, ki mu je že jasno koliko je ura, naj potrpi, tako kot sem jaz … Hvala. Oni napihnjenec je povedal, kako je še pred tremi meseci čutil bolečino v križu, imel 34 kilogramov več kot danes, kako se je upehal že ko je šel po stopnicah v prvo nadstropje, sedaj pa prekolesari dvajset kilometrov na dan in jih prav toliko tudi preteče, vse to pa zahvaljujoč napitkom in žitnim tablicam, ki so samo še ta teden na voljo po prav posebnih ekskluzivno akcijskih cenah samo za nas, ki smo danes prišli tja, za povrh pa dobimo še majico, obesek za ključe in plastenko za vodo, v katero si bomo lahko mešali praške z okusom limone, gozdnih sadežev ali marakuje. Se spomniš tiste ženske z začetka prigode in telefonske za evidenco? E … Fowget bout it! Itak, da so me klicali s promocijsko ponudbo.
Fuck off!

feck off

Druga stvar, ki nam je vsem skupna in je ne prebavimo najbolje je ta, da nas dobijo na limanice pod pretvezo nečesa drugega. Primer je takole novačenje v sektaške grupe, ki oznanjajo zdravo življenje in ti potem prodajajo produkte, ki jih poveličujejo in hvalijo ter oznanjajo njihovo čudotvornost, ter sebe navajajo kot primer zdravja, dasiravno ti posušeni polenovki podobna petinštirideset kilska prekla v zgodnjih tridesetih z ritko petletnika in obrazom šestdesetletnice, ne deluje ravno kot najbolj reprezentativen primer koristnosti izdelkov tvrtke herbalife, katere logo krasi nahrbtnik te koščene babure. Človek, ki je videti bolan, je bled in daje videz nekoga, ki bi potreboval infuzijo, me pač ne more prepričati v zveličavnost načina življenja, pa naj mu še tako ustreza.
Teraj guske! Ne kupim, ne verjamem in ne nasedem!
Tako kot ne nasedem na vabila na brezplačne seminarje, izobraževanja in ostale poskuse novačenja v katerekoli vrste, pa naj bodo to verski fanatiki, Amway s svojimi diamanti in rubini ali pa katerikoli drugi obsedenci s čimerkoli, ki skušajo medse zvabiti nove privržence, sledilce, oznanjevalce in zagovornike njihove življenjske odločitve, ‘ki bo dobra tudi zate, boš videl, povsem drugače boš potem gledal na svet!’
Odjebi! Očitno je moje videnje sveta že zdaj drugačno od tvojega in ne bom pristopil k tvoji kimajoči, poskakujoči čredi, ki zviška gleda na vse ostale, ki ne počnejo stvari, tako kot vaša ločina, ki ne verjame v vaše malike, ki ne misli tako kot vi, ki se ne prehranjuje tako kot vi. Zavrnjeni je kar naenkrat na smrt užaljen, postane pokroviteljski, nesramen, omalovažujoč in se do tebe začne vesti, kot do retardiranca, ki da ne razume poslanstva, s katerim je prišel do tebe in s katerim ti želi pokazati Pot odrešitve, po kateri moraš le stopiti in zakorakati v dolino miru, mleka in medu, ti izgubljeno jagnje grehov polno.
Obsedenec deluje tako, kot da mu je tvoja Spreobrnitev najpomembnejša stvar na svetu. Loti se te temeljito in ti je – ako si preveč trmast in trdobučen – pripravljen zadevo razložiti tudi bolj preprosto in z enostavnimi primerjavami.
Denimo, če vzamemo za primer nekoga, ki te želi vpeljati v svet veganstva, ti bo povedal kako odklonsko in nenaravno je tvoje obnašanje, potem bo potrkal še na tvojo vest s prikupnimi fotografijami račk, backov in teličkov, če to ne zaleže, te bo označil za morilca, na koncu pa bo tvoje gurmansko uživanje ob hrustljavo zapečeni skorjici odojka označil kot prežvekovanje živalskih kadavrov. Padla pa bo tudi kaka sila neprimerna primerjava s čim, kar ni le moralno sporno, temveč je preprosto bolno, sprijeno, kaznivo in ponekod to rešujejo s kemično kastracijo.
Mar jim res ne potegne, da s tem s svojim agresivnim mirovništvom ne bodo prepričali prav nikogar in da bodo prej dosegli ravno obratno? Komu pri zdravi pameti pa je do tega, da bi postal veganski obsedenec, ki prepričuje nevegane, naj ne jedo mesa, jih zmerja in jim soli pamet?
Star internetni pregovor pravi, da vegana spoznaš tako, da ti sam pove da je vegan. Poglej ga zlomka, da to še kako drži. Pa ne le za njih. Za vse obsedence drži. Svojo glavno življenjsko preokupacijo ti bodo prej ali slej takole mimogrede navrgli in če tega ne ustaviš takoj, si pečen. Razen če naletiš na presnojedca …
V tem primeru te bo skušal prepričati, da odkar niti vode za čaj ne pogreje in zoba le oreške ovite v liste ohrovta, ima toliko energije, da bi zmogel odpeljati zvrhano samokolnico drv.
Nizdol. Ne navkreber.

Naravna ‘selekcija’

Pred dobrima dvema desetletjema sem sedel v mali predavalnici območne enote Rdečega križa, kjer nam je izvajalec tečaja prve pomoči nazorno in brez olepševanj razlagal podrobnosti primerov poškodb, ki jim je bil v svoji dolgoletni praksi priča. Pripovedoval jih je skoraj kot anekdote, zabavne nezgode preprostih ljudi,  kot bi hotel potrditi tisto o Vesolju in človeški neumnosti.
Najbolj v spominu mi je ostala zgodba o možakarju, ki je vsako jutro iz garaže potegnil svoj mali motorček, predstavljal sem si Tomosovega avtomatika ali apn6, se z njim spustil po klancu in ga nekje vmes zakurblal, le da mu tisti dan ni in ni hotel vžgati. Sestopil je z njega, ga varno postavil na štender in preveril količino goriva v rezervoarju. Z vžigalnikom. Woooof! No … pa mu ga je le uspelo vžgati.
Iznajdljivec je utrpel hude opekline po vsem telesu, zahvaljujoč čeladi –  saj je varnost na prvem mestu – pa je obvaroval vsaj glavo v kateri se je utrnila ta veličastna zamisel. Namesto z motorjem na šiht, se je tisti dan peljal z rešilcem v bolnico.

woof

Že takrat sem se vprašal, kako nekdo, ki v nekem obdobju svojega življenja naredi tako genialno glupost, ni česa podobno bistroumno usodnega storil že prej, ter kako vraga mu je  s tako primarno pametjo uspelo preživeti do svojega dvajsetega leta in se ni recimo že kot otrok zadušil med igro s polivinilasto vrečko, ali pa med žvečenjem lastnega nožnega palca. Pri teh bizarnih štorijah, ko bolščiš v pripovedovalca ali pa v medij, kjer vest zaslediš, začudenju sledi nejevera, saj težko verjameš, da je nekdo lahko tako prekleto neumen, potem pomisliš, da gre za izmišljotino in te ima nekdo za bebca, nakar te prešine, da si slišal že za uspešne tožbe, ko je kak brihtol po sebi polil vročo kavo in iztožil kup denarja, ker na lončku ni bilo opozorila, da je vsebina vroča.
Sicer gre za zgodbe onkraj luže, kjer bi dejali, ‘every cloud has a silver lining’, pri nas pa temu rečemu ‘po vsakem dežju posije sonce’ in takrat prebivalec tega dela sveta smukne v škornje, v žep pipec dene, v prtljažnik avtomobila košaro ter ilustriran gobarski priročnik zadega in se poda – ah, ta ironija! – po gobe.
Sedaj me določene ‘žrtve’ zastrupitve z gobami, pa naj se poberejo ali pak če jih pobere in svoj bridki konec vzamejo, sploh ne presenečajo več. Prej bi rekel, da jih celo pričakujem. Samozavest serijsko zna biti včasih tudi sila nerodna reč in zamah z roko, češ ‘ eeh, kaj če pa bit?’, zna gospej Usodi zveneti kot izziv ali pa priložnost, da pametnjakoviča poduči, da ni le mušnica tista, ki je neužitna.
Mati Narava že ve kaj dela, kot se ji najbrž kar dobro svita, zakaj to dela. Če ne bi hotela poskrbeti za to, da na Zemlji ostanejo bolj razmišljujoči, previdnejši in preudarnejši – se pravi za nadaljevanje vrste primernejši primerki – ne bi ustvarila dveh tako podobnih si rastlin kot sta čemaž in šmarnica, ter ju, kako prikladno in naravnost nesramno, umestila v enako okolje. Resda je Narava kruta, ni pa nepravična. Za lažje razpoznavanje razlike med obema, ima čemaž, ki mu pravijo tudi gozdni česen (kako presunljivo!) vonj po česnu.

Vsako teslo, ki se opoteče v urgenco, ali pa ga tjakaj privlečejo svojci, ki niso iz povsem enakega testa in ne jedo domačega čemaževega pesta, pač ne bi smel biti obravnavan. Če je tako prepričan vase, da ve kaj počne, mu ni treba riniti cevi v želodec, temveč mu je treba dati priložnost, da se zliže sam. Vso pravico ima, da dokaže, da se šmarnico lahko zaužije in da je enako kot bi zamenjal mestnik in orodnik. Nekolikanj nerodno in trapasto, nemarno in butasto, nepazljivo in površno, ni pa smrtonosno.
Krasen primer naravne selekcije, ki jo je zopet preprečil Človek s svojo tehnologijo in pripomočki, kot bi hotel zapeti tisto Ježkovo ‘nenenenenenenenenenenenenene! Darwin nima prav!’, je bilo letošnje vmešavanje v več kot očitno dobro pretuhtano odločitev, da je sprehod konec januarja, pri nekaj stopinjah nad ničlo povsem običajno in kakopak primerno nedeljsko razvedrilo. Kar vsekakor je … vendar okoli in ne prek Koseškega bajerja. Poročanje o nesreči bi bilo, če bi se jim udrla tla pod nogami in ne taleč se led.
Vendar ker živimo v družbi, kjer je treba pomagati tudi takim, so opazovalci klicali gasilce , ti pa so prihiteli in rešili dan. Juhej! Prepričan pa sem, da je marsikdo vsaj pri sebi in potihem izrekel ‘budalo! in bi ga namesto izvlekel na kopno, raje potolkel kot tjulna.

Z razvojem medicine in zdravstvene oskrbe smo v nekaterih pogledih naredili precej napak. Sam smatram, naj zveni še tako brezčutno in okrutno, da so take nagode zgolj pokazatelj tistega, kar je trdil Darwin in da ne gre za nič drugega kot za naravni izbor. Z vsemi temi posegi v integriteto nekoga, ki je zaverovan vase kot Napoleon pred Moskvo, pa drezamo v naravni krogotek, kar se nam utegne vrniti v glavo kot bumerang, saj s tem spodbujamo, da je med nami vedno več takih, ki jih po pravilih narave ne bi smelo biti.
Recimo bobu bob in ne označujmo vsakega neljubega dogodka za nesrečo, saj gre velikokrat za navadno človeško neumnost ali malomarnost in praviloma strelni rani v čelu ne botruje nadnaravna sila, ki je nabila in sprožila varno pospravljeno puško v zaklenjeni omari, temveč je za zevajočo luknjo v lobanji odgovoren neumen bedak, ki je, držeč puško za petelina, pogledal v cev.

Bam! He4d shot!

Praznik dela

marenda

Prvomajski prazniki, klavrni kakršni so bili za večino, pa ne le zavolj vremena, se počasi iztekajo. Drugi maj je bil in ostal praznik, čeprav so pred nekaj leti naši vrli parlamentarci v predlogu o uravnoteženju javnih financ razglabljali o tem, da bi ga ukinili.
Saj veste … to naj bi vplivalo na povečanje produktivnosti, gospodarska rast bi zaradi tega delovnega dne segla v višave in bi si v nekaj letih povsem opomogli, rešili vsa zavožena podjetja, propadle banke in bi izničili ostale malverzacije in nečednosti, ki so nas do sem pripeljale. Seveda ne gre pozabiti tudi tega, da bi imeli delodajalci nekaj manj stroškov … oziroma nekaj več dobička, saj bi bili na delovnem mestu in bi pridno delali, ne pa ležali doma.
Modro in preudarno, kakor znajo le oni, so se  – naj jim bo stokrat poplačano, tako na zemlji kot na nebu –  odločili, da ta en dan, potem ko so ukinili drugi januar, svojim podl … eeerm … državljanom velikodušno pustijo. Ob tako ljubeznivi gesti, polni dobrote in razumevanja človek skorajda pozabi, da situacija spominja na zakon, kjer glava družine grozi, da bo izklopil elektriko in zaprl gretje, nakar misel opusti, celotno gospodinjstvo pa je prepričano, da si tako ljubečega kapota ne zasluži.
Hvala! Hvala! Stokrat hvala! Hvaležnost ljudstva je brezmejna! Vsi zaposleni prek avtorskih ali podjemnih pogodb, brez pravic do povračila stroškov za prevoz in malico, brez pravic do dopusta in regresa, neupravičeni do bolniškega staleža se vam iz dna srca zahvaljujejo:
vsi, ki delajo najbolj težaška dela v proizvodnji in skladišču prek študentskih napotnic, vsi samozaposleni, ki ne vedo kje in kdaj bodo padli v nov projekt, vsi samostojni podjetniki, ki jih je delodajalec prisilil v odprtje espeja, da lahko strežejo v lokalu ali pa plačujejo najem pisarniške mize ter prenosnega računalnika na katerem za ugledno novinarsko hišo štancajo članke v različne publikacije, vsi pripravniki, ki jih nehumano izkoriščajo in jim obljubljajo službo, vsi tisti delavci, ki prek agencij za zaposlovanje opravljajo enako delo kot redno zaposleni, a za manjše plačilo, vsi tisti, ki so zaposleni za krajši ali polovični delovni čas, opravijo pa mnogo več ur, a jih tako kot ostali, ki imajo viška ur, oziroma nadur, ne dobijo nikoli izplačane, jim propadejo ali pa jih v najboljšem primeru smejo koristiti. Kakopak, uro za uro. Ura je pač ura – šestdeset minut šteje in ne petinsedemdeset minut ali koliko že pravi mit, da je nadurna ura več vredna od običajne?
Seveda ne smemo pozabiti na hordo brezposelnih, ki iz dneva v dan pošilja(mo) vloge, prijave in prošnje na različne naslove objavljene na raznoraznih portalih in straneh, se takole spotoma, ker pač pametnejšega dela nimamo, ukvarjamo še z detektivskimi in preiskovalnimi zadevščinami, saj je treba preveriti, ali nima nemara Na –Teg d.o.o. blokiranih računov, ali posluje po predpisih, ali je na črni listi neplačnikov, ali delujejo legalno ali ne in kar je še takih podrobnosti, ki bi morale biti urejene in preverjene od pristojnih inštitucij in inšpektoratov, vendar pustimo malenkosti.
Če greš delat nekam, ne da bi prej preučil njihovo likvidnost si pozabil na pregovorno previdnost, si si sam kriv! Tega, da bo take reči preveril denimo Zavod za zaposlovanje res ne moremo pričakovati. Oni imajo pri armeji brezposelnih, ki jih vsakodnevno gnjavimo s podatki o morebitnih tečajih, izobraževanjih in usposabljanjih, ki bi nam morda lahko pomagali k večji in boljši konkurenčnosti na trgu delovne sile, pa s potrdili za knjižnico, da ne plačujemo članarine – banda brezdelna, preprosto prepolne roke in ne utegnejo narediti še tega!
Veseli bodimo, da nismo eden od tistih, ki je pridno delal in ostal brez plačila. Ali pa je delodajalcu celo dolžan najemnino za pograd, s katerega je vrgel svojega kolega, s katerim sta izmenjaje ravnala hrbtenico na trdem jogiju po deset, dvanajst ali več urnem delovniku na delovišču v tujini, kamor so ga zvabili z obljubami o poštenem plačilu.
Veselimo se že odgovora o neizbranem kandidatu, saj nam s tem vsaj nekako potrdijo naš obstoj in nam razblinijo dvom, da vsa naša elektronska pošta roma v črno luknjo medmrežja, poslane kuverte pa jim koristijo za prižiganje cigar. Veseli bodimo vsakega povabila na razgovor, dasiravno gre za podjetje, ki vabi v svoje piramidne vrste nove pajace, ki so pripravljeni vplačati 50 evrov, da sploh lahko začnejo delati, ali pa novačijo nove neizprosne in brezčutne prodajalce sesalcev, s poslovno žilico, ki bi iz človeka iztisnili zadnji cent. Prav tako je treba biti vsaj vesel, če ne že vzhičen, če ti na razgovoru v agenciji zaupajo ime podjetja za katerega iščejo kader.
Tako mentaliteto si je treba vgraditi v naše trde nezadovoljne betice, če hočemo v življenju kaj doseči. En drugemu smo konkurenca! Zato si moramo metati polena pod noge, si nagajati, biti nevoščljivi tistim, ki dobijo plačo in privoščljivo gledati na tiste, ki so se pustili opehariti, se v špecializiranih skupinah prerekati z ostalimi iskalci zaposlitve in biti en drugemu trn v peti. Le to nas bo pripravilo na morebitno zaposlitev, na ta način bomo dobili trdo kožo in ne bomo podlegli pritiskom, mobingu, ustrahovanju in ostalim radostim zaposlitve že v prvem tednu.
Kakšna enotnost nekaj!? Kakšno tovarištvo? Pozabite tisto ‘Delu čast in oblast!’. Pozabite ‘Živel prvi maj, praznik dela!’
Tovariši in tovarišice, prekarci, prekarke, podplačani izkoriščani delavci, obubožani upokojenci, zaposleni za določen čas z  možnostjo podaljšanja, brezposelni konkurenti na trgu dela in ostali … Ne druži nas skupen boj.
Druži nas negotovost. Negotovost kaj bo jutri, kaj naslednji mesec … to nas dela žive. Večno vpraševanje in skrb sta olje in gorivo naših motorjev, ki bodo morali še dolgo brneti za tovarnarja in polnjenje njegovega žepa, za kapitalistovo nikoli sito žrelo in za  ustrežljivo gospodo, ki nam pravico do dela blagohotno podaljšuje do sedeminšestdesetega leta.

Prvi maj je mrtev! Naj živi prvi maj!

Trumpasti*

Bržkone vas bo tale izjava presenetila, a moram to vseeno povedati. Vedno bolj razumem Donalda Trumpa in njegovo nestrpnost do priseljencev. Zadnji branik dobrih starih krščanskih vrednot, ameriškega načina življenja, ustavnih pravic in glasnik demokracije je. V svoji primitivni, nazadnjaški betici z žaljivo retoriko ter nadutim in bebavim ksihtom vsaj. No pa tudi v očeh premnogih Američanov, ki se lahko pohvalijo s podobnimi mišljenji, strahovi, mržnjo in načinom razmišljanja kot on ali pa udeleženci šenčurskega shoda.
Možak je poln keša, kar ne pomeni, da ima kaj v glavi in taki ljudje so polni sami sebe, četudi je vsebina pravzaprav praznina ali pa zaudarjajoče govno. A, če je nekdo tako zatrdno prepričan vase, hitro prepriča tudi tiste, ki lastnih prepričanj nimajo in verjamejo pač tistemu, ki svoja prepričanja najglasneje razglaša. Čeprav je največji zarukanec.

trump

Deset let je poročen s Slovenko, prej je bil poročen s Čehinjo. Angleščina tako ene kot druge je upoštevajoč dejstvo, da sta – nisem sicer popolnoma prepričana glede let – ampak vsaj Melania živi v Stados Unidos dvajset let, a je njena ‘merikanščina kljub temu naravnost porazna. Pa smo se Bratuškovi smejali. Zdaj si pa vi predstavljajte strah tega ubogega mentalnega reveža, ko pomisli na migrante, ki se ne bodo ravno sukali po nobel družbah, bili v stiku z elito in se bodo držali bolj svojih ljudi, kakšno ‘merikanščino bodo govorili čez dvajset let.
Edino upam, da je imel obe ženici lepo doma zaprti v vitrini, da nista kaj dosti hodili po čeških in slovenskih kulturnih domovih in tam mlatili slovanščino, kar bi bil za sedanjo ženo recimo legitimen izgovor, da govori ‘meriško tako, kot bi pred mesecem in pol prišla ven iz skrite črne kuhinje, kjer je prej leta in leta pekla potice, jabolčne štrudle in kuhala joto, žgance in zelje za slovensko restavracijo.
Vse dokler je ni rešil možakar, ki tako ljubi US of A in njeno zgodovino, da si je dal po vzoru narodnega heroja, Davyja Crocketta, (ki je mimogrede potomec francoskega migranta, ki je imigriral na irsko, njegov sin je potem migriral v New York, njegov sin v Philadelphio, bla bla) na glavo trajno inštalirat mrtvega rakuna.
Ajde, ne rečem, če bi bil Trump neko tretje pokoljenje v Ameriki … Pa ni.
This knobdobbers mother was fookin scottish! Whut a complete numpty.
Pa ajde, recimo, da se je Donnie vrgel bolj po očetu in da pač rad jebe migrante – vak il onak, ter da je vsaj fotr potomec kakih prvih ameriških pionirjev, ki so iztrebili rdečekožce in bizone, pa zdaj on čuti neko moralno dolžnost in zavezo, da mora tudi on sam neki rasi otežit življenje.Nak. Njegov ded in bakica po očetovi strani sta – seveda, prav sklepaš – imigranta iz Nemčije.
Tako, da lahko bi se reklo, ‘de Donalde malo sjaši’. Vsaj s tistih migrantov, ki si niso operirali nosu in žnablov na tvoj račun, ki ne sedijo v tvojem pozlačenem penthousu, in ki se za razliko od bivše super manekenke, sedaj v upanju, da bo nekoč prva dama, vsaj trudijo naučiti jezika, in ki bodo za razliko od vaju, morda sprroducirali kako bitje, ki ne bo le tratilo kisika in opletalo z dizajnerskimi torbicami.
Po dvajsetih letih življenja v Ameriki, tudi če nimaš guzico polno ‘meriških dolarjev, s katerimi bi si lahko plačal tečaj, tutorje, couche in učitelje, bi govoril ameriško angleščino, kot bi bil poleg, ko se je pisalo ameriško ustavo in podpisovalo listino o neodvisnosti.
Izpade precej klavrno, ko na govorniškem odru v Južni Karolini izustiš’Kongređjulešn tu maj hazbnd’, sploh, če v intervjuju vehementno navržeš, da govoriš ‘several languages’.
Pomisliti je treba tudi na možnost, da ima gospon Trump morda kake komplekse, ki bi jih rad nekako odpravil s to svojo imigrantsko gonjo. Morda ga kje pod tistim lasiščem, v njegovi trdi betici, v tisti droben možgan kljuva orjaški plešasti orel, z razpetimi krili, ki plapolajo kot zastava prepredena z belo rdečimi progami in posuta s petdesetimi belimi zvezdicami na modri podlagi, ter ga ves čas opominja na dejstvo, da je sin umazanih priseljencev.
God bless ya, you wallaper.

*trumpast -a, -o prid polnočna skovanka, ki naj bi ponazarjala novo raven omejenosti in stupidnosti, Trumpasti – označuje njegovo visokost in najvišjo možno doseženo inštanco dosedaj, opisno – obnašal se je trumpasto, ne bodi no tako trumpast!, bojazen – bojim se da bodo bebci za predsednika  izvolili ravno Trumpastega, slabšalno – trumpec trumpasti!,  žalostno in resnično – še bolj trumpast je, kot je videti

Dimna zavesa

dim

Kadilnica je bila tako zakajena, da niti tega nisem razločil kdo sedi nasproti čez mizo. Šnops in kuhano vino sem odločno zavračal, ker mi niti na misel ni prišlo, da bi vase vlival alkohol že pred sedmo zjutraj, kot so to počeli ostali sodelavci, ki so bili naravnost navdušeni, da so v službi, da ne počnejo nič, da se iz radia razlegajo domače viže, da se je dan komaj začel in vse kar morajo storiti je oditi na malico, do nje ne biti videti povsem opiti, po njej pa zopet po starem tja do pol dveh, ko se bodo šli preobleč in bodo lahko odšli domov.
Čemu so se sploh preoblačili v delovna oblačila mi ostaja neznanka, saj so na celotnem oddelku delali morda trije ali štirje, pa še tisti z zategnjeno zavoro, saj so imeli dela komaj za kako uro ali dve.
Pokadil sem cigareto, se spustil po stopnicah v proizvodnjo in opazoval samevajoče stroje, na katerih so se vse leto točile barve v najrazličnejšo embalažo od dveh in pol decilitrov do petih litrov, poslušal zvonki odmev trkanja po praznih rezervoarjih v katerih so v zgornjem nadstropju običajno mešali odtenke premazov, spodaj pa je nekdo na kovinske hoboke lepil samolepilne etikete in jih polnil z barvo, drugi jih je zapiral s pokrovi in vsakega posebej vstavljal v kartonaste škatle, jih zapakiral in zlagal na paleto.
Včasih, če se je točilo kako redko barvo, ki je lepo tekla in se filtrirna vrečka ni prepogosto zabasala, se je pridružil tretji, ki je le zlagal škatle. Takrat mu je kak šaljivec podtaknil prazno škatlo brez hoboka, da je skladatelj ( tisti, ki sklada na paleto), ko je dvignil paket brez dvajset kilogramskega bremena, skoraj poletel čez paleto, onadva pa sta se krohotala kot bi sam Podokničar razdrl kako žaltavo.Nenavadno je bilo opazovati mrtvilo proizvodne hale, pomita tla brez barvnih madežev in zloščene stroje, ki so šele zdaj, očiščeni, namazani in spolirani kazali svojo pravo barvo. Bolj so mi bili všeč, kadar so bili mavrični, hreščeči, cvileči in se je okoli njih trlo delavcev, kakor pa takole molčeči, sivi in pozabljeni.

Šel sem do konca oddelka, kjer je ravno tako pozabljena stala ‘moja’ mašina. Še enkrat sem trak našprical z wdejem, poravnal že tako zložene kartone, spod palete z ruskimi dozami izvlekel ročni paletni viličar, ki sem ga prejšnji dan zdrgnil s cunjo namočeno v topilo, in se postavil nanj kot na skiro. Odrival sem se z desno nogo, da sem dobil hitrost in drvel proti zunanjim vratom, kjer so bile ob steni zložene prazne palete, jih kakega pol ducata zmetal na drug kup, ostale pa odvlekel na delovno mesto.
Spet sem zajahal paletarja in brzel še po ostale, da bi jih peljal k sosednjemu stroju, da bodo imeli pripravljene za takrat, ko bo spet delo. Slišal sem kako so se odprla avtomatska vrata iz trde plastike, skoznje pa mi je na pot stopil preddelavec. Zavrl sem, tako, da sem naglo zasukal balanco in se ustavil tik ob njem. Odmajal je z glavo in se pritajeno nasmehnil.
‘Kaj pa se ti greš? Skor si me podrl!’, se je razkoračil predme in če bi ne bil za dve glavi manjši, bi nedvomno zviška zrl name in se trudil biti strog.
‘Po palete sem šel. Če bo kak dew slučajn. Maš kkšen nalog?’, sem mu pojasnil igraje se z ročko paletarja.
Na glas se je zarežal in odkimal.
‘Hefe, daj ti men listek napiši, grem kar domov.’
‘Daj nekaj delaj, pa je.’
‘Kaj pa ‘nekaj’?’
‘Ne vem, delaj se, da delaš!’
‘Hefe … Če se delam, da delam mam dvakrat dew. A bom tud dve plače dubu? Daj mi kaj za delat al pa me dam spust.’
‘Ne bod trapast. Gor pejt, used se pa gmh daj. Dela ni in ga rajtam tud ne bo.’
‘Nobenga dela ne bo dons?’
Bolščal je vame, kot bi mu ne bilo nič jasno, v resnici pa ni bilo nič jasno meni.
‘Kaj, a cel teden ne bo nbenga dela?’
‘Ta mesec! Cel mesec ne bo nbenga dela! Daj Kosta, ne me jebat pa sprav se gor! Če češ pa res kaj delat pa loh pometeš, pomiješ po tleh al pa greš mašino sp…’
‘Ni več kaj pomest hefe! Jest se da s tal, če grem pa mašino še enkrat pucat, se pa bojim, da bom predrgnil pleh.’
‘Pejva pogledat.’
‘Listek mi napiši.’
‘Pej …’
‘Listek!’
‘Parkiraj tega hudiča ke pa prid k men v pisarno.’
Zapeljal sem se k paletam, parkiral hudiča in stopil za njim. Dovolilnico mi je molel že od daleč.
‘Hvala lepa Franci.’, sem se z rahlim pretiravanjem zahvalil. ‘Daj mi povej, kolk mam jaz še kaj dopusta?’
Odprl je v mapo, iz nje izvlekel nek seznam in kratko izdavil: ‘Zadost.’
‘Piši mi torej dopust.’
Spotoma sem s police s tesnili vzel za moško podlaket široko okroglo dihtngo(okrogla so vsa tesnila, ja, vendar je bilo to tesnilo tudi drugače okroglo – cevasto in ne ploščato), mu jo pokazal, da ne bo mislil, da sem jo izmaknil in odšel v garderobo. Preoblekel sem se, stopil do kadilnice, odprl vrata in v napev: ‘če bi bila ti kobila, ti kobila jaz pa konj, bi midva na naše njive vkup vozila gnoj…’,  ki je hrumel iz radijskih zvočnikov, dodal:’Fantje po pamet, da vas ne bo ciroza zjebala! Se vid’mo drug let!’
Zaprl sem vrata, še zadnjič tisto leto vrgel pogled na prazen obrat in na kot banana rumenega paletarja, dihtngo uporabil namesto gumice za lase, si na glavo poveznil kapo, na vhodu v fabriko vratarju izročil dovolilnico za predčasni izhod in jo mahnil proti glavni cesti.

paletar

Sneg je rahlo naletaval medtem, ko sem štopal proti Kamniku, a sem vseeno dokaj kmalu dobil prevoz. Doma sem bil še pred deseto zjutraj. Nekaj sem pojedel – mar bi šel na šihtu na malico, toda kaj, ko sem bil ironično vsega sit in sem se raje čimprej spokal – potem pa sem jo mahnil v Bazo in naročil svoje prvo dopoldansko pivo v tistem decembru. Tako sem potem nadaljeval ves teden, le da sem šel včasih vmes tudi domov in se vrnil spet zvečer, včasih sem šel šele pozno popoldan od doma, saj sem se domov primajal ob zgodnjih jutranjih urah in sem večji del dneva prespal. Svarilo, ki sem ga navrgel sodelavcem bi lahko veljalo tudi meni.

Nek večer smo Rafl, Siso, Borza in jaz zatem, ko nam je gazda odklenil, da smo lokal sploh lahko zapustili, saj smo ostali tam še krepko čez obratovalni čas in popivali za šankom, oštir pa je na računalniku igral šah, drsaje po sveže zapadlem snegu ugledali, da so prav vsi koši na Šutni prevrnjeni, smeti pa raztresene po tleh. Kaj prida vzorni državljani,  vsaj kar se pretiranega pitja, občasnega uživanja prepovedanih substanc, ali pa onegavljenja s srednješolkami tiče, resda nismo bili, ni bil pa nihče med nami nagnjen k vandalizmu. Vsaj tako sem mislil do trenutka, ko je Siso kar na lepem edini smetnjak, ki mu je uspelo obdržati svoje mesto na drogu, brcnil, ta pa je zgrmel po tleh. Najbrž sem zaradi mešanice alkoholnega opoja in hašišarskega mirovništva pričel bentiti čezenj, češ, da mu tega res ne bi bilo treba storiti, da sedaj zaradi njegove objestnosti tudi mi trije nismo nič boljši od njega, on pa ni v biti nič boljši od tistih, ki so zasmetili celo mesto. Mahali smo jo nizdol po Ljubljanski, ko se iznenada pred nami ob pločniku ustavi kibla.
Še preden sem dobro dojel, se odpro drsna vrata, iz notranjosti pa proti meni plane policist in me z gumijevko pripali čez hrbet, ki sem ga avtomatsko obrnil proti njemu, da jih ne bi dobil po ksihtu.
Ne vem, ali mi je rima ‘o gospod policist, lepo vas pros’m sam ne po fris’, švignila skozi možgane že takrat, ko me je zvrnil po tleh in kričal name, naj se ne obračam, naj gledam v tla in suval vame z  nogo, naj mu dam dokument, ali šele kasneje, ko zaradi bolečine nisem mogel spati na hrbtu in sem v postelji ležal na desnem boku ali pa na trebuhu, tako kot takrat, ko sem bil popisan leže v snegu.
Prihod domov je bil sila klavrn, saj sem besen klical na postajo, da smo bili napadeni, da so nas pretepli. V bistvu sem podal prijavo na policijo zoper policijo. Šel pa sem tudi k zdravniku, čez kak dan pa je prijatelj še poslikal podplutbe, ki jih je pustil pendrek.
Ob prihodu domov sta se prebudila tudi starša, za nameček pa sem dobil še opazko od očeta, da kaj mamo pa za iskat zunaj ob pol treh ponoči. Kar niti ni bilo tako zelo šokantno, vsaj ne v primerjavi s tem, da sem to isto kasneje slišal od sodnice h kateri sem bil primoran priti zaradi – pazi zdaj to – kršenja javnega reda in miru!
Ne spomnim pa se več ali zaradi tiste presnete kante, ki jo je moj pivski drug vrgel po tleh zaradi česar so sklepali, da smo bili mi tisti, ki so razdejali mesto ali pa sem bil nemara preglasen, ko je Skok udrihal po meni s svojo gumijevko, ki jo je baje, kakor sem izvedel pozneje, sila rad vihtel.
Gospe sodnici sem ob tem njenem vprašanju zabrusil, če smo mogoče policijska država, če obstaja ura po kateri se moramo držati doma in nas imajo policaji pravico mlatiti, nas lasati, pri grabljenju za lase prek kape, mu je uspelo izpuliti en tanjši, pa vendar cel dred iz mojega takrat bujnega lasišča, obenem pa sem ji na njeno mizo – čeprav me je prepričevala naj sedem in se umirim, polagal fotografije mojega marogastega hrbta, rame, in leve nadlakti.

pooblastila

Kazni sicer nisem dobil, niti je ni dobil kdo drug, je pa ostal nek grenak priokus, sploh ker sem za incident krivil Sisota, ki je prevrnil tisto kanto in bi le s težavo lahko vztrajal pri trditvi, da nihče od nas ni naredil ničesar napačnega, ker kurc, eno kanto pa je eden od nas vendarle vrgel po tleh.
A razlog za tepež sploh ni bil v tem, temveč je služil kot izgovor tistemu poniglavemu policaju, ki je imel že prej precej putra na glavi. O njem so pisali tudi časopisi, da je precej bolj brutalno obračunal s fantom svojega bivšega dekleta, tokrat pa je vzrok izživljanja tičal v tem, da so imeli ostali kolegi kolektivno zabavo, on in še dva pa so imeli pač dežurstvo. Ko so prejeli klic, da nekdo razbija vzdolž cele Šutne se je bilo treba spraviti ven v hlad in oditi v mrzlo noč in ker smo bili mi edini, ki so jih srečali, najbrž pa smo se tudi opotekali in šli iz smeri dogodka, smo bili deležni obravnave in lekcije, ki je še lep čas nismo pozabili. Nekaj dni sem sicer malo slabše spal, goltal tablete proti bolečinam, potem pa sem jih zabrisal v predal in šel zvečer na pivo. Vrnil sem se (spet) proti jutru, legel in zaspal kot angelček. Pijan, zadet in podplut angelček z zadahom po alkoholu in marihuani. Dandanes takega večdnevnega, da ne rečem štirinajst dnevnega pijančevanja gotovo ne bi preživel.

angelce

Jebemti kakšni časi so bili to. Venomer na glavo. Direkt!
Imeli smo šihte, plača je bila petnajstega, sploh ni bilo vprašanje ali bo nakazana ali ne, ker je vedno bila, brez pomislekov si kupil kar si potreboval … in česar nisi potreboval. Imeli smo denar za alkohole – veliko alkoholov. Imeli smo denar za mamile, travo si kupil od frenda ali znanca, ne pa od kakega nevarnega tipa, sicer pa ne vem kako je s tem danes.Vem pa kako je z drugimi stvarmi.
Danes nas na prijateljev rojstni dan opomni cukerberg, takrat je nanj spomnil kar slavljenec sam, ker te je povabil na pijačo in je dal za rundo, dve, tri, ali pa se jih je zbralo nekaj, ki so imeli rojstni dan v istem mesecu in se je najelo kočo na Vel’ki in smo se postavljali na glavo ves vikend, ali pa smo za nekaj dni okupirali jaso malce ven iz mesta in se že za prvega maja metali v poldrugi meter globoko Nevljico. Kakopak – na glavo.
Takrat smo točno vedeli, kje je bil kdo na počitnicah, ker smo bili po vsej verjetnosti skupaj. Najpogosteje v Fiesi s spalko ali pa celo brez nje, v Umagu v prikolici od prijateljevih staršev ali pa na Nadiži s šotorom v katerega se nas je nagnetlo tudi pet, če je bilo treba.
Nismo merili (internetnih) tičev z instagram objavami fotografij iz Berlina, Toronta, Dubaja, Pariza, New Yorka, … Ker instagrama pač ni bilo. Niti ni bilo kaj dosti frendov, ki so šli tja. Tisti, ki pa so šli kam, so fotografije prinesli pokazat. Lično i personalno.
Če smo že merili tiče potem smo jih merili s hojo po žerjavici ob Bistrici, z vlivanjem podmornic v Tenisu, kdo bo šel spat po sončnem vzhodu ali šele ob naslednjem zahodu, kdo se bo pustil ostriči na balin na placu, … ali pa smo jih na kakem žuru dejansko vrgli na mizo. Kar tako. Za brez veze. Čeprav je bilo to pred komaj dvajsetimi leti in še nekaj, se zdi kot jebena večnost.
Vse se je spremenilo. Mi smo se spremenili. Družba se je spremenila. Stanje se je spremenilo. Od takrat smo pridobili kapitalizem, kredite, pleše, bivše žene in može, trebuhe, viseče joške, kilograme, alimente in občasne stike s potomci, pridobili smo sposobnost hlinjenja in pretvarjanja, da se imamo vsaj tako prekleto fajn kot takrat, ko nam je bila ena od skrbi al bomo za žur nabavili hašiš al travo, al pivo, vino in vodko, al pivo, vino in jegra.
Na koncu se je kupilo vse. Tudi pokadilo, požrlo in spilo se je vse. Kupilo pa se je v trgovini, ki nam je prva prišla naproti. Ni bilo diskontnih štacun. Po meso za piknik smo šli k mesarju. Ima se, može se.
‘Mladi ste bili, bolel vas je kurac …’
A zdaj pa ni mladih!? Gredo lahko danes s svojimi plačami ali z denarjem, ki ga zaslužijo prek študenta mirno nabavit futr, pijačo, alkohol in še ganjo al karkol se že danes konzumira, troši ali kadi, brez da bi karkol pomislili? Dvomim.
Saj sem bil tudi zdaj na kakem žuru, pa se mi zdi, da je vse skupaj precej bolj skromno, če že ne skromno pa z mnogo večjimi razlikami.
Nekje se donfa ceneno vino iz tetrapaka, ki se ga meša s kako brezimensko oranžado, ali pa diskontni đin z diskontnim tonikom ter per za osemdeset centov in smrdljiva skuna, spet drugje so v igri koktajli, draga vina in butična piva, bržda sodi zraven še kak gramček koke.
Ni to objokovanje starih dobrih časov, žeja me je močno popustila, štiri piva so maksimum, nazadnje ko sem naredil en sam samcat dim, sem bil še naslednji dan ves matast, konec koncev pa smo imeli takrat vsak zase najbrž dobre razloge za (pre)pogosto omamo, vsak svoje demone, ki so hoteli na plan, pa smo jih raje utopili in jim otežili delovanje z dimno zaveso, pa vendar …
Če bi takrat vedel, da bo svet postal kakršen je sedaj … bi se odrekel malodane vsakodnevnemu pijančevanju in zakajanju, metanju proč talentov in potencialov, bi se posvetil raje dokončanju šolanja, si pridobil kako izobrazbo, premoženje, stanovanje … ali bi si rekel ‘ A to …’, kazajoč s prstom v prihodnost, današnjo sedanjost:’  TO bo prinesel krasni novi svet!?’, naročil krigl piva, vanj potopil šilce vekije, naredil izdaten požirek, da bi se mi žganjica pomešana s pirom pocedila po bradi, izvlekel iz žepa rizle in mrvo ter si zvil eno debelo jebeno baklo pa naj gre vse u tri pizde materne …

‘Begunce je lažje stauhat, kakor pa nafutrat.’

Skesan, s sklonjeno glavo in s težkim srcem priznam, da se mi je, ko sem po radiu slišal novico o vnovični tragediji nekje na odprtem morju med obalo Afrike in varnim pristanom Evrope, namesto solze utrnila misel, ki je sprožila, da sem prhnil prek volana, poškropil vetrobransko steklo, tik za tem pa mi je telo preplavil sram …
V upanju, da bom z enim gibom levega kazalca odpravil posledico svojega črno humornega uma, zaradi katerega sem poškropil šajbo, zatem pa prasnil v smeh, sem vklopil brisalca, da bi zabrisal sled svoje nizkotnosti. Zaman.
Umazanije od znotraj ne moreš odstraniti s čiščenjem zunanjosti.
Pike posušene sline se še vedno poznajo in me opominjajo na mojo reakcijo, ki je bila in je, bolj, ko razmišljam o njej, povsem upravičena.

V letu gospodovem 2015, v obdobju, kjer naš korak budno spremljajo mestne nadzorne kamere, cestne prekrške snemajo kamere nameščene na nadvozih, podvozih, viaduktih, v tunelih, krožnih križiščih, ko ima sleherni mobilni telefon dokaj zmogljiv fotoaparat s katerim lahko ali fotografiramo ali snemamo, vsak malce večji tehnični zanesenjak (da o kakšni lokalni televiziji niti ne govorim), premore visoko ločljivo kamero nameščeno na dron, vsako podjetje in skladišče, vsaka stavba uprave in poslovno poslopje pa ima na vsakem vogalu in v vsakem kotu pisarn, hodnikov in parkirišč ovešeno kamero, ki štiriindvajset ur na dan spremlja kaj se godi znotraj ograje varovanega območja, ki ga ponekod tudi fizično varuje varnostnik, ki nosi vsaj voki toki, če že ne strelnega orožja, naj bi verjel, da tam nekje na robu črne celine iz pristanišča ali od koderkoli že, ogromna ladja nabasana s stotinami beguncev izpluje v mednarodne vode povsem neopažena!?

Kljub obalnim stražam, helikopterjem, letalom, patruljnim čolnom, vojskam in mornaricam opremljenim z najsodobnejšo tehnologijo (vojaško tehnologijo, ki je še nekoliko bolj napredna od tiste ki je svetu vobče znana), z radarji, s sonarji, s senzorji gibanja, z napravami za zaznavanje telesne temperature, z night vision kamerami in bogsigavedi s kakšno opremo vse, ki jo sicer s pridom uporabljajo za boj proti terorizmu, za odkrivanje talibanskih votlin, naftnih vrtin ter za preštevanje potencialnih hudobcev!?

Ne. Me. Jebat.
Ne kupim!

Bolj se mi zdi, da se prav celemu svetu gladko jebe za tiste nesrečnike, ki bi radi dosegli obalo Evrope. No, ali pa vsaj tistim, ki bi lahko tako tragedijo preprečili.
To, da se jebe tihotapcem je jasno kot beli dan. Sicer bi jim pustili vsaj kako plastenko vode ali nekaj hrane.
Celo pregovor, da ljudje na istem čolnu (praviloma) držijo skupaj, pade v vodo, saj so pri enem od prejšnjih ‘valu beguncev’ tisti, ki verjamejo v enega izmišljenega bradača, pometali v morje tiste, ki verjamejo drugega.
Jebe se tudi politikom in oblastem, ki ne storijo kaj dosti, da bi tem ljudem stopili na prste, brž, ko se v Sredozemlju iznenada in nepričakovano poveča število človeških črnih boj, pa pošljejo svoje enote pobirat plavajoča trupla.

tauh
Namesto, da bi storili kaj, da ljudem v prvi vrsti niti ne bi bilo treba tvegat življenj in igrati rusko ruleto z morjem, s tihotapci in z razčlovečenimi politikanti, ki jim ni niti malo mar za tistih tavžent zamorcev, ki ne dosežejo svojih sila nizko letečih sanj, se tile svetovni voditelji raje posvetijo ‘reševanju’ tistih nekaj preživelih.

Brezčutnost, čustvena otopelost in nečloveškost teh world leaderjev, vtkana v preprosto preračunljivost in ekonomsko računico privede do sila preprostega in krutega spoznanja …
Tisoč, deset tisoč ali sto tisoč rakev košta mnogo manj kot tisoč, deset tisoč ali pa sto tisoč parov čevljev, hlač, majic, dnevnih obrokov hrane, odej, postelj, nastanitev, političnih/ekonomskih/karšnihkoli že azilov in birokratskih zapletov.

Če bi ne bilo tako prekleto tragično, bi bilo malodane smešno. Sploh vpletanja male kokoške v špile, ki jih igrajo velike ujede.
Skoraj tako, kot zapleti s tisto ubogo somalijsko deklico, ki je leto in pol čakala, da je smela priti k sestri v Maribor, za pomoč pri reševanju utopljencev pa so tokrat nemudoma ponudili dobršen del flote in se bodo, če ne pripluje kakopak prepozno, preživeli smeli povzpeti na Triglav.

Prvi april – praznik puhloglavih cepcev

Ob tem prazniku šaljivcev vijem roke v zrak kot kakšna bogaboječa tercialka in pojem hvalo Vesolju, da mi v vsej svoji vsevednosti in dobrodušnosti ni namenilo prijateljev in znancev, ki bi že od prejšnjega praznika dalje, ko so svoji roditeljici podarili šopek ali pa cvetočo lončnico, med goltanjem svoje najljubše enolončnice, ki jo je skuhala najboljša mama na svetu (kot bi dejansko vedeli kakšne so ostale mame tega sveta), kovali in snovali prvoaprilsko šalo, ki jo bodo razdrli že zarana, in kakega sodelavca ob jutranji kavi spravili na rob solz s svojo šegavo domislico.

Največ kar zmorejo stuhtati je ponavadi kaka kisla ali pa neslana, s katero te za trenutek prestrašijo, saj te skušajo naplahtati, da ti je pajek odpeljal avto, ali pa da ti je medved raztrgal psa, njihov domislek pa je tako generičen, da skušajo foro prodati celo tistemu, ki se vozi z avtobusom, poseduje zgolj žoltega kanarca in zavistno opazuje sosedovega puhastega chow chowa.

Šale, ki zadevajo osebo, na katero se obračajo, so ponavadi že skoraj zlobne, če ne celo škodoželjne, medtem ko iz tistih napol resnobnih izjav na lasten račun, da se denimo ločujejo, da pričakujejo naraščaj, ali pa da so zadeli petico na euro jackpotu, lahko zaslutimo, da nam je šaljivec zaupal svoje najbolj skrite želje, ki brbotajo nekje v nezavednem delu možgana.
Tako tiho željo je tvitnila tudi turbo Tina, ko je zapisala, da ji je njena tekmica Anna Feninnger šepnila, da bo prenehala tekmovati, a so njeni sledilci – bes jih plentaj!– brž spregledali, da gre za šalo.

Prvi april se zdi kot enodnevna bitka, kjer se na eno stran bojišča ozaljšani s pisanimi pokrivali ter s piščalkami postavijo neizživeti komedijanti, šankerski štoserji, vaški humoristi in ostali heckoti vseh sort, ki ta praznik norčavosti naravnost obožujejo – dokler so oni tisti, ki se norčujejo, kajpada – in svoje (ne)posrečene štose streljajo v paranoike, skeptike, cinike in nejeverne Tomaže ter ostale zagrenjence brez kančka humorja v katerikoli koščici svojega telesa, na drugi strani.

haha

Hudomušneži, čigar vrste so okrepljene še s piarovci in pisci oglasnih sporočil, se prav izborno zabavajo, ako jim le uspe koga naplahtati, tile drugi pa črtijo njihove smele poskuse duhovičenja, saj jim že vsakodnevni dežurni šaljivci presedajo, ta dan pa je, kot bi Centralni komite zabavljaškega odbora za zbijanje šal, burkežem izročil štiriindvajset urno dovoljenje za klatenje bedarij in puhlogavih hecev, čeprav ima prvi april z duhovitostjo ali bognedaj s komedijo, opraviti toliko, kot imata močeradovec in šmarnica skupnega s kulturo pitja.

Po vsej verjetnosti bi se dalo vsem tem pavlihastim posameznikom še izogniti, a kaj, ko se tudi sleherni medij čuti dolžnega, da z nami deli kako potegavščino, ki so jo bili naumili v uredništvu, ter jo zagodli bodisi komu iz ekipe, bodisi so skupaj napletli kako zgodbo za bralce oziroma poslušalce, in jo kot kukavičje jajce podtaknili med ostale bolj ali manj verjetne novice tistega dne.

Naslednji dan se izkaže, da je vse premnogo ljudi upalo, da je kakšna izmed njih resnična, a je bila žal zgolj potegavščina. Za tiste najbolj očitne in slaboumne med njimi pa se vedno najde kak bistroumnež, ki pod novico zapiše ‘hahahaha, prvi april’ in s svojo pronicljivostjo odpravi še tako neznaten dvom o verodostojnosti informacije.

Nekaj gnilega je v dolini šentflorjanski, da si ob očitno prvoaprilskih šalah želimo, da bi bile resnične, ker so bolj logične in verjetne od vsakodnevnih nategov, ki jih srečujemo na obcestnih plakatih, ki nam ponujajo ačalp sesik otva (avto ki se splača), v oglasih pa nas govoreči hipo prepričuje o hipnih stanovanjskih kreditih nižjih od najemnine, ob katerih pa začuda nihče ne pomisli, da reč ni tako preprosta, kot je preprosto ciljno poslušalstvo, ki bi, če bi bilo kakopak kreditno sposobno najbrž trumoma drlo skozi vrata bank in jemalo posojila za nakup stanovanja, ki je za razliko od najemniškega bržda tako brez hladilnika, kot tudi brez kuhinjskih omaric in zgaranega kavča, ki ga je najemodajalec velikodušno pustil v fletu.
Vendar pa je to že stvar drobnega tiska, ki ga tako ali tako nihče ne bere, prav vseeno pa je četudi bi pisalo s fontom 18 in zlatimi črkami na črni podlagi, saj večini kojci, ko jim omenijo prihranek, pade tema pred oči in je prvi april zgolj še en dan v letu, ko se pustijo nategniti.

%d bloggers like this: