Spranost

Že več dni je deževalo brez prestanka, regljanje žab, ki se je vsako noč stopnjevalo, ga je spravljalo ob živce, da se je ob že tako motenem spancu zbujal še pogosteje kot ponavadi, ko so ga zbujale čudne ponavljajoče se sanje.
Prebudil se je okrog osme ure zjutraj, skozi gosto kopreno so se prebijali sončni žarki pospremljeni s ščebetom ptic, ki je zvenel kot oddaljen vrišč otrok, ki na ekskurziji vzhičeno izstopajo z avtobusa, kadar ta ustavi ob slaščičarni, v kateri nameravajo zapraviti ves denar, ki so jim ga starši dali za nakup bedastih magnetnih spominkov, ki so jih brezglavo kopičili na vratih prevelikih hladilnikov.
Nejevoljno je vstal, si površno očistil zobe, se iztrebil, pljunil na govno, potegnil vodo, si umil roke in obraz z ledenico, na hitro vrgel oko na svoj čemeren obraz in se v hipu odločil.
‘Vrgel se bom v jezero.’
Če je njegovo predvidevanje pravilno, na pomolu ne bo nikogar. Voda je premrzla za običajne kopalce, ki drgetajo še takrat, kadar ima skoraj dvajset stopinj, glede na močne padavine pa jih tisti dan ni mogla imeti več kot petnajst ali šestnajst.
‘Kdor bi se danes namakal, zagotovo ni pri pravi.’, je prhnil med obuvanjem čevljev in že stopal skozi vrata, ovešen z nahrbtnikom, v katerem je imel že dlje časa pripravljeno vse potrebno. Na poti tja je nemarno kadil cigareto, pljuval predse in skopo odzdravljal redkim mimoidočim sprehajalcem.

Že od daleč je začul vpijoč moški glas.
“Kam si mislil it’!?” A? Kam si hotel it’!?” Ponovil je še trikrat, štirikrat.
Ko je prišel čez griček je ugledal možaka v počepu ponavljajoč: “Kam si mislil it’!?”
Zrl mu je naravnost v oči in ga ponovno pobaral. Počasi.
“Kaaam … si mislil … iti?”
Ni mu odgovoril. Najbrž je imel slabo vest. Ali pa mu je bilo nerodno. Morda pa so zasliševalca v zavetišču naplahtali in v resnici ni posvojil govorečega psa. Ubogo pseto. Ubogi človek.

jezero

Na pomolih ni bilo nikogar. Slekel se je in obotavljaje se stopal v vodo. Skoraj se je že bil pognal vanjo, čeprav je bila hladna kakor dojka matere neželenega otroka, ko je izza bližnjih grmov slišal vedno bolj razločne glasove. Bila sta dva. Prikazala se je majhna in okrogla pojava razmršenih las potrebnih vnovičnega barvanja, na kar je opominjal vsaj deset centimetrski narastek. Ženska je stopicala naravnost proti pomolu in za roko vlekla svojo počasno hčerko, ki je kazala nedoločljivo število let.
Obraz je imela kot bi kdo prekopiral materinega, ga nekoliko pomanjšal, vrisal vanj rahlo bebavost, s posebno radirko pa bi z njega zbrisal tegobe, ki so bile tako vidno včrtane v izmučen ksiht njene matere.
Medtem, ko sta se približevali si je bil nadel majico in si prižgal novo cigareto.
‘Dokončal bom kar sem začel.’, si je rekel, segel v ruzak in iz njega izvlekel proti domu ozirajočega se angela. Trudoma se je prebijal skozi vrstice, saj je le s težavo ostajal zbran. Pomanjšana kopija je izvirniku ves čas neumorno prigovarjala, da naj ji dovoli v vodo, ta pa ji je z ravno tako vnemo odrekala dovoljenje, a je po kratkem pregovarjanju vendarle popustila.
‘Grem la – hkooo?’- ‘Ne!’
‘Daj nooo!’- Ne!’
‘Prooo – siiiim …?’ – ‘Sem rekla ne!’
‘Samo malo.’- ‘Koliko?’
‘Pet minut.’ – ‘Prav.’
Smrklja, ravno tako okrogla kot njena mati, se je mahoma sezula in otresla pisanega spodnjega dela trenirke, obstala v stegnjenih spodnjicah, iz torbe pa je začela vleči napihljiv obroč. Pihala in sopihala je, ko je mukoma vpihovala vanj zrak, ter si z dlanjo brisala slino pomešano z drobtinami rogljička, ki ga je med pregovarjanjem z materjo pridno mlela s svojimi zanemarjenimi razmetanimi škrbinami. Vsa zaripla se je zbasala v obroč, ki se ji je prilegal kot poročni prstan nosečnici z otečenimi prsti in se brez obotavljanja pognala v vodo. Mati jo je vsake toliko le ošvrknila z očesom. Za varnost sedaj skrbita tanka plast umetnega materiala in vpihan zrak njene potomke.

Pomislil je, česa vse si ljudje ne izmislimo zato, da pri življenju ohranjamo šibke člene in anomalije. Narava, ki jo tako radi opevamo, njen izbor, naravna selekcija v živalskem svetu za mladiče, kakršna je tale premaknjena plavalka, poskrbi sama. Kruto in brez milosti.
Materinski nagon človeka žene, da skrbi za izrodke, ki bi pri kaki drugi vrsti končali med zobmi plenilcev, ali pa bi jo ugonobila kar samica sama kaj kmalu po tistem, ko bi zavohala, da bo ovirala tako njo kot preostale mladiče iz legla. Le ljudje v neki svoji ošabni brižnosti skrbimo zanje in jih negujemo, ali pa jih denemo v oskrbo v eno izmed institucij, kamor ob praznikih in vikendih hodimo ponje, jih peljemo na izlet in kosilo med katerim jim gobova juha curlja po bradi in jim kaplja na novo srajco, potem pa jih vrnemo, kjer se do naslednjega obiska slinijo po spranih in ponošenih cunjah, ki jim jih perejo v zavodski pralnici skupaj s poflekanimi cunjami in ponečedeno posteljnino ostalih varovancev.

Med tem, ko se je trudil brati, se je iz plitvine razlegalo vreščanje in pljuskanje, ki je na lepem, zgolj za trenutek, popolnoma potihnilo in se kmalu zatem nadaljevalo v komaj razumevajoče zloge namenjene vrstnici na robu pomola.
‘Neee, grem na drugo šolo! Eno tako – posebno! Spet v petega, ja! Matematika mi ni šla … pa angleščina … pa slovenščina tud’ ne.’, je skozi šklepetajoče zobe in pomodrele ustnice skoraj navdušeno odgovarjala.
Kar ni pravzaprav nič nenavadnega …
Dandanes se otroke vzgaja v prepričanju, da je vsak nekaj posebnega. Razen posebnih. Njih se prepričuje, da so povsem običajni.

Mami, ki je prej zdolgočaseno opazovala za zrakom hlastajočo, pljuvajočo in kašljajočo edinko, je prekipelo. ‘Dost’ je blo! Pridi ven!’, je odločno zahtevala, nakar se je vnel prepir ter vnovično pregovarjanje, le da tokrat za ven iz vode.
Za njegovim hrbtom, ko se je oddaljeval od obale, vračaje se domov, se je trušč postopoma polegel, ni pa si mogel kaj, da ni pomislil, ali jo je zvabila iz vode, ker je minilo dogovorjenih pet minut, zaradi zadrege, v katero jo je spravljala, zaradi sramu pred ljudmi, ki so prišli posedat na pomol, ali ker se je zbala za zdravje svojega otroka.

Mimo njega je z opletajočim jezikom in mahedravimi ušesi pritekel znan psič iz soseščine, ki se ni kaj dosti oziral na kričanje svojega gospodarja.
’Nazaj! Takoj! Kaj sem rekel!? ‘Kam si šel spet, jebo ti pas mater!?’
Odgovora, tudi tokrat, ni bilo …

Advertisements

Rojstvo

rojstvo

Prav nič se mu ni mudilo na svet. Njegova mati je bila že en teden čez rok, on pa ni dajal nikakršnih znakov, ki bi kazali na pripravljenost zapustiti maternico. Trmoglavo se ni menil za umetne popadke, zato jim ni preostalo drugega kakor, da ga spravijo ven po alternativni poti. Porodničar je v orokavičeno roko prijel skalpel in z enim samim natančnim potegom odprl trebuh neučakane nosečnice, ki je komaj čakala, da popestuje prvorojenca, ki je skozi kri, sluz in krike privekal na svet na krasen pomladanski dan ravno ob času kosila, v dar pa je prejel zapestnico, svetovljansko ime, ki ga poznajo vsaj štirje pomembnejši jeziki in tri šive na ušesu, s katerimi so mu zakrpali vreznino, ki mu jo je prizadejal kirurg, ko je zarezal v napeto kožo njegove matere.
Je med nami sploh kakšen otrok ljubezni, čigar starši so se zavestno odločili, da želijo potomca na katerega bodo prenesli svoja znanja in vedenja ter mu bodo dajali vso ljubezen, ki si jo delijo tudi med seboj, ali pa nas je večina zgolj nekakšna logična posledica nerazsodnega onegavljenja, pijanega ali kako drugače omamljenega občevanja med dvema osebkoma, ki sta med samim fukom izgubila razsodnost ali pa ga je moški pač raje pustil v pički in se izlil vanjo, ker je tako preklemansko dobro končati v tesno vulvo, namesto, da bi izvlekel kurca in brizgnil na hrbet? Si želi res kdo vedeti, kako je nastal ter zakaj je prisoten na tem svetu, ali pa raje ostanemo v nevednosti, če smo nemara tu zgolj zato, ker je naša roditeljica navadna pozabljivka, ki ji jo je ravno tisti dan, ali pak dan pozneje zagodel spomin in ni pravočasno vzela kontracepcijske tablete ali pa je pička blesava verjela, da svoje telo dobro pozna in je mislila, da ve, kateri so njeni varni dnevi?
Toliko solz, kolikor se jih pretoči ob rojstvu, odštevši plač novorojenca, se ne pretoči niti ob državniških pogrebih voditeljev totalitarnih sistemov. Jočejo matere, očetje, babice, dedki in vse ostalo ožje sorodstvo. Točijo solze sreče, se nagibajo nad tesno povito detece in vse kar naredi, smatrajo za malodane čudež. Nasmehec, bruhec, rigec. Mali mirakli. Mesece kasneje, ko dojenec krade spanec staršema, povzroča podočnjake očetu in mastitis dojilji, vkolikor ga ne futra z nadomestkom, saj so dojke tudi joške, ki bi jih še kdaj rada pokazala na plaži ter so v prvi vrsti najprej njene in šele potem njegove, kje je šele kdo tretji, ki bi si jih prav tako rad lastil … V zibel mu polagajo vsa svoja upanja, pričakovanja, lastne frustracije, neuspehe in neizživete želje. Skozi to malo, nebogljeno, nič hudega sluteče bitjece bi radi uresničili vse tisto, kar se jim je izmuznilo. Predvajajo mu Wagnerja, Chopina, Rachmaninova, potomec zagugujčka in premakne nožici, že se prebudi roditeljski ambicioznež. Morda bo pianist? Skladatelj. Snujejo se načrti za pamža, ki niti (še) ne hodi, ne govori in serje v plenico. Ob igri s kockami se porodi vprašanje – kaj pa če bo arhitekt? Ko smrklja plastični punčki snema krilce in ji skuša natakniti drugo oblekico je skorajda jasno, da bo zagotovo modna oblikovalka. Na širnem svetu najbrž ni enega človeka, ki bi za lastnega otroka, ki zlasa vrtčevsko sošolko ali pa vrstnika udari s plastičnim kladivcem, pomislil – Kaj pa če bo nasilnež? Posiljevalec. Serijski morilec. Vsaka mater, ki je mlečnozobo punčaro posadila na svojo toaletno mizico, kjer jo je smrklja posnemala ter naše ovešala bižuterijo ter si nerodno lišpala ksihtek, kasneje pa kot pravkar skoteno žrebe racala po sobi v njenih visokih petkah, je zagotovo pomislila, da kako je otroče videti ljubko, nobeni pa ni šinilo skozi možgan – morda bo pa elitna spremljevalka bogatunskim pizdunom, ki jo bodo z uvelimi tiči klestili po obrazu in ji v usta basali stodolarske bankovce.
Za nekatere ljudi si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, kako to, da imata tadva otroke, medtem, ko za koga drugega nikakor ne umejemo, da otrok nima. Resda Vesolje iz nedoumljivih nam razlogov, koga blagoslovi s plodnostjo, zagotovo pa komu s tehtnim preudarkom nameni prekletstvo jalovosti in ni vsaka suha veja vredna obžalovanja, da na njej ni nikoli zrasel plod. Nemalo je tudi takih, ki so, še predno so se jim razvili prstki na nogah končali kot lepka rožnatagodlja v ledvički kakšne klinike na obrobju mesta. Dasiravno nimamo vsi te sreče, da bi nam bilo življenje vsaj do neke mere naklonjeno, nam je ena stvar skupna prav vsem. Vsi jo imamo. Podzavestno slutnjo kaj nas čaka. Nihče se ni na ta svet prismejal.

Zbogom

Prijatelj stari.
Oba veva koliko je ura. Ura odhoda je. Napočil je čas, ko bo treba slovo jemati in se raziti. Predolgo si zasedal tisti zatohel in temačen del mojega možganovja, v katerem si mrko ždel in se kot ozemlje izbranega ljudstva, počasi in vztrajno širil, puščajoč za seboj kaos in pogorišče, solze in trpljenje.
Lahko odideš mirno, zapustiš svoje prostore, se posloviva kot druga in zaželiva en drugemu dobro in boljše, lahko pa tudi protestiraš, vendar vedi, da nisi več dobrodošel. Odrekam ti gostoljubje, ne bom te več hranil in napajal, ne bom te več poslušal. Ne boš mi več narekoval ne besed, ne dejanj. Najino sodelovanje je prišlo h koncu.
Preveč si se razpasel. Zavzemaš preveč prostora. Prostora, ki ga v sebi, v svojem umu – zahtevam zase. Tvoj temačni kot, nišo mrakobe in puščobe bom prevetril, prezračil, spustil vanjo toploto in svetlobo, podrl bom zidove, ki si jih vedno bolj pomikal v notranjost in širil svoje temno kraljestvo, stiskajoč me v kot. Tvoj objem je utesnjujoč in zadušljiv, jemlje mi dih in stiska pljuča. S tem, ko sem krmil tebe, sem izgladoval sebe.
Naj bodo vsi tvoji nareki ter tvoje projekcije opomnik na čas, ko sem kot vkopan in paraliziran stal na robu pečine in zrl v globel, ko sem opazoval vrtinčenje motne, kalne vode in obupaval.
Nekje je most. In če ga ni, ga bom naredil. Iz materiala s katerim sem okoli sebe zidal prepreke. Tudi tistim, ki so ob njih čakali, da padejo. Ki so mi prigovarjali, naj jih spustim bližje, jaz pa sem trmasto podpiral branike in jih ojačeval. Nekje je voda bistra in njena globina ni varljiva, rastlinje v njej pa ni zahrbtno in se ti ne ovije okoli gležnjev ter te ne potegne na dno v mulj.
Zanimivo je, da si bitje senc in teme pa vendar sem ti zaupal. To zaupanje je pošlo. Ne verjamem ti več in mislim, da tudi nikdar ni bil tvoj pravi namen biti le gost, biti zgolj občasni pripovedovalec. Prišel si se me polastiti in prevzeti vajeti.
Nikoli se nisem najbolje sprejemal, vedno sem bil krut do sebe, trdosrčen in neizprosen, ti pa si mi dajal občutek, da je tako tudi prav. Pa ni prav … Gledanje skozi temo, v temo ali iz teme, ne more biti pravi pogled. Pravzaprav NI pravi pogled. Nisem rojen namrgoden, niti ni moje čelo zgubano od nekdaj. Vsake toliko bi se lahko nasmehnil. Dokler imam še vse zobe. Menda mi nasmeh celo bolj pristoji kot konstantna zlovoljnost.
Ludvik …  Sončni kralj. Ti prevarant, ti. A pustiva to … Kot sem rekel – čas je da greš.
Ne bom te vrgel ven, te deložiral, te pahnil skozi vrata ali skozi okno. Preprosto te ne bom več upošteval. Ni te. Nikoli nisi niti zares bil. Si lik, ki sem ga ustvaril. Najmočnejši, najošabnejši, najtemačnejši, najnevarnejši lik, ki sem ga sproduciral, a kljub temu tako zelo ranljiv in nemočen.
Svetloba, upanje, zavedanje, da ni vse tako črno, da zmorem tudi brez tebe, da zmorem celo več, bolje in lažje, te bo – v kolikor ne odideš sam – ugonobilo počasi.
Ves mršav boš hiral, onemogel boš, posušil se boš, vse dokler ne bo v malem drobnem kotičku ostalo le nekaj drobnih zbledelih koščic in prgišče pepela, ki ga bo odpihnil nov in svež veter, dokler ne bo sonce napolnilo prav vsake špranje in vsakega drobnega delca mojega bitja.

sun

Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.

Tone Pavček

Poslednji dan (Ludvik) XI.

Sploh se ni več zgražal, prijemal za glavo ali pa besno klel predse in si do krvavega zgrizel ustnic, kadar je naletel na novodobne prijeme, s katerimi so si ljudje dajali zagon, da so preživeli še en dan svojega bolj ali manj bednega in nesmiselnega življenja, s katerim ne bodo pustili nobenega pečata ali česarkoli po čemer bi jih lahko pomnili.
Nekoč bodo le še ena osmrtnica v časopisu, še en načičkan nagrobnik, še en človeček manj in njihova neeksistenca se ne bo dotaknila nikogar za dlje kakor za teden.
Po tem bo vse po starem. Kot bi jih nikoli ne bilo.
Vseeno pa se bodrijo z bedastimi banalnostmi, ozaljšanimi s fotografijo objetega para ob obali nad katerim letita dva galeba proti žolto rdečemu sončnemu vzhodu, spodaj pa piše:’Živi vsak dan kot da je tvoj zadnji.’
Mar ljudje res mislijo, če bi jim bilo en dan poprej dano vedeti, da je jutrišnji njihov zadnji, da bi se odločili tega preživeti tako kot vsakega do sedaj? Bi vraga!
Tisti vljudni sosed, ki ga vsako jutro srečujejo v dvigalu, ko se z aktovko odpravlja na postajo mestnega avtobusa in prav vsakič z nasmehom odstopi sedež nergavi starki z berglo, ki lokalnih barabinov, ki se mu poštirkancu rogajo in zabavajo čezenj sploh ne obsoja, saj si niso sami krivi, da so bili tako vzgojeni, ki mirno presliši šefove opazke o njegovi nesposobnosti, čeprav dobro ve, da si je ravno on s pomočjo tajnice, ki ga prav tako gleda zviška, že večkrat prilastil zasluge za njegovo delo, bi ob napovedi še štiriindvajsetih ur, ki jih sme preživeti, prebil povsem drugače kot te, ki jih sicer in ve da niso zadnje.
Babšetu bi zruval berglo, razbil betice neotesancem, tajnico grobo analno pofukal , šefu pa bi medtem tiščal pištolo v gobec in, ko bi naduti prasici končal v rit, bi sprožil, da bi se njegovi možgani razmazali po steni.
Jebeni motivacijski posterji!
Nihče ne preživlja vsakega dne, kot bi bil njegov zadnji!
Le kdo bi na zadnji dan svojega življenja zajtrkoval iste jebene kosmiče kot vsak drugi dan, zdolgočaseno posrebal kavo in odšel na delo!?
Vse življenje se ljudje pustijo jebat manj sposobnim, a bolj odločnim.
Bolj bedastim, a manj načelnim.
Takim, ki jim ni mar za druge. Ki se požvižgajo na vse moralne in etične norme, ki so pripravljeni storiti karkoli, da bi se privlekli do cilja, ki so si ga zadali.
Cilja, ki ga niso sposobni doseči s trdim delom ali z vztrajnostjo, zagotovo pa jim bo to uspelo s prevarami, z ritolizništvom in s spletkarjenjem.
Če bo kdaj živel kak dan, kot da je njegov zadnji, se je odločil, da si ga bodo drugi zapomnili še bolj kot on. Storil bo nekaj nezaslišanega. Nekaj odmevnega.
Če bi ljudje vedeli, kdaj so na vrsti, bi ravnali enako.
Naredili bi tisto, o čemer si niti sanjati ne drznejo. Uresničili bi svoje najbolj skrite fantazije in perverzije.
Tiste, ki jih niti sami sebi ne priznajo. Najbolj ostudne, sprijene, bolane in prepovedane misli bi jim preplavile um in njihovo zavedanje, da sploh niso uresničili ničesar kar so si od nekdaj želeli, bi jim zarezalo v možgane kakor skalpel serijskega morilca v roženico svoje od groze paralizirane žrtve.
Živeli so dolgočasno in enolično življenje. Nikoli niso resnično ljubili. Nikoli jih ni bilo zares strah.
Nobene drznosti si niso privoščili, niso odstopali od ustaljenih norm, z ničemer niso odstopali, vdajali so se rutini in sedaj je vsega konec.
Spomnili bi se tistega dekleta, ki mu niso upali nikoli pristopiti in mu povedati, kako zelo ga obožujejo, kako so se odločili za študij, poroko in družino, ker je to prav.
Ker to počnejo vsi. Čeprav to ni bilo tisto česar so si želeli. Le bali so se biti drugačni.
Popadla bi jih jeza, razočaranje, žalost.
Bes. Gnev.
Zagotovo ne bi šli hranit jebenih labodov ali pa z otroci v lunapark.
Bogsigavedi kakšna ostudnost, bi jim šinila v glavo ob zavedanju da je njihovega življenja nepreklicno konec. Nekaj kar ti drugače niti ne šine v glavo bi jim sedaj napolnilo sleherno možgansko brazdo in kričalo bi po uresničitvi.
Kričanje bi preglasila jok in strah. Občepeli bi nekje v nekem kotu, tiho ždeli, točili solze obupa, spraševaje se ‘Zakaj jaz? Zakaj zdaj?’, pred očmi pa bi jim velikanska namišljena ura odštevala ure in minute in sekunde do konca.

Pet, štiri, tri, dve, ena …
zatem pa …
… nič!poslednji

 

Pestovanje (Ludvik) X.

Počasi in mukoma, kakor pretepen suženj se je s strašanskim glavobolom izvlekel izpod odeje, sedel na rob postelje in globoko dihal. Sključen, s sklonjeno glavo in razmršenimi vedno bolj sivimi lasmi. Videti je bil star. Utrujen in izmučen. Kar je tudi bil.Oklepala se ga je z rokami in nogami, bila je drobna in lahka ter lepa.
‘Ne spusti me!’
Nosil jo je po stopnicah in jo naposled odložil v posteljo.
‘Spustil si me!’
Miza. Pijača. Rojstnodnevno praznovanje. On hiti mimo.
‘Nisi me poklical!’
Njen cvileč in strašljiv glas mu odzvanja po blodnjaku uma in ga opominja.Vso noč so mu skozi glavo švigale podobe ljudi, za katere si ni mogel povsem razložiti kaj imajo skupnega, s kakim razlogom mu jih je podzavest dala v skupno zgodbo in kaj mu želi pravzaprav povedati.
Kaj pa če so bile le blodnjave, zmedene in nesmiselne sanje brez kakršnegakoli pomena in še bolj brez kakršnegakoli sporočila za njegovo zavestno raven?
To bi bilo vsekakor najugodneje. A vseeno je iskal razlog. Nekakšno razlago.
To je bila njegova prvotna težava. Vse je skušal razumeti in osmisliti. Kot majhen pamž, ki na vsako reč zastavi zakaj in na vsak zato nov in nov zakaj, dokler ni povsem zadovoljen z odgovorom ali pa dokler ga izpraševani ne pošlje za kazen v kot, kjer potem nalašč z nohti lušči omet.
Le žalost in trpkost je začel sprejemati kot nekaj vsakdanjega. Zanju ni iskal obrazložitve. Bili sta vedno pogostejši spremljevalki njegovega vsakdana.
Pestoval ju je kot preveč skrbna mati neguje razvajenega sinka. Sinko zraste v dečka, mladeniča, moškega.
Ta pa nekega dne, ko mu mati odreče skuhati skledo mareličnih cmokov, v užaljenosti pograbi krepelce poleg skromnega ognjišča, ji z njim razčesni lobanjo, jo pusti ležati na kuhinjskih tleh v mlaki krvi in si jih (končno) skuha sam.
Tako bosta tudi tidve sopotnici opravili z njim …
Le da bosta onidve to storili bolj prefinjeno. Ubili ga bosta od znotraj. Izvotlili bosta njegovo telo kot okrasno bučo, ga kot svarilo pustili sedeti na kakšni kamniti ograji ali razpadajočem obzidju z izrezljano tegobo v njegov razbrazdan obraz.
Postal bo kužno znamenje.
S samim seboj, s svojo turobnostjo je znal več dni preždeti v svoji čumnati, ne spregovoriti z nikomer niti ene same besede, obdan s knjigami, zapiski, zmečkanimi listi, plastenkami in omoti cenenih prigrizkov.
Iz sobe je hodil le na stranišče. Glavobol je postal stalnica, namrščeno čelo in mrk pogled pa je imel celo na fotografiji osebnega dokumenta. To je bil on!
Nerad je hodil med ljudi, včasih je šel v knjižnico.
‘Dober dan’ ob prihodu in ‘Nasvidenje’ ob odhodu, so bile pogosto edine izrečene besede v dnevu. Če je namrščen, še ne pomeni, da je nevljuden.
Prešinilo ga je, da je vsakomur iz sanj bržkone storil nekakšno krivico. Nekaj, česar mu ne bi bilo treba narediti, a je vseeno storil in s tem onega prizadel. Ali pa je obljubil, rekel da bo nekaj naredil – pa tega ni storil.
Na vse pretege se je trudil delati prav, biti pravičen in služiti resnici, sedaj pa …
Trgalo ga je na drobne kosce, bil je kot moker star časopis, s katerega polzijo črke, na katerem se verižijo stavki in izgubljajo vsebino, postajajo nesmiselne krace na brezobličnem kosu spranega papirja.

X ludvik

Vedel je, da kar počne ni prav, a se je tolažil, da on s tem pravzaprav nima nič, da ni on tisti, ki laže.
Pa vendar je bil razlog za laganje. Povod temu. Ni je ljubil, a jo je vseeno fukal. Ona ga je občudovala, norica, on pa je dremal ob njej, da mu ne bilo treba pogledati v njene oči polne naklonjenosti.
Počutil se je umazano, nizkotno, izkoriščevalsko. Ni je hotel prizadeti. Imel jo je rad.
A ni je ljubil. Ležal je ob njej kot prazna lupina. V njem ni bilo ničesar od tega, kar si je ona domišljala, da vidi. Bil je prazen in potrt. Ker je vedel, da jo bo prizadel. Kakorkoli se odloči odločiti se.
Odločitev pa je bila že dolgo sprejeta. Dilema je bila le še v izvedbi.
Njuno vez lahko prereže z enim samim udarcem, z enim spretnim zamahom. Presekati hitro in natančno kakor odbiješ glavo kokoši, ki se delček sekunde zatem zgrudi, se mu je zdelo najlažje. A za koga?
Najlažje zanj. Zanjo prav gotovo ne.
Lahko pa ji počasi pušča kri, lahko jo trpinči in muči kot to počne sam s seboj. Lahko začne pestovati njo. Ali pa se on pusti pestovati njej.

 

Pokop (Ludvik) IX.

Ljudje si trgajo od ust za pogreb. Za žaro, za trugo, za venec, tišino in pevce in vse kar še pritiče tej žalni kolobociji. Listajo po katalogih in izbirajo med medenino, mahagonijem, hrastom ter češnjo in kombinirajo dodatke, kot bi šlo za manšetne gumbe pri srajci za poroko ali pa obletnico mature. Da bodo vsaj kot mrlič deležni lepih besed, lepega poslovilnega govora. Da bo lep pokop.
Že poskrbeti za to, da bi imeli lepo življenje je prekleto težko, ti pa se obremenjujejo, kaj bo z njimi, ko umrejo.
Že pred časom se je odločil, da mu je za posmrtne ostanke vseeno …
Povsem ravnodušen je kaj bodo storili s to lupino v kateri tičijo njegovo srce in možgani, jetra, ledvica in ostala drobovina, njegova razmišljanja, dojemanja, tuhtanja, spoznanja.
Tisti kadaver lahko mirno zabrišejo v gozd. Naj ga požro ujede in ostali mrhovinarji. Naj bo koristen.
A tega ne bodo storili. Ne spodobi se. Ni civilizirano.
Vendarle si človek – vsak človek – zasluži, da ga v skladu z običaji, dostojno položijo k poslednjemu počitku.
Zagrebsti nekoga, potem ko ga deneš v drago rakev, je seveda bolj dostojno, kot če bi ga zakopali v iz desk obiti kišti, pa četudi je na ogled objokovalcem le nekaj minut med žalno slovesnostjo.
Vsaj pogreb imejte dostojen, če že življenja nimate. Privoščite si., bi bil krasen slogan za pogrebni zavod lastnika z obešenjaškim smislom za humor.

Velik, kičast marmornat nagrobnik z na harfo brenkajočimi angeli in z velikimi pozlačenimi črkami, kjer bo pisalo karkoli si že izmislijo, da bi vas najbolj(š)e prikazalo rodovom za vami. To definira kdo je bil pokopani.
Jaza – tistega pravega jaza– telo ne pogojuje.
Je le naprava, ki jo zvečer dajemo k počitku, zjutraj jo iztrebimo, da lahko vanjo vnašamo nova sranja, ji umijemo zobe, da ni zaznati vonja in zadaha po vnešenem in z njo kolovratimo po svetu.
Toliko dela si damo z videzom, da pozabljamo na notranjost.
Pomembno je da smo lepi, privlačni, nasmejani, očesu prijazni, da vidimo lepe stvari okoli sebe, da imamo polne omare oblek in čevljev in ogrlic, da smo urejeni, nadišavljeni in vedrega pogleda.
Vse skupaj pa je en kurac.
En navaden krmežljav, povešen, mlahav, naguban otepač s kapavico, ki ga niti najbolj ogabna capajdra, ki obdeluje najzanikrnejše doke najbolj nagravžnega pristanišča v največjem zakotju sveta, ne bi nesla v usta.
Živo rdeč dišeč prezervativ z okusom jagode, nataknjen na ta grozljiv ud, služi kot zaščita. Tako kot maska, ki jo nosijo ljudje.
Je le kulisa, Potemkinova vas za tisto kar je v človeku samem.
Če si Človek, se ne rabiš pretvarjati in se dan za dnem truditi ugajati ljudem, ki ti gredo nekje globoko v sebi, resnici na ljubo, na živce.
To počne večina. Ogromno truda vloži v to, da je všeč ljudem, ki ji niso všeč. Oni pa počnejo natanko isto. Nismo si všeč in ne maramo se. Zlagani nasmehi, ki padejo takoj zatem, ko izginemo za vogalom.
Ker se bojimo, da bi nas take, kakršne v resnici smo, sploh ne sprejeli. Kakšni pa v resnici sploh smo? Vemo? Ne … ne vemo.
Ker si damo preveč dela s tem, da bi bili takšni, kakršni domnevamo, da bi morali biti … Takih je na pretek.
Tako to počnejo vse življenje, če se kakopak ne pripeti, da se nekega dne pogledajo v zrcalo in frisa, ki zre v njih ne prepoznajo, potem pa neznancem z istimi simptomi razlagajo, kako jih utruja ves čas igrati nekaj kar niso in kako jim tlačiti samega sebe postaja neznosno.
Še takrat pa je ena prvih opazk:’Danes nisi videti najbolje …’
‘Da. Nisem si nadel maske.’
Ali pa jih vloga povsem prevzame, ustrezajo standardom, so neoporečni in sprejeti, vsi jih imajo radi … Ali pa tudi ne, življenje pa mine. Vsem …
Pogibel je nekaj čemur se ne da uteči. Vse nas požrejo črvi.
Strohnimo. Zgnijemo, razpademo. Za nami ostanejo bele kosti. Za nekaterimi ostanejo milijoni, nepremičnine, za njimi se vije ogromen sprevod, oziroma za tistim kar je od njih ostalo. Za drugimi ostanejo spomini, čenče, govorice.

Pokopališča so mu odveč. Ne mara jih. Prisostvoval ni niti enemu samemu pogrebu. Britofi  ga dušijo. Sploh ob tistem opevanem prazniku, ki mu nekateri pravijo dan mrtvih.
Dan spomina na mrtve je tisti dan, ko se v krznenih plaščih in z novimi pričeskami ter v zloščenih avtomobilih in čevljih, svojci pridejo pokazat ostalim, ki se ravno tako pridejo pokazat.
Promenada preživelih na parcelah pokojnikov.
Tisti, ki se jim zdi to ravnanje malomeščansko pa pridejo dan prej.
Da lično urejeni grobovi in sveže cvetje govorijo namesto njih, kako boljši so od teh, ki so tam danes, saj si niti ne zaslužijo, da bi smeli uzreti njih podobo.
Licemerstvo, nadutost, ošabnost, spektakel.
Malo mu je mar, kje in na kak način bo končalo njegovo truplo. Na smetišču specializirano za razgradnjo človeških trupel. Ličnejša je embalaža, bolj je pogreb lep. Lepši ko je, prijetnejše in udobnejše bo bivanje v onostranstvu. Fanfare bodo mogočnejše in roke svetega Petra na durih paradiža bodo ob dobrodošlici širše razprte.

Vsi bi šli radi v nebesa, nihče pa noče umreti.

kra

Kletno okno (Ludvik) I.

pendjer

¤Njihova svetloba je tako zelo močna, da vstopa v ljudi samo toliko naenkrat, kolikor lahko posameznik takrat prenese. Samorogi uslišijo vaše želje in vam pomagajo izpolnjevati vaše zaveze, ki ste jih sprejeli pred vstopom v življenje. Če si želite pomagati drugim in svetu, boste kaj hitro dobili podporo samoroga.¤

Z vso silo je treščil knjigo ob steno, da je zabobnelo po prostoru. Odrgnil je odejo in vstal s prirejenega ležišča. Ko so pri sosedovih metali proč kavč je pobral le blazine in  jih razporedil po tleh. To mu je sedaj služilo kot postelja. Tam je bral in spal. To je tudi vse, kar je večino časa počel. Stopil je do majhnega okna, nekakšne line skozi katero je videl le slab meter nad tlemi. Jesen. Mokra, mrzla jesen. Zoprna in nagnusna. Le kaj romantičnega in lepega je v jeseni? No, pa saj nekateri vidijo romantiko v vseh letnih časih. V poletju, zimi. Pomladi pa so kot zakajeni hipiji. Ljubezen vsepovsod.
Jesen …
Občudujejo pisane gozdove, raznobarvnost listja, on pa je videl golo drevje in groteskne sence, ki so jih metale skrivenčene veje. Ptica, ki leti proti gnezdu s črvičkom v kljunu se mu ni zdela prikupna. Ni je videl kot skrbeče matere. Bila je plenilka. Tudi uplenjenemu črvu se najbrž ni zdela skrbna. Prav tako ne kljunu v gnezdu, ki je ostal prazen. Po razmočenem listju na pločniku je stopal par nog v črnih čevljih in z zamazanimi hlačnicami. Videl ni, a vedel je. Noge so se stikale z ritjo, ta s torzom, s katerega so bingljale roke iz ramen, na njih pa je slonela glava. Po smelem, drznem koraku je sklepal da so misli v tej glavi vesele, polne navdušenja, radosti in načrtov. Vendar ga je prešinilo, da tudi on hodi hitro. Sploh ob takem vremenu, ko ga hladen veter oblizuje okrog ušes in ga dežne kaplje pikajo v obraz kakor tisoče drobnih bucik. V vsakem vremenu je hodil hitro, gledal predse in ne oziraje se na druge. Hotel je čimprej proč od njih. V svoj brlog. Tam ni nikogar.Nobenega smejočega se ksihta, nikakršnega kričanja in smeha. Nič zlaganih obrazov …
Ljudje …
Bili so kot keramične punčke. Lepi, nališpani, z brezhibnimi pričeskami. Na zunaj. Znotraj pa prazni. Notranji organi so se jim spremenili v zdriz. Jetra, ledvica in srce so postali eno. Pretakajoča se, lepka smrdeča sluz. Mezi in teče jim skozi pore, luknje in odprtine, skoznje odteka njihova ničevost, nečimrnost in ničvrednost, kadar serjejo, ščijejo, fukajo. Poštirkani in privlačni so stali pod dežniki, segali z roko vsak v svoj škrnicelj in glodali predrag pečen kostanj. Stali so na varni razdalji, ne preblizu kotla. Vročine in ognja. Da se jim ne stopijo maske, ki si jih nadenejo preden stopijo ven med ostale ljudi. Da se jim po obrazu ne začnejo stekati vodoodporne maskare, da se jim ne vžgejo umetne trepalnice, lasni vložki in da ne začnejo  šklepetati z umetnimi čekani.
Sovražil je ljudi. Te naivne, slaboumne bebce, združene v razna društva, stranke in iniciative. Brez lastnega jaza, brez svojega individuuma, brez uma in brez volje. Ljudi, ki zasledujejo velike križarke na lovu za kiti in jih skušajo ustaviti za ceno lastnega življenja. Z motornimi čolni. Ne na vesla. Tudi z njimi uničujejo ta njihov preljubi planet, ki bi ga tako radi rešili. Na vse kriplje se trudijo rešiti svet pred njegovo usodo. Za ta planet je usoden človek.
Človek, ki ga skrbijo gosenice, delfini, smrt treh rudarjev na drugem kontinentu, mirno pa stopi mimo invalida brez nog, ki prosi vbogajme pred nakupovalnim centrom iz katerega tisti, ki jim je bila usoda bolj naklonjena rinejo prepolne nakupovalne vozičke. Krame, ki je ne potrebujejo. Žrtja. Pijače. Kozmetike in ličil. Za njihove grde umazane ksihte. Oči polne laži.
Svet.
Planet Zemlja. Gnojna bula vesolja. Izrezano rakasto tkivo, porinjeno na sam konec galaksije. Neznosno ga je začela boleti glava. Zaprl je oči, zaokrožil z vratom, stopil korak nazaj ter s čelom butnil v steno. Zvrnil se je po tleh. Nad levim očesom se je prikazala kri.

Samotar (Ludvik) VII.

“Afirmacije imajo veliko moč, uporabite vizualizacijo, verjemite v uresničitev, če je mogoče v vaši domišljiji, je mogoče tudi v resničnosti!
Počnite samo stvari, ki jih počnete s srcem in v njih uživate!
Uspeh zagotovljen! Gremo! Akcija!”

 

Ravno taki zapisi so ga pripravili do tega, da je postal tak kakršen je. Zagrenjen, zafukan, zlovoljen, zariban, zoprn zajebanec. Sprva so ga ti motivacijski nagovori, ki so ga oblegali z vsepovsod, jezili. Bil je razočaran nad svetom, nad življenjem, nad ljubeznijo … Nad seboj.
Udeležil se je nekaj predavanj na temo osebne rasti in spoznal, da ljudje o sebi radi dobro mislijo. Mislijo, da delajo dobro. Da so dobri. On je zase dobro vedel, da ni dober. Zavedal se je svojih temnih misli. Vedel je, da je slab. Do sebe in do drugih. A do sebe je bil mnogo slabši. Z drugimi se ni niti kaj dosti ubadal, sebe pa je trpinčil. Tako fizično kot psihično. Ves čas je premleval pretekle dogodke, jih analiziral, sukal. Rezultat je bil vedno isti. Bes.
V kleti hiše svojih staršev, (izkjer si je uredil neko zatočišče in kjer je preživel ure in dneve, pišoč dnevnik, med razmišljanjem, ki ga je prekinil le močan glavobol ali pa med fanatično vadbo, je sklenil, da bo poskusil. Da nima več česa zgubiti.

“Kakšne vrednote spoštujete?”, je suhljat predavatelj s kozjo bradico – bojda nekakov doktor česarkoli že – oblečen v lanene bež hlače, ohlapno belo srajco ter obut v usnjene sandale, spraševal nasmejane in na prvi pogled vedro razpoložene slušatelje.
“Poštenost.”
“Zvestobo.”
“Ambicioznost.”
So ubogljivo, kakor uka željni prvošolčki, odgovarjali tisti, v katere je nonšalantno uperil svoj koščeni kazalec. Ob opazovanju te predstave, kjer so svoje vloge (od)igrali do skorajda bizarne popolnosti, mu je šlo na smeh, hkrati pa ga je imelo, da bi iz nahrbtnika izvlekel zložljiv nož in mu rezilo potisnil v vrat.
A tak je krasni novi svet poizstal in včasih se mu je zdelo, kot bi se znašel v Smaragdnem mestu ter, da je edini čigar očalca so polomljena.
Stremuhi in komolčarji so (iz)našli čudovito besedo z lepim zvenom, ki njihovo grabljenje in kopičenje označuje kot nekaj pozitivnega. Ambicioznost. Preklete pizde povzpetniške.

Z zvestobo so mislili kakopak na lojalnost in pripadništvo podjetju, firmi. Njihovi seveda. Od zaposlenih. Poštenost pa je nekaj iz pradavnine. Nekaj kar je nekje, nekoč obstajalo. Sedaj je ni več.
Začel je obiskovati tudi predavanja na fakulteti. Kar tako. Ne da bi bil vpisan. Filozofska v glavnem. Po nekaj tednih, je šel po predavanju na čaj v bližnji lokal, usedel se je zadaj, kjer je bilo temneje in ga klepet ni preveč motil. S hrbtom je bil naslonjen ob steno, nekaj je zapisoval v beležko, vmes pogledoval skozi okno in opazoval ljudi, ki so begali sem ter tja. Na avtobus, na pošto, na tržnico, k mesarju, …
“Motim?” je čisto blizu njegovega ušesa dejal nežen ženski glas. Skoraj potiho. Zaprl je svojo beležko. Naglo. Malodane instinktivno. Istočasno se je ozrl čez levo ramo.
“Da.”
“Rada bi govorila s tabo.”
“Zakaj?”
“Zdiš se mi zanimiv, vedno sediš sam. Osamljen se mi zdiš.”
“Nisem. Tako mi je všeč.”
Lagal je njej, sebi, svetu. Bil je osamljen. A mu je bilo v neki meri tudi všeč. Nobenih dogovarjanj, pregovarjanj. Z nikomer. Razen s samim seboj …  že to, ga je utrujalo.
“Kaj bi rada?”
“Rada bi te spoznala. Zanima me kdo si.”
Tišina. Ni ji odgovoril. Ponovila je.
“Kdo si?”
“Kdo sem?”
“Ja, kako ti je ime?”
“To ni isto?”
“Da ni?”
“Ne, ni … Tako kot ni isto ‘rada bi te spoznala’ in ‘rada bi fukala s tabo’.”

Do tistega trenutka je čepela poleg njega.
V visokih petah, mišje sivem krilu z visokim stranskim razporkom, ki je razgaljal njeno nogo do sredine bedra in v beli oprijeti srajci s tremi odpetimi gumbi iz katere so kipeli njeni joški.
“A tako? Se pa ceniš …” je dejala in ga z ritjo zrinila do stekla skozi katerega je maloprej gledal vrvež pred lokalom. S komolcem leve roke se je prislonila na mizo, si z dlanjo podprla glavo in se mu zazrla v oči.
“Zakaj pa bi JAZ hotela fukat s TABO?”
“S kakšnim namenom pa si potem TI prišla do MENE?”
“Sem že rekla. Zdiš se mi zanimiv. Rada bi te spoznala.”
“Ne.”
“Kaj ne!?”
“Ne… ne bova se spoznavala!”
“Zakaj ne?”
“Poslušaj …”
“Sabina sem.”
“Me ne zanima! Nočem tvoje družbe, nočem se spoznavati, nočem biti del te vaše skupnosti in nočem, da me vznemirjaš kadar se …”
“Te vznemirjam?”

Še bolj se je nagnila proti njemu. Izzivalno. Vzvišeno. Vajena, da ima pri moških vajeti v svojih rokah. Videl je njene nališpane krvavo rdeče ustnice, njen vlažen jezik, njene negovane črno nalakirane nohte  in njen bordo nedrc, poln njenih dojk.

“Nimaš dovolj družbe? Znancev, kolegov, snubcev, fukačev?”
“Da, zadosti jih imam. Sita sem jih. Rada bi DEDCA, razumeš!”
“Te tile študentki ne rajcajo več, pa si prišla meni komplicirat življenje, kaj? Ker te edini nisem nikoli obletaval, se ti nasmihal in vabil v Portorož, na smučarske počitnice ,…”
“Si ljubosumen?”
“Ne. Nisem.”
“Lažeš!”
“Imaš mokro pičko?”
“Ne. Nimam.”

Z roko ji je segel med nogi, in ker je bila brez nogavic, otipal njene gladke hlačke, ki so bile zagotovo enake temno rdeče barve kot njen modrc, kupljene v Victoria’s secret ali pa naročene posebej pri šivilji. Zdzznila se je, ko ji je s prstom segel za rob hlačk in ji narahlo potisnil prst v vagino.
“Lažeš …” ji je povsem mirno rekel le kak centimeter od njenih ust in obliznil prst s katerim je prodrl vanjo.
Vdihnila je. Globoko. Skozi nos. Kot ostrostrelec, ki se pripravlja na atentat. Izdihnila je in sprožila. Tik preden je zaušnica pristala na njegovem licu,  je prestregel udarec, jo zgrabil za zapestje in ga stisnil.
“Mala … ne se zajebavat.”
Potegnil jo je k sebi, prislonil ustnice na njene in šepnil:” Ludvik sem.”
“M … me veseli.”, je zajecljala Sabina s tresočim glasom vzburjene in obenem zmedene mladenke, ki ni bila povsem prepričana, ali je dobila natanko tisto kar je želela ali pa naj bi svojo odločitev vzpostaviti stik z njim raje obžalovala …

Skesanost (Ludvik) V.

Misel se mu je pojavila v glavi kar na lepem, od nikoder, švignila skoznjo kot komet, treščila v steno blodnjaka njegovega uma in se razletela na več manjših kosov, ti pa so se ob trku razdelili na še manjše misli, ki so mu kljuvale v lobanjo, kot podivjani krokarji v tkivo trohnečega trupla.
Skoraj vse pa so se začenjale z ‘zakaj, kaj, kako, čemu’ in hotele so imeti vsaka svoj ‘to, zaradi tega, tako, zato’. O vsem kar se mu je že zgodilo, o včeraj, predvčerajšnjim. Namesto o jutri.
Pečal se je s stvarmi, ki niso bile več pomembne, ki ne bi smele biti pomembne, a jih je vseeno premleval. V prah. Prah, ki se je lepil v kepo v njegovem sapniku in ga dušil. Potreboval je vetra, nevihte, ki bi ga odpihnila in ga odnesla stran.
Komaj je ena misel dobila pozornost, že jo je izpodrivala druga, jo rinila proč in vztrajala pri svojem. Dokler ni prišla nova. Nobene ni mogel obdelati do konca, bilo jih je preveč.
Ko so se malo ustavile in tvorile neko sliko, pa je projekcija le teh delovala kot nizko proračunska korejska grozljivka izpod taktirke skisanih sivih celic sadista. Sprijena parodija naključij in bolanosti. A vseeno bridka realnost, ki jo je videl, slišal, čutil. Majhni drobci so sestavljali odlomke. Resnične nesmisle. Situacije v katerih so drugi videli razvoj, sočutje, skesanost, je Ludvik dojemal povsem drugače.
Bivši alkoholik zdravi zdajšnje alkoholike. Z zmerjanjem in poniževanjem.
Ko ti prestanejo pouk, postanejo bolj neizprosni od prohibicije.
Grdo gledajo že, če kdo v njihovi bližini v golaž vlije glaž vina.
Popevkarica, ki je nekoč v okovanih vojaških čevljih sesala kurce obritoglavcem, sedaj z bujno afro lasuljo na glavi in ovita v japonski sari, joče nad usodo odsluženih dirkalnih hrtov in daje vtis, da bi tudi njim storila enako, da bi le njihovo življenje ne bilo tako pasje.
Ljudje,ki so se vrnili s potovanj po Indiji, kamor so se odpravili iskat bit, našli pa so sebe, čeprav so se izgubili drugje, v oranžnih sarongih, s piko na čelu, s tamburinom v rokah, z zlajnano mantro in škrbastim nasmehom na ustih, ponujajo kolačke nenavadne barve mimoidočim, toliko časa, dokler ti ne klonejo in ga vzamejo.
Bogatuni z dvomljivim izvorom premoženja so postali filozofi, ki s svojih razkošnih jaht prepričujejo obubožane, da sta za srečo potrebna le ljubezen in zdravje, tekmovalke lepotnih tekmovanj ponujajo rešitve globalnih težav, filozofi – nekdaj zagovorniki marksizma in levičastva, pa so postali glasniki novih demokracij in napredka. Lažni spreobrnjenci, sledilci trendov in agresivni mirovniki so narekovali ritem življenja. Gabili so se mu.
Do njih je čutil prezir in pomilovanje, obenem pa jim je zavidal, da so z avtolobotomijo dosegli tisto, k čemur je težil tudi sam.
Pofukano srečo. Ljubezen. Mir.
A kaj ko ni vedel kaj početi s temi pojmi, četudi bi jih imel. A če …
Kaj če!? Spet ČE? Če bi se namesto s preteklostjo ukvarjal s prihodnostjo, če bi se znal premakniti in prenehati stopicati na mestu … ČE!
Če bi ga kdaj kdo razumel, poskušal razumeti, če bi ga kdaj kdo ljubil, takega kot je, če bi ga spodbujali namesto dajali v nič in se mu posmehovali, če bi mu stali ob strani, mu dali ljubezen in ne le posodili ter jo vzeli nazaj, ko bi se jim zdelo, da …
Če dečkovo zaupanje ne bi bilo zlorabljeno, bi danes moški morda ne bil taka razvalina. Pokveka človeka. Dvomljivec. Nikomur ni zaupal, še samemu sebi ne.

creepy-1920-1080-wallpaper

 

Sprenevedanje (Ludvik) III.

Strpnost in optimizem sta postajali največji in najbolj cenjeni vrlini tega sveta. Biti strpen je pomenilo biti razumevajoč. Imeti potrpljenje. Potrpljenje do drugačnih, do neumnih, do ubogih, skratka do vseh.
Optimizem je, kot neka nova svetovna ureditev, preplavljal svet. Kljub dejstvom, ki kažejo na nič kaj svetlo prihodnost celotnega človeštva, vmes vtaknejo kakšno sporočilo, ki up budi in utopi vse skrbi.
Vojna tu, povodenj tam, kolaps gospodarstva drugje, protesti in krvavi obračuni med pristaši ene ideologije in neke druge ideologije, vmes pa …Up. Nada.

‘V Afriki so pred virusom HIV rešili dvesto tisoč ljudi!’

Ki sedaj lahko umrejo zaradi malarije ali pa lakote …

Nič kaj obetavno in navdihujoče ni kazalo, a so ljudje vseeno ob takih novičkah, za delček sekunde pozabili na vse slabo. Potem pa še kako praznovanje nečesa sem ter tja, s sorodniki, ki jih črtijo, veselica, na kateri so se stepli fantje iz ene vasi s fanti iz druge, kolektivna novoletna zabava, kjer so se poveselili obkroženi s sodelavci, s katerimi so si vse leto metali polena pod noge, spletkarili in šušmarili eden proti drugemu, ali kaj podobno banalnega jim je malo poživilo njihov nesmiseln obstoj.
Le humor in potrpljenje sta potrebna, pravšnja mera obojega, pa se ipak zmore.
Umor in trpljenje sta potrebna.

Ena od misli, ki mu je švignila skozi mozeg, je bil spomin na debato, ko je imel z ljudmi več opraviti.
»Sem srečal bivšega soseda, je nehal piti, je povsem ozdravljen.«
»Zdravljen.«
»Kaj?«
»Zdravljen, ne ozdravljen.«
»Kako to misliš?«
»Če bi bil ozdravljen – kakor trdiš ti – potem bi mirno pri kosilu popil kozarec vina ali vrček piva.«
»Pa če je nehal piti!«
»Ravno to ti govorim. Zdravljen je. Ne O – zdravljen. Še vedno je bolan. Bolan, pizda … kar vse je bolezen danes. Vsi so bolni. Alkoholiki, narkomani, pedofili. Vse bi zdravili. Včasih so zdravili tudi homoseksualce.«
»Kaj pa bi ti naredil?«
»S kom? Glede česa?«
»Z alkoholiki recimo«
»Zakaj pa bi moral karkoli narediti? In zakaj ravno jaz? Še tisti, ki se ubadajo s tem, jim ne znajo ponuditi neke rešitve, razen tega, da jim dajo novo obsesijo. Prenehajo s pitjem in kaj hitro za svojo odvisnost najdejo nek nov, manj škodljiv surogat. Začnejo mrzlično reševat križanke, zbirat znamke, rezbarit, kolesarit, delat kurčeve ogrlice iz fimo mase. Če tako pogledaš, imamo vsi nekaj, kar bi bilo potrebno zdravit.«
»Tebi bi recimo lahko zdravili nestrpnost.«
»Zakaj pa? Jaz s svojo boleznijo povsem normalno funkcioniram.«
»Vem ja. Sem slišal tvojo teorijo zadnjič glede narkomanov.«
»Đankijev.»
»A je razlika?«
»Je ja … polovica vplivnežev, politikov in madrfakin menedžerjev je na drogah, le da imajo to srečo, da si tak hobi lahko privoščijo. Đanksi si ga pač ne morejo, izbrali so si predrag konjiček in jih zato družba potem zdravi. Kaj pa bi jim škodilo, če bi jih dali namesto v zapor, kjer je pofukanih drog še več, v delovne tabore in bi tam z macolami zbijali kamenje, rinili šatjrgo v klanec, odpravljali posledice potresa, da bi bili koristni in ne bi bili v breme družbe? Kdor bi zdravljenje zdržal, bi ga zdržal, kdor ga ne bi, ga pa pač ne bi. Jebi ga … Tako ali tako nas je preveč …«
»Ti si res en navaden nestrpnež, kako moreš kaj takega sploh reči?«
»Ti pa nisi nestrpen, kaj?«
»Ne, nisem!«
»Kaj pa do mene? Si strpen? Nisi. Nestrpen si do moje nestrpnosti. Tako da se lahko mirno jebeš s tem svojim svetohlinstvom in sprenevedanjem. Kako pa bi ti mojo nestrpnost zdravil? Z elekrošoki? Z meditacijo? S tableti?«
»Ne bi ti škodilo, če bi nehal biti tak pesimist.«

Takrat ni bil pesimist.
Zdaj je pesimist.
A pesimisti so tisti, ki bodo preživeli. Oni bodo s podganami in še s kakšnim virusom ali bakterijo gospodarji novega sveta.
Škoda, da optimisti tega ne bodo dočakali.
Oni pričakujejo dobro. Dobrega pa ne bo. Vedno slabše bo.
Oni preveč čutijo, gane jih, pride jim do živega. Ko bo začelo zmanjkovati še tistih malih, veselih novic, bo tudi njihovo upanje pošlo. In ko pride sodni dan …
Želel si je da bi bilo to čim prej, da bi ga dočakal, da bi si mirno prižgal cigareto ter zmedenim kričečim optimistom tekajočim okrog v pisanih majicah z motivacijskimi heštegi, ki nikakor ne bi mogli dojeti, kaj se dogaja, podstavljal nogo.
Režal bi se jim v ksihte, puhal vanje cigaretni dim in jim govoril:« Sem vam rekel, … pa mi niste hoteli verjeti. Kje je zdaj vaš kurčev optimizem?« 🙂

%d bloggers like this: