Je suis …

Črnci smrdijo. Angleži so degeneriran otoški produkt incestov. Američani so neumni. Italijani so mamini sinčki. Balkanci so primitivni. Krščanski duhovniki so pedofili in pederasti. Homoseksualci so poženščeni sprevrženci. Štajerci so obupni vozniki, Korošice so lahkoživke, Dolenjci so pijanci. Ljubljančani so naduti, Gorenjci so škrti.
Ne … Škoti so škrti. Ne! Židje so škrti!
Oziroma … Židje so morilci palestinskih otrok.

Bo kdo zaradi teh stavkov užaljen?
Tudi če bo, to kaže na nizko samopodobo, pomanjkanje smisla za humor ali pa se je v trditvi našel.
Morda bi bilo zapisano bolj ‘duhovito’ če bi bilo narisano. Saj veste … nič slabega ni bilo mišljeno … šaljive risbe pa res ne morejo biti povod za užaljenost.

A bejžte no.
A zato je karikaturist Maurice Sinet, ki je v ‘satiričnem’ časniku Charlie Hebdo pisal o Sarkozyijevem sinu in njegovi spreobrnitvi v židovsko vero doživel tožbo, bil oklican za antisemitista in bil na koncu ob službo. Ker se ni nihče čutil užaljenega, kaj?

SineŽe od prve novice dalje, ko sem po radiu slišal, da sta dva zamaskiranca vdrla v poslopje stavbe najbolj razvpitega tednika na svetu ter pričela svoj krvavi pohod, ni bilo slišati malodane ničesar drugega razen tega.
Skoraj vsaka povezava, ki so jo ljudje objavljali po družabnih omrežjih je bila nekako povezana s tem.
Je suis charlie, dvignimo svinčnike, svoboda govora, muslimanski teroristi, napad na suverenost medijev, odziv karikaturistov na streljanje v uredništvu Charlie Hebdo, Francija zavita v črno, svet je zgrožen nad okrutnostjo, teroristični napad.
Vidiš risbe, posnetke, bereš članke, kolumne in si misliš ‘presneto, tem se je res odpeljalo …’

Toda kdo so ‘tem’?
Muslimani!?

Praktično vse muslimanske države so dejanje strogo obsodile in ga ne podpirajo, razen Islamske države, ki pravzaprav niti ni država.
Torej ne gre za muslimanski teroristični napad, ampak gre za napad dveh oseb, dveh skrajnežev, ki sta pač muslimana.
Ali gre za teroristični napad?
Za ljudem nagnati strah v kosti in jih naščuvati proti nekomu drugemu, zagotovo ta oznaka najbolj vžge.
Tudi več časopisja se s takim naslovom več proda in tudi več klikov je.
‘V Parizu 12 žrtev terorističnega napada’

Stara znanca policije vkorakata v poslopje časnika, prisilita novinarko, da jima odpre in pričneta pobijati ljudi, kasneje jo pocvirnata, spotoma ubijeta policista, njegovi kolegi najdejo osebni dokument enega od njiju, prizorišče zločina si ogleda sam predsednik Holland.

Sta možakarja, ki sta se urila pri Al Qaidi izpustila kako učno uro ali sta osebno izkaznico pustila nalašč, da ko/če prideta pred Alaha ne bosta obravnavana kot zgolj običajna vernika, temveč kot mučenika in bosta lahko svoji oprani betici položila v nedrje ene izmed obljubljenih devic?
Pri obilici vnemar ubitih Cherifov in Saidov bi se zlahka zgodilo, da bi ne vedel, da sta ravno onadva tista, ki sta umrla v njegovem imenu.
Kdo bi vedel koliko njunih soimenjakov je bilo med milijoni pobitih civilistov, ki so življenje izgubili ob širjenju Demokracije v kateri ima vsakdo pravico do svobode govora in izražanja mnenj.

Pod svobodo govora razumem, da smem vsakomur reči, karkoli si že mislim, s tem pa vzamem v zakup tudi njegovo reakcijo na izrečeno/zapisano/ narisano in če vem, da ga bom s tem užalil, lahko pričakujem tudi brco v piščal ali pa eno na gobec.
Če svojo pravico do svobode govora izražam na grob, nespoštljiv in namenoma žaljiv način bi ne smel biti presenečen, če se nekdo ravno tako drastično odzove.

Risbe preroka Mohameda so bile skrajno žaljive za vse muslimanske vernike, saj je njegova upodobitev nezaželena, kaj šele v pozah, ki so si jih omislili charlijevci.
Nekdo, ki že tako ne potrebuje ravno izgovora zato, da koga pihne ali pa kaj vrže v zrak ter ob tem vzklikne jihad!, jih bo kvečjemu izkoristil sebi v prid.
Sicer pa niso bile le te risbe sporne. Časnik slovi po izjemno rasističnih in nestrpnih karikaturah, karikaturisti, ki jih ustvarjajo pa se le šalijo.
Vendar s svojim delovanjem ne nameravajo odnehati, niti ne gre pričakovati, da bodo odslej kaj milejši.
Še raje si bodo ošilili svinčnike ter z njimi še naprej špikali in drezali.
Do sedaj je naklada Charlie Hebdo štela 60.000 izvodov , naslednja številka izide v milijonski nakladi. V poklon devetim ubitim sodelavcem.

Vsaka stvar je za nekaj dobra, a Charlie?

Nedvomno bo spet kaka karikatura, ki bo podpihovala sovraštvo in versko nestrpnost s pridihom rasizma in morda ščepcem homofobije.

Za zgled bi jim lahko bil en drug Charlie. Charlie Chaplin. Človek, ki je skozi upodobitev diktatorja pozival k strpnosti.
Ne pa, ki bi svojo nestrpnost zavijal v satiro.

charlie

Advertisements

Morilska empatija

Že v prvih nekaj dneh novega leta se je pokazalo, kako sočutni s(m)o ljudje, saj je slika zmrznjenega psička, ki je v Beogradu podlegel nizkim temperaturam zaokrožila po internetih in vsem risala žalostne izraze na obraz.
Tudi meni se je milo storilo, prevzela pa me je tudi žalost in celo apatija.
Ob prebiranju komentarjev vseh teh ljudi polnih sočutja do uboge živalice in zvrhano mero sovražnosti do ženske, ki jo je pustila zunaj.
Nekateri bi ji naredili isto. Pustili bi jo zunaj zmrzniti. Spet kdo drug bi jo zaštihal. Po principu oko za oko, zob za zob bi ji sodili kar na hitro.
Načini na katere bi se nekateri lotili okrutnice so tako domiselni, da bi se z lahkoto kosali s prijemi kakega srednjeveškega rablja.
Jebeš dokaze, sojenje, pravico do zagovora in takšne nepotrebne bedarije.
Babnico na tnalo in betico preč.

Tisti ki želijo človeškemu bitju smrt, trpljenje in mučenje zaradi smrti njene psičke, niso prav nič boljši od nje ali kogarkoli drugega.
Maščevalnost skrita pod pravičniški plašč je še vedno žeja po krvi.
V tem primeru po človeški krvi.
Gravža se jim pobijanje živali, bi pa frderbal človeka. Naj me pes poščije, če razumem.

Zaradi česa pravzaprav se potem ti ljudje smatrajo za boljše od nje?!
Babše so izpostavili po družabnih omrežjih, objavili so njeno ime in facebook profil.
Najbolje, da objavijo še njeno telefonsko številko, naslov kjer stanuje, kje je zaposlena in kam otroci hodijo v šolo.

Ženska je zajebala, ja. Ampak takle linč? Pozivi k samomoru, grožnje?!
Društva za zaščito živali z objavo slike bojda osveščajo ljudi, kaj se dogaja.
Po moje pa s tem tudi rahlo podpihujejo že tako besne in kot je iz njihov komentarjev razvidno tudi okrutne ljudi, ki se potem, ko berejo misli drugih počutijo, da imajo prav in da bi bilo treba žensko res fentat.

Si predstavljate istomislečo drhal, ki se spravi obračunat z njo?
Tako zelo se jim je zasmilila uboga žival, da so pripravljeni ubiti nekoga lastne vrste.
‘Obesimo ga!’, je vzklikala sodrga v Višnji gori. Nekako se mi zdi, da se v tem primeru od nikoder ne bo vzel Flere Krivostegno …

Redko, pa vendarle se mi v možgan včasih prikrade misel, da bi najraje komu voščil dober dan z izvijačem pod rebra.
Kadar se me loti taka misel, jo brž odpravim.
Ker si nočem mazati rok s krvjo. Nikogaršnjo.
Niti s krvjo nekoga, ki bi si v tistem trenutku to morda zaslužil.

To da si vegetarijanec še ne pomeni, da si dober človek.
Kot izpostavi Rorschach iz Watchmen … ‘Hitler was a vegeterian, too.’

Sočutje je občutek, ki ga vsakdo premore le toliko.
Za sirijske begunce, ki so pluli na ladji brez posadke ga tem ljubiteljem živali in zagovornikom njihovih pravic očitno zmanjka.
Kaj pa pravice ljudi na krovu ladje, ki je namenjena prevozu živine? Življenja teh ljudi? Je njihov obstoj manjvreden?
Ker so rojeni v pizdi materni kjer divja vojna?
Tudi pod člankom o ‘ladji duhov’ se najdejo osebki, ki bi to rešili na brzaka.
Potopiti ladjo in je stvar rešena. Preden golazen muslimanska pride do obale, se tu ustali, nakopiči in prične zidat džamije, posiljevat Evropejke in otrokom vsiljevat Koran.
Ljudje brez vsega, brez kakršnegakoli imetja, ki bi radi le preživeli dobijo manj sočutja od ljudi z velikim družinskim avtom, letnimi vstopnicami za zoološki vrt , in ki živijo v lepi veliki rumeni hiški, ki je ne bi radi prodali pod ceno.
S to situacijo se je lažje poistovetiti, kot pa s pokanjem granat v soseski.

Svet kot tak bo šel v kurac. Mora iti.
Ker družba, ki bi naredila vse, da reši mucka ali kužka, novice o vojnah, prebežnikih, zmrzujočih beguncih in pretepenem osnovnošolcu, ki se ga sošolci lotijo z brcami in pestmi, zato ker je Busanc, prebere spotoma, ob kafetu – ne sme obstati.

the end

Zgodbe o tujem uspehu

Vedno kadar sem v časopisih zasledil članek, ki opeva nekoga, ki ima bojda slovenske korenine in je uspešen v tujini, sem se vprašal, od kod veje ta vzhičenost nad vsem kar je slovenskega onkraj naših meja, dasiravno gre za človeka čigar slovenskost sega daleč nekam v preteklost, kot pri tisti ameriški astronavtki slovenskih korenin, ki je zavolj njih v Vesolje ponesla kranjsko klobaso (mi ni jasno, ali sedaj ta polsuha mesna delikatesa kroži kje po galaksiji al’ kako je s tem?), ali pa je govora o kaki brhki Slovenki, ki je omrežila znanega poslovneža, kar je pravzaprav nekak poklon našim prelepim žlahtnim rožicam, da jo znajo nastaviti zadosti bogatemu kerlcu, ki ima nekolikanj fetiša na slovansko kri, še bolj nedoumljivo pa je, kadar se celotna Slovenija hvalisa, ko nekdo resnično uspe v tujini.
Kot je denimo uspelo mlademu modnemu oblikovalcu, ki je sicer že prej dobival številne nagrade za svoje delo, a so ga po cajtngih začeli vlačiti šele, ko je v svoje kreacije oblekel ekscentrično pop pevko, ki slovi po svojem odštekanem videzu.
Kajpada. To precej več šteje kakor pa priznanja modne industrije.

Ta slovenski ponos na nekaj, kar se nas sploh ne tiče in pri čemer nismo imeli prav nobenega niti najmanjšega opravka, mi je pravzaprav rahlo bizaren.
Le čemu bi bil povprečen Slovenec ponosen na ‘uspeh’ denimo neke frajle, ki jo sedaj v sončni Kaliforniji flodra nek mogotec? Ker je znala pravočasno unovčiti svojo češpljo?
Ali pa nekega igralca košarke/baseballa/ ameriškega nogometa, potomca slovenskih izseljencev v tretjem kolenu ter na njegovo slovensko kri pomešano z indijansko, irsko in paragvajsko krvjo? Nekega guvernerja, kongresnika ali pa senatorke, katere stari starši po očetovi strani so bili Slovenci?

Recite mi bedak nerazumen, teslo neotesano brez drobca domoljubnosti, brez trohice nacionalnega ponosa kaj šele, da bi premogel nekaj narodne zavednosti ali pa vsaj kanček lokal patriotizma, vendar res – preklet naj bom – ne štekam!

Ne razumem zakaj bi se moral dičiti glede nekoga ali nečesa zgolj zato, ker je iz iste dežele kot jaz, še manj mi je jasna dika kogarkoli nad zaselkom v katerem živi, in ki ga ne bo nikdar in nikoli zapustil, saj ga preveva silen ponos nad sleherno razdrapano ulico, propadlim podjetjem in razpadlo osnovno šolo, v kateri je – kako ironično gulil klopi s kom, ki je odšel v tujino in sedaj tam žanje uspeh.
Tudi, če je le ta do svojega premoženja prišel na ne ravno čislanja vreden način.

Se je pač znašel …
V življenju se je treba znajti in nekateri se v situacijah v katerih se znajdejo, bolje znajdejo od neiznajdljivcev, ki se radi pohvalijo, da tega ali onega poznajo in se znajdejo le toliko, da ti med pripovedovanjem o njuni skupni preteklosti pokadijo pol škatle čikov.

Ravno te dni je revija za povzpetniške poslovneže, stremuhe in komolčarje, z velikim pompom objavila lestvico najbogatejših Slovencev, na kateri se ni znašel kar vsakdo in kdorkoli.

m'ljonček

m’ljonček

O ne!
To so osebe na katere smo lahko brez slehernega pomisleka ponosni in se lahko ob vsaki omembi njihovega imena potrkamo po prsih, spustimo solzo radosti ter hlipaje izdavimo:’ Slovenci!’

Na njej je sto ljudi ali parov, ki so nedvomno uspeli. Celo tisti zadnji na lestvici premore nekaj fičnikov več kot 13 milijonov evrov.
Oči celotne slovenske javnosti pa so uprte v tiste, ki so na samem vrhu lestvice. Kdo pa pravzaprav so ti osebki, ki služijo bajne novce in kaj ti vzorniki marsikateremu mlademu managerju sporočajo?

Podjetje, ki je lansiralo govoreče živalice, je registrirano v Londonu, posluje na Cipru, zakonca, ki sta lastnika podjetja trdita, da to nista, saj sta svoj celotni delež podarila dobrodelni fundaciji v Liechtensteinu, ki ni v njuni lasti, čeprav ima nenavadno podobno poimenovanje kot družba preko katere sta bila še lani večinska lastnika ravno onadva in je registrirana v Veliki Britaniji, lastnik te družbe pa je podjetje s Cipra z isto predpono, ki so ji potem dodane Limited, Establishment, dobrodelna fundacija, ki je namenjena izobraževanju otrok v tretjem svetu in sta ji šenkala večino svojega 617 milijonov evrov težkega premoženja pa ima dodano številko 5.

Sedita, pet!, za popolno zmedo, ki sta jo uspela povzročiti celo novinarjem revije, ki se ukvarja izključno s financami in v kateri sem nekajkrat prebral podatke, pa mi je jasno še manj kot prej, povsem očitno pa je, da od teh dveh težko kategornikov Slovenija nima nič, razen tistih ljudi, ki so zaposleni v slovenskem delu podjetja, saj davke plačujeta drugje.

Ne vem ali sem po nesreči na HTC naložil Toma ali Angelo in ali je nemara aplikacija tako napredna, da se, kadar se mačka ponečedi, voha skozi reže za USB ključek ampak meni tukaj nekaj smrdi!
Sva lastnika, pa nisva, pa ni najina firma ampak je od neke dobrodelne fundacije, ki pa se ukvarja z nepremičninami …
Mrnjaw, kwa?

!?

!?

Z dvesto milijoni manj je na drugem mestu lestvice večinski lastnik podjetja, ki je znano slehernemu lastniku televizorja, saj so reklame za njihove izdelke prisotne večino dneva in nam ponujajo izdelke, ki so nepogrešljivi za naš vsakdan in bolj kakovostno življenje.
Podjetje, ki se ukvarja tudi s telefonsko prodajo zaposluje nove sodelavce v svojih klicnih centrih tako rekoč vsakodnevno, tako da, če si želite biti del te zgodbe o uspehu, le brž pokličite njihovo kadrovsko službo!

Obetate si lahko izoblikovan sistem stimulativnega nagrajevanja, širitev znanj z najboljšimi marketinškimi tehnikami, dinamično delovno okolje in podjetniško vzdušje ter funkcionalna usposabljanja doma in v tujini! Da! Prav ste prebrali!
Izberite podjetje, ki vam ponuja visoko stopnjo avtonomnosti, številne izzive, neprecenljive izkušnje in možnost hitrega kariernega vzpona! Kaj še čakate!?
Pridružite se več kot štirim milijonom bebcem, ki so nasedli njihovim obljubam in verjeli oglasnim spotom s preskoki s črnobelega slabovoljnega posnetka ‘prej’ in barvnega, nasmejanega ‘potem’.
A to še ni vse!
Najprej boste prisostvovali njihovim mukotrpnim enotedenskim pripravam – kakopak na lastne stroške, saj služba še ni vaša – za njo se poteguje še vsaj dvajset konkurentov, ko jo boste imeli pa boste klicali ljudi in jih prepričevali v nakup izdelka, ki ga sploh ne potrebujejo in ni niti pol tako kakovosten kot to trdijo v svojih oglasih!
Dobili boste tudi skoraj minimalno plačo, poniževanje, pogodbo za en mesec, mobing, vse to in še več.
Zato, da boste poklapani, utrujeni, zdelani, zmozgani in zgarani po končanem delovniku in še kaki neplačani naduri odšli domov z opranimi možgani in vedenjem, da je vaš generalni direktor eden najbogatejših Slovencev.

profesjonalno

profesjonalno

Na lestvici je takoj za zakoncema s podjetjem v Nemčiji in v katerega, se mi po ogledu nekaj topshop reklam res ni dalo poglobiti, saj me je že pošteno kljuvalo za levim očesom, devetdeset odstotni lastnik podjetja, ki se ukvarja z avtomati in napravami za igralnice.
Saj veste – rulete, black jack, poker … Taka jajca. Utvara, iluzija, nateg. Droga!
V čem se nekdo, ki prodaja žetone za igre na srečo razlikuje od nekoga, ki prodaja heroin? Mar ni na svetu nobenega odvisnika od iger na srečo? Ni nobenega takega, ki je na ‘kocki’ spušil plačo, avto, hišo? Bil zaradi svoje igralniške odvisnosti ob službo, zakon, ženo, psa?

či čing

či čiiing

Ampak – ti ljudje so se znašli! Bodimo ponosni na njihovo iznajdljivost, na njihov uspeh in nenazadnje na dejstvo, da so naši rojaki!
En kurc naj jih gleda. Prodajajo nam muda za bubrege.
Aplikacije in igrice z govorečimi mački, valjčke za pleskanje s pomočjo katerih lahko zgolj z enim litrom barve pobarvamo celoten Nuk (znotraj da ne bomo pretiravali, za zunaj bi rabili še vsaj en liter), ali pa nam prodajajo nekaj minut zadovoljstva in adrenalina preden nam avtomat požre zadnji chip.
Zadnje upanje, da bomo tudi mi nekoč na tej prestižni elitni lestvici nategunov, barab, izkoriščevalcev in davko izogibovalcev.

Ne zadostuje le prava ideja. Je treba biti tudi malce pizda.
Stremuška, brezčutna, trdosrčna,hladnokrvna, ekonomsko naravnana, pogoltna pizda, na katero smo lahko vsi ponosni, saj je naše gore list.

Četudi preseli proizvodnjo v Pakistan, davke plačuje v Monaku, živi v Kaliforniji, podjetje ima na Sejšelih in bančni račun v Švici.
Glavno je da ima slovenski potni list in babico v Radomljah pa se Slovencu že orosi oko in strašanski ponos ga preveva.

Fensi

Ful se lajv rimembram, ko sem pred tko tventi jirsi s krujem hengal na trejn stejšnu, smoukal hrb in drinkal čip bir, ko se tko aut of nouver apira dud in nas tko plida, če mu loh helpamo, k mu je kar v luknjo dropou.
Šur, uaj not? Napel smo maslse in ga pulal vn iz gatra. Ni bil nek big dil.

Je pa jeben big deal to, da sem za tistile pofukan stavek zgoraj ponucal več časa, kot pa če bi ga zapisal kakor se spodobi.

Živo se spominjam, ko sem pred nekako dvajsetimi leti s klapo visel na železniški postaji, kadil zel in pil ceneno pivo, ko se kar na lepem pojavi tip in nas milo prosi, če mu lahko pomagamo, ker mu je bil avto v luknjo padel.
Seveda, zakaj pa ne? Napeli smo mišice in ga potegnili iz jarka. Ni bila neka reč.

Zdi se mi nadvse grdo in vsakič, ko slišim to ogabno anglosaksoniziranje, se počutim kot maček, ki mu ni uspelo izbljuvati mišjega žolča. Tisti nagnusni kiselkasti okus, ki se ga ne znebiš, četudi si skušaš goltanec izprati z vedrom ustne vodice te spremlja lep čas.
Nekako razumem, če se tega poslužujejo najstniki v svoji govorici in je to del slengovskega govorjenja, a ko to pričneš opažati vsepovsod, v poimenovanju lokalov, počitniških ponudb in raznoraznih paketih mobilnih operaterjev, se mi zdi, da je šlo vse k vragu, in da usodo slovenskega jezika krojijo preveč domiselni kreativci in zadolženi za stike z javnostjo (PRovci), za katere te prime, da bi jih nabrisal v anus z zarjavelo cevjo, dokler jim ne bi namesto solz, po licih polzeli opilki, ki bi jim brazdali ksihte.

Čeprav zveni brezsrčno in skorajda sadistično, se mi zdi kvečjemu pošteno, da začutijo isto bol, kot jo začutim sam, kadar mi bobnič ali zrklo prebode skovanka kakršna je dobermuv, hajskul, lajfstajl, gigastik, džabest, …

Se to res komerkoli, ki ni potomec bratranca in sestrične v prvem kolenu ali pa ni utrpel kakih hudih poškodb glave, zdi posrečena pogruntavščina!?
Ful kul? Z jebenim umlautom!? Hudobro!?

Kje so branivci slovenstva in slovenščine, kaj se je zgodilo s čistokrvnimi in polnomastnimi Slovenci, da te ‘kao’ poslovenjene zapise, ki so zgolj angleške besede zapisane po vzoru Vuka Karadžića, mirno pogoltnejo, brez živčnega trzanja, kakor se to dogaja meni? Bom nemara dočakal dan, ko bom na naslovnicah vedno bolj žoltega časopisja ugledal naslov ‘ Na stritsih Njujorka Spajk Li snema nov muvi, v katerem bosta ektala Tom Cruz in Vesli Snajps’, naj jih hors mautfaka …

Naravnost neverjetno je, kako se da nekaterim prodati ‘muda za bubrege’ že s tem, ko povsem enako reč preimenuješ, ji nadeneš neko malce bolj snobovsko označbo in že planejo na tisto kot muhe na dr … oh, pardonne moi, kot muhe na med, kakopak.

Če je prej veljalo, da so toplice rezervirane za penzioniste z visečimi skrotumi in penzionistke z uvelimi joški, oblečeni v svoje sprane, zbledele kopalke še iz časa Avstroogrske, sedaj ta mondena središča, spa in welnesse obiskujejo tudi novodobni japiji, mlade družinice, podjetniki in pač vsi ostali, upokojence pa so izrinili ob robove otroških bazenov kjer žde v temnih sencah, kot kak Quasimodo, in vahtajo svoje vnučke.
‘Kjara, boš mrbit tist kumkvat dela pojedla al ti ga pršparam za poj s kornflejksi?’
/Koruznih kosmičev valjda ne bo jedla/

Tile kljukci se ponavadi družijo s sebi podobnimi polišineli in en drugemu pleteničijo, da si preurejajo loft, ker da imajo radi velike odprte prostore, medtem, ko jim drugi odgovarja, da onadva z družico sta se pa raje odločila za mansardno stanovanje s panoramskimi okni.

Taka debata poteka na nedeljskem sprehodu ob Ljubljanici, kjer so moški prav gizdalinsko urejeni, v polcilindrih in frakih, s sprehajalno palico v roki, ob njih pa po promenadi drobencljajo ženske v čednih čeveljcih, v krinolinah, steznikih in s svilenimi senčniki nad umetelno spetimi lasmi, od koder se ob polmraku, obsijani z zarjo odpravijo v teater in si ogledajo najnovejši performans Živadinova, medtem ko v gledališče na uprizoritev Županove Micke hodijo zgolj kmetavzi v škornjih, irhastih hlačah, zdelanih telovnikih in površnikih brez gumbov, razoglavi ali pa v najboljšem primeru z lovskim klobukom na betici.

Aja ne? Kaj niti kočij ni? Oh, jaz in moja romantična domišljija.
Kako pa so potemtakem oblečeni? Običajno? Jojme!

Torej je promenada en navaden kurčev korzo!? S pečeno koruzo in zvoki Pitbulla v ozadju? Brez lajnarja z opico na rami? Loft in mansarda pa sta povsem navadno podstrešje!? Obraze pa so si ženske naličile kar v kopalnici in ne v budoarju!?

Preklete pizde povzpetniške.
Ah no … hotel sem reči presnete pipike pretenciozne.

promenada

 

Smrt klovna

Interneti so mi s poročanjem o smrti Robina Williamsa omogočili iztočnico, da izkašljam to sluzavo kepo dlak, ki se mi že nekaj časa svaljka po gobcu in mi blokira sapnik, da bi olajšano vdihnil ter si potem nekolikanj bolj sproščen prižgal enega Luckieja, ker od nečesa pač moram umreti.
Vsekakor bolje, da krepnem od čikov, mastne hrane, občasne zlorabe alkohola in mehkih mamil, s čimer malce omilim pretirano mozganje o tem kako sfukan je svet, namesto, da bi v vsem iskal lepe stvari, kakor pa,  da tako kot premnogi heckoti, ki druge spravljajo v smeh, pod masko klovna pa jočejo, nekega dne vzamem preveliko dozo pomirjeval. Ampak bi se res lahko malce bolj potrudil …
Lahko bi svoj fokus usmeril v majcene radosti zaradi katerih je vredno živeti, se veseliti čebljanja ptic v jutranji zarji in v vsaki stvari videti kaj pozitivnega.Evo!
Začenši jutri pričnem z #100happydays ter z zavedanjem, da je toliko lepega okoli mene in vsak dan bom zaradi nečesa srečen in vesel in radosten in vzhičen in poskočen in nasmejan.
Po tistih slabih treh mesecih pa vlomim v lovsko trgovino, ukradem puško, si potisnem cev v usta in si odpihnem betico.
Pod Prešernovim spomenikom, da bo ves ofrajhan od moje nuLa+ življenske tekočine, ki mi kroži po žilah in poganja moje otožno kamnito srce.

Še vedno sem začuden nad začudenjem ljudi, vsakič, kadar kdo kloni pod težo maske klovna.

Mar res mislijo, da je ‘biti srečen’ in vesel preprosto stvar odločitve?
Ni ravno enostavno biti dobre volje dan na dan brez jebenega razloga, samo zato, ker se to od tebe pričakuje ali, da ugajaš in si priljubljen.
Kurc gleda, če v lokalni oštariji malodane vzklikajo tvoje ime, že ko stopiš skozi vrata in se počutiš kot bi bil kurčev Norm iz Cheers, čim kako blekneš pa se zaradi krohotanja , ki jim ga povzročiš s svojimi komentarji, držijo za svoje s pivom napolnjene trebuhe.
Jebeš to! Če se hočete režat pejte v pofukan cirkus.

Enkrat, ko začneš biti dežurni zabavljač si ga najebal. Potem ti dežurstvo pripada ves čas in bog te obvaruj, ako si en dan nadrkan in slabe volje.

‘Zakaj pa?’
Rabim razlog!?
Zakaj kurca nihče ne vpraša čemu si se pa prej dneve in dneve režal ko kreten, zbijal šale in duhovičil!? Ker jih boli kurac. Ker jim je ustrezalo. Ker je fajn, če jih nekdo poka. Ker jih ne zanima, ali te kaj tare, skrbi, muči. Važno, da je smeha.
E, pa dragi moji, ne gre to kar tako. Nihče ne more biti ves čas nasmejan in dobre volje. Vsakomur pride žuta minuta.
Vsi imamo svoje križe in težave in vsakomur se zdi njegov križ najtežji. Prekleto dobrodošlo je, če se imaš komu izkašljati, se zaupati in se s kom pogovoriti.

Dr. Ščuka je na svojem predavanju omenil sina Rockefellerja, ki se je s svojim zasebnim reaktivcem zaletel v neko goro, v poslovilnem pismu pa je bojda zapisal, da življenje zanj nima nobenega smisla, saj nima po čem hrepeneti. Čim se mu je pimpek dvignil za kako stvar, že jo je imel.
Oh, the horror, kajne?
Pa vendar je tako. Ne glede na status, ne glede na sliko, ki jo kažemo svetu, vsi imamo nekaj kar nas jebe.
Ene jebejo pufi, druge travme iz otroštva, tretje lokalni far, četrte propadel zakon, marsikoga vse skupaj, nekomu je za fentat se, ker mu ne uspe popoln selfie, da te pa dotolče to, da imaš prepolno rit pa je skrajno nenavadno, a tako pač je. Se zgodi. Je treba pa priznati, da bolj veličastno skoraj ne moreš odfrčat na oni svet.
Yodo –  you only die once.

Za kaj vraga se je v prvi vrsti omenjeni, z Oskarjem nagrajeni igralec skenslal, ko pa je imel lagodno življenje lepo bajto, ljubečo ženo, avto, hišo, psa, keša kot toče in vse ostalo, je pravzaprav povsem vseeno. Četudi je nedojemljivo. Njegova stvar.
Vse svoje življenje je posvetil zabavanju drugih, kakšen novodobni hipuzl bi bržda rekel, da je opravljal poslanstvo, da smo se lahko ob ogledu njegovih filmov, ob žrtju kokic in srebanju kokakole, smejali in smejali, ter da je ob tem tudi sam neizmerno užival. Kdo ve …
Tako kot za marsikoga manj znanega, ki je bil ravno tako veseljak in šaljivec, nekega dne pa se je šel guncat v gmajno, ne bomo vedeli, kaj mu je šinilo v glavo, ko pa je bil vedno tako jebeno nasmejan.

Osebno sem imel polno pizdo pretvarjanja in duhovičenja in ugajanja.
Menda sem od takrat tako neznosen in negativno nastrojen, da ljudem ni za biti ob meni. Šmrc … 😦
Včasih pa so me imeli tako radi in tako dobrodošel sem bil v vsaki družbi. Sedaj pa že s samo prisotnostjo zamorim, da se je ostalim skoraj za iti se navezat.
Zato se niti ne ubadam kaj dosti z ljudmi, tistih nekaj, ki me tolerirajo, skušam ne obremenjevati preveč, prav gotovo pa ne bom glumil gljive in se delal da je vse okej, če me nekaj žuli, niti pod razno pa mi ne pride na misel, da bi določeno tegobo pretirano tlačil vase, kajti če ne spuščaš pare sproti, utegne kotel razgnati in potem se rešujte kakor veste in znate, ker me zagotovo ne bo več popadlo, da bi se samoumoril, temveč bom …
Neeee, … pa saj ne bom.
Če ne drugega, je biti zlovoljen, zoprn, zatežen zmene, ki se pogosto pritožuje in pizdi,predvsem lažje. Prav tako mi je gledanje izpod čela ljubše, kakor pokanje šal in nedvomno sem raje kot z drevesa bingljajoč zabavljač, živ nergač.
Ja živ, jebemti! Ne, da le diham in žrem in serjem in fukam in spim, temveč, da si upam biti jaz.
Da sem lahko vesel, če imam biti za kaj, da si drznem bentiti in kurčiti se, če me kaj razpizdi, da si dovolim biti žalosten, kadar me kaj potre in da čutim vso paleto čustev, ki jo morda nekam okrnjeno še zmorem občutiti in da me ni sram, če sem sem ter tja celo jokava pička ali pa pesimistično pozitiven pizdun, ki izrablja svoje pisanje, za zlivanje žolča po nič hudega slutečem bralstvu.

Pritožuj se in preživi! Complain and stay alive!

 

Kolektivna krivda

*vsebuje vulgarizme, kletvice in psovke!  Če te moti, bo najbolje, da odjebeš kojci zdajle takoj!

Polno pizdo imam tega nabijanja slabe vesti in klicanja k odgovornosti zaradi tega, ker včasih pojem kak kos teletine ali govedine, saj so krave največji krivec za toplogredne pline in uničevanje ozračja.
Pobijte jih vse do zadnje, nekaj najlepših pa nagačite za prirodoslovni muzej in dajte mir!
Če govedine ne bo na voljo, je pač ne bom jedel. Zafukana znanost v božjo mater, kaj?
Enako s plastičnimi vrečkami in kancerogeno hrano.
Ne ponujajte nam in ne bomo kupovali. Ampak v demokraciji je pač tako, da možnost izbire mora biti.
Dasiravno je slaba.

Naravnost idiotski se mi zdijo pozivi k temu, da naj pešačimo in kolesarimo ter naj ne onesnažujemo okolja, medtem pa se izvajajo jedrski poskusi, preletavajo nas reaktivna letala in se bijejo vojne na vseh koncih sveta.
A zdaj naj imam pa jaz slabo vest, ker sem v življenju prevozil nekaj deset tisoč kilometrov?
Vas nabijem na kurac mal …

Nehajte nas posiljevati in na suho jebat s slikami mačk z zgnitimi nožicami, s fotografijami tjulnov v mlakah krvi in s harpunami prebodenega kita.
Boli me kita!
Vas pa tudi!
Z delitvijo fotografije nekega garjavega cucka niste naredili prav nič!

Raje se fotkajte v Portorožu, kako srkate mojito, jeste predrage kalamare, ali pa v novem terencu z najnovejšim iPhoneom, ki ga čisto tako mimogrede sestavljajo novodobni mladoletni suženjčki v popolnoma nehumanih pogojih, in četudi poleg pripišete heštege litllethings, enjoylife, happy in kaj jaz vem katere so še te pozitivne oznake, izpadete manj svetohlinski kot pa s svojim navideznim bojem za pravice živali in mi ga lahko mirno potegnete, le nikar ne pogoltnite ker gre teoretično gledano pravzaprav za beljakovino živalskega izvora in vam bo zjebalo karmo za nadaljnjih pet let. Vsaj!

Ali pa dajte in uživajte! Boli vas kurac!
Yolo!

Tudi slike pobitih palestinskih pobov me vedno manj ganejo. Sploh, ko me nek Aslaan A. Rasshid sprašuje kakšen je pa moj izgovor, da nič ne ukrenem!!
Kakšen je moj izgovor!?
A jaz rabim izgovor za to ker se tam vojskujejo in pobijajo že petdeset let!?
Jaz sem kriv!?
Jaz sem kriv, jaz sem kriv!
/samošamaranje po vzoru zemčeta iz filma Bure Baruta/

Jaz naj slabo spim in se premetavam po postelji?

Kje so kurčeve svetovne organizacije, kje so obsodbe voditeljev držav in kje so vlade in pofukane modre čelade?
Kje so mirovne sile in Nato in kaj jaz vem kdo je tisti, ki bi moral poseči vmes in te prfuknjene Žide pošlatat po čelu ter jih pobarat po zdravju in povprašat, če se spomnijo zgodb svojih babic in dedov o taboriščih in o holokaustu.

Že samo, ko razmišljam o tem, me prične boleti glava. Če bi dejansko občutil to kolektivno krivdo, bi mi betico nedvomno razčefukalo.

bum

Olabavite s pofukanimi peticijami zoper Nestle, Coca Colo, Monsanto, Schaumo, Fa in vse ostale jebene korporacije, ki preizkušajo svoje produkte na živalih, nas dnevno zastrupljajo z zanič izdelki, gensko modificirano hrano in vsem ostalim sranjem.

Mar res mislite, da si lahko vsak privošči jesti zdravo!?
Ljudje kupujejo tisto, kar si lahko privoščijo in jim bingelj opleta ali je domaće, zdravo in ali vsebuje vse potrebne aminokisline, minerale in vitamine. Jedo, da jim ne kruli želodec, ne  zato, da bodo imeli lepo kožo, bleščeče zobe in sijoče lase brez razcepljenih konic.
Mislite, da boste s podpisom neke jebene peticije ustavili stroj za iztrebitev človeštva? Da boste onim kretenom odprli oči, da bodo uvideli kako zlo delajo?
Ziiiiiiiiiiiiiiiiiiiher ….
Najbrž si ravno zdajle kak CEO multinacionalke briše krokodilje solze v šop sto dolarskih bankovcev in prav bridko veka.

Vsi ti novodobni osveščenci kar rinejo proti zvenečim BIO, EKO, Natur limanicam. Vse je brez konzervansov, brez aditivov, brez umetnih arom in barvil in izvrstnega okusa.
Sred marca prodajajo domače breskve … iz Španije, lično zapakirajo jajca, na škatlo napišejo iz integrirane talne reje, da vsebujejo omega3 maščobe, ljudje pa kar nabavljajo in si mislijo, da jedo zdravo.

Jeste kurca zdravo!
Če je vsa Zemlja tako onesnažena in v pizdi kot naj bi bila in zaradi česar bi moral imeti slabo vest, ker premalo pešačim in ne trogam bisag ekološko pridelane hrane (od okoliških kmetov, ki svoje njive prekopljejo z motikcami in krampi, gnojijo pa le z domačim kurjim gnojem, ker je kravji pač škodljiv) kar zadeganih čez ramo, potem hrana s tega planeta ne more biti zdrava, neškodljiva in okusna, pa če je gojena na ne vem kateri gorski kmetiji.

Zdaj pa …

Čigava propaganda je pretirana, kdo me ima za norca, kdo mi prodaja ekološko pridelane buče in kam lahko naslovim peticijo za bolj uravnotežene medije, za bolj iskreno in vsaj manj zavajajoče oglaševanje (če že iskrenega ne gre pričakovati) ter okusno in zdravo hrano po cenah dostopnih vsem, hkrati pa me zanima kdo bo prvi svetovni politik, oblečen v majico Free Palestine, ki bo pokazal s prstom na genocid?

Morda kdo od naših tepcev, ki so v Bruslju nase navlekli majico za osvoboditev svojega ljubljenega vodje?
Ker to je pač katastrofa mnogo širših razsežnosti kakor pa peščica mrtvih petletnih teroristov, ki so jih našeškali z nekaj izstrelki zemlja zemlja.

Dobrodelnost, lakota in gladiatorstvo

Moja vera v človeštvo kot ekosistem, ki bi bil zmožen sobivanja, solidarnosti, enakosti in enakopravnosti, družbe, kjer bi razlike med prebivalci planeta ne bile tako ogromne, je milo rečeno razmajana kot zob petletnika. Vsak čas se bo krvavo pocedilo iz ust, izpljunil ga bom, le da mi na njegovem mestu ne bo izrastel nov, stalen in čvrst sekalec ali kočnik, s katerim bi lahko prežvečil in zmlel nepravice, ki smo jim priča vsakodnevno in se je treba z njimi tako ali drugače spopadati.

Sploh se ne bom spuščal v trenutno svetovno prvenstvo v nogometu, kjer so na truplih revežev, beračev in brezdomcev zgradili najnovejši stadion zgolj za potrebe žogobrcarstva in bo glavni izkupiček od prodanih vstopnic, majic, dresov, šalov in ostalih navijaških rekvizitov odnesel organizator, ljudje pa lahko medtem navijačem z vsega sveta, prodajajo tisto kar imajo.
Sebe. Svoja mlada, od lakote in mamil shirana ter zmaličena telesa. Na cestah se sem in tja prekladajo pretirano naličene deklice, zadete od vdihavanja močnega industrijskega lepila, s čimer odganjajo lakoto, hlapi pa jim dajejo občutek sitosti. Zaslužek, ki ni niti omembe vreden jim poberejo zvodniki. Medtem, ko svet spremlja navidezno resničnost in nogometni blišč, je njihova realnost sprijenec, ki sope in se poti nad njimi ter deset brazilskih realov, ki jih prejmejo, kar je komaj več kot tri evre.

A lačni otroci niso več nekaj kar se dogaja le v Afriki, Aziji in Južni Ameriki. Najdemo jih tudi v osrčju Evrope. V Sloveniji. Morda čez cesto v sosednjem bloku. Morda je to otrok vaših sosedov. Znancev. Prijateljev. Morda je to vaš otrok.
Vse več je dobrodelnosti, različnih akcij in projektov prek katerih se zbira denar in sredstva za tako ali drugače socialno ogrožene ljudi, pa vendar se ob vsem tem namrščim, sploh ko pomislim, kako nekateri to izrabljajo za lastno promocijo ali pa prek kakšne dobrodelne dražbe pridejo do kakovostnega in unikatnega izdelka za ‘male pare’.

O tem priča zgodba prijateljice, ki mi je opisala svojo izkušnjo z dobrodelnostjo.
Potem, ko je na natečaj ene od revij poslala ogromen šal, ki ga je pletla ves teden, se je odpravila na dražbo saj je hotela odkupiti svoj šal, za čigar izdelavo je že odštela štirideset evrov, sedaj pa je bila pripravljena na izklicno ceno desetih evrov licitirati celo sama. A ji ni uspelo. Šala ni bilo nikjer!
Mladenič, ki se je prismukal iz zakulisja, ji je povedal, da so ga že prodali. On sam ga je prodal. Čeprav se dražba sploh še ni začela. Na njeno vprašanje komu, ji je malce porogljivo odgovoril, da evidence o tem pa nima, in da ne more zavrteti časa nazaj.
Ni ji vedel povedati niti za koliko. Ker je bilo to tik pred božično novoletnimi prazniki se da sklepati, da ga je ‘nekdo’ kupil bodisi zase, bodisi za darilo, bil ‘dobrodelen’ in se dokopal do izjemnega šala za borih nekaj evrov.
Kraja in goljufija pod pretvezo dobrodelnosti.
Zato le stežka verjamem, da gre pri vseh teh zadevah zgolj za nesebično dobrodelnost, sploh kadar so v to vpletene kake organizacije, ki si na ta način nekako operejo svojo vest, češ, ‘saj smo namenili nekaj novcev tudi za tiste nesrečnike, na čigar grbah smo si zgradili imperije in vikende in vile z bazeni.’

Večkrat se mi zasolzijo oči, ko poslušam izpovedi obupanih mam in nemočnih očetov ter povsem razčlovečenih in užaloščenih otrok, ki razlagajo svoje težave na skorajda edinem radijskem programu, ki ga poslušam in zdi se mi, da jih bolj kakor lakota in borno ekonomsko stanje pesti posmehovanje in poniževanje njihovih sošolcev in sošolk, ki ne premorejo niti kančka sočutja in jih zaničujejo, ker nimajo najnovejših tehničnih pripomočkov, majic in nahrbtnikov s trenutno najpopularnejšimi liki ter niso oblečeni in obuti po najnovejši modi, in ko sem med vožnjo spremljal dražbo hokejske palice enega najbolj uspešnih hokejistov na svetu, za katero se je potegovalo precej ljudi, sem se vprašal, če je nemara kdo od klicateljev oče teh otrok, ki so svoje pamže vzgojili v tako nesočutna bitjeca, ki tako kruto in brezobzirno zaničujejo vrstnike na osnovi tega, da imajo oni več, da njihovi starši vozijo boljši avto in imajo na splošno več pod palcem? Hkrati pa sem pomislil, kako perverzno se mi zdi, da je v tej naši deželici nekdo pripravljen in zmožen tako zlahka odšteti dobre tri tisočake za kos lesa, ki ga je po ledeni ploskvi rinil nek športnik, medtem, ko si kdo drug ne more privoščiti niti osnovnih potrebščin in vsaj enega toplega obroka dnevno.
V glavi se mi je zrisal prizor domovanja novega lastnika palice, ki jo ima ponosno razstavljeno nad marmornim kaminom, ob veliki stekleni mizi obloženo z dobrotami gosti svoje prijatelje in jim razkazujejo novo pridobljeno trofejico, obenem pa se še pohvali kako dobrodelen je bil.
Ta svet ne potrebuje dobrodelnosti, kjer bodo privilegiranci s svojih rustikalnih hrastovih miz stresali drobtinice in obglodane kosti manj privilegiranim.
Potrebuje sistem, kjer dobrodelnost ne bo potrebna! Kjer ljudem ne bo treba jokati v eter, s tem nekaterim dajati občutek, da pa le ni tako slabo, saj bi lahko bili na njihovem mestu, spet kdo drug pa se naslaja ob njihovi nesreči in si misli, da v življenju se je pač treba znajti.
Je pač tako, da eni se znajdejo v neprijetnih situacijah, drugi se v neprijetnih situacijah znajdejo. Četudi je ravno ‘iznajdljivost’ marsikoga kriva in odgovorna, da dobrodelne akcije in projekti so potrebni in da obstajajo, s čimer si elita kupuje odpustke in ima občutek samaritanstva.

A kako to doseči?
Težko. Človek se namreč že od rimskih časov in gladiatorstva veseli kruha in iger, le da takrat gladiatorji niso bili preplačani, naduti in pretirano negovani glumači, kakršni so novodobni žogobrcarski ‘Spartaki’, temveč so bili ljudje ki so plebu dajali upanje, tile današnji pa ne dajo niti roke tistim, ki so njihovi največji oboževalci in jih v svoji otroški naivnosti častijo in si želijo nekoč postati taki kot so oni.
Prav tako se ni spremenil organizator gladiatorskih iger. Še vedno je to višji sloj, ki ljudstvu odmerja tako količino iger kot količino kruha.
Le da je slednjega vedno manj, iger pa vedno več.

lakota

Ne razumem

Ne razumem pregovorno ležernega intelektualca štajerskega porekla, ki navija za ljubljanski klub, se bliskovito požene v gručo ljudi in enega od njih trešči po betici.
Ne razumem svojcev, ki slavljencu ob abrahamu na mlaj pred hišo postavijo znak za omejitev.
Ne razumem zakaj je nekdo, ki okrade enega bogatuna – lopov, nekdo, ki okrade tisoče revnih pa je poslovnež.
Ne razumem resničnostnih šovov.
Ne razumem prehitevanja čez polno črto.
Ne razumem ljudi, ki laž nadomestijo z novo lažjo.
Ne razumem novodobne avantgardne poezije.
Ne razumem pogruntavščin kot sta odišavljen toaletni papir in mentolove cigarete.
Tega, da kot moški predstavnik močnejšega spola, ne razumem žensk nasprotnega spola  -sploh! – ne rabim niti omenjati.
Ne razumem nasprotnikov splava in evtanazije. Ne eno, ne drugo se njih ne tiče.
Ne razumem staršev, ki svojim otrokom pokrivajo oči ob prizorih golote, ob prizorih nasilja pa so prepričani, da jih s tem pripravljajo na življenje.
Ne razumem športnih navdušencev, ki bi ob zmagah svojega favorita okronali za kralja ali pa celo za polboga, medtem, ko bi ga ob osvojenem ‘katastrofalnem’ denimo šestnajstem mestu, najraje zakopali do vratu v greznico, po glavi pa bi ga mlatili z dolgimi koli.
Ne razumem čilih in zdravih ljudi, ki parkirajo na parkirnih mestih namenjenih invalidom.
Ne razumem borznih indeksov.
Ne razumem političnih analitikov, ki vse predvidijo, a se vseeno dogodi nekaj nepredvidljivega.
Ne razumem uspešnih in bogatih ljudi, ki prepričujejo manj bogate in manj uspešne, da denar v življenju ni pomemben.
Ne razumem mobilnega operaterja, ki grozi z rubežem zaradi domnevnih neplačanih dvajsetih centov, ne razumem čemu, si s pošiljanjem naredijo več stroškov, kot je omenjeni dolg,  kot mi je totalna neznanka kaj v tej vrednosti bi izvršitelj lahko odnesel.
Ne razumem demokratično izvoljenih politikov, ki se ne odrečejo svojemu položaju, ko jih taisto ljudstvo, ki jim je omogočilo mandat, poziva k odstopu.
Ne razumem zimskih služb, ki jih sneg vedno znova preseneti.
Ne razumem, čemu bi bilo potrebno policijske avtomobile pobarvati še z rumeno, ko pa bi bila za postavljanje radarskih kontrol mnogo bolj primerna olivno zelena.
Ne razumem združb, kjer se zbirajo popolnoma različni ljudje, prepričani, da so po svoji fizionomiji in genski zasnovi superiorni nad nekom, ki je po svojem videzu mnogo bolj podoben njim, kakor pa so oni podobni osnovnemu modelu, ki jim služi kot vodilo in zgled.
Ne razumem kako in zakaj se je soja iz najbolj zdrave hrane spremenila v kancerogen prehramben produkt.
Ne razumem božjih odposlancev, ozaljšanih z zlatom in z velikimi rubinastimi prstani, ki pridigajo o skromnosti.
Če pa česa zares ne razumem, so to ljudje, ki se jim zdijo meni nekatere nedojemljive reči, povsem razumljive in logične.

 

Lej jo, brado ma!

conchita
Orka madona, kakšne zganjajo zavolj enga tipa v kikli! 

Kot bi kaj takega videli prvič. Morda res ne gre za najbolj inovativno zamisel, mu pa z največjim veseljem namenim deset točk za provokativnost.
Nadvse zabavno je gledati, kako si dan po njegovi zmagi na Evroviziji, popevkarice rišejo brade na svoje ksihte in jih objavljajo po družabnih omrežjih. 
Alo … bedasto izpade. Ker nimate nečesa, kar dečko ima.
Nimate jajc. 

Še bolj butasti pa so komentarji, kjer zaplankančki v svoji omejenosti opisujejo gnus, ki ga občutijo ob pogledu nanjo. 
Nanj tesla!
Da bo šla goveja župa lažje po žrelu, naj vas malce pomirim. Conchita ni bradata pevka, ampak tip v obleki. Dec je. Dec v večerni toaleti in z lepšimi nogami od vaših brkatih žena. Pa nikarte špilat zgroženosti nad vizualno podobo.

Jezni ste nase, ker vam je v možganovju najprej naredilo ‘Opa! Lej jo, lej jo postavco!’ Potem pa prc Milojko, ko so osvetlili obraz. Zmeda v glavi nepopisna, kali? 
‘Sveta pomagavka, a se mi je dela skor tič dvignu na tipa!?’

Sploh bi bili pa možakarju lahko hvaležni, da si je dlačevje pustil, saj bi se sicer res lahko tepli po glavi, ko bi šele naknadno izvedeli, da ste se vzburili zaradi moškega. Potem bi bilo šele hudo. Crying game pa te scene. Če ne poznate, si morate nujno pogledat. Všeč vam bo.

Je pa ta fenomen preoblačenja moških v ženske moč najti v različnih zadevščinah. Odštevši brado seveda. Videti se je dalo pri Benny Hillu, pa pri Nadrealistih in Monthy Pythonih, celo Eminem se je našemil v Britney Špears …
Kasneje sem to opazil za maškare, a se mi je zdel precej cenen štos, ko se ljudje brez idej našemijo v babo. Od stare mame bertah, mamino ruto, nek plet in to je to. Ker sem vedno mislil, da si moram obriti brado. Nak, te pa ne dam. Brade pa ne.


Nekoč sem si obril glavo na nulo, pa sem imel precejšen afro, kakršnega ima tisti virtuoz na harmoniki in bil potem golobučen nazi skin. 
Bulerji, bombar, lisice na pasu, spuščene naramnice, zavihane hlačnice na kavbojkah.
S prijateljem sva se tako vživela v vlogo in bila tako prepričljiva, da sva na pustno soboto v K4 edina pila iz kriglov, medtem, ko so drugi srebali iz plastičnih kozarcev, saj sem natakarju, kot se za skina spodobi, zatežil za prave glaže, zafukal sem le s tem, ko sem iz žepa izvlekel rasta denarnico, v domači oštariji pa sva jih skoraj dobila po nosu, ker naju niso prepoznali, ko sva sikala oštirju naj da kako slovensko muziko.
Spet drugič sem si dreadlockse skrajšal na pol, ker mi irokeza za pankurja, v kar sem se tisto leto pregvantal, ni hotela stati pokonci, kakor bi bilo treba.

Ampak napraviti se v žensko, mi ni pa nikoli prišlo niti na misel. Pa ne zaradi nekakšnih homofobnih variant, ali pa ker bi se bal, da bi začutil svojo ženstveno plat in bi se privadil nošenja najlonk, ali pa tega, da se mi tangice zarežejo v rit. Preprosto bedasto se mi je zdelo.
Kot se mi je zdelo bedasto, ko se je nek prijatelj nekoč zgražal nad Woodyjem Harrelsonom v filmu Bes pod kontrolo, in začel popizdevat, da naj zamenjam program, pograbil daljinca in potem crkaval od smeha, ko je gledal Tečajnike (ne vem zakaj ne prevajajo naslova Kursadžije!?), kjer je prav tako v žensko oblečen tip s piskajočim glasom pripovedal zlajnane fore in si popravljal vozel na ruti.

Še cel kup najstniških in manj najstniških komedij je bilo v Hollywoodu skozi vsa leta posnetih po tem kalupu. 
Wayansa sta igrala belki, Corey Haim je bil/a navijačica, Swayze, Snipes, Leguizamo so tri dregice, zmagovalke lokalnega tekmovanja za kraljico preobleke na cestni dogodivščini, v večini primerov gre za bolj neprivlačne babure kot kaj drugega a naj bom preklet, če se ne potrudijo maksimalno, da bi bile videti ženstvene in fabulozne, če jim že ne uspe biti privlačne ženske, ki bi lahko kakega moškega zavedle. 
No, razen v Crying game. Dregice so v prvi vrsti zabavljači/ce. Entertainerji … ke.



Pri nas so ti poskusi, razen morda Sester, ki so pred leti tudi same nastopile na evrovizijskem odru – ravno tako v krilih, pod katerimi so bingljala moda, a žal brez brade – precej klavrni, saj so moški v ženskih preoblekah ponavadi bolj možačasta babšeta v hlačnih kostimih in so kvečjemu lahko v vlogi prav nič mikavne psihologinje. 
Dec v kikli, z ruto ter ruralnim naglasom pa se tudi ne skaže kot formula za krohotavost, še toliko bolj nezabavljaško je vse skupaj zato, ker je vsak videti kot parodija na Nelo Eržišnik, ki je njega dni ob boku Jake Šrafcigerja zabavala živelj. 
Mama Manka, čeprav ji po moje do tega, da bi bila zabavna, precej manjka, pri teh istih tičkih, ki se jim Conchita gravža, najbrž izzove salve smeha, Za ‘Lahko ti podarim samo ljubezen’ so bržda držali pesti, zdaj jih pa pogled na prelestno dolgonogo postavo Avstrijca sili na kozlanje in podobno. 

Edini logičen zaključek je ta, da jih moti to, da si ni obril brade. Če bi si brado obril, bi bil pa prav fletna babn’ca. Za čez gavtre naslont pa ji ga prslont. Pa še homeoseksualc je. Branu se ga gvišn ne bi.

Upam, da se bo ta trend kombiniranja brade z oblekicami vsaj za letos prijel in bom lahko denimo na sprehodu po Piranu začutil svežino poletnega vetriča pod lahkotno oblekico s cvetličnim vzorcem.
Da ne bi kdo pomislil, da sem gej al pa kej, pa tega ne bi bilo priporočljivo izvajati sam, temveč držeč se za roke s kako čedno frajlo v podobni oblekici. Ona v recimo zeleni, jaz pa v modri. Ker je bolj moška barva.

Akcija! Čistilna akcija

Minule dni je po vseh kočevskih vaseh, zaselkih, obronkih gozdov in mesta ter tudi v samem mestu potekala akcija ‘Očistimo Kočevsko 2014’, ki je s plakati in domiselnimi skorajda inštalacijami, vabila vse občane in ozaveščene ljudi, k pospravljanju odvrženih smeti, ki so se skozi leto nakopičile vsepovsod. 

Slogan ‘Bodi boljši! Sodeluj!’, me je zbodel naravnost v zrkli.

Boljši naj bom od koga!? 

Od tistih, ki brezvestno smetijo in onesnažujejo okolje z odlaganjem odpadkov v naravo? 
Od ljudi , ki brez kančka slabe vesti odmetavajo papirčke, polivinilaste vrečke, svoje izpraznjene pločevinke in plastenke, ki zavržejo pokakane pleničke svojih pamžev kar v najbližje grmovje, izrabljene pnevmatike zakotalijo v graben, dotrajane hladilnike, pralne stroje in zamrzovalne skrinje pa zvrnejo v kakšno, kot za to namenjeno gozdno globel ali vrtačo, ki jih je kočevski kras kot nalašč ustvaril, si bržda mislijo tile, ki se takole pišmevuhovsko znebijo nepotrebne navlake. 

Mar nisem zadosti dober že s tem, da ne odlagam smeti v naravo!?
Še pospravljal naj bi za njimi!?
Da bodo imeli do naslednje čistilne akcije kam odlagati svoje smeti!? 
Nak! Ne bom!

Nikarte me narobe razumeti … 
Vsem organizatorjem, pobudnikom in kakorkoli vpletenim, z največjim spoštovanjem snamem klobuk. Pozdravljam ves trud, dobro voljo, vnemo in pripravljenost dobrih ljudi, društev in organizacij, ki se odzovejo in nesebično počistijo nesnago, ki jo brezvestneži skozi vse leto namečejo naokrog in z njo svinjajo okolje. Tudi sam sem predlani čistil okolico jezera, s seboj vlačil celo potomca, a zgolj zaradi vzgojno izobraževalnih vzgibov. Da ga podučim česa se ne počne. 

Ne bom mu pa privzgojil občutka, da eni smetijo, drugi pa čistijo.
O tem, kaj vse je moč najti na bregovih jezera ter v njegovi neposredni okolici sem pisal že v članku z naslovom ‘Jezero’ marca 2011. Odziv nanj in na moje razmišljanje, kdo bi mogel odvreči embalažo hrane in konzerve, je bil klic ogorčenega ribiča, da njegovi ribiški kolegi tega pač ne počnejo.

Tudi prav. Najbrž sem iz čiste hudobije v photoshopu uredil vrečo vabe za ribe in jo na fotografijo strateško namestil na tla ob jezeru. 

Težko je za kogarkoli trditi, da ta pa ni tak in bi kaj takega nikoli in nikdar ne storil. 
Krivično pa je tudi reči, da so onesnaževalci le določen sloj ali segment prebivalstva. 

Če ostanete po kakšni prireditvi še kake pol urice, ko se prizorišče izprazni, se boste lahko na lastne oči prepričali o tem, da onesnaževalska miselnost ne pozna meja. 
Razkropljena je prav med vse ljudi. 
Tako med tiste, ki nimajo ravno mnogo, kot tudi med tiste, ki imajo precej pod palcem. 
Med nižji ,višji in srednji sloj. Med staro in mlado. 

Razlika med nekom, ki rad prisluhne denimo narodno zabavnim vižam in ima malce bolj ruralno ozadje, ali pa nekom, ki ima raje bolj klasične melodije in je na prvi pogled nekolikanj bolj fin, je le ta, da bo oni za seboj pustil ovojne papirčke ki-ki bombonov in plastenko od Zale, tisti uglajeni pa omote od Rafaello kroglic in embalažo od Evian vode. 
Nikakršnega pokazatelja ni, po katerem bi se lahko ravnali in brez kančka dvoma dejali, da je nekdo slabši ali boljši.

Prav tako ne čutim nobene potrebe po biti boljši. Sem bolj za enakopravnost … 
Najprej naj onesnaževalci dosežejo raven tistih, ki ne smetijo, potem pa gremo lahko skupaj pospravljat na čistilno akcijo … 

Aja, ne! Ne bomo šli! Ne bo treba!
Ker ne bo česa pospraviti! 

A kako to doseči? 
Z ozaveščanjem o ekologiji že od ranih nog. Z zgledom. Otrok tistega, ki smeti, se bo skoraj zagotovo tudi sam nalezel vzorca.
Kaj pa storiti s kršitelji?
Jih kaznovati? Že, že … toda kdo in na kašen način? 
Morda bi bilo zanimivo takega odeti v florescentno oblačilo in mu naložiti nekaj dnevno pospravljanje okoli šol in vrtcev … Se mi pa kar dozdeva, da bi se počutil ponižanega in bi mu bilo nerodno. 
Me prav zanima, če bi mu bilo kaj nerodno, če bi ga zalotili medtem, ko bi s prikolice stresal odslužen televizor ali pa stare cegle.

tevelizor

%d bloggers like this: